Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 31. januar 2017

ODMEVI 2.


Dne 17. maja zjutraj smo v naši župniji Domžale pripravili slovesen sprejem fatimske Marije, ki se je pri nas zadržala ves dan in vso noč – do konca jutranje svete maše 18. maja 2016. Župljani smo se zbirali v molitvi ob njeni podobi, ji izročali prošnje, se ji zahvaljevali in ji peli. Priprave na ta dan so se začele že ob koncu prejšnjega leta. Obhajali smo prve sobote v mesecu na fatimski način, ki jih je še posebej priporočila Marija v Fatimi, ko se je pred 99 leti prikazala trem pastirčkom.
Pred Marijinim prihodom smo molili tudi tridnevnico in v pričakovanju zmolili še več rožnih vencev kot običajno. Med njenim obiskom je bila cerkev obiskana dan in noč. Celo ponoči smo se počutili kot ob toplem domačem ognjišču in se ob milostnem kipu še močneje zavedali Mamine navzočnosti. Njena materinska nežnost nas je objemala in njeno rahločutno materinsko srce spodbujalo za poti, ki so nam zaupane.
Župnik je pri vsaki sveti maši posvetil župnijo Marijinemu Srcu in vsi zbrani smo se mu pridružili v molitvi. Tudi vsak, ki je opravil pobožnost petih prvih sobot, se je lahko posvetil Jezusovemu presvetemu Srcu in izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter ob tem prejel plaketo, posvetilno molitev in svetinjico.
Pri maši ob 10.00 so sodelovali otroci iz vrtca Dominik Savio, mladina in skavti. Potrebno je poudariti, da so se prav v vrtcu od začetka šolskega leta pripravljali na prihod kipa iz Fatime.
Ob 13.00 je Marija obiskala Dom upokojencev Domžale in ob 15.00 Medgeneracijski center Domžale, kjer so obhajali tudi sveto mašo. Neizmerna sreča je prekipevala z obrazov starejših, ko so hodili k Mariji s prošnjami in zahvalami.
Ob 18.00 smo obhajali sveto mašo v nabito polni župnijski cerkvi Marije Vnebovzete. Sveto mašo je daroval dekan Marko Poznič – župnik v Ihanu, ob somaševanju domžalskega župnika Klemna Svetelja, profesorja Antona Štruklja in duhovnih pomočnikov Andreja Sveteta in Avguština Klobučarja. V homiliji je na zelo tenkočuten in pronicljiv način orisal pomembno vlogo, ki jo ima Fatima za vse človeštvo.
Po večerni sveti maši smo v procesiji skozi špalir prižganih svečk in bakel ponesli kip Fatimske Marije v spremstvu župnijskega pevskega zbora ter množice vernikov.
Marija je, tudi prek tega obiska pomnožila novo upanje nam kristjanom.
Majda Dolenc

ponedeljek, 30. januar 2017

ODMEVI 1.



V župniji Ljubljana-Ježica smo se na sprejem kipa Marije Romarice iz Fatime začeli pripravljati v adventu leta 2015. K misli na bližajoči se Marijin obisk nas je nagovorilo vabilo naših škofov, ki je bilo objavljeno v tedniku Družina. Nagovarjal nas je plakat z napovedjo Marijine misije – misijona v Sloveniji ter z vabilom k obhajanju petih prvih sobot na fatimski način. Ob priliki božične devetdnevnice smo se župljani pri večerni maši po prebranem evangeljskem odlomku seznanjali z dogodki izpred stotih let, ko sta fatimske pastirčke, Lucijo, Frančiška in Jacinto, obiskala angel miru in Devica Marija.
Z mesecem januarjem smo pričeli obhajati pobožnost prvih sobot na fatimski način. Zlasti sprva je bil obisk cerkve na prve sobote v mesecu številčnejši. Že od decembrske številke (2015) župnijskega lista Beseda spodbude se redno seznanjamo s pomenljivim obiskom Božje Matere Marije v Sloveniji, kakor tudi s pripravo na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Dano nam je bilo, da nas je skozi Marijin mesec maj na njen obisk navduševalo besedilo letošnjih šmarnic, katerih vsebina je bilo sporočilo angelovih in Marijinih prikazovanj v Fatimi, kakor tudi sporočilo življenja Lucije ter blaženih Frančiška in Jacinte.
Kip Marije Romarice smo na dvorišču župnijske cerkve sprejeli na prvi petek, 1. julija 2016, ob 16.30. Ob gospodu župniku Antonu Perčiču smo Marijo pričakali s pesmijo in molitvijo. Gospod župnik jo je pozdravil s pomenljivo duhovno mislijo ter nas vse navzoče povabil, da skupaj z njo vstopimo v našo domačo cerkev. Ob premišljevanjih in molitvi ter pesmi je bil sicer omejen čas namenjen tudi tihi molitvi. Za župljane je bila še posebej pomembna posvetitev župnije Jezusovemu in Marijinemu Srcu. K Marijini podobi smo prihajali v tihoti, se Božji Materi priporočali, se poklonili ter oddali listke zahval in prošenj. Z zaključno molitvijo in pesmijo smo Marijo Romarico pospremili na nadaljno pot. Srečanju z njo ter slovesu je sledila večerna sveta maša.
Kljub času počitnic in dopustov ter popoldanski uri, je bila udeležba vernikov, nekaterih tudi od drugje, velika. S prvo soboto v mesecu avgustu smo zopet začeli pobožnost obhajanja prvih petih sobot na fatimski način, da bi se po njej ter z devetdnevnico pred praznikom Brezmadežne Device Marije pripravili na posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Lojze Čemažar

nedelja, 29. januar 2017

Po Mojzesovih stopinjah (16)


Minila je tista ura in krožne vožnje je bilo konec. Nastanili so nas v lepem hotelu. Mislim, da smo ob osmih zvečer že večerjali. Takoj po večerji sva z bratom Frančiškom odšla v sobo, saj sva bila oba do konca utrujena in neprespana. Noč je bila zelo kratka, pa še vzpon na vrh Sinaja se je krepko poznal. Z velikim naporom sva zmolila brevir, saj so oči kar same lezle skupaj.
Zjutraj so nas budili hotelski delavci. Bil sem buden že nekoliko prej.
Hitro smo pozajtrkovali in kmalu odšli na pot. Šofer je dejal, da v Petro ne bomo mogli, ker tam sneži. Pater Peter mu tega ni verjel. Rekel je, da se želi na svoje oči prepričati, če je to res. Zato smo se podali v hribe.
Jordanija je neke vrste planota. Ob morju je ozek pas nižine, kmalu nad Akabo pa se začnejo hribi. Hribi so okoli osemsto metrov visoki. Za njimi pa je spet ravnina, a na isti višini, kot hribi. Zato je tam tudi podnebje drugačno. Bolj zmerno. Toda poleti se tudi tam razgreje in je zelo vroče.
Po dobri cesti smo se vzpenjali v hribe. Ko smo prispeli na planoto, je bilo že precej hladno. Vozili smo naprej in upali, da s snegom ni tako hudo, kot je bilo slišati. Toda zmotili smo se. Začele so naletavati snežinke. Bolj ko smo šli naprej, več jih je bilo. Končno smo prišli do policijskega avtomobila, ki je stal počez na sredi ceste. Cesta je bila zaprta in poti naprej ni bilo. Morali smo se vrniti nazaj do Akabe. Zgubili smo malo več kot dve uri.
V dolini smo se obrnili na desno in nadaljevali pot po puščavi Arawa. To je puščava, ki teče po meji med Izraelom in Jordanijo. Od Akabskega zaliva se okoli štiristo metrov dvigne, potem pa se začne spuščati proti Mrtvemu morju, ki pa je štiristo metrov pod gladino morja. Ker se Mrtvo morje zelo hitro suši in manjša, so pred kratkim Izraelci in Jordanci podpisali skupno namero, da bodo zgradili kanal od Akabskega zaliva do Mrtvega morja. Nekaj je treba ukreniti, saj se gladina Mrtvega morja vsako leto zniža za en meter. Iz severa po Jordanu priteče premalo vode, sa jo obe deželi veliko porabita za namakanje.
Puščava je bila podobna drugim. Peska je bilo veliko in moč je bilo videti peščene sipine. Ponekod so bile tako ostrih iz izrezanih oblik, da jih je bilo veselje gledati. Ostre in elegantne črte na kupih peska, naredil jih je veter. Tu in tam je bila ob cesti ograja iz kovinske mreže. Ob robovih so bila posajena drevesa, ki so imela dolge in vitke veje, ki so segale do tal. Bolj je bilo videti kot kup grmovja in ne drevo. Kaj so imeli posajeno v sredi za drevesi, nisem mogel ugotoviti.
Vreme je bilo lepo. Nebo je bilo modro, le dokaj močan veter je pihal. Ko pa smo prišli nekoliko globlje v puščavo, nas je zajel močan peščeni vihar. Neba ni bilo več mogoče videti. Vse okoli nas je bilo rumeno. Tudi nebo je bilo rumeno. Po cesti se je vozil pesek sem ter tja, tako kot pri nas pozimi suh sneg, ki ga veter prenaša po cestah. Videti je bilo, kot bi se po cesti prelivala rumena voda.
Bilo je zanimivo. Potrudil sem se, da bi naredil nekaj dobrih posnetkov peščene nevihte. Seveda bi bilo teoretično najbolje, da bi bil zunaj. A to bi bilo usodno za fotoaparat, saj bi veter droban in fin pesek nanesel v vsako, še tako malo režo na fotoaparatu, potem bi vse škripalo, kar bi obrnil. Zato je bilo kar prav, da smo počasi vozili naprej. Bolje je bilo, da sem ostal skrit za šipo, kot da bi uničil fotoaparat.
Vožnja po peščenem viharju je trajala mogoče pol ure. Bilo je lepo videti, kako veter vrtinči pesek in ga prenaša sem ter tja. Vse okoli nas je bilo kot v rumeni megli. Pravijo, da za avtomobile peščeni vihar ni koristen, ker počasi gloda barvo s pločevine. Najbrž bo kar držalo, še posebej, če so peščena zrnca ostra in velika in jih veter podi z vso silo naokoli.
Naenkrat je bilo peščene nevihte konec, začelo je deževati. To je bil lep avtobus, ki je bil sprva ves zaprašen in rumen, sedaj pa še moker po vrhu. Toda tudi dež ni trajal dolgo.
Bolj ko smo se bližali Mrtvemu morju, bolj lepo vreme se je naredilo. Kmalu so se pokazali prvi sledovi morja. Najprej zaplate vode, kot mala močvirja, potem jezerca in končno pravo modro Mrtvo morje. Bilo je nekoliko viharno, valovi so pljuskali ob bele skale na obalah. Ker ima ogromno soli, pravijo, da okoli trideset odstotkov, so skale na obali bele od kristalov soli.
Ustavili smo se, da se malo naužijemo te lepote. Globoko pod nami se je slana voda divje zaganjala v skalovje. Nad nami skale. Čisto na vrhu cestne useke je stal pokončen kamen, ki mu je pater Peter hitro nadel ime: Lotova žena.
Nekoliko naprej smo šli čez reko Arnon. To je mala rečica, ki je poleti najbrž sploh ni. Ostane samo suha struga. Ko smo se tam vozili, je bila močna blatna reka, ki se je valila po globoki soteski. To je pomenilo, da je tam zgoraj na planoti osrednje Jordanije res zelo slabo vreme, da toliko vode pridere v dolino.
Zanimivo je bilo gledati, kako se voda reke Arnon izliva v Mrtvo morje. V lepo modrino je drl velik blaten val. Ni se takoj pomešala, ampak je dolgo časa ostala ločena. Meja med obema vodama je bila zelo ostra. Skoraj tako, kot bi v lepo modro vodo vlil tekočino blatne barve, ki se ne meša z vodo.
Pot ob morju se je končala. Začeli smo se vzpenjati v hribovje. Najprej se je za oblake skrilo sonce. Kmalu je začelo deževati. Še nekoliko višje pa so se kaplje spremenile v debele snežinke. Bolj ko smo se dvigali, več snega je bilo. V predmestju Amana, kjer smo se ustavili, je bilo snega dobrih dvajset centimetrov. Hitro je poletelo nekaj sneženih kep. Fantje so takoj pokazali, da so vajeni snega.
V mestu je bil popoln nered. Vsak je vozil tam, kjer je bilo najmanj snega. Nič niso imeli, ne naprav, ne orodja, da bi sneg splužili. Zato je za tiste kraje sneg prava zmešnjava, ker vse obstoji. Treba je enostavno počakati, da se stopi in normalno življenje se spet lahko začne. Da se sneg stopi, seveda ni treba čakati dolgo. Običajno že po nekaj urah snega ni več. No, v našem primeru je obležal en dan. Potem pa so ga tople sape spremenile v vodo, ki je tekla vsepovsod. Po kotanjah pa so nastala jezerca.
V glavnem mestu smo zavili na jug. Nameravali smo si ogledati zelo znane mozaike iz Madabe. To je zelo star talni mozaik, na katerem je upodobljen skoraj ves Bližnji vzhod, posebej svetopisemska mesta.
Deževalo je, ko smo izstopili v Madabi. Ob posebni sobi s spominki so nam najprej razložili ves mozaik. Nisem si natančno zapomnil, koliko mest je upodobljenih na zemljevidu, mislim, da okoli 120.
Cerkvica, kjer je mozaik, je majhna in jo še zmeraj uporabljajo. Spredaj in nekoliko ob stani je ta slavni zemljevid v obliki mozaika. Lep za pogled. Poskušal sem narediti čim več fotografij, a ni bilo tako preprosto, saj bi moral biti na visokem odru, da bi lahko slikal na tla. Stavil sem se na prste, da bi bil čim višji, a kljub temu fotografije niso bile dobre. Pozornost so mi pritegnile slike, ki so visele na cerkvenih stenah. Bile so skoraj vse v obliki mozaika. Uokvirjen mozaik in obešen na steni. Precej je bilo lepih Marijinih ikon, ikon z božičnim motivom, z motivi Jezusovega trpljenja. Lepa slika svetnika na konju. Najprej sem mislil, da je sveti Sergij, a napis jasno razodeva, da je sveti Jurij.
Po snegu in dežju smo se vrnili nazaj v Aman. Poiskali smo eno izmed katoliških župnij in tam prosili, da bi smeli darovati sveto mašo. Župnik je bil prijazen gospod, ki je govoril tekoče italijansko. Povedal je, da je študiral v Rimu. Sveto mašo smo darovali v mali kapeli, ki jo uporabljajo namesto cerkve, ki je v gradnji in še ni dokončana.
Po sveti maši nam je župnik povedal nekaj besed o župniji. Posebej me je obšlo spoštovanje do njega, ko je povedal, da je v župnišče sprejel nekaj begunskih družin, ki so pribežale iz Sirije. Bili so kristjani, ki so si z begom rešili življenje. Ker smo vedeli, da potrebuje denar, da jih lahko preživlja, smo mu dali vsak nekaj, da bo vsaj malo laže skrbel za brate kristjane. Njegova odločitev je bila čudovita gesta, ki jo je treba spoštovati.
Srečali smo se tudi z begunci. Bili so prijazni, skromni in so nas prosili, naj molimo zanje. Posebej so se vsi želeli srečati z gospodom škofom Jurijem. Spoštljivo so mu poljubljali roko, on pa je z ljubeznijo vsakega pokrižal na čelo. Bili so srečni, posebej otrokom so kar žareli obrazi. O, Gospod, pomagaj sirotam, ki jih zaradi njihove vere preganjajo in pobijajo. Daj jim moči in zvestobe do konca!
p. Branko Petauer

sobota, 28. januar 2017

Bog – vir sreče


Ko sem bil še majhen, sem videl marsikaj hudega in tudi sam doživel. Koliko je bilo umazanije. Dokler so mi bile še oči nekako zaprte in nisem vedel za krivdo in grdobijo, ki je v vsem tem bila, sem bil tudi jaz na tem, da ji docela zapadem, da postanem tak, kakor so bili najhujši tisti, ki sem prišel z njimi v stik, in še morda hujši od najhujših. Nekoč smo bili na paši in še sedaj se jasno zavedam tistega trenutka, ko je nekdo izmed navzočih izrekel misel: »Kako prijetno, kako lepo in sijajno bi bilo, ako bi ne bilo Boga, vse bi mogli storiti.« Morda sem sam to misel izrekel. In gotovo je to, da me je ponovno ta misel še pred 10. (letom) starosti prevzemala. Nekaj pred 10. letom pa sem jasno, čeprav nekako še podzavestno začutil, da vse to, s čimer sem prišel v stik in kar je nekaj časa tudi mene pritegovalo, Bog kaznuje s pogubljenjem. Hudo malo sem vedel, kako je s tem, a tako živo me je ta misel napadala, da me je večkrat navdajala naravnost vrtoglavica, posebno zato, ker nisem znal razlikovati med tem, kar je prostovoljnega, in tem, kar se človeku vsiljuje proti volji. Nihče razen Boga, ki me je hotel rešiti nesreče, ni vedel za mojo stisko. Spovedniku nisem znal prav povedati, da bi dobil opore. Tako sem živel kakor v nekaki vrtoglavici. – Počasi se je to umirilo in prišle so druge stvari, ki so zameglile prejšnje vtise, vendar pa sem od tistega časa čutil velik strah pred vsako takšno umazanostjo in mi je bilo vsako nesramno govorjenje naravnost muka, rekel bi fizična muka. Čutil sem, da se moram za vsako ceno tega obvarovati. Polno je bilo v meni trmoglavosti in samovoljnosti, trde neprijaznosti in nedostopnosti, pa tudi skrite častiželjnosti, ker sem z nekaterimi stvarmi v šoli vzbujal pozornost. A vedno mi je ostal odpor zoper umazanost takšne vrste, kakršno sem doživel, preden sem sploh vedel, ali je to greh ali ne.
Obenem pa sem čutil, da nikoli ne bom srečen tudi ne na zemlji, ako ne bi služil Bogu na neki nenavadni način, ne na tisti način, kakor so služili Bogu tisti, ki so živeli okoli mene. To se mi je zdelo premalenkostno. Topline očeta nisem poznal, mati moja je bila zelo dobra, a zelo zaposlena, jaz pa sem veliko bival v samoti, na paši itd. Tam se mi je zdelo, da sem v elementu, pa zopet ne ... Nekam daleč me je gnalo hrepenenje. Ko se je zdelo, da je vse to hrepenenje zastonj, tedaj so se mi za trenutek in nekoliko, samo za majhno režo, odprla vrata. Vse moje življenje mi je potem dokazovalo, da ni res: Kako lepo bi bilo, ako bi Boga ne bilo. – Vse mi je dokazovalo prav nasprotno: Kako lepo je, ker Bog je, ker nas ljubi, ker nam je blizu, ker nismo sami, ker se nam je tako približal, kako lepo je, da nam je dal zapovedi, ki naj nas vodijo po lepi poti sreče. Kako lepo je, da se zavedamo, da imamo nekoga za pričo svojih dejanj. Kako čudovite trenutke sem doživljal prav tedaj, ko sem bil na zunaj osamljen in v navidezni nesreči. Tedaj sem čutil, da sem blizu učlovečenemu Bogu, ki je dal samega sebe zame. Tedaj sem čutil, da sem preko Kristusa povezan z občestvom svetnikov, z množico plemenitih duš. Nisem čutil osamljenosti. Ko sem hodil v počitnicah kot bogoslovec k sv. maši uro daleč hoda, sem imel navado premišljevati, da sem potem šel lahko na delo. Kako lepa so bila tista pota, kako sem tedaj čutil, da sv. obhajilo vse globlje posega v mojo dušo, čeprav sem bil poln napak, poln neke grenkobe do vsega in vseh, ki so me »motili« v mojem svetu, ki je bil posvečen razmišljanju. Deloma tudi sanjarjenju. – Mislim, da sem bil že bogoslovec, ko sem prišel v družbo akademsko izobraženih dveh katoliških laikov, enega duhovnika in enega katoliškega učitelja. Toda videl sem, da ta družba ni zame. Da je to tako prazno, saj ni bilo kaj tako slabega, a prazno. Ni bilo Boga in nisem čutil veselja tam, čeprav Boga niso izrečno izključili od tam. Bog me je ob vsej moji mizernosti in malenkostnosti vendarle dvigal k sebi s tem, da mi je spet in spet dal jasno čutiti: Ni sreče resnične razen v meni. – To je dominanta mojega življenja, ki je eno samo tkivo moje mizernosti in božje dobrote do nevrednega svojega služabnika. Čutim se včasih, kakor da božja milost obhaja zmagoslavje nad mojo mizerijo in samo to dokazuje, da je dobro, najvišje dobro tam, kjer je Bog. Kako lepo je, ker Bog je[1] … Zato pa sem na novomašno podobico dal napisati »Povsod Boga!« Mislil sem najprej na nebeško mater! 2. bila mi je pred očmi Marija, srednica vseh milosti in življenja.[2]
Anton Strle


[1] Od tu naprej je na roke napisano besedilo zelo nečitljivo.
[2] Ta konec besedila je zelo težko razbrati in je napisan bolj po sklepanju kot po videnju črk.