Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 13. januar 2017

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (40) - Jacinta je bila v krsti videti živa


Jacinta je pred smrtjo izrazila željo, da bi bila po smrti rada oblečena v belo obleko z modrim trakom okoli pasu kakor naša Gospa. Dr. Lisboa je v dolgem poročilu natančno popisal dogajanja po Jacintini smrti. Poskrbel je belo oblekico, ki so jo deklice nosile za prvo obhajilo. Prihajali so darovi za pogrebne stroške. Takrat je duhovščina večinoma še odklanjala resničnost fatimskih prikazovanj. Dr. Lisboa je računal, da bo Cerkev sčasoma priznala njihovo resničnost, zato si je prizadeval, da bi bila položena v kakšno grobnico. Sklenjeno je bilo, da se krsta najprej prenese v cerkev Angelov, iz nje pa v kakšno grobnico. Dr. Lisboa je govoril z župnikom Pereirom, ki ni bil pripravljen sprejeti krste. Sprejeli so jo člani bratovščine Najsvetejšega zakramenta, nakar je tudi župnik privolil. Krsto so položili v kotu zakristije na dve majhni klopi.
Hitro se je med ljudmi razvedelo, kje leži truplo najmlajše vidkinje, zato so tisti, ki so v resničnost prikazovanj verjeli, pričeli romati v zakristijo. Z rožnimi venci in podobami so se dotikali dekličine oblekice, kar je silno vznejevoljilo sicer prijaznega župnika. Odredil je, da se krsta prenese v pisarno bratovščine, ki je bila nad zakristijo. Zaklenil je vrata in ključ izročil dr. Antonu Almeidi, družbeniku pogrebnega zavoda, ki je prevzel prevoz trupla v Vilo Novo de Ourém, kjer naj bi bila krsta z Jacintinim truplom v torek položena v grobnico.
Ker so še naprej prihajali obiskovalci, ki so se hoteli posloviti od vidkinje, je dr. Almeida ustregel številnim prošnjam in ves ponedeljek izbrane skupine spremljal do krste in jih nadziral.
Čudil se je spoštovanju in pobožnosti, s katero so božali in poljubovali obraz in roke trupelca. Trdno mu je ostala v spominu rožnata barva lic trupelca, ki mu je dajala videz, da je telo še živo. Prav tako se mu je vtisnil v spomin prijeten vonj, ki je izhajal iz telesa. Zapisal je:
»Zdi se mi, da angelčka še vidim. V krsti je bila videti živa. Ustnice in lica so imele prelepo rožnato barvo. Videl sem veliko mrličev, majhnih in velikih, a kaj takega se ni nikoli zgodilo … Prijeten vonj, ki je prihajal iz telesa, se naravno ne da razložiti … Največji nevernik ne bi bil mogel dvomiti. Pomislimo na vonj, ki pogosto prihaja iz trupel in je mogoče samo z največjim naporom ostati blizu njih. Deklica pa je bila mrtva že tri dni in pol in njen vonj je bil kakor vonj šopka, zbranega iz najrazličnejših cvetic.«

V torek, 24. februarja ob 11h dopoldne, so truplo položili v svinčeno krsto in jo zapečatili. Vonj, ki je prihajal iz telesa ob pokritju krste, je bil še vedno prijeten kakor vonj cvetlic. Pogreb je bil popoldne v Vili Novi de Ourém, kjer se je kljub močnemu dežju nabralo mnogo ljudi. Krsto so položili v družinsko grobnico barona Alvaiázere, ki je plačal vse stroške. Ko je Jacintin oče prišel h krsti svoje hčerke, je, kakor je sam poročal, jokal kakor otrok. Nikoli ni toliko prejokal.
Ko so krsto položili v baronovo grobnico, so že računali na poznejši prenos v Fatimo, zato jo je baron dal poprej zaciniti. Pred smrtjo je Jacinta predstojnici napovedala, da se bo v Fatimo vrnila po smrti.

Res je petnajst let pozneje leirijski škof odločil, naj se Jacintini telesni ostanki skupaj s Frančiškovimi prenesejo v novo grobnico na fatimskem pokopališču. Svinčeno krsto so odprli in ugotovili, da je bil Jacintin obraz popolnoma ohranjen. Truplo so večkrat fotografirali in škof je nekaj slik poslal sestri Luciji v Pontevedro v Španiji. Škofu se je 17. novembra 1935 zahvalila in med drugim o Jacinti zapisala:
»Kako veliko veselje me je navdalo, ko sem znova videla svojo najboljšo prijateljico iz otroštva! Otrok je bila le po letih, sicer pa je toliko bolj znala krepostno živeti ter Bogu in presveti Devici z žrtvami izkazovati svojo ljubezen.«
Lucijini živi spomini na sestrično Jacinto so škofa spodbudili, da je Luciji naročil, naj napiše vse, kar ve o njej. V štirinajstih dneh, na božični dan 1935, je končala s pisanjem prvih Spominov. Tako so ljudje po vsem svetu spoznali Jacintino svetniško življenje.
Krsto so prepeljali 12. septembra 1935 v fatimsko svetišče, kjer je nadškof iz Evore daroval mašno daritev, po njej pa so jo položili v grobnico na fatimskem pokopališču. Obenem so tja prenesli tudi krsto s Frančiškovimi posmrtnimi ostanki. Dne 1. maja 1951 so Jacintino krsto prenesli v fatimsko baziliko, 13. marca 1952 pa še Frančiškovo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar