Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 31. maj 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra,

23. oktobra in 27. novembra. 


Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Celodnevna duhovna obnova v Stični

Čas: 28. maja, od 9.30 do 18.00

Tema: Odkrivajmo globine Jezusovega Srca

Voditelj: p. Anton Nadrah

 

Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Logu pri Vipavi 25. junija.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu.

Voditelj: p. dr. Miran Špelič OFM.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

GSM: fras.srecko@gmail.com .

 

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

sobota, 28. maj 2022

JEZUS NAS UČI MOLITI (12) Moli in delaj!

Staro benediktinsko geslo Moli in delaj! izraža skladnost med izrečno molitvijo in delom. Bog je na prvem mestu. Če delamo po Božji volji, postane tudi delo molitev. Bog je z nami in mi smo z Bogom pri molitvi in delu. Vse življenje postane molitev. Če se človek obrača na Boga najprej v izrečni molitvi, je Bogu posvečeno tudi vse človekovo delo, ki ga izvršujemo po Božji volji. Če je človek delo postavil na prvo mesto, delo ne korenini več v Bogu in zato ne prinaša tistega blagoslova, ki bi ga lahko in bi ga po Božjem načrtu moralo prinašati. Še slabše je tam, kjer so ljudje s svojim življenjem geslo takole spremenili: »Delaj in delaj!«

Danes pogosto slišimo ugovor: »Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev.« Res imamo vsi čez glavo dela, zlasti v našem času, času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Prav zato je treba še posebej paziti, da nas delo duhovno ne uniči. Gospod je sicer pohvalil Mártino veliko delavnost, a je dodal: »A le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel« (Lk 10,41s). Po Marijinem zgledu je treba od časa do časa sesti h Gospodovim nogam in poslušati njegovo besedo (prim. Lk 10,39).

Sv. Roza Limanska iz 16. stoletja je stalno živela v Gospodovi navzočnosti in v pogovoru z njim. Ročno delo je pri tem ni oviralo. Pogovori z Jezusom Kristusom so bili trajna hrana njenega duhovnega življenja.

Sv. Lazar, menih in slikar iz 9. stoletja, se je na slikanje ikon pripravljal z dolgo molitvijo in svetim branjem. Slikanje je imel za bogočastno opravilo, za katerega se je treba prav tako pripraviti kakor za pisanje duhovnih knjig in pridiganje.

Mnogi svetniki so začeli svojo svetniško pot s tem, da so se umaknili v samoto in se izročili Bogu v neprestani molitvi. Tudi sv. Frančišek Asiški se je po spreobrnjenju ves posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno bolj je doživljal osrečujočo Božjo navzočnost. Izbiral je samotne kraje okrog Assisija in premišljeval o Kristusu in življenju po evangeliju. S podobno potjo sta začela sv. Anton Puščavnik in sv. Benedikt.

Da bo med izrečno molitvijo in delom ravnotežje, je treba pri obilnejšem delu še bolj paziti na dobro molitev. Tako bo delo dobilo dušo. Kdor ne more najti časa za molitev, najbrž nima Boga dovolj rad. Od tistega, ki nas ima rad, upravičeno pričakujemo, da nam bo daroval nekoliko svojega časa. Bogu seveda ne posvetimo le del svojega časa, ampak ves čas: čas molitve, čas dela, čas oddiha in spanja. Če bomo del svojega časa posvetili izrečni molitvi, bomo vedno imeli dovolj časa za delo. Delavski duhovnik Favreau je rekel: »Najboljše sredstvo za pridobivanje časa je molitev.«

Delo in vse naše življenje, če sta povezana z izrečno molitvijo, dobita bistveno višjo vrednost. Prihajata iz samega središča, v katerem smo se zbrali.

Sv. Bernard je o premišljevalni molitvi, ki vse ureja, zapisal: »Premišljevanje očiščuje vir, iz katerega priteka, namreč duha. Poleg tega uravnava čustveno življenje, vodi dejanja, popravlja napake, ureja in plemeniti značaj in vse življenje ... V zmedi daje jasnost, odstranjuje notranjo razklanost, vodi duha iz raztresenosti k zbranosti. Premišljevanje vnaprej določa, kaj in kako je treba delati in živeti. Ozira se nazaj, na delo in življenje, da ne ostane v duhu nič nepopravljenega ali popravka potrebnega. V sreči že vnaprej čuti prihajajočo nesrečo. Ko ta pride, njenega udarca skoraj ne občuti.«

Alessandro Pronzato v knjigi Rad bi molil omenja štiri sovražnike naše molitve: hrup, hlastanje za zaslužkom, pomanjkanje časa in naglico. Spremembo na bolje bomo dosegli, ko življenja ne bomo presojali po praktični koristnosti in produktivnosti; torej ne po kvantiteti, marveč po kvaliteti, po ljubezni, ki se ne da ne zmeriti ne stehtati.

p. Anton

petek, 27. maj 2022

TAKOLE MOLIM (2) Čas čistega veselja

V prejšnji številki smo začeli objavljati sestavke na temo »Takole molim«. Starejši sestavki naj vas spodbudijo, da napišete svoja sedanja izkustva o molitvi in jih posredujete na naslov: anton.nadrah@rkc.si . Objavljena bodo v našem glasilu ter bodo koristila vsem bralcem. Zelo pomembno je, da v molitvi napredujemo. Kakršna je naša molitev, takšno bo naše življenje, takšna tudi naša večnost.

Čas čistega veselja

Zame je molitev vsaka misel, beseda ali dejanje, ki je podarjeno Gospodu. To niso le hvalospevi, so tudi žalostinke, so tudi padci, so tudi dvomi in stiske ... To so trenutki, ko se misel greje v Gospodovi bližini; so tudi trenutki, ko misel trka in trka v osamljeni noči.

Moj vsakdan je običajno obdarjen z različnimi srečanji z Gospodom. Ljuba mi je samota in tišina na stezici srca sredi gozda na bližnjem gričku, po kateri me Gospod uči počivati v Božjem Srcu in v stezico srca spreminjati tudi sledove vsakdanjega dela. Ljuba mi je sveta maša, kjer je vedno bogato pogrnjena miza Božje Besede in svete Evharistije, ljuba mi je pesem, s katero smem sooblikovati bogoslužje, ljuba mi je molitev rožnega venca v molitveni skupini pred sv. mašo, ljuba mi je molitev v molitveni skupini v domu starejših. Ljuba mi je zlasti večerna molitev, ki jo moliva skupaj s sinom. Ljubo mi je premišljevanje vsakdanje Božje Besede preko celega dne, ljuba so mi znamenja, po katerih se Božja obljuba izpolnjuje tudi meni. Ljubo mi je vsakdanje delo neprestano podarjati Gospodu, ljubo mi je trpljenje, s katerim Gospod kleše moj napuh, ljubo mi je trpljenje, s katerim se smem združevati s Križano Ljubeznijo. Ljuba mi je Marijina šola njenega popolnega zaupanja v Božjo previdnost. Ljubo mi je zreti v Marijo, premišljevati o tej najponižnejši Gospodovi dekli. Po njej se razodeva vsa lepota človeške duše. Po njej se vračam v Očetov objem.

Ljubi so mi milostljivi trenutki pred Najsvetejšim. To so slovesni trenutki Božjega obiska. Trenutki, ko me Skrivnost spravi na kolena in Oče po Sinu v Svetem Duhu prevzema v dar mojo svobodo – prevzema nad menoj vso oblast.

Molitev ... to ni le blaženi trenutek po svetem obhajilu, ko se vsa združim z ljubljenim Gospodom, to je tudi čas poln bolečin, ko padem zaradi lastnega greha ... a tudi trenutek neizmerne hvaležnosti, ko me Božje Usmiljenje očiščuje v kopeli svete Evharistije in v kopeli svete spovedi. Je tudi čas križevega pota, ko pride preganjanje in krivice. A predvsem je zame molitev čas čistega veselja – neizmernega veselja, ker me je Gospod ustvaril zase in mu smem izrekati svoj zgodi se. Ustvaril me je zase, zato se zame trudi, me išče, me vzgaja, me preoblikuje, me tolaži, me vodi, me nosi, me objema in varuje. Vse stori zame in mi postaja Vse v vsem. Hvala, Oče!

Mojca Kastelic

TAKOLE MOLIM (2) Rožni venec, naš spremljevalec

V prelepem mesecu maju smo na poseben način povezani z Marijo, ki nas "izgubljene" vodi k Sinu, da bi preko molitve iskali in našli pravo pot. Danes sem se sklanjala k umirajočemu (60let) ter prosila Svetega Duha za prave besede, da bi sprejel duhovnika: »Tako malo časa imate, Jezus je poln usmiljenja, prosite v srcu za milost, kajti Bog nam daje svobodno voljo.« Tako zelo mi je stiskal roko, imel je solzne oči. Ker ni mogel govoriti, je samo prikimal. Poklicala sem duhovnika. Med vožnjo domov sem namenila žalostni del rožnega venca zanj. Gospod je usmiljen.

Glede pričevanja o molitvi rožnega venca in sadovih molitve – vse je Božje delo in težko opišem toliko milosti ...

Že to je milost, da lahko vsak dan v službo in nazaj zmolim vse štiri rožne vence. Postal je del mene, kajti 40 let je že minilo, da nisem bila niti en dan brez vsaj desetke rožnega venca in ob njem premišljevanja Evangelija.

Na tam svetu je trpljenje, včasih večje, drugič manjše, vendar Bog poskrbi, da ne izgubimo zaupanja v Njegovo neizmerno ljubezen, ki bo v polnosti zaživela za nas v nebesih.

Marija Tekavec

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (6) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (št. 20,7).

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.

MOLI IN DELAJ

Žetev je velika, delavcev pa malo

 

Mesec maj nas spominja na Marijo, ki je Mati duhovnih poklicev. Gotovo je prava smer našega prizadevanja, če tiste, ki jih Bog kliče v različne duhovne poklice, in tiste, ki so že v njih, izročamo Materi Cerkve. Ona je srednica vseh milosti, zato tudi tistih, ki jih fant in dekle potrebujeta, da bosta slišala Božji klic in mu sledila. Med poklicanimi pa morda ta ali oni omaguje in ni nikogar, ki bi zanj molil. Ko bomo v večnosti, bomo spoznali, komu vse smo pomagali na poti duhovnega poklica.

Napredovali smo po zaslugi neke skupnosti in posameznih molivcev kar za štiri zrna. Hvala Bogu in vsem, ki sodelujete. Naj vas blagoslavlja vstali in poveličani Odrešenik, ki je naše upanje in naš cilj.

četrtek, 26. maj 2022

Srečanje Marije s poveličanim Sinom

Kako bi mogla biti Devica Marija, ki je bila navzoča v prvi skupnosti učencev (prim. Apd 1,14), izvzeta iz števila tistih, ki so se srečali z od mrtvih vstalim Božjim Sinom? ... Mar Marijina odsotnost v skupini žena, ki so se ob zori odpravile h grobu (prim. Mr 16,1; Mt 28,1), ne bi mogla nakazovati dejstva, da se je sama že srečala z Jezusom? … Edinstvena in posebna navzočnost Device Marije na Kalvariji in njena popolna pridružitev Sinu v trpljenju na križu kažeta na njeno posebno udeleženost pri skrivnosti vstajenja.

Sedulij, duhovnik in pesnik iz 5. stoletja, je trdil, da se je Kristus v sijaju vstalega življenja najprej prikazal svoji Materi. Tista, ki je pri angelovem oznanjenju postala pot, po kateri je Božji Sin prišel na svet, je bila poklicana, da širi čudovito novico o vstajenju in postane znanilka njegovega prihoda v slavi. Preplavljena s slavo Vstalega, napoveduje »žarenje« Cerkve (prim. Sedulij, Carmen Paschale, 5,357–364; CSEL, 10,140s).

Ker je podoba in vzornica Cerkve, ki pričakuje Vstalega in se je z njim skupaj z učenci srečevala v času velikonočnih prikazovanj, upravičeno pričakujemo, da je Marija imela osebni odnos z vstalim Sinom in bila tako deležna polnosti velikonočnega veselja.

Ker je bila na veliki petek navzoča na Kalvariji (prim. Jn 19,25) in na binkoštni praznik v dvorani zadnje večerje (prim. Apd 1,14), je bila verjetno tudi izvoljena priča Kristusovega vstajenja. Tako je dopolnila svojo udeleženost pri vseh bistvenih trenutkih pashalne skrivnosti.

Janez Pavel II., avdienca, 21. maj 1997

Vir: Vatican.va

 

sreda, 25. maj 2022

Marijinih tisoč obrazov (1)

Bila sem še majhna. V malem kabinetu, kjer je bil tudi moj kotiček za spanje in učenje, je visela precej velika slika prelepe ženske s spečim otročičem v naročju. Imela je modro ogrinjalo, nežen, a nekoliko zaskrbljen obraz pa ji je okvirjala svilena ruta v zlatih odtenkih. Dete v beli oblekici je ljubko sanjalo z glavico naslonjeno na njeno ramo. Videti je bilo, kot da je ženska z otrokom nekam namenjena. Ne vem, od kod je slika prišla in kdo jo je tja obesil. Vem le, da mi je bila (in mi je še) neznansko všeč. Ko so mi povedali, da slika predstavlja Marijo z Jezuščkom, in ko sem pri verouku izvedela, da je Marija tudi naša nebeška Mati, sem na sliko s posebno ljubeznijo in otroškim zaupanjem gledala vedno, ko sem bila v sobi, zlasti še, ko sem se zaradi nesoglasij v družini počutila zelo nesrečno, nerazumljeno in osamljeno. Spomnim se, da sem jo v težkih trenutkih, zlasti kasneje, v najstniških letih, »priznavala« kot svojo edino mater, saj pri zemeljski nisem našla tako želene ljubezni in naklonjenosti. Zaupala sem ji vse svoje tegobe in jo prosila za pomoč. V njenem milem pogledu, zazrtem nekam v prihodnost, sem prepoznavala, da sočustvuje z menoj, me razume in hkrati daje zagotovilo, da bo tam, kamor je zazrta, bilo bolje; tudi zame. Danes pač vem, da je bila to slika »Marije Begunke« in da so bili moji samogovori pravzaprav moje prve molitve k Mariji. Hote ali nehote sem potem – seveda zgolj po vizualni plati – prav po tej »moji prvi Mariji« presojala še vse podobe »ostalih marij«, s katerimi sem se v življenju srečala.

Še vedno sem bila otrok, ko je v našo župnijsko cerkev prišla slika-kopija Marije Pomagaj z Brezij. Spominjam se, da sem čutila slavnostno vzdušje in radovedno ogledovala reakcije vernikov v cerkvi. Takrat so bile težave odnosov doma pred menoj še skrite, zato mi je bilo zelo lepo, ko sva šli z mamico po vsaki maši pokleknit in pomolit še pred novi stranski oltar, ki je bil postavljen za brezjansko Marijo Pomagaj. Po otroško sem si najbolj zapomnila, da se tej Mariji reče »Pomagaj«, pri prvem družinskem romanju na Brezje pa me je – bolj kot originalna slika – fasciniral velik, zlat rezbarski okvir. Take bogate stvari imajo samo kralji in kraljice, sem razmišljala! Lahko bi rekla, da otroško preroško, saj je Marija Pomagaj dejansko postala kraljica Slovencev. Ko z odraščanjem zori razum, se pravljice o kraljičnah potisnejo na stran. Izkušnje pa v spomin vtisnejo zanimiv konglomerat bolečine, žalosti, solz in prošenj pred Marijo Pomagaj, razbremenitve po takih molitvah, ki jih rodi zaupanje in prepustitev, ter olajšanja in veselja, ko spoznaš, da je tvoja prošnja uslišana, pa čeprav na drugačen način, kot si prosil. Navadno še boljši. Ampak to človek vidi šele z očmi let in pogledom nazaj.

Če se še malo pomudim v otroških letih, lahko tako, kot še mnogi, izrazim neizmerno hvaležnost za staro mamo, ki je bila sonce v mojem življenju. Vsega lepega in dobrega me je (na)učila, tudi molitve. Ljubila je našo Mater Marijo in se zatekala k nji v svojem težkem, z vojnami in krivicami, lakoto in pomanjkanjem zaznamovanim življenjem. Kot mlada vdova je kot dninarica pri kmetih nekako le preživela sedem otrok. Rožni venec je bil njen stalni spremljevalec. Imela je dva. Enega »tazahmašnega« in enega za vsak dan. Da se ne bi polomil, ga je po končani molitvi (kako prijetno so rožljale lesene jagode med njenimi prsti!) položila pod »povšter« še v posebno vrečko. Z zanimanjem sem opazovala vse njene kretnje. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sva za Božič pred domačimi jaslicami in ob prižgani oljenki kleče molile veseli del. Bila je preprosta kmetica, a zelo razumna ženska, polna modrosti v vsej svoji preprostosti. Delovala je zelo učeno, ko je nataknila na nos očala in brala. Hodila sem v prve razrede osnovne šole, ko je prišla k meni s prošnjo, če bi ji lahko pomagala zaviti knjigo, ki ji jo je posodila neka gospa. Da se knjiga ne umaže; je rekla. Bila sem počaščena, da me je kot pridno zavijalko svojih šolskih zvezkov in knjig izbrala za to nalogo, in seveda zvedava, za kakšno knjigo gre, da mami toliko pomeni. Preberem naslov: Fatima. Seveda so iz mene takoj začela leteti vprašanja, kaj je sploh to in se z vsakim maminim odgovorom razpletala naprej. Mama je izrezovala in v svitek spravljala »podlistke« v prvih številkah Družine, ki so pisali o Fatimi. Sedaj je s posebno pozornostjo brala knjigo. Večkrat, ko sva bili sami in ni imela drugega dela, mi je izpolnila prošnjo in iz knjige brala naglas. Govorila mi je o pastirčkih, o tem, kako se jim je prikazala Marija, kako so molili rožni venec, o angelu in o sončnem čudežu. Vsega tega tedaj še nisem razumela. Najbolj nepojmljivo mi je bilo to, da se Marija dejansko lahko »kar prikaže« in da jo nekdo vidi. A ne živi Marija v nebesih? Kako lahko kar stopi dol? Pa pri verouku so nas učili, da je Jezus delal čudeže. Torej so se čudeži dogajali enkrat davno, ko je On hodil po naši zemlji. Ampak, da bi se godili čudeži tudi dandanašnji? In da jih »naredi« tudi Marija? Še meni gre na smeh, ko se takole spominjam. A tako je bilo moje prvo srečanje s fatimsko Marijo. Tudi slika njenega kipa je bila v knjigi in sem lahko videla belo Gospo z malo kronico. Kot otrok pa sem si jo tako zapomnila kot »belo Marijo«, ki je »stopila dol z neba in se prikazala« pastirčkom. A bi bilo možno, da bi se tudi meni kdaj prikazala?, pa sem razmišljala v svoji zanesenosti.

Ko sem tako spoznala že »tri Marije«, ki sem jih nekako še »razlikovala«, je dokončno zmedo v moji otroški glavi naredila svetinjica, na kateri je bil na eni strani profil Marijinega obraza, na drugi pa deklica, ki kleči pred dvignjeno votlino, v kateri stoji cela Marija. Seveda je šlo za svetinjico s podobo Lurške Matere Božje. In glej, glej – tudi ta Marija se je, kot so mi povedali, tam nekje, v eni drugi državi, prikazala, stopila z neba! In da bo mera polna, so mi potem enkrat pokazali še »čudodelno« Marijo oz. čudodelno svetinjico z njeno podobo, ki je bila spet drugačna od tiste, ki je bila v Lurški votlini ... No, prepoznala pa sem kasneje skladnost podobe na čudodelni svetinjici s kipom Brezmadežne Marije, ki sem ga večkrat videla. Pa glej, tudi ta Brezmadežna Marija se je prikazala neki redovnici in ji naročila, naj da delati svetinjice. Takrat je bilo to zame že preveč. V zmedi vseh teh »marij« kot otrok nisem več vedela, katera je »taprava« oz. katera je tista »taglavna«.

Ko sedaj premišljujem nazaj vso to mojo otroško zmedo različnih »marij«, pa pravzaprav lahko vidim podobnost z resničnimi zmedami, ki jih imamo v današnjih časih, ker je na voljo toliko različnih svetnih informacij, v toliko različnih medijih, o eni in isti zadevi, pa naj bo ta pomembna ali ne. Le katera je prava, katera je resnična, kateri zaupati? Sveti Duh, daj nam dar razločevanja! No, se je pa zato z leti povsem jasno izkristaliziralo, kako je naša nebeška Mati Marija ena edina in ena sama, z vsemi svojimi obrazi, z vsemi svojimi imeni, v nebesih in vseh krajih na zemlji.

Bralka

torek, 24. maj 2022

Hvala ti, fatimska Gospa

S hvaležnostjo se spominjamo, kako je romala v letu 2016 Marija Romarica iz Fatime po naših župnijah in nam ob prošnjah in zahvalah delila milosti, blagoslov in uslišanja. V letu 2017 pa so škofje podelili vsem dekanijam lepe kapelice z Marijo Romarico, da bi nas še naprej zbirale v molitvi po naših družinah na samo fatimsko stoletnico od maja do oktobra 2017. Te kapelice so ostale v naših cerkvah, v naših dekanijah, kjer so dobile posebno mesto, da se lahko k njim zatekamo z našimi prošnjami in zahvalami.

Veličastno in nepozabno je bilo slovensko hrvaško srečanje v Stični, na vseslovenskem praznovanju Fatimske stoletnice 14. oktobra 2017. Posebej se me je dotaknilo, ko smo bili povabljeni, da v procesiji nosimo kapelice z Marijo Romarico. To človek ohrani v srcu in te lepe milostne trenutke podoživljamo še sedaj. Pri nas v Šentjerneju imamo kapelico z Marijo na stranskem oltarju. Poskrbimo, da je okrašena in se lahko vedno zatekamo k njej, molimo, se zahvaljujemo in se ji priporočamo.

Kadar kdo od faranov ob posebnih priložnostih zaželi, jo vzame na svoj dom za skupno molitev rožnega venca. Moja družina jo običajno povabi na fatimski dan in sicer 13 v mesecu. S seboj jo včasih vzamemo tudi na shod v Stično. Marija, hvala ti za vsa uslišanja in ozdravljenja. Spremljaj nas še naprej na poti do srečanja s teboj.

Marija Bunšek

 

ponedeljek, 23. maj 2022

Izdelovanje kapelic


Potem, ko v nas še ni pojenjala hvaležnost za dar prihoda Marijine podobe iz Fatime v naše župnije v letu 2016, je v Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu vzklila pobuda, da bi njena podoba v jubilejnem letu 2017 obiskala družine po vsej Sloveniji. V ta namen je bila zamišljena in načrtovana mala prenosna kapelica fatimske Gospe. Po predstavitvi načrta ter makete male prenosne kapelice se je takoj začelo izvedbeno delo, kajti jubilejni mesec maj se je hitro bližal. Je že morala k našim rokam stopiti skrita pomoč od zgoraj, da so lahko bili Marijini kipci, nameščeni v kapelicah, v večjem številu že prvega maja blagoslovljeni v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani. Ko se danes hvaležno oziram na one dni, verjamem, da je pomenilo skupno prizadevanje za uresničitev romanja fatimske Marije v slovenske družine milostno dogajanje. Številne družine in posamezniki smo se mogli odpreti Marijinemu klicu, ter ga začeti živeti. Le kdo ni zaznal, da so izpisane besede na kapelicah, živeti Marijin klic, izraz Božje volje. Naj nam Ona pri Sinu tudi v tem nemirnem času izprosi milost zaupne vere fatimskih pastirčkov ter dar potrebnega miru in veselja v naših družinah.

Lojze