Ko se je Lucija zvečer vrnila k Frančišku in Jacinti, »je Frančišek žarel od veselja. Spovedal se je in duhovnik mu je obljubil, da mu bo naslednji dan prinesel sveto obhajilo.
Potem ko je naslednji dan prejel sveto
obhajilo, je rekel Jacinti:
'Danes sem mnogo srečnejši od tebe, ker imam
skritega Jezusa v svojem srcu. Grem v nebesa, veliko pa bom molil k našemu Gospodu
in naši Gospe, naj tudi vaju kmalu pripelje tja.'«
Lucija in Jacinta sta bili skoraj ves dan ob
Frančiškovi postelji. Prosil ju je, naj namesto njega molita rožni venec, ker
ga on ni mogel več moliti. Potem je rekel Luciji:
»Prepričan sem, da te bom v nebesih zelo
pogrešal. Ko bi te vsaj naša Gospa čim prej privedla tja!«
»Saj me ne boš pogrešal!Samo predstavljaš si!
Tam boš skupaj z našim Gospodom in našo Gospo! Tako dobra sta!«
»Res je! Morda sploh ne bom mislil na to.«
Lucija takole opisuje svoje
poslednje zemeljsko srečanje s Frančiškom:
»Bila je že noč, ko sem se
poslovila od njega.
'Frančišek, zbogom! Če boš to
noč šel v nebesa, me tam nikar ne pozabi, si slišal?'
'Ne bom te pozabil, ne; bodi
mirna.'
Prijel me je za desnico, jo
nekaj časa močno stiskal in me s solzami v očeh gledal.
'Hočeš še kaj?' sem ga
vprašala in solze so mi tekle po vsem obrazu.
'Ne,' mi je rekel s šibkim
glasom.
Ker je prizor postajal že
preveč pretresljiv, mi je teta ukazala, naj grem iz sobe.
'Torej zbogom, Frančišek, se
vidiva v nebesih! Na svidenje v nebesih!'
In nebesa so se približala.
Tja je odletel naslednji dan v roke svoje nebeške Matere.
Ne morem opisati, kako ga
pogrešam. Ta bridkost je kot trn v srcu, ki bode v srce mnogo let. Je spomin na
preteklost, ki odmeva v večnosti.«
Frančišek je umrl na svojem
domu na prvi petek, 4. aprila 1919 ob 22. uri, še preden je dopolnil enajst
let. Pokopan je bil na prvo soboto, 5. aprila 1919, na fatimskem pokopališču,
13. marca 1952 pa so ga prenesli v fatimsko baziliko.
Ko so pozneje pri
zasliševanju Lucijo vprašali, katera je najznačilnejša Frančiškova lastnost ali
krepost, je odgovorila:
“Duh ljubezni in zadoščevanja
žaljenemu Bogu ali kontemplativno življenje.”
Ko je bil bolan in ga je
Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:
“Pojdi v cerkev in izroči
moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa
preživeti pri skritem Jezusu.”
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar