Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 31. december 2019

Očenaš za pokojno učiteljico

Pred mnogo, mnogo leti nas je matematiko učila prof. Gabrijelova. Bila je zelo stroga. Ali pa se je takšna zdela samo meni, ki mi matematika ni bila ravno pri srcu? Vendar nas je dosti naučila in sem ji bila hvaležna tudi za njeno nepopustljivost. Ko sva se potem nekoč srečali na cesti, sem se ji zahvalila za potrpljenje. Pa mi je rekla: »Veš kaj, ko me več ne bo, se kdaj spomni name s kakim očenašem.« In res se spomnim. Nepričakovano in ne ravno pogosto. Toda kadar se mi prikaže v spominu, ne pustim, da slika takoj zbledi, ampak vedno zmolim očenaš zanjo.
Valerija Ravbar

ponedeljek, 30. december 2019

Sveti večer pri Podrojah

Tole zgodbo so mi povedali pri Hostnikovih v Podrojah blizu Šmartnega pri Litiji. Pokazali so mi zaselek in 516 metrov visok vrh nad njim z imenom Sveti večer. Ti kraji so v preteklosti sodili pod stiški samostan. Ko je nekoč dan pred Božičem v Podrojah zbolela neka starka, so šli po duhovnika čez hribe v Stično. Preden je pater prišel in opravil spoved, se je zmračilo. Ko se je vračal, je v megli zašel, obnemogel ob poti in zmrznil. Potem so na tem mestu postavili znamenje in kraj poimenovali Sveti večer.

nedelja, 29. december 2019

Božična devetdnevnica

Ker se je rodila kot prvi otrok, so ji dali po materi ime Marija, a so jo ljubkovalno klicali Micka. Ko je odšla od doma v širni svet, je postala Mimi. Toda ni si spremenila samo imena, tudi sicer se je njeno življenje zelo spremenilo. Tako tudi za obisk maše skoraj ni bilo več časa. Pravzaprav je potem, ko je svoja otroka spravila do birme, šla v cerkev samo še, kadar je prišla domov za obletnici smrti staršev. Še sama se ni zavedla, kdaj je prišel čas, da se je začelo iztekati tudi njeno življenje. Tisto leto tik pred božičem je bila strašna zima.
Tudi v njeni domači vasi je vse zmrzovalo. Pot je bila ledena, a vse to ni ustavilo sosedov, ki so v božični devetdnevnici nosili Marijo od hiše do hiše. Marija je vsako noč prenočila pri drugi družini. Pri vsaki hiši so ji naredili prostor na hišnem oltarčku ali so ji našli posebno mesto na kaki omarici, ki so jo pregrnili z izvezenim prtom, okrasili z adventnim venčkom ali samo s smrečjem ter prižgali svečo. Takrat je bilo v vasi precej starejših žensk, ki so poznale molitve in pesmi, pa tudi cela gruča otrok, ki so se radi pridružili nošenju Marije. Od hiše, kjer je prenočila, so jo med petjem prenesli do soseda, kjer so ji nudili zatočišče naslednjo noč. Večina otrok je nosila v rokah prižgano svečo, nekateri so osvetljevali ledeno pot z baterijami.
Tako je prišel na vrsto tudi obisk Mickinega doma, kjer je zdaj živela njena mlajša sestra. Z veselo pesmijo so prišli do hiše. Ko jim je gospodinja odprla vrata, so opazili, da je žalostna. Postregla jim je z vročim čajem in piškoti, potem pa je planila v jok. Povedala je, da neprestano misli na sestro Micko, ki leži na smrt bolna daleč od doma. Potem pa se je ena od molivk spomnila: »Kaj če bi po telefonu poklicali Micko in ji povedali, da molimo zanjo?« Rečeno, storjeno. Sestra je poklicala umirajočo oziroma njeno hči in ji povedala, da bi radi, da prisluhne temu, kar se dogaja v domači hiši. Glasno so molile rožni venec in Micki se je zdelo, da je majhna deklica, ko je v kotu na peči s sestrami poslušala staro mamo, kako moli. Nekaj časa je skušala slediti molitvi, potem je zadremala. Od tega sveta se je poslovila še pred božičem.

sobota, 28. december 2019

VALERIJINE VRSTICE Drobne zgodbe Okno za oltarjem v Stični

V letu, preden sem šla v šolo, je začel izhajati časopis Tedenska tribuna, na kratko TT. Prinašala ga je ženska doma iz Drage. Rekli smo ji Tetejevka. Vsak teden jo je primahala čez hrib s polnim cekarjem časopisov. Kupili so ga skoraj pri vsaki hiši. Koliko je od vsakega izvoda dobila ona, ne vem. Ljudje so se čudili, zakaj se toliko trudi. Šele čez leta smo izvedeli, da je ta denar namenila za obnovo velikega okna za glavnim oltarjem v stiški cerkvi.

petek, 27. december 2019

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (9)

Desno od Jezusove ikone in levo od Marijine sta upodobljena še dva svetnika. Kolikor se spomnim, je desno od Jezusa sveti Izak Dalmatski, kateri pa je levo od Marije, se mi pa niti sanja ne. Sveti Izak nekoliko malomarno drži v rokah velik pergament, na katerem je narisana cerkev, v kateri smo bili. Ob obeh ikonah in na obeh straneh sta velika in močna stebra. Na pol sta vzidana v steno. Sta vsaj enkrat debelejša od onih dveh stebrov iz lazurita. Sijeta v čudoviti zeleni barvi. Narejena sta na podoben način kot notranja dva. Ta zeleni dragi kamen pa se imenuje malahit. Tudi tu so mali koščki kamna tako spretno dani skupaj, da imaš občutek, da gre za en sam kos dragega kamna. Prav tako so izbrani in zloženi, da vidiš celo žile, ki se naredijo v kamnu. Če ti kdo ne pove, sploh ne moreš verjeti, da so to sami mali koščki. Bili so resnično vrhunski mojstri v sestavljanju dragih kamnov. To smo videli tudi kasneje v drugih cerkvah in muzejih.
Človek kar strmi, koliko bogastva je v tej cerkvi. Pa čemu toliko bogastva v cerkvi? To je bilo znamenje njihove vere in tudi spoštovanja do Boga. V dnu srca so imeli zapisano resnico, da za Boga ni nikoli preveč drago. Žrtvovali so veliko premoženja in ga dali za okrasitev cerkva. Da, lahko bi ta sredstva uporabili kje drugje in na drugačen način. Toda gotovo bi se razgubila ali pozabila. Ko so jih vložili v cerkev, so bila za dolge čase položena na varno.
Mogoče se tudi danes ljudje sprašujejo: »Čemu ta potrata? Ali ne bi bilo bolje, da bi ta sredstva razdelili med uboge, ko cerkev vendar toliko poudarja skrb za uboge?« Da, lahko bi jih, in dobro bi bilo, toda v zgodovini ne bi ostalo zapisano in danes ljudje ne bi imeli kaj občudovati. Lahko bi bilo zapisano samo v nebesih, kot dobra dela, ki so jih storili enemu izmed Jezusovih najmanjših.
Upam, da so kljub temu imeli posluh za male ljudi in jim pomagali v njihovi stiski. Toda tako velike umetnine pričajo o veri, da je Bog tako velik, da mu nobena dragocenost ne more biti niti malo blizu. Vse, kar vidimo, kar občudujemo, bo minilo, ko bo svet prešel v poveličano stanje. Ostala bodo samo dobra dela, ki jih je navdihovala iskrena ljubezen.
Toda človek je na tem svetu še vedno tudi telesno bitje. Še vedno smo odvisni od tega, kar vidimo, kar gledamo. Tudi zunanje podobe, podobe svetnikov in Jezusa, nam pomagajo, da si lažje predstavljamo nebeško srečo, za katero smo ustvarjeni. Dragocena cerkvena oprema nam dvigne pogled v onstranstvo, kjer bo vse še veliko bolj dragoceno. Pa ne zato, ker bo iz dražjih materialov, ampak zaradi ljubezni, ki je neminljiva. Tam šele bomo spoznali, kaj je edino vredno. Ne bomo več občudovali dragih kamnov ne zlatih predmetov. Bog bo tisti, ki bo naše največje bogastvo. Tudi tukaj bi moral biti Bog naše najvišje dobro in največje bogastvo. Toda to razume le malo ljudi. Preveč nas zaslepi blišč tega sveta in zato pogosto oči obračamo tja, kjer ni prave sreče.
Če prav gledamo, nam lahko dragocene umetnine pomagajo, da razumemo Božjo veličino. Lahko nam spregovorijo o veri, ki so jo imeli naši predniki. Koliko rečem so se znali odpovedati, da so zbrali za nekaj dragocenega, kar so posvetili, darovali Bogu. To je izraz vere. Kaj pa danes dajemo Bogu? Dajemo mu ubogo in nič vredno, pa še pri tistem hočejo tako imenovani umetniki čim več zaslužiti. Ali je to še daritev? Ali ni to samo trgovina? Bitka, kjer bi mogel čim več zaslužiti. Ali še kateri izmed umetnikov danes dela samo za kruh? Za preživetje? Mnogi bi radi imeli čim več. Iščejo si sposobne menedžerje, ki naj ljudi prepričajo, kako dragocene so njihove umetnine. Dvigajo cene in hvalijo umetnine, ki so pogosto brez izpovedne vrednosti. Današnji umetniki pogosto niso več možje in žene molitve. Njihove umetnine niso več izraz njihove vere in ne upodobitev njihove molitve. Zato ne morejo imeti velike vrednosti. Samo tisto, kar je nastalo iz ljubezni do Boga, je dragoceno, ker nosi v sebi neminljiv pečat vere in ljubezni do Boga.
Nad velikimi vrati ikonostasa je upodobljena zadnja večerja. Tudi ta nam je bila tako domača, saj je bila zelo zahodno zasnovana.
Tudi kupola je mojstrovina zase. Oblikovana e tako, da človek dobi občutek, da gleda v odprto nebo, v nebeško glorijo. Nad okni je pod obokom mavrice upodobljena Mati Božja, ki ji glavo obdaja venec dvanajstih zvezd. Ob njej so svetniki vseh vrst, mučenci in oni, ki so drugače pokazali največjo ljubezen. Čisto na vrhu pa je Sveti Duh v podobi goloba z razprtimi krili. Žarki izhajajo iz njega in posvečujejo vse stvarstvo, tudi nas, ki smo bili tam spodaj in občudovali te umetnine.
Ustavili smo se tudi pred velikimi vhodnimi vrati, ki so bila seveda zaprta. Na njih je na bronastih tablah upodobljena zgodovina krščanstva v Rusiji.
Še in še bi lahko pisal, kaj vse sem videl. Toda, kako naj bi si vse to zapomnil. Preveč podatkov je bilo za mojo puhlo glavo.
Vodnica nam je pokazala celo prižnico. Razložila nam je, zakaj je v cerkvi. Potem pa nam je še malo razložila o današnjem statusu te cerkve. Cerkev je dejansko muzej. Tisti, ki v njej delajo, se trudijo, da bi jo čim bolje vzdrževali in pokazali ljudem. Toda poudarila je, da je cerkev še vedno Božja hiša, torej hiša molitve. Ob nedeljah in praznikih je v njej sveta liturgija. Tudi vsi delavci, ki so v cerkvi - muzeju zaposleni, pomagajo pri službi božji. Ko je v cerkvi sveta liturgija, je cerkev odprta in vstopnine ni treba plačati. Tudi iz besed vodnice sem dobil občutek, da je verna ženska. Tu in tam je izrekla tako globoke besede, ki so bile tudi pričevanje njene vere. Bil sem vesel, da je našla pot do Jezusa, in to v Rusiji, ki je bila prva in najbolj divja komunistična dežela. Da, tudi tisti, ki so ostali zvesti in se niso pustili odtrgati od Jezusa, danes pričujejo za Jezusa. Njihova kri je seme novim kristjanom v novih generacijah.
Polni vtisov smo se vračali iz cerkve. Niti mislil si nisem, da bom tam daleč na severu kaj tako lepega videl in doživel. Bogu hvala za možnost, da sem smel obiskati tiste kraje.
Prečkali smo zelo prometno cesto pred cerkvijo svetega Izaka. Že prej sem mislil, da bi tekel na drugo stran in naredil kakšen posnetek, a je bilo veliko prometa. Pa še polno avtobusov je bilo na oni strani in bi težko naredil dobro sliko pročelja cerkve. Sedaj pa smo šli skupaj v tisto smer, v katero sem že prej hotel iti. Na drugi strani je bil mali park s skrbno in na sveže pokošeno zelenico. To je bilo tudi zame dobro , saj smo se od cerkve že toliko oddaljili, da je bilo mogoče narediti normalen posnetek.
Ustavili smo se pri velikem spomeniku moža na konju. Bil je spomenik iz leta 1859. Postavili so ga carju Nikolaju prvemu, imperatorju vse Rusije. Tam ob spomeniku smo čakali na naš avtobus. Vodička ga je šla iskat. Bilo je parkiranih cela množica avtobusov. Mogoče je bil naš med njimi pa ga nismo našli. Jaz sem izkoristil čas, da sem naredil nekaj dobrih posnetkov cerkve in zelenice spredaj. Gospodje so se malo pošalili na moj račun in rekli, da fotografira »profesionalec«. Dejali so, da me bodo prosili za fotografije, saj bodo najbrž boljše kot njihove. Dejal sem, da jim jih bom z veseljem odstopil.
Peljali smo se ob severnem robu cerkve svetega Izaka in prišli pred Admiraliteto. Njen oster stolp je molel visoko v modro nebo. Ves pozlačen je in daleč viden. Skušal sem narediti nekaj posnetkov skozi okensko šipo, a je bila slika polna odsevov, ki so nastali v šipi. Pot smo nadaljevali do vogala Ermitaža in tam zavili na levo, na veliki most čel Veliko Nevo. To je tisti most, ki se še danes dviguje.
Na drugi strani sta nas pričakala dva debela in visoka stebra. Na njih so bile ladje tako upodobljene, kot da bi se polovica ladje že zarila v debeli rdeči steber. Kaj sta ta dva stebra predstavljala, ne vem.
p. Branko Petauer