»Pravimo, da je molitev pogovor z Bogom. Vendar
govorimo samo mi, a Bog molči. Če samo eden govori, to še ni pogovor.«
- Molitev je in mora biti naš pogovor z Bogom.
Jaz in Bog govoriva, oba tudi drug drugega poslušava. Seveda je ta pogovor
drugačen, kakor je zdajle med nama. Ni pa res, da Bog ne govori. Govori! Še
kako govori, seveda drugače, kakor govorimo mi! Treba se je navaditi na to
govorico. Predvsem je treba Bogu prisluhniti. Naj te spomnim na Sveto pismo.
Nekatera mesta v njem nas še posebej nagovarjajo. Bog nam po Svetem pismu
govori, govori vsakemu izmed nas, govori prav za nas. Treba je Sveto pismo
brati in poslušati z odprtim srcem. Vzemiva drug način Božje govorice. Če greš
v cerkev in se zamisliš, da je v tabernaklju Jezus, ti bo po nekem času na
skrivnosten način spregovoril. Pri njem boš spoznal, kako moraš živeti, da bo s
teboj zadovoljen. Če boš s srcem 'slišal' to skrivnostno govorico, ti ne bo
težko odgovoriti Jezusu s prisrčno molitvijo. To bo molitev češčenja, zahvale
in prošnje za odpuščanje, ker si Jezusa doslej premalo ljubil. Ne bo šlo takoj.
Toda vaja dela mojstra. Bog daj, da bi bil v molitvi vedno večji mojster!
»Že prejšnjikrat sva
govorila o tem, da je molitev izraz vernega srca. Kako se to odraža pri rožnem
vencu?«
-Naj za odgovor navedem besede
velikega svetnika in mariologa sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: »Vera
Marijinega častilca je edini ključ, ki nam odpre razumevanje skrivnosti Jezusa
in Marije, ki jih izraža sveti rožni venec. Zato je na začetku potrebno zelo
pozorno in pobožno moliti Vero, ker bolj ko bo živa in močna naša vera,
tehtnejša bo molitev rožnega venca. To vero mora opogumljati in oživljati
ljubezen. Povedano z drugimi besedami: da bi dobro molili rožni venec, je
potrebno, da smo v Božji milosti ali vsaj odločeni, da jo spet pridobimo. Vera
mora biti močna in stanovitna, to pa pomeni: pri rožnem vencu ne smemo iskati našega
čutnega užitka, naše duhovne tolažbe, ki ju izgubimo, ko nas mučijo številne
nehotene raztresenosti ali čudno zoprno stanje v duši ali neznosni dolgčas ali
posledična telesna lenobnost. Pri molitvi rožnega venca ni nobene potrebe po
užitkih ali tolažbah, po vznesenostih ali vzdihljajih, po solzah. Niti se ne
zahteva stalna prisotnost domišljije. Potrebna sta čista vera in pravi namen.
Zadostuje samo vera!«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar