2. Mesec rožnega venca (Iz knjige Premišljevanje rožnega venca)

Molitev rožnega venca je bila, kratko rečeno, šola svetosti. Ogromno ljudi je doseglo junaško stopnjo svetosti prav po premišljevanju te ljudske molitve. Mnogim ljudem je postala molitev rožnega venca tako domača, da so jo uporabljali kot najbolj učinkovito pot za združenje z Bogom. Zanje to ni bilo samo ponavljanje besed, bila je meditacija v pravem pomenu besede. Ob tihem ponavljanju angelovega pozdrava so se poglabljali v skrivnosti Jezusovega življenja. Iz Marijinega naročja so opazovali in gledali Jezusa. Po Mariji so ga častili in polagali predenj svoje upe in prošnje, svoje trpljenje in veselje. V molitvi so ponovno podoživljali njegovo življenje in darovanje. Med jagode, ki so drsele skozi prste, so padale solze ljubezni in trpljenja. Rožni venec je bil pot, ki je ljudi vodila v Jezusovo bližino, v osebno srečanje z njim. Med jagode rožnega venca so vpletli vse svoje domače, tako da je bila vsa družina eno v Bogu. Običajno so ga molili vsak dan v vseh hišah. Družina se je usedla ali pokleknila in za nekaj časa zapustila svoje delo. V molitvi so položili po Marijinih rokah pred Boga vse svoje in sebe samega. To je bil obisk družine pri Njem, v katerem je bilo njihovo zadnje upanje. 

Po liturgični reformi so v bogoslužje uvedli tudi narodne jezike. Sveta maša je postala vsem razumljiva in vsi so lahko črpali iz bogastva Jezusove daritve. Rožni venec nekako ni bil več primeren, da bi ga molili med sveto daritvijo in je postal nekako porinjen iz cerkva v družinsko življenje.

V svetu so se začele nagle spremembe. Delo je postajalo vedno bolj raznoliko in je zahtevalo, da je človek prisoten pri njem z mislijo in telesom. Ljudje so se pustili tako vpreči v delo, da za molitev ni bilo več ne prostora in ne časa. Pojavilo se je celo nekoliko odklonilno stališče do rožnega venca, češ da je zastarela molitev. Mnogo ljudi je pozabilo na to molitev in svojih otrok niso več navajali k tej pobožnosti. Pri mnogih ljudeh je molitev rožnega venca utonila v pozabo, nekateri pa so ponovno odkrili njeno lepoto in vrednost. Poglabljali so se vanjo in doživljali njeno lepoto in duhovno bogastvo.

Papež Janez Pavel II. je to molitev cenil že od otroških let, ko ga je molil še s svojo materjo in očetom. Zavedal se je bogastva te molitve in jo skušal ovrednotiti ter na novo poživiti. V stalnem premišljevanju je opazil, da med skrivnostmi manjka del Jezusovega življenja. Upal si je poseči v dopolnitev te molitve: kar je bilo že skoraj tisočletje uveljavljeno, je dopolnil. Mislim, da je to delo Svetega Duha, ki govori po Janezu Pavlu II. V tem vidim tako preroškost tega papeža, da ga moremo občudovati kot orodje Svetega Duha. Ves katoliški svet je z veseljem sprejel nove ureditve in navdihe svetega očeta. Take prenovitve je sposoben samo tisti, ki je s celim srcem odprt delovanju Svetega Duha in je ves njegov. Iz vsega tega vidim, da Janez Pavel II. ni samo molil rožnega venca, ampak ga je tudi živel in premišljeval. Skrivnosti luči so kot nova posoda milosti in bogastva, dodana k zakladnici Jezusovega življenja. Pravzaprav nas papež po molitvi rožnega venca kliče, da skupaj z Marijo prehodimo vso pot Jezusovega življenja, pot odrešenja. Naša pot naj bi se končala v blaženem gledanju Jezusovega poveličanega obličja.

Skušajmo molitev rožnega venca tudi mi na novo odkriti. Z Marijo stopajmo po poti Jezusovega življenja. Molitev rožnega venca nam more postati povzetek vsega evangelija, veselo oznanilo za naše duhovno življenje. Skrivnosti rožnega venca morejo postati postaje našega življenja, ki se v Kristusovem življenju dopolnjuje v večnosti. Jezusovo življenje more postati življenje našega življenja.

p.Branko Petauer