Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 7. maj 2012

13. maj ob 19.30 g. apostolski nuncij, fatimska pobožnost v baziliki


Fatimska pobožnost 2012

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki od maja do septembra na 13. dan v mesecu, oktobra na 12. dan, vselej z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi.

Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcemain blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v nedeljo 13. maja (z g. apostolskim nuncijem), v sredo 13. junija, v petek 13. julija, v ponedeljek 13. avgusta, v četrtek 13. septembra in v petek 12. oktobra.

POGLABLJANJE V VERI (6)


Sprejemam te z odprtim srcem

Judovski mislec je bil na obisku pri učenih možeh. V pogovoru jim je zastavil vprašanje:
"Kje prebiva Bog?"
Začudeni nad njegovo nevednostjo so mu odgovorili:
"Saj je vendar jasno! Ves svet je poln njegove lepote!"
Mislec pa jim je odvrnil:
"Bog prebiva tam, kjer ga sprejmejo."
Za resnico je treba biti odprt in jo že vnaprej z ljubeznijo sprejeti. To velja še v posebni meri za najvišjo Resnico, za Boga.

Vprašanje, ali je človek odprt za Boga, ali hoče stopiti z njim v prijateljski pogovor, je temeljno vprašanje. Hkrati je to za človeka usodno vprašanje.

KARDINAL NEWMAN naglaša pomen Božjega razsvetljevanja in pravega razpoloženja:
"Blagor človeku, ki mu Bog tako razsvetljuje zavest, da stalno doživlja, kako so za vsemogočnega Boga odprte vse njegove misli, vsi vzgibi njegove nravstvenosti, vse želje in nagibi."
"Pravo razpoloženje, s katerim se predamo Bogu, je to: 'Kaj hočeš, da storim? Ti sam me vodi po svoji poti! Kakršna koli bo – prijetna ali težka – po njej hočem iti.'"

TATJANA GORIČEVA pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno, s kakšno pripravljenostjo se je odpirala Bogu:

"Prišla sem sèm, da bi se prvič v življenju spovedala. Šele pred kratkim sem po Božji milosti postala kristjana. Ne o krščanstvu ne o Cerkvi nisem imela globljega znanja. Kdo bi me bil mogel o tem poučiti?

Tako jaz kot moji na novo spreobrnjeni prijatelji, ki se jim je godilo podobno kot meni, smo se morali vsega šele počasi naučiti, tako da smo posnemali naše starke, ki ljubosumno hranijo pravoslavno vero. Ničesar nismo vedeli. Imeli pa smo tisto, česar se mora človek naučiti bolj ceniti kakor vedeti, neomajno zaupanje v Cerkev, vero v vsako njeno besedo, vsak njen namig ali zahtevo.

Še včeraj smo zavračali vsakršno avtoriteto in vse norme, danes smo odrešenje, ki smo ga doživeli, sprejeli kot čudež. Sprejeli smo svojo Cerkev kot nedvomno, absolutno resnico, tako v malenkostih kot v bistvu. Bog nas je spreobrnil in nam podaril otroštvo: 'Če ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.'" 

Goričeva je z Božjo pomočjo iskala Boga iz vsega srca.

O takšnem iskanju pravi PASCAL:
Bog "hoče, da se pokaže očit tem, ki ga iščejo iz vsega srca, in skrit tistim, ki iz vsega srca bežijo pred njim, zato nekoliko oteži spoznanje o sebi, tako da je dal znamenja o sebi, ki so vidna tem, ki ga iščejo, ne pa tistim, ki ga ne iščejo.

Dovolj je luči za tiste, ki si res žele videti, in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer."
Pravzaprav je tragično, da je človek lahko naravnan tudi v nasprotno smer, proč od resnice, proč od Boga. Velja namreč, kar pravi Pascal na drugem mestu: "Edino resnica daje gotovost; samo iskreno iskanje resnice prinaša mir."

Odprtost za Boga pomeni tudi ustvarjanje pogojev za srečanje z Bogom. Med njimi so tudi tihota, zbranost, nesebičnost. MATI TEREZIJA pravi:

"Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."

"Čim bolj izpraznimo sami sebe, tem več prostora damo Bogu ... Čim bolj pozabljate sami nase, tem bolj bo Jezus mislil na vas. Čim bolj se odtegnete sami od sebe, tem bolj boste povezani z Jezusom."

"Ni pomembno, koliko 'imamo', ampak koliko prostora smo pripravili v svoji notranjosti, da moremo v celoti sprejeti v svoje življenje Jezusa in mu dovoliti, da njegovo življenje živi v nas."

Carigrajski patriarh SV. JANEZ ZLATOUSTI (+ 407) govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar kaže posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim:

"Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu."

Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost-navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki 'biva', ampak tudi Nekdo, ki 'živi za'. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, JAHVE: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.
p. Anton

Duhovni poklic je poseben dar Svetega Duha


Duhovni poklic je karizma, to je nadnaravni dar, dar Svetega Duha posameznikom v korist skupnosti. Kogar Bog kliče, ga obdari s tem darom. V moči tega daru more poklicani slediti Božjemu klicu in nato v soglasju z duhovnim poklicem tudi živeti in delovati. Če npr. redovnik zvesto živi v skladu s prejeto karizmo, ne koristi le redovniški skupnosti, temveč vsej Cerkvi in vsemu človeštvu. Drugi vatikanski koncil uči, da so tisti, ki so poklicani v redovniški stan, deležni »posebnega daru v življenju Cerkve« (C 43)
.
O karizmah govori Sveto pismo, zlasti sv. Pavel in sv. Peter. Sv. Pavel našteva karizme apostolov, prerokov, evangelistov, učiteljev, predstojnikov. Govori o karizmi preroštva, služenja, učenja, spodbujanja. Najvišja med vsemi karizmami je karizma ljubezni, ki je kakor duša in temelj vseh drugih karizem.
Redovniška karizma je zelo celostna, v nekem oziru še bolj kakor služba preroka ali apostola v Svetem pismu. Redovniška karizma je še najbolj podobna karizmi ljubezni, saj zajame vsega človeka, vse njegovo zanimanje, moči in čas.

Bistveno za karizme je naravnanost na skupnost, na Cerkev. Ker je redovništvo karizma, ima velik pomen za Cerkev.

Čeprav je duhovni poklic Božji dar, tudi kristjan lahko prispeva svoj delež. Lahko moli tudi zase, da bi ga Bog poklical. Predvsem mora imeti v sebi razpoloženje: »Gospod, če hočeš poklicati tudi mene, glej, tukaj sem! Pomagaj mi, da bom tega vreden!«

p. Anton

O bratu Ansulfu, ki je videl Gospoda Jezusa viseti na križu


Mož z imenom Ansulf se je odlikoval po vdanosti in bil obdarovan z veliko milostjo, da je v nekem prikazanju videl, ko je bil še novinec v Clairvauxu,  Gospoda Jezusa Kristusa, kako je visel na križu. Kot se mu je zdelo, sta bila tam še dva druga novinca, ki sta bila z njim v času preizkušnje.

Ko je torej rotil Gospoda in ponižno prosil, naj se usmili njega in njegovih sobratov, ga je Gospod, ganjen od usmiljenja, pogledal, ga blagoslovil in z njim še enega od omenjenih novincev.

Ko je pa novinec, ki je imel to videnje, opazil, da Gospod tretjega ni okrepčal z blagoslovom, je z vso močjo prosil Gospoda iz bratske ljubezni, naj tega ne izključi od bogastva njegovega blagoslova. Toda Gospod je odgovoril, da ta ne sme biti blagoslovljen, ker pripada velikemu številu prekletih.

Pri teh besedah se je novinec zbudil in veselil zaradi blagoslova, s katerim je Gospod obdaroval njega in njegovega sobrata; pričakoval pa je poln negotovosti, kaj se bo zgodilo s tistim, o katerem je slišal tako žalosten stavek.

Po treh dneh je tisti tretji novinec pretrgal zvezo, ki je oklepala tri, da je izrazil žalosten pomen svojega imena s svojim slabim ravnanjem, kajti imenoval se je Malger (zločinec). Zapustil je Red, se vrnil k izvržku posvetnega življenja in postal zaničevanja vreden odpadnik.

Ostala dva pa, okrepljena z Gospodovim blagoslovom, sta vzela po Gospodovem usmiljenju blagoslov kot dediščino v posest in ker sta pripadala številu od Gospoda blagoslovljenih, sta vztrajala prav in pobožno do konca življenja.