DOMAČA ZDRAVILA Kapljice ameriškega slamnika proti virusom

Že pred več kot 500 leti so severnoameriški Indijanci uporabljali ameriški slamnik za zdravljenje vnetij na koži, bolezni dlesni in ustne votline, stekline in drugih težav. Konec 19. stoletja so ga v ZDA uporabljali predvsem za preprečevanje okužb oziroma prehladov, viroz. Evropejci pa smo ga spoznali šele v začetku 20. stoletja, a smo njegovo uporabo kaj hitro opustili, saj se je leta 1930 začela širiti uporaba antibiotikov in zato ameriški slamnik »ni bil več potreben«.

Danes znanstveniki dokazujejo, da je jemanje pripravkov iz ameriškega slamnika zelo koristno v boju proti virusom! To je danes še posebej aktualno, ko se spopadamo s pandemijo, povzročeno z novim koronavirusom (bolezen Covid-19).

Poznamo veliko vrst ameriškega slamnika, a v farmaciji uporabljamo le tri: škrlatni ameriški slamnik (Echinacea purpurea), ozkolistni ameriški slamnik (Echinacea angustifolia) in bledi ameriški slamnik (Echinacea pallida). Zdravilni deli rastline, ki jih uporabljamo so: korenina ameriškega slamnika, sveži nadzemni deli cvetoče rastline, sok iz zeli ameriškega slamnika, suhi sok iz zeli ter tekoči izvlečki iz zeli in korenin ameriškega slamnika.

Ameriški slamnik je trajnica, ki si jo lahko zasadimo na vrtu. Sodi v družino nebinovk. Korenine ameriškega slamnika, ki jih izkopljemo jeseni, morajo biti stare vsaj tri leta, da vsebujejo dovolj zdravilnih učinkovin za namen zdravljenja. Očiščene korenine namočimo za tri tedne v domače žganje oziroma v do 70% etanol. Kozarec tesno zapremo in ga pustimo stati na sobni temperaturi tri tedne, nekje v temi, npr. v kuhinjski omari, ter ga občasno, vsaj na dva dni, malo pretresemo. Po tem času raztopino precedimo in pripravljene imamo kapljice ameriškega slamnika. Kapljice jemljemo s čajem ali vodo trikrat na dan po 15 kapljic. Za zdravilne namene si lahko npr. poleti pripravimo tudi sveže stisnjen (s pomočjo sokovnika) sok iz sveže zeli in druge pripravke, ki smo jih našteli zgoraj.

Delovanje in uporaba ameriškega slamnika

Različne vrste ameriškega slamnika vsebujejo različne spojine, nekaj je pa tudi enakih. Tudi v različnih delih ene rastline ni enakih količin zdravilnih spojin. Za zdravilni učinek so pomembne naslednje spojine: polisaharidi, alkilamidi in derivati kavne kisline.

1. Polisaharidi (najdemo jih tudi v gobah!) spodbudijo delovanje imunskega sistema. To pomeni, da levkociti, ki so odgovorni za obrambo, postanejo bolj aktivni. Posledično makrofagi bolj aktivno »požirajo« (fagocitirajo) tuje delce, npr. viruse. Zaradi tega delovanja bomo torej lahko hitreje premagali okužbo z virusom.

2. Alkilamidi so pogosti v vseh vrstah ameriškega slamnika, kopičijo se v koreninah. Delujejo protivnetno.

3. Derivat kavne kisline je npr. ehinakozid, ki ga najdemo v koreninah in cvetovih ozkolistnega ameriškega slamnika, v škrlatnem ga pa ni. Ehinakozid ima blago antibiotično delovanje. Zavira rast bakterije Staphylococcus aureus. To bakterijo najdemo na koži, kjer lahko povzroči okužbo rane po operaciji. 6 mg ehinakozida ima podobno učinkovitost kot ena enota penicilina.

Tudi druge spojine v rastlini so pomembne za zdravljenje. Npr. poliacetileni iz korenin ozkolistnega in škrlatnega ameriškega slamnika zavirajo rast dveh vrst bakterij: Pseudomonas aeruginosa, ki povzroča pljučnico, in Escherichia coli, ki povzroča okužbo sečil.

Ameriški slamnik deluje tudi direktno protivirusno, ubija viruse, in sicer tiste viruse, ki imajo lipidno ovojnico. Novi koronavirus ima to ovojnico. Imajo jo tudi ostali koronavirusi, virusi gripe, herpes virusi in drugi.

Mnogo raziskav v svetu je potrdilo učinkovitost ameriškega slamnika. Kapljice ameriškega slamnika jemljemo za zdravljenje prehlada oziroma virusnih in bakterijskih okužb. Jemljemo jih tudi preventivno, saj bomo s tem zmanjšali možnost nastanka prehlada oziroma skrajšali čas trajanja prehlada.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Bog nas ima rad

Jakob je bil preprost človek, doma v majhnem zaselku Vrh pri Temenici. Imel je skromno službo pri železnici, v hlevu pa kravico in pujska. Nadvse rad je prepeval v cerkvenem zboru. Če si ga vprašal, kako mu gre, je odgovoril: »Dobro. Na toplem smo, zdravi smo, siti tudi in Bog nas ima rad.« Zdaj Jakob že davno prepeva v zboru nebeščanov, jaz pa se dostikrat spomnim teh njegovih besed. Kako malo materialnega je pravzaprav treba, da nam je dobro. Če nas ima Bog rad, seveda! In mi njega.

Valerija Ravbar

 

Sprehodi metnajske sv. Barbare

Ob poti blizu Metnaja nad Stično stoji kapelica sv. Barbare. Rajnka Ilovška mati iz Mekinj (1907-2005) so mi v 97. letu svojega življenja o njej pripovedovali takole:

Ko je bil moj mož še fant, je hodil, kakor vsi fantje, ponoči naokoli. Noč pa ima svojo moč in primerilo se jim je marsikaj. Tako je šel neke noči iz Metnaja proti domu. Ni bila popolna tema, saj je izza oblaka kukal mesec. Toda, ko se je približal kapelici sv. Barbare, se je iz nje utrnila nenavadna svetloba, segla čez pot na drugo stran in se izgubila v gozdu. Mož si ni upal stopiti na ta nenavadni žarek. Prestopil ga je in nadaljeval pot. Ko je potem o tem dogodku pripovedoval doma, ni znal nihče razložiti, kaj bi pomenila tista svetloba. Na sprehod do Ilovca so večkrat prihajali menihi iz stiškega samostana in mož je tudi njim povedal o čudni svetlobi. Pa so rekli duhovniki, da ponoči svetniki drug k drugemu hodijo na obisk. Tako je morda metnajska Barbara šla takrat ravno na obisk v drugo kapelico tja dol k Materi Božji v Potok.

(Povedala Jožefa Meglič, Ilovška mati)

 

Prva polnočnica

Ko smo bili majhni, so nam starejši prijatelji pripovedovali, kako lepo je pri polnočni maši na božično noč. Toda šele, ko smo začeli hoditi v šolo, smo se jim lahko pridružili. Prvi kilometer poti je bil res imeniten. Svetili smo si z baklami in se veselo pomenkovali. Vendar nam je kmalu zmanjkalo besed. Starejši so šli naprej, mi pa smo lovili ravnotežje po ledeni cesti. V cerkev smo prišli utrujeni in premraženi. Niti slovesna maša, množica ljudi, jaslice in petje nas niso spravili k sebi. Pot domov je bila še bolj neprijetna. Naslednji dan v našem otroštvu ni bil praznik, vseeno smo šli v šolo pražnje oblečeni. Manjkal je samo sošolec Jože, ki je na božič manjkal vsa osnovnošolska in gimnazijska leta. Vedno je prinesel opravičilo, da je bil bolan, učitelji pa so bili dovolj pametni, da niso nič spraševali.

 

VALERIJINE VRSTICE Kjer so jaslice doma.

Stanovanje v bloku kakor na tisoče stanovanj: predsoba, ki se nadaljuje v dnevno sobo, potem pa v jedilnico in kuhinjo. Pravzaprav je vse en sam velik prostor, razdeljen z nekaj stebri in pohištvom, s kakršnim so opremljena sodobna stanovanja, da v njih lahko delamo, počivamo, kuhamo in sprejemamo obiske. To je stanovanje moje nekdanje sodelavke, kamor vedno rada grem na obisk; toda v božičnem času še posebej. Zaradi jaslic in ne le enih! Vsako leto za božič se njihovo stanovanje spremeni v razstavišče jaslic. Takoj, ko odpreš vrata, te presenetijo na garderobni omari in na polici nad ogledalom, v dnevni sobi pa na vsaki omarici, med knjigami in cvetjem. V spalnicah so dobile mesto večje in manj zanimive. V kuhinji so jih polne stene. Okoli sto jih je, kako leto več, kako manj. Razlikujejo se po poreklu, starosti, velikosti in sestavnem materialu. Nekatere so komaj vidne miniature. Izdelane so iz mavca, gline, porcelana, stekla, brona, veliko jih je iz klekljane idrijske čipke. V predalih so shranjene tiste na znamkah, v knjigah ali na čokoladah. Prinašali so jih s potovanj družinski člani ali prijatelji. Veliko jih je izdelal tudi gospodar sam. Te so iz lesa- zelo simbolične z Jezusom, Marijo in Jožefom. Ni pa v tem stanovanju prostora za TV sprejemnik. V božičnem času stojijo na tem mestu stare podedovane družinske jaslice, čez leto pa knjige. Samo na kuhinjski mizi ni jaslic, ker se na njej dogaja preveč drugih reči. Toda, ko s pladnja pred nami, ki so jim ga poslali znanci s Švedske, počasi izgineva pecivo, se na dnu pojavi slika jaslic.