Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 05. december 2018

ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (5)

Dve razsežnosti poklicanosti žene

To sta devištvo in materinstvo. Svoj polni pomen in svojo pravo vrednost dosežeta obe razsežnosti v Mariji, ki je kot devica postala mati Božjemu Sinu. V njej sta se srečali in na poseben način povezali. V splošnem redu stvari pa je materinstvo sad skupnega življenja in "spoznanja" med možem in ženo v zakonski združitvi. Ob Mariji spoznamo, da se obe razsežnosti njihove poklicanosti medsebojno osvetljujeta in dopolnjujeta. V obeh se uveljavlja najgloblja človekova resničnost – človekova bogopodobnost.

Materinstvo

Človek je oseba. Nikoli pa "ne more v polnosti najti sam sebe razen z odkritosrčno daritvijo samega sebe" (CS 24,3). Ta resnica o osebi nam odpira pot do polnega razumevanja ženinega materinstva. Materinstvo je sad zakonske združitve med možem in ženo: "Bosta eno telo" (1 Mz 2,24). "Žena tako uresničuje posebno podaritev same sebe kot izraz tiste ljubezni, v kateri se zakonca tako tesno združita med seboj, da postaneta eno telo" (O dostojanstvu žene 18,2). Žena je ne le po svoji naravi sposobna za materinstvo, spočetje, nosečnost in rojstvo otroka, ampak tudi po svojem ženskem bistvu in po osebni razsežnosti podaritve. "Dobila sem moža od Gospoda" (1 Mz 4,1). "Stvarnik podari staršem otroka. Pri ženi se to na poseben način povezuje z odkritosrčno daritvijo samega sebe" (O dostojanstvu žene 18,4).
V ženinem materinstvu, ki se povezuje z moževim očetovstvom, odseva večna skrivnost rojevanja v troedinem Bogu. Sicer sta oba skupaj starša otroku, toda ženino materinstvo ima posebni delež pri skupnem starševstvu. Resda starševstvo pripada obema, toda materinstvo je brez dvoma napornejše, ker se pri tem dobesedno črpajo njene telesne in duševne moči. Zato je mož pravi dolžnik do žene. Materinstvo vsebuje posebno skupnost s skrivnostjo življenja, ki dozoreva v materinem telesu. Zaradi enkratnega stika z novim človekom, ki ga nosi pod srcem, ima poseben odnos ne le do lastnega otroka, ampak do človeka nasploh; bolj kakor pa mož je sposobna varovati konkretno osebo, kar daje njeni osebnosti globok pečat.

Poslanstvo žena

"Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za nov rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Tolažnice ste, ko se ob smrti od njega poslavljamo. V nevarnosti smo, da bo naša tehnika postala nečloveška. Napravite spravo med življenjem in ljudmi! Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. Zadržite roke možu, ki bi v trenutku blaznosti hotel uničiti vse, kar je človek ustvaril. Žene, družinske matere! Ve ste prve vzgojiteljice človeškega rodu v skrivnem hramu svojih družin. Izročite svojim sinovom in svojim hčeram izročila svojih prednikov v istem času, ko jih pripravljate na neznano prihodnost. Nikdar ne pozabite, da mati po svojih otrocih spada v to prihodnost, četudi je morda sama nikoli ne bo videla" (Poslanica 2. vatikanskega koncila ženam).

Mož kot zakonec in oče

"V zakonski in družinski skupnosti je mož poklican k temu, da živi svoj dar in svojo nalogo kot zakonec in oče" (O družini 25,1). Po Božjem načrtu je dobil ženo kot primerno pomočnico za svoje življenje. Zato mora visoko spoštovati enako dostojanstvo žene. "Nisi njen gospodar, temveč njen mož; ni ti dana za sužnjo, temveč za ženo," je zapisal sv. Ambrož. Mesto in vloga očeta v družini ima poseben in nenadomestljiv pomen. V ljubezni do žene in matere in v njegovi ljubezni do otrok se uresničuje njegovo očetovstvo. Odsotnost očeta v družini izziva duševne in nravne motnje in opazne težkoče v družinskih odnosih. "Mož je poklican, da kot tisti, ki daje Božjemu očetovstvu samemu vidnost in živ izraz na zemlji, zagotavlja skladen razvoj vseh udov družine" (O družini 25,5). To svojo nalogo pa bo izpolnil z visokim čutom odgovornosti do življenja, spočetega pod materinim srcem, z zvestim sodelovanjem pri vzgoji in s pričevanjem zrelega krščanskega življenja, ki bo omogočalo trdnost in stalnost družine in uvajalo otroke v živo izkustvo Kristusa in Cerkve.

Pravice otrok

V družini kot občestvu oseb moramo gojiti čut za otrokovo osebnostno dostojanstvo in spoštovanje do njegovih pravic. To velja prav posebno, če je otrok še majhen, bolan, če trpi ali je prizadet. Jezus je imel posebno ljubezen do otrok: "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo" (Lk 18,16). Nobena dežela in noben politični sistem ne moreta misliti na svojo prihodnost brez novih rodov, ki bodo za svojimi starši prevzela mnogovrstno dediščino vrednot, dolžnosti in teženj naroda, ki mu pripadajo. "Skrb za otroka že pred njegovim rojstvom, od prvega trenutka njegovega spočetja naprej in potem vso otroško in mladostno dobo je za človeka prvenstvena in temeljna oblika, ki z njo pokaže, kakšno je njegovo razmerje do človeka... Sprejetje, ljubezen, spoštovanje, vzgojne in duhovne usluge do vsakega otroka, ki pride na svet, morajo biti vedno nujno potrebno razpoznavno znamenje kristjanov, posebej krščanskih družin" (O družini 26,3-4).

Dolžnosti otrok

"Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!" (2 Mz 20,12). "Ta zapoved naznačuje red ljubezni," pravi Katekizem katoliške Cerkve. "Bog je hotel, da takoj za njim spoštujemo svoje starše, katerim dolgujemo svoje življenje in ki so nam predali poznavanje Boga. Dolžni smo izkazovati čast in spoštovati tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil svojo avtoriteto" (KKC 2197). Ta zapoved je izrecno namenjena otrokom v njihovih odnosih z očetom in materjo, kajti ta odnos je najbolj vsesplošen. Tiče pa se prav tako odnosov sorodstva do drugih članov družinske skupnosti in zahteva spoštovanje in hvaležnost tudi do starih staršev in do prednikov.
Spoštovanje do staršev obstaja v hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. Spoštovanje otrok se kaže v resnični učljivosti in pokorščini. Dokler otrok živi na domu svojih staršev, mora ubogati vsako zahtevo staršev, ki izhaja iz njihove skrbi za njegov blagor ali za blagor družine. Ko otroci odraščajo, bodo še naprej spoštovali svoje starše. Pokorščina otrok do staršev preneha, ko se otroci osamosvojijo. Vedno pa so jim dolžni spoštovanje. Ko odrastejo, so jim dolžni, kolikor le morejo, materialno pomagati v letih starosti in v času bolezni, samote ali stiske.

Ostareli v družini

Staremu človeku dolgujemo posebno spoštovanje in veliko ljubezen. "Ostarel človek nikakor ni izločen iz družine ali pa prenašan kot nekoristno breme, temveč je vključen v družinsko življenje, ki se ga udeležuje dejavno in odgovorno, čeprav mora upoštevati samostojnost nove družine; predvsem pa mu pripada dragocena naloga, ki jo ima kot priča preteklosti in kot učitelj modrosti za mlade in za njihovo prihodnost" (O družini 27,1).
S svojim pastoralnim delom želi Cerkev danes vse spodbuditi, da v državnih in cerkvenih skupnostih, zlasti pa v družini ponovno odkrijejo naloge ostarelih in jih napravijo rodovitne. Življenje ostarelih nam pomaga odkriti lestvico vrednot. Kaže nam nepretrgano povezanost generacij in dokazuje medsebojno odvisnost v Božjem ljudstvu. Prek njih pogosto lažje premostimo pregraje med rodovi, še posebej, če pomislimo, koliko otrok ravno pri ostarelih najde razumevanje in ljubezen.
dr. Alojz Snoj

Ni komentarjev:

Objavite komentar