DOMAČA ZDRAVILA Divja vijolica (Viola tricolor L.)

Naši predniki so nežno, že v maju cvetočo cvetlico poimenovali z različnimi imeni: mačeha, sirotica, divja mačeha, macesca, macizeca, mačahca, mačešica, mačesca, srotica, srotičica. To je divja vijolica z rahlo vijolično obarvanim cvetom. Tradicionalna uporaba vijolice za zdravilne namene sega še v antični čas. V srednjem veku so jo uporabljali največkrat kot zdravilo za razne kožne bolezni – tudi danes jo v ta namen priporoča Evropska komisija za zdravila. Njen učinek pa je prvi predstavil nemški zdravnik in botanik Hieronymus Bock šele v 15.stoletju.

V zdravilne namene uporabljamo celo rastlino divje vijolice (Violae tricoloris herba) in kot zdravilna rastlina je najpomembnejša predstavnica družine vijoličevk (Violaceae). Nabiramo jo v času cvetenja, nato jo na hitro posušimo, najbolje na prepihu, in hranimo v dobro zaprtih posodah. Cveti od maja do avgusta in raste kot plevel na obdelanih tleh, po njivah in vrtovih, tako da jo zlahka naberemo večje količine.

Divja vijolica ima protivnetno delovanje. Najverjetneje je to posledica delovanja metilsalicilnega glikozida violutozid. V njej so še druge spojine, kot so flavonoidi (npr. rutin), ter saponini, sluzi, čreslovine, karotenoidi in mineralne snovi, predvsem kalcij in magnezijeve soli.

V ljudski medicini je vijolica znana, da poveča količino izločenega urina in pospešuje potenje. Ima raznovrstne učinke. Zaradi saponinov in sluzi olajša izkašljevanje in je učinkovita v čajnih mešanicah za lažje izkašljevanje.

Pomemben dokaz učinkovitosti divje vijolice neke raziskave je: poparek, dekokt in etanolni izvleček vijolice izkazujejo primerljivo učinkovitost proti bakterijama Staphylococcusaureus in Staphylococcusepidermidis,ki sta prisotni na koži, kot antibiotik gentamicin. Ta ugotovitev tudi potrjuje njeno tradicionalno uporabo pri raznih kožnih ekcemih in mozoljavosti.

Izvleček divje vijolice v obliki mazil uporabljamo tudi pri luskavici ter v čajnih mešanicah za »čiščenje krvi«.

Evropska agencija za zdravila (EMA) enako kot ljudska medicina priporoča uporabo vijolice pri kožnih težavah. Npr. pri seboroičnem dermatitisu 5 do 10 g posušenih vijolic prelijemo z 1 litrom vrele vode. Poparek pustimo stati 10 minut. Precedimo in ga dodamo topli kopeli, v kateri namakamo telo ali oboleli del telesa. EMA svetuje, da si namesto kopeli lahko pripravimo tudi obkladek: 5 do 20 g posušenih vijolic prelijemo z vrelo vodo, pustimo stati 10 minut ter precedimo. Čisto bombažno krpo namočimo v čaj iz vijolic ter položimo na obolelo mesto na koži. To ponovimo 2 do 3 krat dnevno.

Vijolica ima še protitumorni učinek: dokazali so, da diklormetanski izvleček (vijolico namakamo v diklormetanu) vijolice zavre rast rakavih celic pri levkemiji za 75%.

Pater Simon Ašič je divjo vijolico dodal v čajno mešanico proti putiki/revmi (PutiSIT).Tukaj izkoriščamo diuretični in protivnetni učinek divje vijolice. Čaj proti putiki vsebuje še cvetove ognjiča, skorjo vrbe, rastline njivske preslice in močvirskega oslada, korenine omana, liste breze in koprive, luščine fižola ter skorjo vrbe.

Dišeča divja vijolica je lepa spomladanska cvetlica. Hkrati je tudi učinkovita zdravilna rastlina za lajšanje kožnih težav, putike ter pomoč pri izkašljevanju pri prehladih.

Barbara Kozan, mag. farm.

Kjer so jaslice doma

Stanovanje v bloku kakor na tisoče stanovanj: predsoba, ki se nadaljuje v dnevno sobo, potem pa v jedilnico in kuhinjo. Pravzaprav je vse en sam velik prostor razdeljen z nekaj stebri in pohištvom, s kakršnim so opremljena sodobna stanovanja, da v njih lahko delamo, počivamo, kuhamo in sprejemamo obiske. To je stanovanje moje nekdanje sodelavke, kamor vedno rada grem na obisk; toda v božičnem času še posebej. Zaradi jaslic in ne le enih! Vsako leto za božič se njihovo stanovanje spremeni v razstavišče jaslic. Takoj, ko odpreš vrata, te presenetijo na garderobni omari in na polici nad ogledalom, v dnevni sobi pa na vsaki omarici, med knjigami in cvetjem. V spalnicah so dobile mesto večje in manj zanimive. V kuhinji so jih polne stene. Okoli sto jih je, kako leto več, kako manj. Razlikujejo se po poreklu, starosti, velikosti in sestavnem materialu. Nekatere so komaj vidne miniature. Izdelane so iz mavca, gline, porcelana, stekla, brona, veliko jih je iz klekljane idrijske čipke. V predalih so shranjene tiste na znamkah, v knjigah ali na čokoladah. Prinašali so jih s potovanj družinski člani ali prijatelji. Veliko jih je izdelal tudi gospodar sam. Te so iz lesa – zelo simbolične – z Jezusom, Marijo in Jožefom. Ni pa v tem stanovanju prostora za TV sprejemnik. V božičnem času stojijo na tem mestu stare podedovane družinske jaslice, čez leto pa knjige. Samo na kuhinjski mizi ni jaslic, ker se na njej dogaja preveč drugih reči. Toda, ko s pladnja pred nami, ki so jim ga poslali znanci s Švedske, počasi izgineva pecivo, se na dnu pojavi slika jaslic.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ob koncu leta sv. Jožefa

Cerkev sv. Marjete v Malem Črnelu ima visoko gori v atiki podobo sv. Jožefa, ki mu delata družbo sv. Jakob in sv. Filip. Zato je bilo v preteklosti veliko vaščanov krščenih na ta tri imena. Največ je bilo seveda Jožefov. V času mojega otroštva so nosili to ime trije gospodarji: dva so klicali Jože, enega pa Pepe. Na predvečer njihovega godu smo se zbrali na vasi, opremljeni s pokrovkami in starimi lonci, ter šli delat »ofrah«. Odrasli so dobili kozarec domačega vina, otroci pa suho sadje. Toda največ je bilo vredno, da smo se lahko malce potepali in spotoma ujeli kak pogovor, ki ni bil ravno za otroška ušesa. Sicer sv. Jožef pri nas ni bil pogosto omenjan svetnik. Za vsako težavo, ki nas je doletela, smo imeli v nebesih zavetnika, h kateremu smo se obračali po pomoč, sv. Jožef pa – kakor da ni imel kake posebne zadolžitve. Samo v litanijah smo ga omenjali.

Kranjci smo imeli v najtežjem obdobju svojega obstoja za zavetnika sv. Ahaca, ki je stal ob strani kranjskim vitezom v boju s Turki. Leta 1675 pa je cesar Leopold I. za zavetnika svojih dednih dežel, torej tudi Kranjske, postavil sv. Jožefa. Cesar je bil tedaj v hudih škripcih. Deželo so od vseh strani obkrožali sovražniki, ogrožale so jo kuga, potresi, kobilice in lakota, gospodarstvo je bilo na tleh – brez Božje pomoči se je cesar čutil izgubljen. Zato se je zatekel pod varstvo Jezusovega skrbnika, upajoč da bo sv. Jožef pomagal Avstro-Ogrski na vseh področjih. S svojo univerzalno vlogo naj bi nadomestil svetnike s posameznih področij, na katere so se ljudje obračali doslej. O svoji odločitvi je obvestil škofe in jim naročil, naj vpeljejo češčenje novega zavetnika. Ljubljanski škof Jožef Rabatta je bil svojemu godovnemu zavetniku še posebej naklonjen in je uspešno širil njegovo češčenje, čeprav so Kranjci ostali še naprej zvesti tudi starim zavetnikom.

Najbrž je bil v podobni stiski kakor cesar Leopold I. tudi papež Pij IX. leta 1870. Tedaj je bilo konec papeške države, katere ozemlje je bilo priključeno novo nastali državi Italiji. Papežu je ostala le oblast v Vatikanu, ki ga poslej ni nikoli več zapustil, kakor tudi še vrsta njegovih naslednikov ne. Sv. Jožefa, ki je bil skrbnik in zaščitnik sv. Družine, je papež izbral, naj zaščiti vesoljno cerkev.

Pol stoletja kasneje je sedel na Petrovem prestolu papež Benedikt XV. Tudi on ni zapustil svoje državice, čeprav so leta 1920 že trkali na vrata modernejši časi. Pozval je katoliški svet, naj se v spomin na češčenje sv. Jožefa kot varuha katoliške Cerkve opravljajo slovesnosti. V varstvo naj se mu izročijo predvsem delavci, da bi jih obvaroval nevarnosti brezvernega socializma.

Leta 1970 je bil poglavar katoliške cerkve papež Pavel VI. Tudi on je naročil slovesno praznovanje. V Rimu so se zbrali strokovnjaki s celega sveta in razpravljali o raznih vprašanjih, ki se nanašajo na osebo svetega Jožefa in njegovo češčenje. Papež pa se je ravno tri dni pred tem vrnil z velikega potovanja po azijskih deželah. Bil je drugi papež, ki je spet zapustil vatikanske zidove, in prvi, ki je obiskal vseh pet celin.

Po 150 letih je papež Frančišek odločil, da bomo obhajali posebno leto sv. Jožefa, ki je trajalo od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021. V tem letu smo še posebej iskali njegovo pomoč, kot so jo naši predniki v časih težkih preizkušenj.

Valerija Ravbar

 

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (2)

Brat Celestin je z leseno nogo odkrevsal čez dvorišče. Kolikor je mogel, si je očistil obraz in obleko. Ko je vstopil skozi vrata, si je obleko malo spodvihal, da ne bi preveč kapljalo od njega.

Zvečer, ko je bilo delovnega dneva konec, je sedel k mizi in začel pisati pismo svojim domačim. Ni bilo novo, kar jim je pisal. O tem se je z brati že pogovarjal. A brez opatovega dovoljenja jih ni mogel prositi, da bi začeli misliti na novo stiskalnico. Še enkrat je nadrobno razložil, kako velike so potrebe in kako nerodno je, ker to opravilo traja ves mesec. Ko dozori grozdje na brajdah, je treba stiskalnico oprati in končati delo z grozdjem. Pozneje pa spet nadaljevati s sadjem. Bratu je pisal, da ga je opat Avguštin povabil, naj pride in se dogovori, kaj vse bo treba zbrati. Določiti bo treba, koliko lesa bo potrebno pripraviti. Na koncu je dodal še pozdrave za vse domače in da naj čim prej odpiše. Zjutraj je pismo zataknil na vrata pri bratu Hijacintu in si vesel mel roke, da bodo končno le dobili novo stiskalnico.

Za vse svete je bilo še zmeraj toplo. Pravijo, da je nastopilo Martinovo poletje. Vse je bilo že pospravljeno in pričakovali so, da se vreme v kratkem poslabša. Hitro se lahko ohladi. Nastopi megla, ki naredi dneve dolge in puste.

Tisti teden po vseh svetih so se mojstri za stiskalnico napovedali na obisk. Za nekaj dni so nameravali priti v samostan, da se vse dogovorijo, kar se je treba zmeniti. Prišli so z vlakom. Brat Hijacint jih je šel iskat na postajo, da jim ne bi bilo treba pešačiti do samostana. Veselo so se pozdravili, saj se že dolgo niso videli. Takrat menihi niso imeli dopusta, da bi pogosto obiskovali svoje domače. Da so smeli na kratko domov, se je moralo zgoditi že kaj posebnega.

Opat Avguštin jih je veselo pozdravil in naročil, naj jih nastanijo v sobah za goste. Brat Celestin je bil kakor na trnju. Veliko je imel vprašanj: Kako je doma? Kako so potovali? In še in še. Seveda je bila tudi nova stiskalnica v njegovih mislih čisto spredaj. Ni si znal predstavljati, kakšna bo videti. Toda zaupal je bratom, da bodo naredili zelo dobro, saj so bili daleč naokoli znani izdelovalci stiskalnic.

Prvi dan se niso dotaknili zadeve, zaradi katere so prišli. Bili so utrujeni od dolge poti in so se želeli najprej odpočiti. Zato so zvečer takoj po meniških molitvah legli vsak v svojo posteljo in trdno zaspali.

Zjutraj so bili pobožno pri sveti maši, ki se je brala pri glavnem oltarju. Eden izmed menihov je maševal, drugi so peli latinski koral. Bilo je čisto drugače kot pri njih v Radgoni. Tam so bile med tednom vedno tihe maše. Ljudje niso nič slišali in ne razumeli, zato so med mašo pridno molili rožne vence. Tu v stiški baziliki pa je bilo tako slovesno, kot da bi bil velik praznik. Koralno petje je naredilo sveto mašo praznično.

Po zajtrku so se z ekonomom sestali na polževem vrtu. Ogledali so si prostor, kjer naj bi stala nova stiskalnica. To je bila kozolcu podobna lesena lopa. Spredaj je imela stebre kot kozolec, zadnji del poslopja pa je bil naslonjen na pokopališki zid. Menihi so pod lopo spravili vse, kar se je dalo. V delu tega poslopja je imela domovinsko pravico stara že dotrajana stiskalnica. Bila je takšna, kot so jih imeli kmetje po zidanicah. Za prve čase po obnovi samostana je bila dobra. Ni bilo veliko sadja, pa še tisto, kar je bilo drevja, je bilo staro in zapuščeno. Menihi so po prihodu začeli saditi novo sadno drevje in počasi obnavljali sadovnjake. V prvih letih opatovanja opata Avguština je drevje že doraslo in začelo roditi obilne sadove.

Stiskalnica, ki so jo imeli, ni več zadostovala, da bi lahko v doglednem času pospravili vse, kar je bilo treba pospraviti. Res so kupili novo stiskalnico za vinograde v Hmeljčiču na Dolenjskem. Tam so kupili precej zemlje in uredili lepe vinograde. V jeseni sta bila dva brata stalno tam. Tudi eden izmed patrov se je preselil v hišo ob vinogradih. Menihi so stanovali v hiši, ki jo je samostanu podarila Kaplanova Mici. Sama je gospodinjila menihom in pomagala v vinogradu.

Starejši brat Franc Irgolič je na hitro z očmi preletel vso navlako, ki se je nabrala pod lopo. Prvo, kar je rekel, je bilo:

»Večji del te navlake bo treba pospraviti. Tukaj bomo potrebovali veliko prostora. Posebno med postavljanjem stiskalnice bo potrebno dovolj prostora za delo.«

»To bomo čez zimo vse uredili. Končno bomo imeli nujen razlog, da ves prostor lepo pospravimo,« je dejal ekonom.

»Jožef, primi meter, da izmerimo, koliko je prostora pod to lopo,« je ukazal starejši brat Franc.

Jožef je prijel merilni trak in šel v zahodni del poslopja ter se postavil ob steno. Franc je šel na drugi del stavbe in odčital.

»Dovolj prostora bo. Lahko vam bomo postavili tako veliko stiskalnico, da boste vse, kar boste imeli, stisnili v dobrem tednu.«

»Potrebno bo tudi zravnati tla, saj vidim, da ni preveč ravno in malo visi. Vsaj tisti del, kjer bomo postavili stiskalnico, morate narediti vodoraven.«

»Še bolje pa bi bilo, da bi tam za pol metra skopali v tla in naredili betonsko podlago, da bo stiskalnica dobro stala,« je dodal Franc.

Ko sta izmerila, si je Franc zapisal mere v mali zvezek, ki ga je nosil v žepu.

Pater ekonom se je šele sedaj zavedel, kaj vse so nanosili pod lopo. Ko je bilo treba kaj na hitro odložiti, je našlo svoje mesto pod lopo. Bila je priročna streha, kamor je bilo mogoče marsikaj postaviti. Sklenil je, da bodo pospravljati začeli čim prej, da ne bo pozneje premrzlo. Pospravljanje in prenašanje reči pa tudi ni prijetno, ko zapade sneg. To misel je izrazil na glas.

Mojster Franc Irgolič je bil zadovoljen s tako odločnostjo. Toda dodal je:

»Kopati bo najbrž težko, če bo zemlja zmrznila. Lahko počakate do pomladi. Betona pa ne smete zaliti pozimi, ker ne sme zmrzniti. To boste naredili najbolje spomladi, ko ne bo več zmrzovalo.«

Brat Celestin je vesel spremljal pogovor. Bil je srečen, da se je zadeva s stiskalnico začela premikati. Marsikatero jesen je bil že sit dela ob stiskalnici, ko je pogosto kaj nagajalo. Če so deske od koša zdrsnile iz utorov, je bilo vse narobe. Vse naokoli je bilo umazano in oškropljeno s sadno brozgo. Nekajkrat je bil tudi sam ves prepleskan, ko je brizgnilo vanj. V mislih si je predstavljal novo stiskalnico in se je veselil. Še bolj pa je bil vesel, da je opat Avguštin to delo zaupal njegovima bratoma. Kakor zasanjan je stal ob skupini in pozabil, kaj se dogaja okoli njega.

»Dobro bi bilo pogledati, koliko lesa imate doma,« je dejal Franc patru ekonomu.

»Večino lesa imamo pri žagi na južni strani ob samostanu. Nekaj starejšega in že suhega pa je ob mizarni na severu. Toda najbolje je, da gremo pogledat.«

Vsi skupaj so šli in si ogledali zaloge lesa. Franc je bil zadovoljen, saj je našel nekaj zelo debelih hrastovih plohov, ki bi jih lahko porabil za dno stiskalnice. Tudi močnega hrastovega tramovja je bilo kar nekaj. Toda nekaj ga je skrbelo.

»Potrebovali bomo močno in dolgo hrastovo deblo za sleme. Ali imate na žagi kaj primernega?«

»Kaj vse imamo, ne morem natančno reči. Toda gremo še na žago in poglejmo,« je dejal ekonom.

Samostanska žaga je bila na južni strani ob Stiškem potoku. Bila je včasih Žagarjeva last. Ker je bil sam Žagar že onemogel, so jo kupili od njega. Imel je še sina, ki mu je pomagal pri delu. Žagarjev Pepe je ob žagi naredil malo jezerce, da mu je voda gnala žago. Menihi so to jezerce malo povečali in vanjo vgradili turbino, da so pridobivali elektriko. Žago so modernizirali. Pepe in njegov sin sta pomagala pri žaganju, glavno delo pa so opravljali stiški bratje. Lepo so se razumeli in tudi Pepe je bil vesel, da je njegova žaga iz skromnega začetka zrasla v tako lepo in moderno samostansko žago. Seveda si je Pepe zase in za svojega sina izgovoril kotiček. Imela sta malo hišico med visokimi tepkami ob Korletovi njivi. Tako so po domače rekli stiški božji njivi. Najbrž so menihi kupili njivo od Korleta, ko je bilo treba urediti pokopališče.

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) - Ime Jezus

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo (št. 15,4).

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikorkrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

Je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, vnemarno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

In če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči? …

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

Ko izrečem ime Jezus, imam pred seboj krotkega in ponižnega, dobrotljivega, treznega, čistega in usmiljenega človeka, ki se končno odlikuje z najvišjo mero kreposti in svetosti, ki pa je hkrati vsemogočni Bog, ki naj me s svojim zgledom ozdravi in s svojo pomočjo okrepi. Vse to mi zadoni, ko mi zadoni ime Jezus. Kot človek mi daje zglede, kot mogočni Bog pa mi daje pomoč. Zglede uporabljam kot dišave za maziljenje, pomoč pa za njihovo okrepitev. Iz tega delam mazilo, kakršnega ne more pripraviti noben zdravnik (15,6).

Duša moja, v posodici Jezusovega imena imaš skrito to zdravilno mazilo, ki pomaga pri katerikoli tvoji kužni bolezni. Vedno jo imej v bližini in pri roki, da bodo vse tvoje misli in dejanja usmerjena v Jezusa.

Sedaj imaš, s čim si lahko zdraviš srce in roke. V Jezusovem imenu moreš popraviti svoja slaba dejanja ter dopolniti manj popolna. V tem imenu moreš obvarovati svoje misli pred pokvarjenostjo in jih ozdraviti, če se pokvarijo (št. 15,7).

Zaupanje v našem življenju

Naše zaupanje v Boga raste iz Božje kreposti upanja. Ta krepost našo molitev stalno usmerja v končno dovršitev v poveličanem Kristusu. Študent piše:

»Molitev je zaupanje: zaupamo, da je Bog z nami vse dni do konca. Čudovite so Petrove besede: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (Jn 6,68s) Katere besede so bolj človeške od teh, saj človek potrebuje oporo in smisel življenja tako, kot potrebuje hrano in pijačo, da se nasiti, in prijateljsko roko, da se nanjo opre, kot potrebuje smehljaj in prijazno besedo ... Kljub vsem lepotam, ki jih srečujem v življenju, kljub vsem globinam, ki mi jih podarjajo drugi ljudje, kljub vsem spoznanjem, ki so vzcvetela v moji duši, ostaja na dnu srca praznina, ki je lepota ne more potešiti, globina ne zapolniti, spoznanje ne požlahtniti. Zato vedno močneje čutim bližanje časa, ko bo Božji Duh vel nad vodami, ko bo Božja roka vzbudila pomlad in veselje, ko bom sanjal o cvetoči češnji in šepetanju vetra, ko bo moja duša stopila v čisto nov, posvečen svet, kjer bo molitev spoznala svojega Stvarnika, kjer bom lahko zapel z Gradnikom: »Tu je pristan, zavetje brez viharja, ni več teme, je sama zarja.« Zaradi vsega tega bo vse moje življenje v meni ostalo hrepenenje po Bogu, zaradi tiste neizpetosti duše, ki mi jo tako globoko in mojstrsko dovršeno vsak dan potrjuje preprosta indijanska molitev, ki mi je morda prav zato najljubša:

            Usmili se me, Gospod.

            Mojo dušo muči večni glad.

            Ničesar ni tu, da bi ga mogel potešiti.

            V temi tavam.

            Usmili se me, Gospod.«

p. Anton

Zaupanje pri svetnikih

Kdor je v različnih težavah, se bo z zaupanjem zatekel k Bogu po pomoč. Ne gre za zaupanje v molitev, ampak za zaupanje v Boga, ki je povezano z vero vanj, in za osebno predanost njemu. V tej predanosti prepuščamo odločitev Bogu. Sv. Katarina Labouré je mlajšim sestram svetovala: »Če imaš kakšno težavo, pojdi pred tabernakelj in povej vse ljubemu Bogu. Nikomur ne bo pripovedoval, kaj te teži, in ti bo dal moč, da boš težavo prenašala.«

Mala Terezija je zaupno molila za spreobrnjenje na smrt obsojenega morilca Pranzinija. Njena molitev je bila uslišana. O zaupanju v Boga je rekla: »Zaupanje v Boga ni nikdar preveliko. Pri molitvi smo uslišani po meri našega zaupanja.«

Nikoli ne bo dovolj naglašeno, kako je pri prosilni molitvi poleg vere v Boga in ljubezni do njega potrebno zaupanje vanj, v njegovo dobroto in ljubezen do nas. Zaupamo Božji velikodušnosti: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?« (Rim 8,32).

Med dobro prosilno molitvijo v človeku raste zaupanje, ki včasih preraste v prepričanje, da bo uslišan. Zgodi se, da je to prepričanje tako močno, da človek misli, da je že prejel, za kar prosi. Sv. Jožef Kotolengo, ustanovitelj Male hiše Božje previdnosti, ki deluje na podlagi popolnega zaupanja v Boga, je glede zaupanja dejal: »Za naše navadno zaupanje nam Bog da navadne stvari; če pa ga prosimo kaj izrednega, moramo hkrati imeti tudi izredno zaupanje. – Odgovor na našo molitev se večkrat zakasni zato, ker je naše zaupanje preslabotno ali pa naša vest zadolžena.«

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (8) Zaupna molitev Zaupanje v Svetem pismu

Sveto pismo zelo poudarja zaupanje v Boga. Prerok Jeremija primerja tistega, ki zaupa samo v človeka, grmu v pustinji. Kdor zaupa v Gospoda, je podoben drevesu ob vodi:

»Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.

Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. On je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku steza svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad« (Jer 17,5–8).

Starozavezni psalmi so polni zaupanja v Boga, pa naj so stiske še tako hude in položaj, človeško gledano, brezupen. Oglejmo si nekaj primerov:

 

            K tebi, Gospod, povzdigujem svojo dušo.

            Moj Bog, vate zaupam, naj ne doživim sramote,

            naj se ne veselijo nad menoj moji sovražniki.

            Nihče, kdor v tebe zaupa, ne bo doživel sramote,

            osramočen bo, kdor se lahkomiselno izneveri.

                        Ps 25,1–3

 

            Tisti, ki zaupajo v Gospoda,

            so kakor gora Sion,

            ta se nikoli ne premakne,

            ostane na veke.

                        Ps 125,1

 

            Upam v Gospoda, moja duša upa,

            čakam na njegovo besedo.

            Moja duša pričakuje Gospoda

            bolj kakor stražarji jutro.

                        Ps 130,5s

 

Jezus zelo naglaša, da je pri molitvi potrebna takšna vera, ki je povezana z močnim zaupanjem v Boga. Moliti z »vero« je isto kot moliti po Jezusu Kristusu. Poistovetimo se s tem, kar Jezus prosi Očeta.

Oče božjastnega dečka se je obrnil na Jezusa s prošnjo, v kateri ni bilo zaupne vere: »Če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!«

Jezus ni bil zadovoljen s prošnjo: »Kaj se pravi: če moreš? Vse je mogoče tistemu, ki veruje.«

Dečkov oče je nato izpovedal vero in hkrati prosil zanjo: »Verujem, pomagaj mi v neveri!«

Ko so učenci vprašali Jezusa, zakaj niso oni mogli izgnati nečistega duha, jim je pojasnil: »Ta rod se ne da izgnati drugače kot z molitvijo« (Mr 9,22–29).

Lep primer zaupne molitve je prošnja kanaanske žene za svojo hčer. Jezus jo je pohvalil: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« (Mt 15,28).

Veliko je bilo zaupanje žene, ki je dvanajst let krvavela. Zaupno vero izraža njena misel: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus je njeno zaupanje še okrepil z besedami: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je rešila« (Mt 9,21s).

Kolikšno zaupanje izražajo besede gobavca: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je nagradil njegovo zaupanje: »Hočem, bodi očiščen!« (Mt 8,2s).

Desni razbojnik je z zaupanjem prosil svojega sotrpina Jezusa na križu: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Jezus je njegovo prošnjo takoj uslišal: »Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju« (Lk 23,42s).

Poglejmo še nekaj Jezusovih izjav:

»Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19).

»Vse boste prejeli, kar boste prosili v molitvi, če boste verovali« (Mt 21,22).

»Resnično resnično vam povem: če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno« (Jn 16,23s).