Marjetka je ostala v naših srcih

Leto dni je že, odkar je lani, 24.4., odšla v večni dom, k Jezusu, ki ga je tako zelo ljubila, Marjetka Smrekar, invalidka, pesnica in pisateljica, globoko verna žena, mnogim iskrena prijateljica in zaupnica in za tiste, ki tega še ne veste, tudi častna članica BOKSS,

Bratovščine odraslih katoliških skavtov župnije Ljubljana Fužine. Ja, prava skavtinja, z rutko, s skavtskim krstom, skavtskim imenom in skavtsko botro. In ni treba veliko ugibati, kakšno ime si je izbrala za svoj skavtski krst: postala je JEZUSOVA ČEBELICA.

Letos, 3.6., bi Marjetka dopolnila 70 let. Prav gotovo je imela tam gori v nebesih lepo praznovanje za to okroglo obletnico, lepo praznovanje pa so ji pripravili tudi njeni prijatelji iz KBBI v soboto, 6.6., na Zaplani, kjer je bil nekaj let tudi njen dom. 

Kar veliko se nas je zbralo to sončno soboto ob 15h na Zaplani in začeli smo s sv. mašo za pokojno Marjetko, ki so jo darovali g. opat Anton Nadrah iz Stične, velik Marjetkin prijatelj in nekdanji dolgoletni duhovni voditelj in spovednik ter fužinski župnik g. Simon Kvaternik, ki je takrat služboval kot kaplan na Vrhniki in je bil do smrti Marjetkin duhovni voditelj in spovednik in g. Borut Pohat, sedanji duhovni vodja bratstva. Veliko lepih besed je v pridigi g. opat Nadrah povedal o Marjetki, o njeni močni veri in zaupanju, o njenem prijateljstvu z Jezusom, o njeni iskreni molitvi in darovanju trpljenja. Prebral je tudi nekaj njenih globokih misli.

Po sv. maši smo bili povabljeni v Dom bratstva, kjer nas je čakalo presenečenje. Odlična pogostitev s kavo, pecivom, sokovi in sadjem. Vse to je pripravila Gordana ( iskrena hvala, Gordana!!), Marjetkina dolgoletna prijateljica, ki je dala tudi idejo, da bi se z Marjetko srečali pri sv. maši in potem imeli tudi recital njenih pesmi in obujanje spominov nanjo. In res je bilo tako. Čisto spontano in iskreno so ljudje na povabilo g. Poharja pripovedovali o Marjetki, o srečanjih z njo, o prijateljstvu, o druženju na Zaplani in v domu na Trnovem v Ljubljani, o skupnih izletih in romanjih, o duhovnih vajah, o Marjetkinem življenju, bolezni, tihem trpljenju in vdanem darovanju. Veliko iskrenih besed je bilo izrečenih, veliko lepih spominov, velikokrat se je zatresel glas in tudi kakšno solzico je bilo videti. Mene osebno se je najbolj dotaknilo pričevanje njenega prijatelja Branka, ki je nesebično skrbel za Marjetko do njene smrti. Hvala, Branko! Lepo je bilo tudi pričevanje Polone, ki je živela z Marjetko na Zaplani in jo imenovala kar svojo sestrico.

Med pričevanji so njeni prijatelji prebrali nekaj njenih pesmi. Globoke so te pesmi, iskrene. So močan klic po ljubezni, po sprejemanju, so hrepenenje po Jezusu, po njegovi bližini. So pesmi popolne izročitve in brezpogojnega darovanja. So pesmi sprejemanja in trpljenja, veselja, upanja in hrepenenja. Vsaka njena pesem je molitev. Osebna molitev, posebna molitev.

Zelo lepo je bilo to popoldne in imela sem občutek, da je Marjetka z nami, da se dotika prav vsakega in se mu zahvaljuje, da je prišel. In res bi rada, tako kot je obljubila Gordana, da bi ta srečanja ostala in da bi se srečevali vsako leto v juniju, saj je Marjetka ostala v naših srcih.

Ester, Marjetkina skavtska botra

Šla sem počasi na Gradišče in sem med potjo zmolila tri rožne vence. Pri vsaki desetki se potopim v razmišljanje Marijinega in Jezusovega življenja, kot je vsebina posamezne desetke. Zato tako rada sama hodim v naravo. Pridem domov prerojena! Doma ali v cerkvi nimam tako globokega razmišljanja, je bolj rutina. Doma tudi berem in molim po molitvenikih, pri tem pa je spet drugačen način razmišljanja.

Ana