Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 29. november 2020

DOMAČA ZDRAVILA Uporaba rumenega svišča in drugih zelišč pri zamašenem nosu

Rumeni svišč (Gentiana lutea L.), ki sodi v družino sviščevk, raste na planinskih travnikih, med ruševjem v Alpah ter na Krasu, npr. na Snežniku. Ker je rumeni svišč zaščiten v mnogih državah, tudi v Sloveniji, in ga zato ne smemo nabirati, ga lahko vzgojimo sami iz semena na domačem vrtu. Ponekod, v Nemčiji, ga za farmacevtske namene gojijo na plantažah.

Rumeni svišč (imenujemo ga tudi košutnik ali encijan) je pokončna rastlina, ki zraste do 1 metra visoko. Ima močan koreninski sistem, suličaste liste ter rumeno socvetje. Spomladi nabiramo koreniko rastline, ki je že cvetela in je stara najmanj 3 leta ali več. Koreniko, ki lahko tehta tudi do štiri kilograme, skrbno očistimo, razrežemo in hitro posušimo. Korenika ima zelo grenek okus in aromatičen, značilen vonj. Čeprav ga, kot smo že rekli, ne smemo nabirati, ga danes mnogi še vedno nabirajo prosto v naravi. Pri tem moramo biti pozorni, da rumenega svišča ne zamenjamo s strupeno belo čmeriko (Veratrum album L.), ki npr. raste na Krimu. Pri morebitni zastrupitvi namreč zagotovo potrebujemo zdravniško pomoč, kar se še vedno kdaj dogodi.

V Grčiji so rastlino uporabljali že 500 let pred Kristusom. Uporaba rastline je zelo raznolika. Najpogosteje se danes uporablja korenika za spodbujanje teka, izločanje želodčnih sokov in nastajanje žolča ter pri napihnjenosti.

Danes bomo predstavili čajno mešanico NOSOPRET, katere zdravilne rastline v njej učinkovito odpravljajo težave pri zamašenem nosu:

25% rastlina sporiša (Verbenae herba), 

20% cvet jegliča (Primulae flos),

20% cvet bezga (Sambuci flos),

15% rastlina timijana (Thymi vulgaris herba),

15% cvet hibiskusa (Hibisci flos),

5% korenina rumenega svišča (Gentianae radix),

Priprava čaja: 2 čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 decilitri vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj trikrat na dan. Čaj lahko obogatimo z žličko medu in žličko jabolčnega kisa patra Simona Ašiča, ko čaj ni več vroč.

Pitje čaja pripomore k zmanjšanju otekline vnete nosne sluznice in izboljšanju drenaže sinusov. Razredči se sluz in s tem se olajša izločanje sluzi. Zmanjša se občutek zamašenega nosu ter tudi glavobol lahko preneha, če ga imamo pri vnetju obnosnih votlin in dihalnih poti.

Zamašen nos je pogosto spremljevalec prehlada ali viroze. Poglejmo si delovanje posameznih zdravilnih rastlin v tej čajni mešanici.

Sporiš pospeši povečano izločanje razredčene sluzi, deluje krepčilno in znižuje povišano telesno temperaturo. Deluje tudi blažilno za grlo, žrelo in glasilke in povečuje odpornost organizma.

Jeglič tudi, kakor tudi bezeg in rumeni svišč, poveča izločanje razredčene sluzi v obnosnih votlinah. Zavira rast nekaterih bakterij in virusa gripe ter deluje protivnetno.

Bezeg ubija viruse, poveča znojenje. Eterično olje v bezgu daje čaju prijeten vonj in okus, tako da ga lahko popijemo v večjih količinah, kar je pri prehladu dobro.

Timijan razširja bronhije ter olajša izkašljevanje, tako da utekočinja sluz. Zavira rast mnogih bakterij. Timol je učinkovina v timijanu, ki ga izločamo preko pljuč, kjer deluje antiseptično.

Hibiskus vsebuje vitamin C in zdravi prehlad.

Rumeni svišč s svojimi zelo grenkimi spojinami poveča izločanje žlez v obnosnih votlinah.

Čaj lahko uživamo odrasli in otroci nad 6. letom starosti. Ne smemo pa ga piti, če imamo razjedo na želodcu ali dvanajstniku ali povečano izločanje želodčne kisline. Tudi nosečnice in doječe matere ga naj ne uživajo.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

sobota, 28. november 2020

Božja roka

Stana se je kot omamljena opotekala ob progi, iskala med travo in kamenjem okrvavljene predmete in jih zavijala v ruto. Sama ni vedela zakaj. Moža so že odpeljali. Vrgel se je pod vlak in bil takoj mrtev. Tak je bil žalosten konec njenega nesrečnega zakona. Čeprav sta bila ločena, je bil zanjo še vedno njen mož. Ko je prišla domov, se ji je približala mati, rekoč: »Božja roka.« Kako naj bo nekaj takega božja volja! Bila je prepričana, da je za to, kako je končal njen mož, bila kriva samo ona. Nikoli se ne bi smela poročiti. Pravzaprav v času svojega deklištva sploh ni mislila, da se bo kdaj poročila.

Njene sestre so kmalu odšle od doma, Stana je pomagala staršem. Šele pozneje si je tudi ona poiskala službo. Toda nikoli ni hodila v družbo. Rada je imela samoto, razmišljanje in molitev. In bala se je greha! Zato se je tudi izogibala fantom. Imela je lepo, mirno mladost. Zdelo se ji je, kakor da nad njo bdi Marija. Kadar se ji je priporočila, je bila uslišana. V tihih pogovorih z njo se je čutila varno in srečno. Potem pa je na lepem prišlo obdobje, ko je zahrepenela po družini, da bi mela moža in otroke, kakor njene sestre. Ko so za praznike prišle domov, so napolnile hišo z radostjo in veseljem. Ob takih priložnostih je bilo, kakor da ona sploh ne obstaja. Starša, ki jima je posvečala vso skrb in ljubezen, sta imela oči in ušesa samo za vnuke. Prav takrat se je pojavil v njeni bližini fant, ki nikakor ni znal ceniti njenih kreposti, se mu je pa zdelo, da bi mu znala ustvariti lepo domače ognjišče. Stana je razmišljala, da je za njo 25 let, od katerih ni imela čisto nič, in se spraševala, ali je bilo pametno, da se je tako asketsko odrekala vsemu? Ali ni morda njeno mesto v samostanu, kjer bi lahko Mariji izkazovala svojo vdanost? Toda postajalo ji je čedalje bolj jasno, da je to obdobje minilo. Zasnubil jo je in ona je na začudenje mnogih privolila. Ko sta se oporočila, je bila noseča. In to je bila njena neskončna bolečina. Ne samo sramota za družino, sram jo je bilo pred Marijo, ki ji je tolikokrat obljubljala, kako bo živela pošteno in brez greha. Toda skušala je čim manj misliti na to. Trudila se je, da bi ustvarila dom kot je bil dom njenih staršev. Toda on je dom rabil le toliko, da se je imel kam vrniti po prekrokani noči ali potepanju s svojo motoristično družbo. Ona je lahko le prosila in jokala, naj se poboljša. Leta so se vlekla, bilo je samo slabše. Strahoval je njo in otroka. Kadar je bil trezen, je obljubljal, kako bo že naslednji dan vse drugače, pa ni bilo. Ko je bil pijan, je pozabil na vse. Svetovali so ji, naj ga postavi pred izbiro: zdravljenje alkohola ali ločitev. Odločil se je za alkohol. Stana se je z otrokom vrnila k staršem. Bila je spet osramočena in strta še bolj kot ob poroki. Očitala si je, da ni bila zmožna dovolj potrpeti, da se ni dovolj potrudila, da bi ohranila zakon. Toda tudi mož se je sesul in se odločil za smrt.

Potem so sledila leta molitve. Molitve za pokojnega moža. Ko se je sin poročil in odšel po svoje, je molila še za njegovo družino, za vse sorodnike in znance, za katere je menila, da so potrebni priprošnje v nebesih. Dolga leta ni imela moči, da bi šla k maši. Še vedno se je počutila krivo pred Marijo, ki je bila z njo tako dobrotljiva, dokler ni izdala njenega zaupanja. Potem pa se je nenadoma v njeni glavi vse spremenilo. Zazdelo se ji je, da so tudi njej namenjene besede, ki jih je Marija v Fatimi izrekla Luciji ob svojem drugem prikazanju: «Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

In Stani se je nenadoma zazdelo, kakor da jo je Marija spet sprejela v svoje varstvo. Začutila je, da jo je izbrala za novo poslanstvo. Lahko je zbrano molila ure in ure. Dolgo ni nihče vedel za njene tihe molitve v samoti doma. Zdaj pa je začutila, da mora molitev deliti še z drugimi. Začela je obiskovati osamljene ljudi in jim s skupno molitvijo dajala pogum. Nanjo so se obračali mnogi, ki so izgubili stik z Bogom, pa niso želeli zapustiti tega sveta brez Božjega odpuščenja. Pogumno je spet začela hoditi k maši in vsi so jo sprejeli z odprtimi srci. Po toliko letih molitve je njena duša našla mir, kot ga je občutila v mladosti. Ko se je poslavljala od življenja, je šele zares razumela, kaj pomenijo besede »božja roka«. Ne, Marija je ni zapustila. Pokazala ji je resničen smisel njenega življenja na poti k Bogu. Moliti.

Valerija Ravbar

 

petek, 27. november 2020

Oltarček v domu za upokojence

Bratranec je bil že dolgo let v Domu za upokojence, preden sem ga prvič obiskala. Njegova soba z najnujnejšo opremo je bila pač taka kakor so najbrž vse sobe v podobnih domovih. Nad mizo sta dve polici. Polica bratrančevega sostanovalca je bila popolnoma prazna, on pa je imel na svoji poleg vseh vrst drobnarij: spominkov, fotografij, suhih rož in podobnega tudi Marijino sliko, upodobitev z oltarja domače cerkve, in kipec Lurške Matere Božje. Prvo je vzel s seboj, ko je odšel zdoma, drugo mu je z romanja prinesla nekdanja soseda. »Vsako jutro, ko vstanem, najprej eno uro v tišini molim pred Marijinima podobama, potem šele grem na zajtrk,« mi je zaupal.

Med tem se je zgodila karantena. Ko sem ga po dolgem času spet obiskala, v sobi ni bilo sprememb. Razen ene: kipec Lurške Marije je stal na sosedovi polovici police. »Ja, prej se nisva kaj dosti pogovarjala. Med korono pa sva bila veliko sama in sva se pomenila drug o drugem. Veš, tudi on rabi svojo Marijo.«

 

četrtek, 26. november 2020

VALERIJINE VRSTICE Kadar mrtvim klenka, takrat je pesem grenka

V dneh čudne bojazni, povezane s korono, se je zvon v cerkvici vrhu griča čisto nepričakovano oglasil z zloveščim sporočilom: »Ni ga več, ni ga več ….« Zvonilo je mrliču. Pravzaprav sta bila samo dva cuga – znak, da je umrla ženska. Nobene smrti nismo pričakovali, zato je bilo vznemirjenje toliko večje. Kmalu smo izvedeli, da je v Ljubljani umrla nekdanja soseda Milka. Svoj rojstni dom je zapustila že pred mnogo desetletji. Zdaj se je vrnila k večnemu počitku v grob svojih staršev. Ne vemo niti, kako so jo pokopali, ne kdo je bil na pogrebu. Strah in ukrepi zaradi korone so nam preprečili, da bi jo pospremili na zadnjo pot. Toda spomnili smo se pripovedi, kako so pred natanko petinsedemdesetimi leti pokopali Milkino mater. Bolehala je vrsto let. Vojna je šla h koncu in verjeli so, da ji bo pomlad dala novih moči. Niso ji povedali, da se njen sin ne bo vrnil iz vojne, a ona je to najbrž slutila. Tistega dne, ko je izdihnila, so zavezniška letala leta 1944 bombardirala samostan v Stični. Letala so krožila tudi nad sosednjimi vasmi in ljudje so bili preplašeni. Bali so se, da bi odvrgla bombe na pogrebni sprevod. Zato so opravili pogreb na vse zgodaj zjutraj, skoraj še v temi. Krsto so naložili na voz, poleg so sedli le najbližji sorodniki in pognali konje proti pokopališču v Stični. Župnik je na hitro zmolil nekaj pogrebnih molitev, potem pa so pohiteli domov, ne da bi šli v cerkev ali na pogrebščino. In skoraj tako so zdaj pokopali Milko. Kako navsezadnje na svetu ni nič novega. Tudi ko nas več ne bo, bo vas na griču še obstajala, življenje bo teklo dalje in glas zvonov bo spremljal vaščane, ko bodo odhajali s tega sveta.