Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 15. april 2017

Mati umira strtega srca zaradi Lucije


V šestem Spominu Lucija pripoveduje, kako je njena mati kljub sončnemu čudežu še vedno imela težave, da bi verjela v resničnost Marijinih prikazovanj:
Po Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 »so ljudje spraševali mater: 'Torej, teta Marija Rosa, sedaj veruješ, da se je prikazala Naša Gospa v Irijski globeli?'
Mati je odgovarjala: 'Še vedno ne vem. Da bi bila res Naša Gospa, je nekaj tako veličastnega, da tega nismo vredni.«
»Prihajali so tudi ljudje, ki so jo blagrovali, da se je Naša Gospa prikazala njeni hčerki. Mati pa je govorila: 'Saj še sama ne vem, ali je to res.'
Ljudje so nadaljevali: 'Ali nisi videla čudeža s soncem?'
'Videla sem, videla! Pa se mi je zdelo to nekaj tako velikega, česar mi ne zaslužimo. Še vedno premišljujem, ali je to lahko resnično. Ne vem!'
Vzrok za takšno materino mišljenje je bilo spoznanje o lastni nevrednosti in nevrednosti vseh njenih. Ob tem pa njena globoka ponižnost. Manjkalo je le, da bi rekla s sv. Petrom: 'Pojdi proč, pojdi od nas, Gospod, ker smo grešniki.'«
Pozneje je Lucijina mati hudo zbolela. Vsi so mislili, da bo umrla. Lucija v drugem Spominu pripoveduje:
»Vsi njeni otroci smo se zbrali ob njeni postelji, da bi prejeli njen zadnji blagoslov in ji poljubili umirajočo roko. Ker sem najmlajša, sem zadnja prišla na vrsto. Ko me je moja uboga mati videla, se je nekoliko razživela, položila roke okrog mojega vratu in s težavo vzkliknila:
'Moja uboga hčerka! Kaj bo iz tebe brez matere! Umiram strtega srca zaradi tebe.'
Bridko je zajokala in me vedno bolj stiskala k sebi. Moja starejša sestra me je s silo iztrgala iz njenih rok, me peljala v kuhinjo in mi prepovedala, da se vrnem v sobo bolnice, in zaključila:
'Mati umira od žalosti nad vsem trpljenjem, ki si ji ga ti povzročila.'
Pokleknila sem, naslonila glavo na klop in v veliki grenkobi, kakršne še nikoli nisem občutila, darovala našemu dobremu Bogu svojo žrtev.«
Kmalu nato se je najstarejša Lucijina sestra Marija, kakor sama poroča, obrnila nanjo:
»Poslušaj, Lucija. Očeta že nimaš več in, če umrje še mama, boš sirota brez očeta in matere. Če je res, da si videla našo Gospo, jo prosi, da ozdravi mamo.
Deklica mi ni odgovorila, temveč je brž vstala in šla v sobo. Oblekla je krilo, narejeno iz ovčje volne, ker je bila zima in je bilo zelo mrzlo, in je šla v Irijsko globel.«
Lucija v drugem Spominu nadaljuje svojo pripoved:
»Ne da bi zgubila en sam trenutek, sem šla na pot. Da bi me nihče ne videl, sem šla po stezah, ki so bile med njivami, in vso pot molila rožni venec. Razodela sem svojo prošnjo najsvetejši Devici. Odkrila sem ji svojo prošnjo, pustila svoji bolečini prosto pot in prelila veliko solza. Končno sem se vrnila domov, potolažena in v upanju, da bo moja ljuba nebeška Mati dala zdravje moji zemeljski materi. Ko sem stopila v hišo, se je moja ljubljena mati že počutila nekoliko bolje. Po treh dneh je že mogla opravljati hišna dela.«
Najstarejša sestra Marija je povedala, da je Lucija iz Irijske globeli prinesla »kepico zemlje in rekla Gloriji, naj skuha čaj za mamo. Naši Gospe je tudi obljubila, da se bo vrnila s sestrami in bodo šle po kolenih od ceste do kapelice devet dni zaporedoma in v istem času dajale hrano devetim revnim otrokom.
Glorija je čaj pripravila in ga ponudila materi.
'Kakšen čaj je to?' je vprašala.
'Vijolični čaj,' sem rekla.
In je vsega izpila.
Napadi so brž ponehali. Pomanjkanja zraka ni več čutila. Lahko je dihala. Srce je bolje bilo. V kratkem je vstala. Ni ozdravela popolnoma, da bi bila močna ženska, vendar je zatem še veliko delala, zato ni bila videti stara ženska.
Hčere smo kmalu začele hoditi v Irijsko globel, da smo spolnile obljubo. Natančno devet dni po večerji, ker smo čez dan delale, pa tudi zato, da ne bi zbujale pozornosti. Po kolenih smo šle od tam, kjer je zdaj lok, do kapelice in smo molile del rožnega venca. Tudi mati je opravljala devetdnevnico, a je šla peš za nami.«
Mati je tedaj rekla:
»Kako čudno! Naša Gospa me je ozdravila in vendar se mi zdi, da še vedno ne morem verovati! Ne vem, kako je to mogoče!«
Poleg ponižnosti je na materino težavo, da bi verjela v resničnost Marijinih prikazovanj v Fatimi, vplivalo tudi dejstvo, da je zelo spoštovala župnika, ki ni verjel v resničnost Marijinih prikazovanj.
Svoj dvom je mati izrazila tudi pozneje v razgovoru s škofom. V šestem Spominu, ko jo je škof Correia da Silva vprašal, koliko otrok ji je dal Bog, je odgovorila: »'Bog mi je dal sedem otrok. Eden je že v nebesih, kjer za nas prosi. Drugih šest, en fant in pet deklet, so vsi še živi in zdravi in, hvala Bogu, tudi dobri, vendar le ne toliko, kot bi želela. Najbolj me skrbi tale, ker še ne vem z gotovostjo, ali je res, da se ji je prikazala Naša Gospa.'
Dvomila je. In to jo je najbrž mučilo do smrti.«
Podobno sodbo si ustvarimo ob zadnjem srečanju sestre Lucije s svojo materjo v Tuyu, v Španiji, ob večnih zaobljubah 3. oktobra 1934. Ko sta bili z materjo sami, jo je hčerka vprašala:
»'Ko si dovolila, da grem zdoma, si mi rekla, da boš videla, ali se bo vse tisto končalo. Trinajst let je minilo, kar sem zdoma. Se je končalo?'
Odgovorila je: 'Kje pa. Nič se ni končalo! Je vedno hujše.
'Vidiš, da nisem bila kriva jaz. Da je to navzočnost našega Boga in Naše Gospe!'
'Če bi z gotovostjo vedela, da se ti je prikazala Naša Gospa, bi prav rada dala našo Irijsko globel in tudi vse drugo. Toda, od kod naj vem?'
Tako sva se poslovili, da se snideva v nebesih.
Z leti se je postarala. Zaradi dela se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Čutila je, da se ji bliža konec. Pisala mi je, naj bi jo obiskala, da bi se lahko zadnjič objeli. Ne bi rada umrla, ne da bi me še prej videla.
Pismo sem pokazala predstojnicam, ki pa mi niso dovolile iti. Čeprav sem bila v kongregaciji z dejavnim življenjem. Svetovale so mi, da naj materi pišem in ji svetujem, naj tudi to žrtev daruje Bogu.«
Sestra Lucija je o zadevi obvestila svojega škofa, a tudi on ni dovolil, da bi obiskala svojo mater. Ko je mati želela, da bi se vsaj po telefonu pogovorila s svojo hčerko Lucijo, ji tudi tega niso dovolili.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar