Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 31. oktober 2018

ODMEVI 1.

Minilo je že 17 let, a dogodka se spominjam, kakor da je bilo včeraj. Okrog osme ure zjutraj je žena odšla v službo, jaz pa sem se vračal iz trgovine, kjer sem kupil kruh, mleko … in priboljšek – sladico – da z njo razveselim priletno, bolno taščo, ki nam je bila najboljša mama, dobrega srca, polna ljubezni do Boga, bližnjega in vsega. Kljub letom, bolezni in trpljenju je bila vedra, duhovita, modra.
Tisto jutro ni bilo kot po navadi. Ko sem odpiral vrata, me je poklicala: »Pridi brž, zelo mi je hudo. Duši me. Vzemi brisačo, mahaj z njo, da pridem do zraka …!«
Ubogal sem jo, saj mi je bilo v trenutku jasno, da umira. Niti pomislil nisem, da bi poklical prvo pomoč. Vedel sem, da bi bilo zaman. Solze so me oblivale, ko sem pristopil k ležeči, z brisačo mahal po zraku, da ji vsaj za spoznanje olajšam dihanje, in po tihem molil rožni venec Božjega usmiljenja, kakor je Jezus naročil sv. Favstini Kowalski in ga priporočal moliti ob umirajočih …
Mamino sopenje in hlastanje za zrakom se je kmalu sprevrglo v bolj umirjeno dihanje. V sredini molitve rožnega venca je bilo, ko se je bolnica pomirila in kmalu mirno zaspala ter odšla k Jezusu. V to sem prepričan po njegovi obljubi, ki jo je med branjem spoznala osebno, ko je pred nekaj dnevi brala drobno, priljubljeno, modro knjižico, ki jo je izdal duhovnik Danilo Cimprič, a jo je v polnosti dojela v večnosti. Mama je sicer bila pravoslavne vere, toda sv. Janez Pavel II. je dejal, da Cerkev diha z obema pljučnima kriloma, torej ima eno Srce in časti istega Boga.
Sv. Favstini je Gospod naročil: »Nenehno moli rožni venec, ki sem te ga naučil. Kdor koli ga bo molil, bo ob smrtni uri deležen velikega usmiljenja. Duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bi samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja« (Dnevnik, št. 687).
Pepi

torek, 30. oktober 2018

DOMAČA ZDRAVILA - Jabolčni kis z dodatki

Priprava: Zrela jabolka očistimo, zrežemo na koščke, damo v posodo in pustimo 8 dni, da se segrejejo. Nato dolijemo tople vode (največ 40°C). Že po nekaj tednih je kis primeren za uporabo. Popolnoma dozori v enem letu.
Jabolčni kis vsebuje vitamine A, B, C. Poleg vitaminov vsebuje tudi veliko mineralov, zlasti kalija, magnezija, železa, žvepla. Pomembna sestavina je pektin, ki v telesu deluje kot goba, ki vpija strupe. Sestavine kot so dekstroza, trsni sladkor, jabolčna kislina, mlečna in oksalna kislina, encimi, flavonoidi ter čreslovine to dragoceno živilo samo še obogatijo.
Najpomembnejši mineral je kalij, ki skrbi za pravilno razporeditev vode v telesu, za prenos signalov po živčevju ter ureja pravilno delovanje ledvic in mišic.
Novejše raziskave so potrdile, da redno uživanje jabolčnega kisa predvsem zaradi velike vsebine kalija krepi srce, izboljšuje presnovo, odpravlja glavobole, ureja krvni tlak, redči kri, upočasni staranje in Alzheimerjevo bolezen, čisti žile in pozitivno deluje na lase ter lasišče.
Redno uživanje dodaja telesu dovolj snovi za razstrupljanje in večanje odpornosti.
Zadostuje ena žlica kisa v kozarcu vode. Priporočljivo je dodati še 1 žličko medu. To mešanico pijemo dalj časa zjutraj na tešče.
Naše telo mora strupene snovi kot ostanek presnove izločiti po znanih poteh preko prebavil, pljuč, sečil in kože. Velikokrat je premalo moči, da bi to potekalo pravilno. Strupi ostajajo v raznih organih in sklepih, kar je vzrok za različna obolenja. Ob uživanju jabolčnega kisa z dodatkom medu strupi izgubijo svoje škodljivo delovanje.
Pri prehladnih obolenjih, ki jih spremlja vnetje grla je poleg žajblja priporočljivo grgranje jabolčnega kisa.
Pri težavah s kožo dajejo odlične rezultate kopeli in masaže z jabolčnim kisom. Tako postane koža rahlo kisla, kar preprečuje različne kožne bolezni. Kis je še vedno najboljše razkužilo. Pri zunanji uporabi moramo jabolčni kis razredčiti z vodo.
Kadar se odločite za kuro s jabolčnim kisom bodite vztrajni. Dobro počutje bo nagrada za vaš trud.
Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.
Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si
farm. Klemen Križaj

ponedeljek, 29. oktober 2018

Razmišljanja ob zmedi

46. Neomejena sebičnost
Sebičnost je pomembna gospodarska sila.
Medtem ko eni vidijo v sebičnosti oseb
osnovo za napredek in blaginjo,
imajo drugi družbeno sebičnost,
razreda ali naroda,
za silnico socialnega razvoja.
Sebičnost, družbena ali osebna,
če ni z moralnimi zakoni omejena,
sprosti pohlep, nagone po imetju in oblasti
in vodi v past nesmiselnega boja.

47. Zagledanost vase
Ko se ustavlja človek pri površju znanja,
ko se do take mere je zagledal vase,
da mu je bližnji že neznan
in se predal je ves pohlepu in zavisti,
ko mu notranja zbranost je postala tuja,
ko si lasti pravice brez dolžnosti,
ter veča si imetje in ugled s prevaro,
takrat povzroča v družbi spore, nezaupanje, nemir,
onemogoča zdravo tekmovanje
in ruši med ljudmi življenjski optimizem,
vedrino, ki jo izžarevata resnica in ljubezen.

48. Mlačnost in nasilje
Zdi se, naj bi v sodobni družbi
postala mlačnost in povprečnost
izraza strpnosti, pogoj ugodja
in da naj bi odpravila nasilje.
V resnici pa ljudem meglita, omejujeta pogled,
razširjata brezbrižnost, dolgočasje in praznino,
v množici osamljenost in v narodu mrtvilo.
V praznini, ki nastane v mlačnih dušah,
požene zlahka spet plevel nestrpnega nasilja.
dr. Marko Kremžar

nedelja, 28. oktober 2018

Vir največje moči I/13 Advokati

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta se vnemala bolj za politiko in sta kovala načrte, kako bi v prihodnjem kraljestvu svojega Učitelja Jezusa dobila prva sedeža. Nista si pa bila prav gotova, kako se bo pri Gospodu ta prošnja iztekla; zato sta hotela uporabiti kako vplivno osebo, ki naj bi jima pomagala doseči njune častihlepne načrte. Poiskala sta advokata, ki naj bi ju zastopal. Bržkone sta oba brata o tej zadevi že večkrat govorila s svojo materjo Salomo, in ta je, zanašajoč se na svojo sorodstvo, zadevo vzela v svoje roke in našega Gospoda Jezusa Kristusa prosila, naj bi, ko bo ustanovil svoje kraljestvo, Jakob in Janez sedela eden na njegovi desnici, drugi na levici njegovega prestola. Nista dosegla, da bi bila ta prošnja uslišana v obliki, v kakršni je bila predložena, ker »nista vedela, kaj prosita«. Vendarle pa sta končno dobila visoko mesto v božjem kraljestvu: »Sedeli boste na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove«.
Marsikdaj moramo svoje pičlo zaupanje okrepiti s pomočjo »advokatov«, ki naj bodo naši posredniki. Čeprav utegne to pričati o našem pomanjkljivem zaupanju, Bog marsikdaj rešuje naše prošnje po posredovanju katerega od teh advokatov: svetnikov v nebesih.
Kolikokrat je že kak sin, ki ga je kaj polomil, rabil posredovanje svoje matere, ker si sam ni upal z očetom govoriti in ga kaj prositi.
Presveta Devica Marija je naša mati. Ona je pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih, zdravje bolnikov. Kako se ne bi z vsem zaupanjem zatekali k njej, saj vemo, da je ona Božja Mati, kateri Bog ne more ničesar odreči?
Presveta Devica je v nebesih na tako visokem mestu, da lahko najučinkoviteje in veliko lažje posreduje kakor pa katerikoli izmed angelov ali svetnikov v nebesih. Naš Gospod Bog hoče, da ga prosimo. Našteto stvari nam je sklenil dati, če ga bomo prosili. Ve tudi, kako težko je nam, da bi se obračali naravnost nanj, ko pa ga tako hudo žalimo. Hoče nam olajšati našo molitev, zato nam je dal svojo Mater za poglavitno posrednico vseh milosti, saj ve, da se k njej zatekamo lažje in z večjim zaupanjem.
Če naša vera omahuje, nas ona krepi. Če naše zaupanje pojema, nam ona daje moč. Prisrčna pobožnost, ki so jo vsi kristjani že od vsega začetka izkazovali Božji in naši Materi, priča, kako preudaren je bil ukrep Gospoda Jezusa, ko nam jo je dal za mater. Koliko nesrečnikov bi se že pogubilo brez posebnega Marijinega varstva! Zato jo kristjani neprestano kličemo s tolikimi in tako lepimi nazivi in nenehno ponavljamo: »Prosi za nas!« Marija je naše upanje, kakor jo imenujemo v molitvi »Pozdravljena, Kraljica!« in kakor molimo v lepi molitvi svetega Bernarda »Spomni se …, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal«. – Kaj hočemo še več, da dovolj okrepimo svoje zaupanje in tako od Boga dobimo, kar ga prosimo! Jezus je Gospod. Njega prosimo, naj se nas usmili. Preblažena Devica pa je njegova mati in njo kot otroci prosimo, naj »prosi za nas«; kajti, če stori to ona, Bog, naš Gospod, prošnje ne more zavrniti.
Poleg te vzvišene zavetnice nam je Kristus hotel dati še druge advokate, čeprav so veliko nižji kakor naša nebeška Mati, katerih priprošnje v nebesih radi slišijo in uslišijo.
Kadar hoče Gospod na primer poveličati katerega izmed svojih služabnikov, ki je po tem bridkem zemeljskem trpljenju prejel nebeško krono, posebno rad usliši molitve, katere po njegovem posredovanju opravljamo. Mnogokrat stori celo čudeže, da s tem poveliča kakega svojega služabnika in nam ga da za zgled.
Molitve, ki jih naslavljamo na svetnike, da bi prosili za nas, so Bogu všeč. Hoče nam deliti dobrote in milosti in mu ugaja, če ima za delivce in razdeljevalce svojih milosti tiste, ki so se v življenju trudili za njegovo slavo. Tako vidimo svetnike, ki so posebni posredniki v tej ali oni zadevi. Druge spet vidimo, da jih je Cerkev izbrala za zavetnike narodov in mest v upanju, da bodo pri Bogu še prav posebej prosili za tiste, ki so jim priporočeni. Zato nas Cerkev, ko nam pri krstu da ime, postavlja pod posebno varstvo tistega svetnika, čigar ime nosimo. Marsikdo ima pobožno navado, da svoje potrebe priporoča svetniku tistega dne, drugi se spet priporočajo svetniku dne, ko bodo umrli, naj jim izprosi milost srečne smrti.
Vse to nam kaže, kako Cerkev umeva voljo Boga, ki nam hoče deliti dobrote po posredovanju svetnikov ter tako hkrati množiti naše zaupanje, da bomo uslišani.
Zmeraj pa se moramo zavedati, da so svetniki, najsi so v nebesih še tako visoko, vendarle samo priprošnjiki. Gospodar, Gospod, Kralj je edinole Kristus. Zato v litanijah pri prošnjah svetnikom odgovarjamo: »Prosi za nas«, h Kristusu pa molimo: »Usmili se nas!« Svetniki sami od sebe nimajo nič, kar bi nam mogli dati. Gospod vsega je Bog in njegov Sin Jezus Kristus, po katerem je bilo vse ustvarjeno. Svetniki so le advokati pred Gospodovim prestolom.
Da bi pa naše zaupanje pomnožil, je Bog izbral tudi nekaj krajev, kjer nam deli prav posebne milosti, na primer Lurd in druge Božje poti naše ljube Gospe.
Prav tako se zdi, da si je izbral posebne čase, ko nam v obilnejši meri deli svoje časne in duhovne darove. To zlasti lahko opazimo med duhovnimi vajami ali med misijonom, posebno kar zadeva dušne dobrine.
Bog, ki ne želi nič drugega, kot da nam deli milosti, če jih prosimo, nam ne daje le mogočnih posrednikov v nebesih, marveč nam daje tudi na zemlji posrednike, ki prosijo za nas.
Že prej smo omenili, da redovne osebe, zlasti tiste, ki so se posvetile molitvi in pokori, prosijo Boga za take, ki tega ne delajo. Kolikokrat, ko smo že skoraj obupali, da bomo od Boga prejeli, kar si želimo, se navsezadnje zatečemo k tem dobrim dušam. In Bog nam po njihovem posredovanju da tisto, kar se je prej zdelo, da nam odreka.
Bog se nam rad izkaže posebno naklonjenega, celo nekako razsipno radodarnega, če ga ob času preganjanja, bridkosti ali bolezni kaj prosimo s popolno vdanostjo njegovi najsvetejši volji. Zdi se, da imajo trpljenja vajene duše, ki so popolnoma vdano trpele bridkosti, katere je Bog dopuščal, in so se v vsem podvrgle njegovi najsvetejši volji, po molitvi v rokah vso moč Božje vsemogočnosti. Te izvoljene duše, čeprav jih je malo, so nekaki strelovodi. One namreč mnogokrat zavirajo ali celo zadržijo nesreče, ki si jih nakopljejo s svojimi grehi ljudje, ljudstva in narodi.
Mislimo, da smo s tem podali nekak splošni pojem o raznih vrstah advokatov, ki nam jih Bog daje na razpolago, da nam pomagajo doseči, kar smo prosili, ko naše upanje in naša vera omahujeta. Ti dopolnjujejo, kar nam manjka, ti prosijo za nas, Bog pa nam na njihovo priprošnjo daje milosti in dobrote, katerih bi nam zaradi naše slabosti in majhne vere sicer ne dal.
C. M. de Heredia

sobota, 27. oktober 2018

Misli sv. Bernarda - Nebesa, večno življenje

Če nas bo Gospod našel ponižne, bomo tudi mi klili kot lilija in pred njim vekomaj cveteli.
Na zemlji nič lepše ne predstavlja nebeškega stanja kakor veselje tistih, ki hvalijo Boga, saj pravi Sveto pismo: »Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, Gospod, vedno te hvalijo!« (Ps 84,5).
Polnost, ki jo pričakujemo od Boga, ne bo drugo kot polnost Boga samega.
Bog bo nekoč našemu razumu polnost svetlobe, naši volji obilje miru, našemu spominu pa nepretrgano trajanje večnosti. O resnica, ljubezen in večnost! O blažena in blaženost prinašajoča Trojica! K tebi žalostno vzdihuje moja žalostna trojica, ki živi v izgnanstvu ločena od tebe.
Tako bo Bog vse v vsem, saj bo razum prejel neugasljivo luč, volja bo dosegla neskaljen mir, spomin pa se bo oklenil vekomaj tekočega studenca.
Upamo, da bo naša ljubezen obrodila sad, ki ga je obljubil naš ljubljeni Kristus: »Dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje« (Lk 6,38). Ta mera bo, kakor pravi Sveto pismo, brez mere.

petek, 26. oktober 2018

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (5)

Pred nekaj leti (2015) je p. Branko Petauer začel razlagati našo najpomembnejšo molitev, ki jo je sestavil sam Jezus. Kdor glasilo shranjuje, si lahko poišče prve štiri sestavke. Z današnjo številko nadaljujemo njegovo razglabljanje o očenašu.

Zgodi se tvoja volja! nas popelje še korak naprej v doživljanju Gospodove molitve. Jezus sam je rekel, da je njegova jed izpolnjevanje Očetove volje. Toda to ga ne postavlja v podrejeni položaj, marveč ga še bolj tesno združuje z Očetom. Jezus spoznava Očetovo voljo za najbolj koristen napotek za svoje delovanje, zato jo z veseljem izpolnjuje. Ne sprejema je nikoli uporno, saj ve, da mu Oče hoče vedno le najboljše.
Oče hoče, da bi se v vsem stvarstvu izpolnjevala njegova volja, ki je najpopolnejši načrt za razvoj in dopolnitev stvarstva. Vse se ravna po njegovi volji. Brezmejno vesolje se giblje po njegovih zakonih. Zvezde tekó po poteh, ki jim jih je Najvišji začrtal. Ne oddaljujejo se z določenih stezá. Tudi živim bitjem je položil v notranjost svoj načrt, po katerem žive, se gibljejo in se razvijajo. V vsem stvarstvu se enostavno izpolnjuje Božja volja. S človekom pa je drugače.
Človek ima poleg vsega še velik dar svobodne volje. Pri drugih bitjih ni vprašanje izpolnjevanja Božje volje. Določena je njihova pot in življenje. Ni jim potrebno odločati, iskati Božjo voljo, da bi jo izpolnili. Vse njihovo delovanje je prirojeno njihovi naravi. Človek pa lahko razmišlja, spoznava in išče. Ima možnost, da vse Božje zakone spozna že iz urejenosti stvarstva, ker to pripoveduje o Bogu. Ima svobodo, da spozna Stvarnika in Gospoda in se odloči ali mu bo služil ali ne. Ne služiti Gospodu je neumno, a človek ima tudi to svobodo. Bog mu svobode nikoli ne bo okrnil, čeprav vidi, da gre na slaba pota.
Želja, da bi se zgodila Božja volja, je namenjena samo človeku. Samo človek ima možnost, da izbira v življenju. Izbira lahko med različnimi možnostmi. Tista, ki ga najbolj nagovori, običajno prevlada in preide v odločitev. Bog želi, da bi bil on tista izbira, ki bi človeku usmerjala življenje. A ne zaradi tega, da bi Bog hotel biti počaščen, če ga človek izbere za smisel svojega delovanja. To bi lahko bil sebičen namen, ki ga Bogu ne moremo pripisati. Pri Bogu ne more biti nič, kar je sebično ali nepopolno. Bog želi, da bi ga izbrali za smisel življenje, ker nam s tem želi odpreti pot v življenje sreče in ljubezni. Bog nas je ustvaril, da bi bili srečni. Ne samo v večnosti, marveč že tukaj na zemlji. Res rečemo, da je sedanje življenje solzna dolina ali dolina trpljenja, toda ne zaradi Boga. Zaradi nas samih in naših odločitev lahko postane zemeljsko romanje popotovanje po solzni dolini. Naše stranpoti in nezvestobe Božji volji so tvarina, ki nam zagreni in oteži življenje.
Človek želi v življenju veliko uživati. Toda uživati mora v dovoljenem, v častnem. In prav to nam hoče povedati Jezus, ko nam naroča, naj prosimo, da bi se v našem življenju zgodila Božja volja. Rad bi nam prišepnil, kako ravnati, da bo naše življenje res postalo srečno. Seveda nas ne misli uvesti v sebično uživanje, ko bi mislili le nase in svoje potrebe. Rad bi nam pokazal, da bi znali biti srečni v služenju.
Izpolnjevanje Božje volje bi bilo na nek način služenje Bogu. Toda zopet poudarjam: ne da bi Bogu kaj dodali, marveč da bi mi pridobili. Služiti Bogu pomeni, izbrati tisto pot v življenju, ki nam jo je Bog položil v srce. Samo na taki poti bi lahko doživeli največjo srečo. Ko bi jo v celoti izbrali, bi bili v življenju tako srečni, da nas nihče ne bi mogel razumeti. To seveda ne pomeni, da nas ne bi prizadelo nič hudega. Prav nasprotno! Tudi v hudem bi zmogli videti čudovito Božjo roko, ki nas vodi v življenju.
Izpolniti Božjo voljo pomeni, slediti navdihom, s katerimi nas Bog vabi na pot sreče. V notranjosti bi maral biti tako močno razvit občutek za Boga in njegove stvari, da bi vedno znali izbrati Božje stvari. Tako stanje je posledica prejšnje prošnje, da naj k nam pride Božje kraljestvo. Bogu se je potrebno tako zelo odpreti, da se lahko v človeku udomači. To seveda ni eno samo dejanje ali ena odločitev. Vsak dan se je potrebno odločati in vsak dan je treba Bogu reči: Da! Bogu je koristno odpreti vse svoje srce in tudi pustiti, da nam oblikuje misli. Prositi ga je dobro, naj nam razodeva svoje misli in svoje poglede na svet in stvari okoli sebe.
Naša spoznanja niso zmeraj pravilna. Vedno so pod vlivom tistega mišljenja, ki v nas prevladuje. Prav je, da se potrudimo spoznati stvari, miselne tokove in sebe. To so veliki izzivi, ki nas velikokrat presegajo. Že sami sebi smo mnogokrat uganka. Težko spoznavamo notranje vzgibe, ki nas vodijo v delovanju. Še težje pa spoznavamo Božje vzgibe. Bog nam prihaja naproti, razodeva nam svoje misli in svojo voljo. Po naših močeh nam daje razumeti svoje globine. Rad bi nam razodel čim več, a vsega nismo sposobni sprejeti in razumeti. Pomaga nam spoznavati resnico in ločiti dobro od slabega.
Bog je resnica sama. Zato resnico najbolj spoznamo prav takrat, ko se ji pustimo voditi. On sam nas uči pravega spoznanja in nam razodeva, kaj nam bo v življenju resnično koristilo. Človek namreč ni sposoben popolnoma spoznati, kaj mu je v srečo. Ko naredi kakšno odločitev, jo naredi vedno pod vtisom neke želje, premisleka in težnje. Odločitev ni vselej popolnoma svobodna, ker nas vodijo hotenja in želje. Če so želje premalo prečiščene, nas lahko zvabijo k napačni odločitvi. Mogoče vseh posledic nismo dovolj predvideli ali pomislili nanje. Človekov pogled ni popolnoma jasen. Ni dovolj širok, da bi mogel vse preudariti. Tu pa nam na pomoč prihaja Bog. Njegov pogled je širši, najbolj širok, saj pozna v obisti vse, kar je ustvaril. Ponuja nam, naj izpolnimo njegovo zamisel, njegovo voljo. S tem bi se odločili za najboljšo možnost med vsemi izbirami. Za človeka je to odločitev, ki bo naletela na najmanj težav, kar je mogoče, in računati sme z uspehom, ki bo imel posledice tudi za večnost. Dejanje, ki bi iz take odločitve sledilo, bi bilo koristno za človeka samega in za njegove bližnje.
Sprejemanje Božje volje nam odpira pogled na svet in dogajanje okoli nas. Pomaga nam motriti vse z Božjim pogledom. Bolj razločno lahko predvidimo, kaj bo neko dejanje prineslo. Sprejeti Božjo voljo in jo izpolniti ni pot v odvisnost in nesamostojnost. Je modrost, da se znaš posvetovati z nekom, ki stvari bolje pozna, in sprejeti njegovo pomoč. Izpolnjevanje Božje volje nas vodi na pot ponižnosti in iskrenosti. Velika modrost je iskreno sprejeti dober nasvet in ne vztrajati sebično pri svoji odločitvi, čeprav veš, da je slabša.
Vsak človek bi rad napredoval in rasel. Izpolnjevanje Božje volje vodi človeka v najbolj popolno napredovanje in rast. Postaja vedno bolj popoln človek in v največji možni meri uresniči v sebi človeškost in hkrati tudi bogupodobnost. To je torej najboljša pot za človekovo uresničitev. Bog nas osvobaja, ko izpolnjujemo njegovo voljo. To ni Božji vzvod, da bi od človeka dobil čim več časti. Ko nam kliče, naj izpolnjujemo njegovo voljo, nas pravzaprav obsipa z ljubeznijo.
V tej prošnji očenaša nam Jezus razodeva Božjo ljubezen in skrb do nas. Rad bi nas vodil po taki poti, da bi nam bilo čim bolj lepo. Rad bi, da postanemo v najvišji možni meri ljudje. To pa se dogaja takrat, ko Boga upodabljamo v sebi, ko gradimo in utrjujemo iskren odnos z Bogom. Dvigamo se nad vse stvarstvo, ker nas Bog dviga. Rastemo ali pademo v odnosu z Bogom. Samo z njim lahko rastemo in postanemo veliki in krona vsega stvarstva. Če bi Boga zapustili, bi začeli nazadovati tudi v človeškosti. Ne bi se več dvigali nad stvarstvo, marveč bi se vanj potapljali.
Prav molitev očenaša nas vzgaja tudi v človeškosti. Te molitve nam ni Jezus izročil kar tako na slepo. Je zelo premišljena in kar se da primerna za nas ljudi. Lahko bi jo imenovali molitev vseh molitev. V njej je zaobseženo vse, kar potrebujemo za svoje bivanje in rast. Ko nam Jezus izroča to molitev, nas vabi v zaupen odnos s seboj in Očetom. Molitev nas vse bolj priteguje v globok odnos z Bogom in seveda v proces upodabljanja po Bogu.
Bog nas je ustvaril po svoji podobi. Toda njegova podoba je zaradi izvirnega greha v nas nekoliko zabrisana, zamegljena. Naša naloga v življenju je, da to Božjo podobo v sebi vedno bolj izrisujemo. Postajati mora v nas vedno bolj jasna. Bog mora odsevati iz našega življenja. Pri tem procesu upodabljanja Boga v sebi, pa nam molitev zelo pomaga. V molitvi vstopamo v odnos z Bogom in se po njem upodabljamo. Po molitvi postajamo bolj Božji in bolj Bogu podobni. A z molitvijo se v nas uresničuje tudi drugi proces. Postajamo bolj ljudje. Molitev nas ne vodi v nek svet, ki bi bil daleč od človeka. Vodi nas v naš človeški svet in nas počlovečuje. S tem ko se v nas izrisuje Božja podoba, se uresničuje tudi človeška podoba. Molitev ni beg v svet fantazije, kot nekateri pravijo. Molitev je marveč korak v sredo resničnega življenja.
p. Branko Petauer

četrtek, 25. oktober 2018

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 2 zrni in s tem prispevali svoj delež za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Pred nami so dnevi, ko se bodo mladi odločali in prestopali vrata, ki vodijo v semenišče ali v redovniške ustanove. Ob tem dejstvu še bolj čutimo potrebo po našem molitvenem sodelovanju. Bog povrni vsem, ki ste z molitvijo prispevali svoj delež! Naj bi se stanje tudi po vašem prizadevanju začelo izboljševati. Mediji stalno brskajo po življenju duhovnikov in redovnikov, da bi pri njih odkrili kakšno veliko pregreho, da bi o njej pisali. Vrag pa se ob tem smeje. Naj naša molitev vsem poklicanim pomaga, da si bodo vztrajno prizadevali za zgledno in sveto življenje. Takšno življenje je najboljše poroštvo za razcvet krščanskega življenja v našem že močno razkristjanjenem narodu.

sreda, 24. oktober 2018

Poslednji časi

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski in mistikinja Marta Robin (Francija) sta poudarila vedno večjo vlogo, ki jo bo Odrešenikova Mati prevzemala, ko se bomo bližali dobi poslednjih časov. Kraljestvo Gospoda Kristusa bo torej prišlo po isti poti, kot jo je Kristus uporabil v časih svojega prvega prihoda: z Marijo in po Mariji v spremstvu angelskih trum kot v Betlehemu.
V prihodnjih časih bodo vidni predstavniki nevidnih angelov tisti, ki jih sv. Ludvik Montfortski imenuje »veliki svetniki poslednjih časov«. To so možje in žene, ki bodo popolnoma prežeti z marijanskim duhom, podrejeni volji Svetega Duha in močni kot armada v bitki. Bodo poslednji križarji, zadnji nosilci križa ljubezni.
Po prepričanju sv. Favstine (1905-1938) se zdi, da ti časi, v katerih bomo predvsem čutili Marijin angelski sijaj in se bo zgodovina hitreje odvijala, niso več tako daleč od nas. Zdi se, da je bila sestra Lucija iz Fatime podobnega prepričanja. To potrjuje zaupno sporočilo, ki ga je leta 1957 dala patru Fuentesu: »Presveta Devica je v teh poslednjih časih, v katerih živimo, dala molitvi rožnega venca novo učinkovitost.« [Vendar po Kristusovi in Očetovi volji nihče ne ve za čas nastopa končnega Božjega kraljestva.]
Fra Bernardo-Maria OFS
Odlomek iz biltena Oeuvre des Compagnes, št. 205, leta 2003

torek, 23. oktober 2018

S seboj je nosil kip Brezmadežne Device Marije

Leta 1865 je bil v Illfurtu v Alzaciji (Francija) nek otrok žrtev strašne hudičeve obsedenosti, ki ga je mučila štiri leta. Za osvoboditev tega ubogega otroka so poskusili vse, vendar ni bilo uspeha. Nekega dne pa je s škofovim pooblastilom prišel nek redovnik, da bi nad otrokom izvedel eksorcizem. S seboj je imel kip Brezmadežne Device Marije.
In glej, čudež! Brž ko se je redovnik pojavil, je hudič prek obsedenega otroka pričel kričati: »Ah! Tukaj je s svojo veliko Gospo … Sem že premagan! Treba je, da odidem.« Otrok je bil takoj osvobojen.
V spomin na to čudovito osvoboditev so prebivalci Illfurta na osrednjem trgu naselja postavili čudovit kip Brezmadežne Device Marije, ki ga lahko občudujemo še danes.
Odlomek knjižice: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

ponedeljek, 22. oktober 2018

To ni Božje delo

Sveti Filip Neri je bil velik Marijin častilec in škofje so se radi obračali nanj za preverjanje avtentičnosti mističnih darov. Njegova ponižnost in pokorščina po Marijinem zgledu, mu je omogočala nezmotljivo razkrinkanje lažne mistike, kajti hudič je domišljav in samosvoj.
Nekega dne, leta 1560, ko so bila mnenja kardinalov glede avtentičnosti videnj neke redovnice deljena, so ga zaprosili za mnenje. Svetnik je mlado redovnico, namišljeno vidkinjo, ki je prihajala predenj, ljubeče pogledal in ji dejal:
»V resnici nisem hotel videti tebe, videti sem hotel svetnico!«
»Toda oče, jaz sem tista svetnica!«
»Tako! Svetnica si ti! Hvala!«
Sveti Filip Neri je sporočil kardinalom: »To ni Božje delo!«
Prevod iz: Etoile Notre Dame št. 148, oktober 2006

nedelja, 21. oktober 2018

Svetišče, posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«


12. februarja 2018 se je msgr. Dominique Rey, škof v Fréjus-Toulonu (Francija), odpravil blagoslavljat prvo uradno svetišče, ki je posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«. To se nahaja v župniji Brezmadežnega spočetja Device Marije v središču mesta Toulon v Franciji.
Že nekaj let svetišče sprejema večje število romarjev, ki prihajajo, da bi tam pustili svoje vozle in trpljenja, poleg tega pa še zahvale. Odprto je od 7h do 19h šest dni v tednu in tja se lahko odpravimo, da Mariji zaupamo svoje namene. Vsak ponedeljek se v svetišču ob 18h obhaja slovesna sv. maša v čast Mariji, ki razrešuje vozle in za vse zaupane namene. Svetišče privlači številne romarje z vsega sveta. Ob Marijinih nogah je postavljeno veliko zahval (ex voto). Nekatere so narejene ročno, druge so vklesane na marmorne plošče, vse pa so v zahvalo
Devici za tiste vozle, ki jih je razrešila.
Vir: Augsburg, Marie qui défait

sobota, 20. oktober 2018

Fatima

Za Marijo iz Fatime v svojem otroštvu nisem nikoli slišala. V času njenega prikazovanja je divjala 1. svetovna vojna. Moj ded je bil tedaj v ruskem ujetništvu, babica se je na kmetiji sama z ostarelo taščo in dvema majhnima otrokoma, ubijala kakor je vedela in znala. Očitno tudi v času odraščanja glas o Fatimi ni segel do moje matere. Česar pa o svetih rečeh ni vedela ona, tudi jaz nisem vedela. V mojem otroštvu smo se tako z molitvijo zatekali k našim starim preizkušenim svetnikom. Potem pa se je kar iznenada razširilo vedenje o Mariji iz Fatime in s svojimi sporočili človeštvu seglo globoko v našo zavest.
Naj bo torej Marija iz Fatime moja zavetnica. Morda mi moja mati prav zato ni izbrala nebeške priprošnjice, da sem se lahko odločila sama.
Valerija Ravbar

petek, 19. oktober 2018

Brezje, Višarje, Lurd

Neko noč med vojno se je k nam zatekel mlad komunist iz soseščine in prosil očeta, naj ga skrije, ker je izvedel, da ga baje hočejo to noč ubiti. Z očetom sta se potuhnila v sobi in vso noč prisluškovala, če se bo kaj zgodilo. Potem pa sta res zaslišala, da nekdo hodi okoli hiše. V strahu sta se zaobljubila, da bosta šla k Marji na Brezje, če preživita to noč. Človek, ki se je motovilil okoli hiše, je bil nek partizanski kurir, ki se je izgubil in je spraševal za pot. No, vojna je minila. Preplašeni mladenič je po vojni postal velik funkcionar v Ljubljani. Pozabil je na domače kraje in na zaobljubo brezjanski Mariji. Toda čudno – ali je bilo takrat res tako težko iti na Brezje? Razumem mladega funkcionarja, ne vem pa, zakaj ni šel oče, ampak je vedno samo pripovedoval o tej zaobljubi, kot da se tega bremena z duše nalašč ne bi hotel znebiti. Ali pa je menil, da bi bila zaobljuba izpolnjena samo, če bi šla na Brezje oba z sozaobljubljencem, in je čakal, da se bo nekega dne pojavil na pragu. Ni ga pričakal. Šele v pozni starosti smo očeta peljali na Brezje, a nisem imela občutka, da je bila obljuba zanj izpolnjena.
Bolj romantična je bila zgodba o Mariji z Višarij. V otroštvu sem brala zgodbo z naslovom Višarska polena. Če so bile Brezje nekako domače in blizu in sem verjela, da jih bom slej ko prej obiskala, so se mi zdele Višarje povsem nedosegljive. Ko sem potem poromala na Višarje že s svojo družino, ni bilo nič tako, kot sem si predstavljala. Peljali smo se z žičnico, zgoraj nas je pozdravilo glasno navijanje narodno zabavne glasbe, »štanti« s spominki, kot na vsakem sejmu, v cerkvi pa Kraljeve slike, ki pri meni, žal, ne zbujajo globokih čustev. Skratka nobene sledi od spokornih misli, ki so prevevale romarje iz knjige, ko so na ramenih tovorili težka polena in s tem olajšali svoje duše.
Pri hiši je bil vedno tudi kip Lurške Marije. Vsako leto meseca maja smo ga prinesli iz spalnice v hišo in okoli njega razporedili šopke s šmarnicami. Tudi o Lurški Mariji sem največ izvedela iz knjige. Toda v tej knjigi je bila glavna junakinja Bernardka. Vendar zanjo v mojih predstavah ni bilo mesta. Marijo sem si predstavljala ob izviru našega potoka. Verjela sem, da ni doma samo v daljnem Lurdu. No, ko sem čez mnogo let obiskala Lurd, ni bilo nobene možnosti za pogovor z njo v tišini skrivnostnega izvira. Natočili smo lurško vodo iz velikih cistern, do katerih smo se prebijali v nepregledni koloni. Množice romarjev, molitve v vseh jezikih in posebno podnebje na visoki planoti, so gotovo storili svoje, da smo se počutili nekako posebno. Pa vendar čutim, da je zame pravi Lurd in pravi kraj za molitev prav tam, kot v mojem otroštvu – ob našem potoku.

četrtek, 18. oktober 2018

Vse »moje« Marije - Marijino ime

Moji babici je bilo ime Marija. God je imela 8. septembra, ko je na koledarju zapisan velik praznik – rojstvo Device Marije. Ko sem bila otrok, me je mama na ta dan poslala, da sem ji nesla steklenico brinjevca. Danes, pol stoletja po njeni smrti, ji na ta dan prižgem svečo na grobu. Tudi moji materi je bilo ime Marija. Rodila se je 16. julija, na sam god Karmelske Matere Božje. Zelo je bila ponosna na svojo nebeško zavetnico in neizmerno ji je zaupala. Ker v teh dneh goduje tudi sv. Marjeta, zavetnica naše podružnične cerkve, je bilo za mamin god vedno praznično. Ko smo pekli štruklje za »žegnanje«, smo z njimi počastili tudi njen god.
Jaz sem se rodila v porodnišnici. Če bi prijokala na svet v domači hiši, mama najbrž ne bi mogla sama odločati o mojem imenu, saj so imeli sorodniki, predvsem ded, v mislih imena raznih imenitnih sorodnic. Mama pa je že od otroštva vedela, kako bo ime njeni hčeri. Ko je bila še majhna deklica, je prihajala na njen dom potovka s Polja pri Višnji Gori, ki je odkupovala jajca. Nekoč je imela s seboj vnukinjo, hčerko sina, ki je živel nekje daleč od doma. Potovka se je zaklepetala z babico. Ker ji je med tem vnukinja izginila izpred oči, jo je poklicala: »Valči, Valči!« Babica se je začudila, kakšno čudno ime je to, pa je je potovka razložila: »Njena zavetnica je sv. Valerija. Prelepo ime, a jo kličejo Valči, ker je krajše.« Moja mati je med tem čepela na stopnicah, ki so iz veže vodile na podstrešje in si te besede za vedno vtisnila v spomin. Že takoj naslednji dan po mojem rojstvu je prišla ena od sester v sobo, kjer so ležale mlade matere in vprašala, če katera želi, da nese njenega otroka krstit k bližnjemu sv. Petru. Takrat je bilo še v navadi, da so otroke krstili čim prej po rojstvu. V tistih prvih povojnih letih pa je najbrž tudi marsikatera mati rada opravila ta zakrament brez velike pozornosti. No, tako sem bila krščena kar na hitro, brez prisotnosti botrov. Mama je samo povedala imeni svojega strica in tete, ki bi bila najbrž tudi sicer moja botra. In ime? Bilo ji je jasno, da zdaj lahko da zapisati Valerija. Toda očitno se ji je zdelo, da me mora izročiti tudi v varstvo Mariji. Tako so kot moje prvo ime zapisali Marija. Tega imena sicer nisem nikoli uporabljala. Kadar je šlo za uradne dokumente pa sem seveda morala stisniti v navadno majhne razpredelnice obe imeni. Zato sem včasih razmišljala, da bi se enemu imenu odpovedala. Toda kateremu? Težko bi bilo črtati ime, pod katerim so me vsi poznali. Toda, da bi se odpovedala Marijinemu varstvu, je bilo nepredstavljivo. Tako imam še vedno obe imeni. Toda nikoli v življenju mi ni mama povedala, katera Marija je pravzaprav moja zavetnica.
Pa še dve Mariji sta me spremljali v mojem otroštvu. Prva je bila Žalostna Mati Božja iz stiške bazilike. Fotografija njenega oltarja je visela v naši »hiši«, kakor smo nekdaj rekli dnevni sobi. Na to podobo smo se vedno obračali s tihim spoštovanjem. Mama je znala povedati, da vse naše težave niso nič v primerjavi z njenim sedemkrat prebodenim srcem.
Druga pa je bila muljavska Marija Vnebovzeta. Ta je bila nam otrokom bolj pri srcu. Bila je vsa zlata sredi prav tako zlatih in okrogloličnih angelčkov. Pa tudi k maši smo raje hodili na Muljavo kot v Stično. Malo zato, ker je bilo bliže, malo zato, ker smo tam imeli več sorodnikov in smo vedno po maši še malo poklepetali.

sreda, 17. oktober 2018

Občestvo med zakoncema

Prvo občestvo je tisto, ki nastane med zakoncema v moči zakonske ljubezenske zveze, po kateri "nista več dva, ampak eno telo" (Mt 19,6). V tem občestvu morata rasti vsakodnevno. Vsak dan si morata obljubiti ljubezen, ki je pripravljena dati življenje za drugega, vsak dan znova morata biti pripravljena odpustiti si vse in začeti znova, se videti z novimi očmi. Imeti morata vse skupno. Biti morata pripravljena vse življenje deliti to, kar imata, in to, kar sta. Vedno morata biti pripravljena poslušati drug drugega do konca, spoštovati drug drugega mnenje in služiti drug drugemu, skratka biti v oporo, v pomoč drug drugemu. Vse, zlasti pa pomembnejše odločitve, morata sprejemati skupno, v edinosti.
dr. Alojz Snoj

torek, 16. oktober 2018

Družina, skupnost oseb

"V zakonu in družini se oblikujejo raznovrstni medsebojni odnosi – zakonski, očetovski, materinski, otroški, bratsko-sestrski; vsi ti uvajajo sleherno osebo v človeško družino in v Božjo družino, ki je Cerkev" (O družini, 15,1). Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je torej skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok ter sorodnikov. Njena naloga je zvesto živeti v edinosti in si stalno prizadevati za pristno skupnost oseb. "Kolikor je družina občestvo in skupnost oseb in mora to vedno bolj postajati, najde v ljubezni vir in trajno spodbudo, da vsakega svojega člana sprejema, spoštuje in podpira v dostojanstvu njegove osebe kot žive podobe Boga" (O družini 22,1).
Notranje počelo, trajna moč in poslednji cilj te naloge je ljubezen – nadaljuje apostolsko pismo O družini – saj družina brez ljubezni ni skupnost oseb ter brez nje ne more živeti, rasti in se izpopolnjevati kot skupnost oseb. "Človek brez ljubezni ne more živeti" (Človekov Odrešenik 10). Ljubezen med možem in ženo poraja ljubezen tudi med drugimi člani družine: med starši in otroki, brati in sestrami, sorodniki in domačimi, in vodi družino k vedno globljemu občestvu.

ponedeljek, 15. oktober 2018

Družina, mojstrovina ljubezni

Bog si je družino zamislil kot mojstrovino ljubezni. Ljubezen lahko nadomesti in dopolni vse zakone, vsi zakoni sveta pa ne morejo nadomestiti ljubezni. Brez ljubezni nobena stvar nima prave cene, ljubezen pa daje vsemu pravo vrednost. To nam je z njemu lastno modrostjo zapisal apostol Pavel v pismu Korinčanom. Prava ljubezen je "potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 4–7). Taka ljubezen nikoli ne mine. Mera te ljubezni je pripravljenost dati življenje drug za drugega. Takšno ljubezen bi si morala zakonca vsak dan znova zagotoviti. Evharistična daritev in obhajilo, družinska in osebna molitev ter posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je tisto mogočno sredstvo, ki zakoncema pomaga živeti in rasti v medsebojni ljubezni in svetosti in vztrajati do konca.
Bog je ustvaril družino kot znamenje in zgled za vsako drugo človeško sožitje. Naloga družine je torej ta, da stalno vzdržuje v domovih prižgano ljubezen, da tako oživlja tiste vrednote, ki jih je Bog podaril družini, da bi jih velikodušno in neutrudljivo nosili povsod v družbo. Ker si je Bog zamislil družino kot mojstrovino ljubezni, lahko družina navdihuje smernice, s katerimi bo prispevala k spreminjanju jutrišnjega dne.

nedelja, 14. oktober 2018

Božja zamisel o družini

Kaj je družina v Božjih očeh? Ko je Bog izoblikoval človeški rod, je izoblikoval družino. Ko je Božji Sin prišel na zemljo, se je želel roditi v družini. In ko je začel svoje javno delovanje, ga je začel s čudežem na svatbi v galilejski Kani. Bogu je bila družina tako pri srcu, da jo je osnoval po vzoru Svete Trojice, kjer se Oče in Sin z neizmerno ljubeznijo neprestano podarjata drug drugemu do te mere, da je njuna ljubezen poosebljena v tretji osebi – Svetem Duhu. To je čudovit ideal, v katerega se lahko zakonci ozirajo vse življenje, da bi iz njega črpali moč za svojo družinsko skupnost.
V družini odkrivamo izredno dragocene vrednote, ki morejo človeštvo, če jih prenesemo nanj, preobraziti v veliko družino. Družina temelji na ljubezni: to je ljubezen med zakoncema, med starši in otroki, med starimi starši, strici in vnuki, med brati in sestrami. To je ljubezen, ki raste in se stalno presega. Ljubezen zakoncev poraja novo življenje in bratstvo postane prijateljstvo. V družini je samo po sebi umevno, da je vse skupno, da si delijo vse dobrine, da imajo skupno blagajno. Prihranek ni kopičenje, temveč skrb za prihodnost. Normalno je pomagati tistemu, ki še ne proizvaja, in tistemu, ki tega ne zmore več.
V družini živijo skupaj ljudje vseh starosti. Naravno je živeti za drugega, ljubiti drugega. Tudi vzgoja je spontana. V družini je čut za pravičnost normalen. Naravno je trpeti za drugega, žrtvovati se za drugega, nositi težo drugega. Solidarnost in zvestoba svoji družini sta spontani. V družini je življenje drugega tako dragoceno kakor lastno, včasih še dragocenejše. Skrbijo za zdravje vseh in sprejemajo breme tistega, ki se ne počuti dobro. V njej se življenje naravno začne in konča, v njej najdejo odprtost, ljubezen in skrb prizadeti, ostareli in umirajoči bolniki. Tudi medsebojni pogovor je v družini spontan; vsak je deležen vsega in vse deli.

sobota, 13. oktober 2018

FATIMA PO STOLETNICI - FATIMA – OKNO UPANJA (58) Tuy 1929 in posvetitev Rusije


Sestra Lucija je 13. junija 1929 v kapeli hiše v Tuyu (Španija) imela videnje Presvete Trojice in videnje ter razodetje Marijinega brezmadežnega Srca, ki se ji je prikazalo tako kot že junija in julija 1917: Marija je imela v svoji levi roki srce, obdano s trni, iz srca pa so izhajali plameni. Sporočila je, da Bog prosi svetega očeta, naj posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Ker je Bog Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), iz ljubezni ne ukazuje, ampak prosi. Tisti, ki je naprošen, z ljubeznijo prošnjo izpolni. V obojestranski medsebojni ljubezni je rešitev! Če človek odpove, sledijo posledice.
Lucijine zapiske o videnju in Marijino sporočilo je dobesedno prepisal njen takratni duhovni voditelj pater Gonsalves.

Bog prosi papeža, naj posveti Rusijo

»Večkrat je prišel spovedovat v našo kapelo p. Gonsalves. Spovedala sem se mu, in ker sem se dobro razumela z njim, sem nadaljevala tri leta.
V tistem času me je naša Gospa opozorila, da je prišel trenutek, ko naj bi Cerkvi sporočila njeno željo v zvezi s posvetitvijo Rusije in z njeno obljubo, da jo bo spreobrnila. Sporočilo se je zgodilo takole:

(Tuy, Španija, 13. junij 1929) – Prosila in prejela sem dovoljenje svoje predstojnice in spovednika, da smem vsak teden v noči s četrtka na petek med enajsto uro in polnočjo imeti sveto uro.
Neke noči sem bila sama. Pokleknila sem k ograji sredi kapele, da bi molila angelove molitve. Ker sem bila utrujena, sem vstala in nadaljevala molitev z razprostrtimi rokami. Le večna lučka je gorela. Naenkrat je vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka. Nekoliko pod pasom je v zraku lebdel kelih z veliko hostijo, na katero so kapljale kaplje krvi, ki so padale z obličja križanega in iz rane na prsih. S hostije so te kaplje padale v kelih. Pod desnim prečnim tramom križa je stala naša ljuba Gospa. Bila je naša fatimska Gospa s svojim brezmadežnim Srcem v levi roki, brez meča in vrtnic, ampak s trnovo krono in plameni … Pod levim prečnikom križa se je z velikimi črkami v smeri oltarja – bile so tako čiste, kakor bi bile iz kristalno čiste vode – pojavil napis: MILOST IN USMILJENJE.
Razumela sem, da mi je bila pokazana skrivnost Presvete Trojice in prejela sem umevanje te skrivnosti, ki mi ga ni dovoljeno razodeti.
Ob koncu mi je naša ljuba Gospa rekla:
'Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil. Božja pravičnost pogubi mnogo duš zaradi grehov, storjenih zoper mene, ki prosim za zadoščevanje: žrtvuj se v ta namen in moli.'
O tem sem poročala svojemu spovedniku, ki mi je ukazal zapisati, kar je naša Gospa želela.
Mnogo pozneje mi je naša ljuba Gospa v nekem osebnem sporočilu [pred letom 1940] potožila:
'Niso hoteli poslušati moje prošnje! Kakor francoski kralj bodo obžalovali, vendar bo prepozno. Rusija bo razširila svoje zmote po vsem svetu ter priklicala vojne in preganjanja Cerkve. Sveti oče bo moral trpeti.'«

Kako je bilo s francoskim kraljem? V letu 1689, eno leto pred svojo smrtjo, je sv. Marjeta Marija Alacoque skušala z raznimi sredstvi in pobudami posredovati francoskemu 'Sončnemu kralju' Ludviku XIV. sporočilo s štirimi prošnjami Jezusovega presvetega Srca:
1) naj se kraljeve zastave opremijo s presvetim Jezusovim Srcem;
2) naj se njemu v čast zgradi cerkev
3) in naj ga v njej moli in časti ves kraljevi dvor;
4) naj kralj zastavi svojo avtoriteto pri Svetem sedežu za to, da se doseže ena sveta maša v čast Jezusovemu presvetemu Srcu.
Pa nič. Zdelo se je celo, kakor da kralj sploh ne bi zvedel za to sporočilo.
Šele eno stoletje pozneje je hotela kraljeva družina uresničiti sporočilo. Ludvik XVI. je leta 1792 sklenil, da se bo posvetil Jezusovemu Srcu, toda to je storil šele, ko se je že znašel v zaporu in je tam obljubil, da bo po svoji izpustitvi izpolnil vse prošnje, ki jih je bila posredovala sveta Marjeta Marija. Za Božjo previdnost je bilo že prepozno: 21. januarja 1793 je bil Ludvik XVI. usmrčen z giljotino.

Ludovik Ceglar k prej omenjenemu Marijinemu besedilu pripominja: »Marija je prišla prosit za posvetitev Rusije v najslovesnejši obliki: v kapeli, med sveto uro, po molitvi, ki jo je otroke naučil moliti angel, v navzočnosti Presvete Trojice ob prikazni, ki je spominjala na Kristusovo odrešilno delo. Poudarila je, da Bog sam prosi za posvetitev Rusije in obljublja njeno rešitev.«
Marija je zdaj izpolnila napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; opravi naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog Rusijo rešil.
Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v spreobrnjenju Rusije in njeni rešitvi brezbožnega komunizma ter njegovih posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja.

Sestra Lucija je iz španskega mesta Rianjo, kjer je bila na enomesečnem oddihu, 29. avgusta 1931 pisala škofu Jožefu da Silva, kar ji je naročil Kristus:
»Sporoči mojim služabnikom, da bodo glede na to, da posnemajo francoskega kralja v odlašanju spolnitve moje prošnje, njemu sledili tudi v bridkosti. Nikoli ne bo prepozno, da se zatečejo k Jezusu in Mariji.«

Posvetitev Rusije kot zmagoslavje Marijinega Srca

Bog je najprej poslal prosit za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti, tudi na svojega škofa.
Iz Pontevedre je 21. januarja 1935 pisala spovedniku patru Gonsalvesu:
»Kar zadeva Rusijo, se mi zdi, da bo našemu Gospodu zelo všeč, če si boste prizadevali, da bi sveti oče izpolnil njegove želje.
Pred tremi leti je bil naš Gospod precej nezadovoljen, ker se njegova prošnja ni izpolnila. Gospodu škofu sem to pisno sporočila. Do danes me naš Gospod ni ničesar več prosil razen molitev in žrtev. Ko z njim zaupno govorim, se mi zdi, da je pripravljen, kakor je obljubil pred petimi leti, izkazati usmiljenje ubogi Rusiji, ki bi jo tako zelo rad rešil.«
Pater Gonsalves je sestro Lucijo vprašal, ali bi bilo primerno pritiskati, da dosežemo posvetitev Rusije. Dne 18. maja 1936 mu je sestra odgovorila:
“Žal mi je, da se to še ni storilo. Toda prav tako, kot je Bog ono prosil, je tudi to dopustil (…) Ali je primerno pritiskati? Ne vem. Zdi se mi, da bi naš Gospod posvetitev sprejel in izpolnil svojo obljubo, če bi jo sveti oče sedaj opravil. Brez dvoma bi zadovoljil našega Gospoda in Marijino brezmadežno Srce.
Zaupno sem v globini duše o zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril je:
‘Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.’
‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ –
‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo prepozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.’
Ludovik Ceglar poroča, da so to pismo »pokazali Janezu Pavlu II. po atentatu leta 1981. Po branju se je zjokal in sklenil, da bo posvetitev Rusije čimprej opravil.«

Leirijski škof Jožef da Silva je v marcu leta 1937 pisal papežu Piju XI.:
»Od treh otrok, ki se jim je naša Gospa prikazala, sta dva umrla, tretja pa je redovnica v redu svete Doroteje v Španiji.
Ta redovnica me prosi, naj sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja končati preganjanje v Rusiji, če bi Vaša svetost blagovolila izvršiti in bi naročila vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije (…)«
Škofovo pismo so v Rimu dobili konec marca 1937, a takrat niso ničesar ukrenili (CPro 62–63).
Sestra Lucija je 21. januarja 1940 pisala patru Gonsalvesu: »Žal mi je, da kljub navdihom Svetega Duha čas ni bil izkoriščen. Tudi naš Gospod toži zaradi tega. Dejanje posvetitve bi potolažilo njegovo pravičnost in odvrnilo bič vojne, ki zajema države od Španije do Rusije. Naj Bog približa ta trenutek. Bog je tako dober, da je vedno pripravljen nam izkazati usmiljenje. Zato je Božja volja, da se obnovi prošnja na Sveti sedež. Če nam ne bo dan mir po tem dejanju [posvetitve], bo vojne konec, kadar bodo mučenci prelili dovolj krvi, ki bo potolažila Božjo pravičnost.«

Lucijino prizadevanje za posvetitev Rusije razodeva njeno vztrajnost, hkrati pa tudi ponižnost in spoznanje, da je zakasnitev posvetitve dopustil Bog zaradi naših grehov. Dne 15. julija 1940 je pisala patru Gonsalvesu:
»Kar zadeva posvetitev Rusije, ni bila izvršena v maju, kakor ste pričakovali. Opravila se bo, a ne tako brž. Bog je to sedaj dopustil, da kaznuje svet za njegova hudodelstva. Pošteno zaslužimo. Potem bo uslišal naše uboge molitve. Silno me boli, da ni bila izvršena. Medtem pa se pogublja toliko duš!«
Dne 18. avgusta 1940 je zopet pisala patru Gonsalvesu:
»Menim, da je všeč našemu Gospodu, da se nekdo zavzame pri njegovem namestniku na zemlji za uresničitev njegovih želja. Toda sveti oče je sedaj še ne bo izvršil. Dvomi o resničnosti in ima prav. Naš dobri Bog bi mogel s kakim čudežem jasno pokazati, da je on tisti, ki prosi. Vendar izkoristi ta čas, da s svojo pravico kaznuje svet zaradi toliko hudodelstev in ga pripravi za popolnejšo vrnitev k njemu. Dokaz, ki nam ga daje, je izredno varstvo Marijinega brezmadežnega Srca nad Portugalsko zaradi opravljene posvetitve (…) Če vam je le mogoče, nikoli ne opustite priložnosti, da bi pri svetem očetu obnovili našo prošnjo. Morda bomo vendarle skrajšali ta čas [trpljenja]. Sveti oče se mi zelo smili in v svojih skromnih molitvah in žrtvah veliko prosim za njegovo svetost.«
p. Anton