Bog, bog, bogovi, bog, BOG!
Doma smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje in moj odnos do Boga za desetletja.
Na prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«. Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.
Na drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh Božji je vel nad vodami«.
Ta starček je postal zame Bog.
V najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa: Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.
»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju takrat ni bilo niti govora.
Prostor, ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala, kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo in vojskujejo.
Končno sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog, jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je slabo.
»Svoboda«
Tako osvobojen »vezi preteklosti«, sem začel uživati življenje z »veliko žlico«. Kmalu se nas je zbrala družba podobno mislečih »osvobojencev«, z enim samim ciljem uživati življenje, dokler ga še lahko. Počeli smo vse, kar je bilo takrat dovoljeno in smo si lahko privoščili.
Začelo nam je zmanjkovati idej, začela se nas je lotevati otopelost in nezanimanje za vse okrog nas. Nov zagon nam je dalo nekaj steklenic piva, ali kaj drugega, kar je bilo na dosegu roke.
V meni se je začela pojavljati neka čudna praznina. Izginila je za nekaj časa, pa se je spet pojavila, večja kot prej, in še bolj nadležna. Trudil sem, da bi jo zapolnil, vendar so bili vsi poskusi zaman. Bil sem na tem, da se bom sesedel sam vase. Ne vem, kaj se je dogajalo z ostalimi člani klape? Po videzu in vedenju sodeč bi si upal trditi, da smo se vsi borili z notranjo praznino.
»Neskončno število končnih stvari ne more zapolniti globine človekove duše«.1 Stavek, ki sem ga takoj ponotranjil, razumel sem, kaj se je takrat dogajalo z mano.
Osvoboditev od »svobode«
Nenadne smrti, bolezni, tekanje po bolnici, zbiranje informacij, obveščanje sorodnikov (takrat ni bilo mobitelov, še telefoni so bili redki, vse je bilo treba opraviti peš). V trenutku se mi je življenje postavilo na glavo.
Znašel sem se pred vprašanjem, kdo in kaj je človek? Je smrt zadnja postaja? Neizbežen konec? Zakaj se truditi v življenju za večji kos kruha, ko pa je s smrtjo vsega konec, zakaj si potem sploh prizadevati v življenju?
Delaš (garaš) vse življenje. Najprej, da se prebiješ skozi šolo, potem izbira življenjske in poklicne poti. Karierna borba za višjo plačo, za večji kos kruha in na koncu pa nahraniš nekaj črvov! Ne, hvala!
Če je s smrtjo vsega konec, potem je človek najbolj bedno bitje od vseh živih bitij na zemlji.
Bilo je okrog Božiča, iz cerkve so prihajali ljudje od večerne maše. Vstopil sem v cerkev, bila je skoraj prazna. Luči so bile ugasnjene in cerkev je bila zavita v prijeten mrak. Na spovednici je gorela zelena luč, ki me je privlačila, z neznano močjo, ne da bi vedel, zakaj.
Vedno bolj me je privlačila, v meni se je začel boj: »DA! NE! DA! NE«! Kaj se sploh počne v spovednici? Kaj naj rečem? V spominu je bila praznina. Niti ene same besede spovednega obrazca se nisem mogel spomniti.
Teh nekaj korakov do spovednice je bila najtežja pot mojega življenja. Vstopil sem in sedel. Sedel sem in molčal. Spovednik prekine molk in vpraša: »Kakšen problem imate«? Končno mi je uspelo izjecljati: »30 let nisem bil pri spovedi.« Vse ostalo je opravil spovednik, jaz sem odgovarjal samo z da ali ne.
Prava spoved, dolga spoved, se je zgodila šele čez nekaj let na duhovnih vajah.
Odrinite na globoko!
Ne spominjam se, kdaj in kje sem slišal to geslo, vendar me je takoj navdušilo. Kje in kako naj začnem? Enostavno, sveti spisi! Doma smo imeli: Sirahove bukve, Judito; mislim, da je bila prirejena kot gledališka igra, in »Mariborsko Sveto pismo«. Začel sem brati, vse je bilo v redu z besedili, ki sem jih poznal: stvarjenje, potop, Noe, Abraham, Egiptovski Jožef, Izhod. Ko pa sem prišel do nepoznanih besedil, ki jih nisem razumel, pa sem Sveto pismo odložil. Po obrabljenosti listov sem ugotovil, da so že drugi pred menoj ineli enake težave.
Začel sem se potapljati in navdušenje je plahnelo. Ugotovil sem dve stvari:
1. Z znanjem, ki mi je ostalo od šolskega verouka; nekaj molitvic, obrazcev in vrsta definicij; z vsem tem si v sodobnem svetu ne morem pomagati.
2. Če hočem odriniti na globoko, moram zgraditi vsaj splav. Kako? Iz česa?
Posmrtno življenje? Resnica, ali slaba tolažba?
Vera in razum, dva pojma, ki sta se v meni borila za prevlado. Razum mi je govoril, da z vero v sodobnem svetu tehničnega napredka nimaš kaj početi. Posmrtno življenje, lepe pravljice za stare mame in majhne otroke. Nekje mora biti boljši svet brez krivic in zlorab. Ta borba med vero in razumom je v meni trajala, vse dokler nisem dobil v roke okrožnice sv. Janeza Pavla II. Vera in razom. Spoznal sem, da vera in razum v človeku nista nasprotnika ampak sodelavca.
Potem, ko so se sanje o tem, kako bom odrinil na globoko, potopile, sem iskal način, kako preživeti.
Nedeljsko popoldne, pravkar sem odložil Družino, odprta je ostala stran z obvestili in oglasi. Iz radovednosti sem začel brati, nič zanimivega.
Kaj pa je to? Katehetsko pastoralna šola razpisuje vpis ...
Poklical sem KPŠ, dobil dodatne informacije in opravil vpis. Čeprav si nisem bil povsem na jasnem, kaj bom počel s pridobljenim znanjem.
Nekako sem se prebil skozi prvi letnik. V drugem letniku sem bil že bolj domač s predmeti. Veliko stvari sem spoznal.
V rokah sem držal potrdilo, da sem uspešno zaključil prvo stopnjo KPŠ. Kaj pa zdaj? Neki glas mi je prišepnil: »Nadaljuj študij, vpiši katehetiko«! Še dve leti in v rokah sem imel diplomo KPŠ.
Prav takrat sta se menjala župnika na župniji. Po večerni maši sem šel k župniku in se mu predstavil. Povedal sem, da imam diplomo KPŠ, da pa ne bi rad učil verouka. Saj je veliko drugih del na župniji, kjer bi lahko pomagal.
»Ravno verouk najbolj potrebujem,« mi je odvrnil. Pripravila sva vlogo za kanonično poslanstvo.
Čeprav sem se v teku študija večkrat srečal s takratnim ljubljanskim nadškofom Alojzem Uranom, je bilo malo možnosti, da bi se me spomnil. Po tihem sem upal, da bo vloga zavrnjena in mi ne bo treba učiti verouka. Sanje so se razblinile, ko sem dobil kanonično poslanstvo, s katerim mi nadškof dovoljuje pouk verouka v vseh razredih devetletke. Verouk sem učil, dokler me ni pri 75 letih takratni novomeški škof upokojil.
V štirih letih študija smo v vseh letnikih imeli pouk Svetega pisma. Veliko stvari sem spoznal, veliko poglavij Svetega pisma mi je postalo bolj jasnih.
Poleg študija sem začel redno (prvi vikend v oktobru) obiskovati svetopisemske duhovne vaje. Na prvem srečanju nisem ničesar razumel. Pogovarjali so se v nekakšnih šifrah, ki jih nisem razumel. Bil sem na tem, da duhovne vaje zapustim. Pri delu v skupini mi je postalo jasno, da te šifre pomenijo posamezna poglavja in vrstice posameznega svetopisemskega spisa. Z nekaj vaje in potrpežljivosti so mi postale domače.
Kljub vsemu je v poznavanju Svetega pisma ostala velika praznina. Na KPŠ je bil razpisan dvoletni študij, poglabljanje v skrivnosti Svetega pisma. V tem času sem pridobil toliko znanja, da sem si upal prevzeti vodenje skupine na duhovnih vajah in biblične skupine v župniji.
Jožef Vodopivec
1 Štefan Kožuh, Izkušnja Boga, Duhovne vaje.
