Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 26. september 2020

Spreobrnjenje

Tako smo prišli do vrnitve duše, ki se spreobrne k Besedi; Beseda pa jo bo preobrazila, da se bo duša upodobila po njej. S čim? Z ljubeznijo? Saj pravi: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil vas« (Ef 5,1).

petek, 25. september 2020

Dokler živimo, je čas za rešitev.

Vsaka duša more, čeprav je obremenjena z grehi, omrežena z napakami, ujeta v veseljačenje, zasužnjena v izgnanstvu, v ječi telesa […] priklenjena na svoje ude in prikovana na skrbi, raztresena zaradi opravil in pritisnjena od strahov, potrta od bolečin in tavajoča iz zmote v zmoto, stiskana od morečih bojazni in nemira od sumničenj ter slednjič, kakor pravi prerok, tujka v sovražni deželi, omadeževana s trupli in prišteta med tiste, ki so v peklu; vsaka duša, pravim, ki je tako zavržena in obupana, more najti sama v sebi razlog ne le, da upa v odpuščanje in usmiljenje, temveč tudi lahko hrepeni po združenju z Besedo, se ne straši z Bogom skleniti prijateljske zaveze in se ne boji niti sladkega jarma ljubezni s Kraljem angelov. Zakaj ne bi brez bojazni vse to pričakovala od njega?

četrtek, 24. september 2020

Misli sv. Bernarda Čista vez med Bogom in dušo

V Svetem pismu beremo: »Kdor ljubi krivico, sovraži svojo dušo« (Ps 10,6). Odstranite torej greh, ki jemlje duši del podobnosti Bogu, in porodilo se bo duhovno zedinjenje, medsebojno zrenje in medsebojna ljubezen. Ko namreč pride popolno, mine nepopolno (prim. 1 Kor 13,10), med Bogom in dušo pa nastane čista in popolna ljubezen, popolno spoznanje, očitno zrenje, trdno zedinjenje, neločljiva vez, popolna podobnost. Tedaj bo duša spoznala, kakor je spoznana (prim. 1 Kor 13,12); tedaj bo ljubila, kakor je ljubljena.

sreda, 23. september 2020

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (12) Molitev je povezana z ljubeznijo do bližnjega.

Cerkveni učitelj sv. Ambrož nas spodbuja: »Uči se moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude svoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Če prosiš le zase, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja.« 

Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.

Odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni je molitev drug za drugega. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni.

Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi: »Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali.«

Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo v molitvi dviga roke k Bogu, je največji dobrotnik človeštva.

Kako povezanost z Bogom odpira srce in roke za bližnjega, kaže izpoved nekega redovnika: »Takrat, ko sem sam s svojim Bogom, ko sem prazen sebe, sem sposoben sprejeti drugačnost drugega, njegovo nepopolnost, njegove slabosti. Sposoben sem se tudi resnično veseliti z njim njegovih uspehov. Še več. Takrat sem sposoben zanj moliti in moje bičanje njegovih napak in slabosti ter puhlo besedičenje more zamenjati dobrohotna beseda, ki je podprta z molitvijo.«

Inženir pripoveduje:   »Ali sem ob molitvi in po njej tudi boljši človek, boljši do sebe in drugih? Čeprav sam sebe težko sodim, bi si upal reči, da je tako. Ne vedno, a vendar. Velikokrat se zgodi, da molim za tega ali onega. Razume se, da mu ob tem želim vse dobro. In ko to želim, sem tudi notranje pripravljen kaj storiti. Ne samo zaradi dolžnosti, preprosto zato, ker sem za dejanje notranje pripravljen, ker me je k temu priklicala žlahtna misel molitve ...

Ko sem bil fantič v puberteti, sredi zadnje vojne, sem že videl in spoznaval, da so ljudje, ki molijo in se trudijo za resno molitev, boljši, žlahtnejši, manj podvrženi surovosti.«

Neka žena in mati izpoveduje: »Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna.«

Molitev nas usposablja, da lažje prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.«

Redovnica piše: »Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Lažje jim odpuščam, lažje sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni.«

Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: »Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.« Bernanos je zapisal: »Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim.«

Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega »ti« neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim »Ti«. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23s).

Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: »Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu.«

Dobra molitev ni združljiva z grehi jezika. Sv. Jakob piše v svojem pismu: »Poglejte, kako majhen ogenj, pa takšen gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Jezik je tisti ud med našimi udi, ki kvari vsega človeka in razvnema kolo življenja, njega pa podžiga pekel. Vse vrste živali, naj letajo po zraku, lazijo po zemlji ali plavajo v vodi, se dajo ukrotiti in človek jih tudi ukroti, le jezika nihče ne more ukrotiti; neugnano zlo je in poln smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta, in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Iz istih ust prihajata hvala in kletev. Moji bratje, tako ne sme biti!« (Jak 3,5–10).

»Če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, sam sebe vara; pobožnost takega človeka je prazna« (Jak 1,26).

p. Anton

 

torek, 22. september 2020

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za eno zrno. Bog povrni vsem za sodelovanje! Vsaka molitev, tudi za duhovne poklice, da bo uslišana, mora imeti nekatere lastnosti. Med njimi je vztrajnost. Molimo iz meseca v mesec, vsak dan znova in se ne naveličamo. Se razume, da je treba, da se trudimo, da bi bila ta molitev dobra. Ni nujno, da je dolga. Prihajati mora iz čistega srca; predvsem naj prežarja to srce iskrena ljubezen do Boga in njegove Cerkve, ki nujno potrebuje duhovnih poklicev. Pri duhovnih poklicih in pri vztrajanju v njih sta dejavna Bog in človek. Bog kliče in vabi ter podpira tistega, ki ga je poklical. Nikogar pa ne prisili. Potreben je tisti, ki je poklican, potrebna je njegova družina, njegovi prijatelji in znanci, njegova župnija, skratka Cerkev.

 

ponedeljek, 21. september 2020

Dogodki ob srebrni maši

Dne 29. septembra leta 2019, v nedeljo, je bilo praznovanje srebrne maše v župniji Bakovci. Na to smo se pripravljali s tridnevno duhovno pripravo. Vsak dan je imel svojo lastno vsebino. Tako je bila téma četrtkovega dneva »Kristus živi« in je vzeta iz naslova apostolske spodbude, ki jo je papež Frančišek napisal mladim in vsem. Dogajanje je vodil br. Marko. Celotno dogajanje smo začeli z molitvijo Najsvetejšega, ki smo ga izpostavili in ki je nedvomno in dejansko središče vseh naših dejavnosti ter je bilo središče tudi tega obhajanja. Br. Marko je pri maši spregovoril mladim in o mladih z vidika te spodbude in svojih bogatih izkustev duhovnega življenja. Po maši je bilo tudi srečanje za mlade.

Petkov dan je bil spokornosti in obnovitve zaveze z Bogom. Zelo važno mesto je zavzemala spoved. Štirje duhovniki smo križarili po župniji in delili zakramente bolnim, obenem pa je bila spoved na razpolago – ob določeni uri – tudi v cerkvi. Dogajanje zvečer je vodil župnik iz Male Nedelje, predsednik Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Slovenskem, g. Srečko Fras. Vrhunec tega dne je bila posvetitev posameznikov Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Srečko je spregovoril o pomenu in vrednosti te posvetitve, po obhajilu pa se je, kdor je hotel, posvetil tema najsvetejšima Srcema. Prisotni smo dobili obrazce posvetilne molitve pa tudi smernice za življenje po posvetitvi in iz nje. Sicer pa se je župnija na posvetitev pripravljala že predhodne tri nedelje, ko je bilo pri pridigah spregovorjeno o temeljih, zgodovini, vsebini, oblikah, pomenu, spodbudah in razmahu te posvetitve, kakor tudi o prvih petkih in prvih sobotah v mesecu.

Tretji, sobotni dan, je vodil p. Tomaž, moj novomašni pridigar. Ta dan je nosil naslov »Izvoli torej življenje« (5 Mz 30,19), se pravi geslo, ki je vzeto iz Mojzesovega poslednjega govora Izraelcem pred vstopom v Obljubljeno deželo; to geslo pa je bilo tudi naslov slovenske sinode, ki jo je obhajala Cerkev na Slovenskem leta 2000. Najprej je bila maša, v kateri je bilo spregovorjeno tudi o preobilni ljubezni Jezusovega Srca do vsakega človeka – in do vseh – nato pa je bila prisrčna, priljudna in preprosta okrogla miza z naslovom »Veselimo se življenja« in jo je vodil prav tako p. Tomaž. Ker je bil to na nek način tudi misijon, smo na koncu zmolili po namenu sv. očeta še očenaš in ostale molitve, da bi vsak, ki se je udeleževal celotne tridnevne priprave na srebrno mašo, in je izpolnil vse pogoje, mogel prejeti še popolni odpustek.

Poseben odtenek temu dogajanju so dajala pričevanja, ki sem jih imel, kratka, a sugestivna, saj sem vsak dan v teh treh dneh spregovoril o eni izmed etap oz. pomembnejših dogodkih svojega dosedanjega življenjskega poteka.

V četrtek sem govoril o svoji mladosti. Omenil sem nekaj temeljnih razsežnosti, ki sem jih imel za kamenčke, s katerimi sem skušal sestaviti in podati predstavo te mladosti. Govoril sem o svoji (pre)veliki ljubezni do nogometa, kako sem v tem skušal iskati in najti smisel življenja. Toda nekega dne pa mi je – v nedeljo, ko sem se s kolesom peljal na tekmo, točno vem, kje – kljuvalo v srcu, kakor nek glas, ki mi je govoril: Poglej, vse mine. Kakor ta tekma, za katero bo prišla jutri zopet šola; kakor ta nedelja, po kateri bo prišel jutri zopet delovni dan; tako bo minilo tudi to življenje. In veselje, navdušenje, radost, kar sedaj čutiš do nogometa in za kar tudi živiš – kaj boš s tem in kaj boš imel od tega? Tudi to bo namreč minilo … To pomeni, tudi ta ljubezen do nogometa, iskanje življenjskega smisla v nogometu, me ni moglo potešiti, če sem le količkaj razumno razmišljal. To me ni napolnilo, to ni moglo izpolniti mojih življenjskih pričakovanj in želja. Še sem govoril o svoji preveliki vnemi za t. im. »veselice«, ki jih je bilo v tistem času v tistih krajih zelo veliko, praviloma vsak teden, in to po dve, tri, in za katere sem tudi, v nekem smislu, živel in po njih hrepenel. V zvezi z njimi pa so se pojavljale tudi vsake vrste neprimernosti in nespodobnosti. Omeniti moram tudi kamenček doživljanja Marije, ki je imela v mojem razburkanem življenju posebno mesto kakor znamenje upanja. Spomnim se, da sem se nekega dne, kako, ne vem, vračal iz Murske Sobote v Bakovce; in sredi mojih dobrih oz. manj dobrih načrtov – kateri so bili, se točno ne spomnim, vsekakor pa je bilo srce napolnjeno z zaskrbljenostmi, praznimi, mogoče tudi škodljivimi mislimi – sem začutil prisotnost, milo in nežno, Device Marije, ki bi jo, če bi lahko z očmi videl nevidno, gotovo videl; ker pa tega ne morem, sem jo samo čutil in občutil. Ta nežna in mila prisotnost in delovanje v resnici prisotne Gospodove, moje in naše nebeške Matere me je bodrila, vlivala upanje v na morju nevarno zibajočo se barko, v katero so tleskali grozljivi valovi, in mi kazala zanesljivo in pravilno pot v prihodnost, ki mi jo je odstirala, me na to pot vabila in mi podarjala za pot po njej zanesljivo, potrebno ter nujno pomoč. Tega človek ne pozabi, ampak se more tega samo veseliti. Ta doživljaj, eden izmed številnih takih, je zaznamoval pomembni, odločilni in dragoceni vidik v mojem življenju.

V petek sem govoril o osebnem spreobrnjenju, kar se tiče vere in Boga. Namreč, kljub vsemu prej omenjenemu, je moje življenje začelo vedno bolj toniti. Slabih vtisov je bilo preveč. Borba med hudim in dobrim se je začela usodno pomikati na stran zlega. Takrat sem si mislil: Zdaj ali nikoli! Če se ne bom rešil zdaj, ni rešitve! In dejansko, začel sem se truditi za pošteno, trezno in velikodušno življenje. V prid tega sem vedno bolj prosil Boga v molitvi, iskrenosti, v preprostosti. Hotel sem biti dober. Iskal sem Božjo pomoč in stkal bolj živo prijateljstvo z Njim. Bog me je začel prežemati, nagovarjati in prevzemati. In jaz sem se odzival. Bral sem dobre knjige, ki sem jih dobil pri birmi: »Tudi jaz lahko živim evangelij«, kjer so v štirih knjigah zbrana kratka razmišljanja za vsak dan; bolj sem molil in nasploh: bolj zavestno sem veroval. In zgodilo se je! Ko sem 3. julija 1983, v nedeljo, bral, zdi se mi, Sveto pismo, sem se spreobrnil! Prevzela in prešinila me je velika Luč, jaz pa sem se nedopovedljivo intenzivno kesal vsega slabega in hkrati enako intenzivno koval sklep in sklepe za početje vsega in samo dobrega. Težko bi opisal vsebino in namen razlitja te Luči name in vame, toda mislim, da sem takrat dobil tudi svoj poklic. Mislim, da je sporočilo tega dogodka vsebinsko podobno tistemu, kar se je zgodilo v Izaijevem klicu: »In slišal sem glas Vsemogočnega, ki je rekel: ›Koga naj pošljem? Kdo nam pojde?‹ In sem odgovoril: ›Tukaj sem, pošlji mene‹« (Iz 6,8)! Vsekakor od takrat, tistega nedeljskega popoldneva, sem postal nov človek. Odnos z dekletom, v katerega sem se prej zaljubil, me je začel zasužnjevati in ovirati; Bog – tista Luč – pa mi je dajala in odpirala vedno nove razsežnosti svobode. Odtlej sem zelo intenzivno iskal Boga in sodeloval z njegovo očitno in občutno milostjo, hkrati pa so se mi podarjala in odkrivala vedno večja, polnejša in lepša prostranstva te nove Stvarnosti, za katero mislim, da je in je bila Bog. Tako so minevali dnevi, tedni … novega spoznanja v življenju, jaz sem se trudil in vse v življenju je šlo gladko. Toda morale so priti preizkušnje pa tudi pomembne odločitve, ki naj bi oblikovale smer in obliko pa tudi vsebino življenja, ki mi ga je podaril Gospod.

V soboto je bil naslov in smer dneva »Izvoli torej življenje«. Pričeval sem o svojem soočenju z boleznijo, nekako takole: Leta 1999 so zdravniki ugotovili: Shizofrenija. Paranoidna! Nato sem naštel vzroke, ki o njih strokovnjaki pravijo, da bi utegnili povzročiti to stanje. Da so lahko dedni, okoljsko-vzgojni, socialni, psihološki … Še prej – mimogrede – sem omenil, da ostane ta bolezen tudi zame velika skrivnost – glede vzrokov in njene pojavnosti v sedanjosti. Potem sem naštel vzroke stroke. Sem pa dodal, da je po mojem še en morebitni vzrok: duhovni. Nato sem bolezni nekako reduciral na to, da je vzrok zanje: torej za telesne in duševne bolezni, kar se mi zdi oz. bi to poimenoval »fizično zlo« (prizadeta je namreč telesna narava človeka); kakor za »moralno zlo« – neurejenost, zmotnost in zmedenost mišljenja ter tudi ranjenost, slabost in šibkost volje, tiste volje, ki jo je Stvarnik kot dobro ustvaril in podaril slehernemu človeškemu bitju; pa tudi za duhovno zlo – brezbrižnost ali nepriznavanje Boga, sebičnost, sovraštvo in individualizem …, kar vse žali Stvarnika, Boga, deluje uničujoče na medčloveške odnose, obenem pa tudi uničuje človeka; da je torej za telesne in duševne bolezni – torej za fizično zlo –, kakor tudi za moralno in duhovno zlo ali nered kriv pravzaprav greh. Toda ni nujno, da je za »mojo« bolezen ali za bolezen katerega koli človeka kriv njegov osebni greh. Kriv je lahko tudi greh hudega duha, lahko pa je krivec za »moje« ali katerega koli človeka bolezen kateri drug človek ali greh sveta. Prišel sem torej do sklepa, da se je treba varovati greha. Še več: Prišel sem do sklepa, da je največja bolezen ravno »greh«! Zaključil pa sem, da kdor hoče živeti, kdor hoče biti srečen, kdor hoče imeti življenje v življenju, naj ljubi Gospoda, naj posluša Gospoda in naj hodi po njegovi poti! V bistvu sem povzel Mojzesovo sporočilo, ki je sporočilo vere in Svetega pisma, kajti nekak vrhunec Mojzesovega govora pred Obljubljeno deželo je prav v tem, ko pravi: »Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni.« (5 Mz 30,15–30). Še sem dodal, da je to svetopisemski recept in pogled za polnost življenja.

V nedeljo, ki je nosila naslov »Veselite se z menoj« (Lk 15,6.9), je bila slovesnost, torej praznovanje. Zahvalili smo se Bogu. Ob številčni in iz raznih krajev prihajajoči množici znancev, prijateljev, sorodnikov in sosedov, je bila v ospredju zahvala Bogu, kateremu edinemu gre vsa »hvala in slava« (Raz 7,12). Sicer je bilo to praznovanje dan župnije in krajevne skupnosti, a tudi srebrne maše. Pridigal je p. Toni, župnik iz Turnišča, njegova pridiga pa se je prav lepo, toplo in nežno dotaknila človeških src. Spregovoril je o poklicanosti. Pred sklepom maše je župnik Franc mirno, lepo, dostojanstveno in slovesno, posvetil župnijo še Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Po maši pa so župnija, zlasti župnik Franc, ki je vse to organiziral in moral imeti v svojih rokah vse pomembnejše niti tega načrta, in krajevna skupnost v sodelovanju z vsemi vidnejšimi dejavniki cerkvenega in svetnega življenja v Bakovcih kakor tudi akterji, ki so bili bistveno povezani z mojo dosedanjo življenjsko potjo, pripravili in izvedli program Biseri srebrne poti. V tem programu je vsak nastopajoči povedal kakšno iskrico, ki ga je »zajela« in nagovorila iz mojega raznovrstnega dosedanjega življenja in obdobja. Dobra plat tega je bila predvsem, da smo vsi stopili skupaj: od vrtca, šole, društev, tistih, ki spremljajo moje duhovništvo, do upokojencev, godbe na pihala, psalmistk, ki pojejo pri maši, predsednice Krajevne skupnosti Tadeje s člani sveta Krajevne skupnosti, pevcev popularne glasbe, sošolcev, sorodnikov, zlasti dveh sestričen itd.

Zbrano je bilo Božje ljudstvo in med njim je bil Bog. Prav tako kakor so obljubljali Mojzes in nekateri preroki: Vi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog (prim. 3 Mz 26,12; Jer 7,23; 11,4; Ezk 36,28). Da je bilo tako, sem sklepal po tem, da je vse šlo urejeno, mirno in tekoče. Vsi, kolikor vem, so bili zadovoljni, srečni in nagovorjeni. Kajti družili smo se ob poštenih stvareh. Tudi čindara ni manjkala. In še vreme je bilo idealno, kot naročeno.

Slovesnost smo zaključili z večernicami, ki so bile prav posrečene, doživete in »ljudske«. Potem je bilo Božje ljudstvo odpuščeno; v miru, zadovoljstvu in sreči.

Ta slovesnost je dokaz, da more tudi danes ljudstvo biti »enega srca in duha« (Apd 4,32), da je tudi danes mogoče biti v veri ponosen in srečen ter da je tudi danes mogoče »živeti evangelij«.

Robert Smodiš

nedelja, 20. september 2020

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Ob 10. obletnici bl. Alojzija Grozdeta (2) Zavzetost Alojzija Grozdeta za uresničevanje fatimskih sporočil

Za uresničevanje fatimskih sporočil, zlasti za obhajanje petih prvih sobot in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je skupaj z mnogimi takratnimi verniki navdušil tudi Lojze Grozde. To vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike v Marijanišču. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V istem nagovoru je naglasil, da se morajo kongreganisti truditi za nov, boljši red in za novega, boljšega človeka. »Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega. Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.«

Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943, ki je bil tega leta prav na novega leta dan, in za pripravo na prvo soboto, je v nedeljo, 27. decembra 1942, opravil sv. spoved. Spravno pobožnost prvega petka, 1. januarja 1943, je opravil v stiški baziliki, kjer je zadnjikrat prejel sv. obhajilo – kot sv. popotnico. Za prvo soboto, 2. januarja, je že prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen že po polnoči od 1. na 2. januar.

 

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član, nazadnje celo njen prefekt. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čim več ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

Verjetno je imel Lojze s seboj na poti domov vsaj eno od takratnih dveh knjižic o Fatimi in vsaj eno od takratnih zloženk, a v več izvodih. Na to bi mogli sklepati iz zapisov pri dr. Strletu v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je izšla leta 1944. V tej knjigi je zapisano, kaj je Lojze vzel s seboj, ko se je odpravljal domov: »S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berilo in nekaj knjig in podobic o Materi božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot.« Ko dr. Strle popisuje zasliševanje in mučenje Lojzeta Grozdeta, ugotavlja: »Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse.«

Kaj je nagnilo partizane, da so Lojzeta Grozdeta umorili? Če bi pri njem našli samo latinski misal in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom, bi se verjetno ne odločili za usmrtitev. Najdba literature o Fatimi pa je preiskovalce nagnila, da so na Lojzeta že od začetka gledali odklonilno. Vsaj kateri od zasliševalcev je vedel, da je Marija v Fatimi napovedala spreobrnjenje Rusije in s tem padec komunizma. To lahko sklepamo iz tega, ker je škof Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu pisal o fatimskih dogodkih, o petih prvih sobotah, o pripravi na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in o spreobrnjenju Rusije. Isto sledi iz dejstva, da so v decembru duhovniki o vsem tem v cerkvi pogosto govorili, komunisti pa so imeli tudi pri nedeljski božji službi svoje ljudi, ki so jim o vsem zvesto poročali. Grozde se jim je zato zdel nevaren, čeprav morda o njem niso imeli nobenih drugih podatkov. Zato ga je bilo treba spraviti s poti.

Ali so zasliševalci na Mirni o Lojzetu Grozdetu vedeli kaj več, npr. da je bil zelo dejaven član katoliške akcije in prednik Marijine kongregacije? To je možno, a neposrednih dokazov za to nimamo. Zato je najbolj na dlani sklep: Osmošolec Lojze Grozde je bil umorjen kot apostol fatimskega sporočila. S svojim zavzemanjem za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, za obhajanje petih prvih sobot, za pripravo na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s svojo smrtjo prav na prvo soboto, na začetek priprave vse ljubljanske škofije na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je poseben mučenec in apostol Marijinega brezmadežnega Srca. Ker so ga partizani prijeli in mučili na prvi petek, ko je dan Jezusovega Srca, bi ga lahko imeli tudi za mučenca in apostola Jezusovega Srca. Njegovo mučeništvo na prvi petek in prvo soboto je krona njegovega popolnoma Jezusu in Mariji izročenega življenja.

p. Anton

 

sobota, 19. september 2020

Marija je Božji raj

Vsekakor je razlika med dušo, ki je oblikovana po Jezusu Kristusu z običajnimi metodami, kot jih na primer uporabljajo kiparji, ko zaupamo njihovi spretnosti in se zanesemo na njihovo sposobnost, in zelo gibko, dobro oblikovano dušo, ki se popolnoma izroči Mariji in se ji pusti oblikovati po delovanju Svetega Duha!

Koliko madežev, napak, temin, utvar, preveč naravnega in človeškega je v prvi duši! Druga pa je, nasprotno, čista, Božja, podobna Jezusu Kristusu!

Nikoli več ne bo ustvarjenega bitja, v katerem bo Bog istočasno v njem in zunaj njega bolj navzoč kot v božanski Mariji: ne med blaženimi in tudi ne med najbolj vzvišenimi angeli v samem raju.

Marija je Božji raj. Bog je ustvaril ta svet za človeka popotnika. Raj je ustvaril za človeka v blaženosti. Zase pa je ustvaril še drug raj, ki ga je imenoval Marija.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski (1673–1716)

Marijina skrivnost: potrebnost prave pobožnosti do svete Device

petek, 18. september 2020

Jacintino sprejemanje trpljenja (nagovor 13. avgusta 2020)

V berilu smo gledali Marijo kot ženo, obdano s soncem in z dvanajstimi zvezdami okrog glave ter z luno pod nogami. Že nas navdihuje pesem za praznik Marijinega vnebovzetja: »Danes odprto je sveto nebo, rajski duhovi na zemljo gredo, angeli hvalo in slavo pojo, rožo Marijo v nebesa neso.« Tista, katere srce je po Simeonovi napovedi presunil meč bolečin, je zdaj z dušo in telesom poveličana pri svojem poveličanem Sinu. Marija je na cilju, domá, mi pa smo še romarji proti cilju. Marija uživa večno srečo v troedinem Bogu, mi pa občutimo težo križa, ki ga pogosto težko prenašamo.

Dve vrsti križa poznamo. Eden nas doleti po sili razmer: nas zadene npr. bolezen, nam umrje kdo od naših najbližjih, kdo od otrok zaide na kriva pota. Križ nam pogosto naložijo ljudje okrog nas. Neurejeni odnosi med nami so velikokrat zelo težak križ. Imamo še drugačen križ, ki si ga sami prostovoljno naložimo. Z njim želimo doseči nekaj dobrega. Ta križ je podoben molitvi. Je najučinkovitejša molitev. Na primer, če bi radi od Boga nekaj izprosili, si naložimo post ob kruhu in vodi, naredimo kakšno dobro delo, se odpovemo priljubljeni jedi, gremo na romanje na Brezje, živimo bolj skromno.

Letos obhajamo stoto obletnico Marijinega prihoda po njeno ljubljenko fatimsko pastirico sv. Jacinto. Kakor Jezus in Marija je tudi Jacinta v svojem kratkem zemeljskem življenju morala nositi križ. Poseben križ ji je bil naložen ravno na današnji dan pred 103 leti, ko je vse tri pastirčke ugrabil župan prostozidar in jih imel dva dni zaprte. Lahko si mislimo, kakšna preizkušnja je bila ta ugrabitev in zapor za sedemletno deklico. Župan je hotel izvedeti skrivnost, ki jo je otrokom prejšnji mesec razodela Devica Marija. Grozil jim je s smrtjo, če skrivnosti ne bodo povedali. Vsi trije pastirčki so bili pripravljeni rajši umreti kakor izdati skrivnost.

Težak križ je bil za fatimsko pastirico njena bolezen. Takrat je po vsej Evropi razsajala španska gripa, ki je napadla tudi Jacinto. Španski gripi se je pridružila še pljučnica. Nato se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana, zaradi katere je zelo trpela. Najprej je bila v juliju in avgustu 1919 v domači občinski bolnišnici Vila nova de Ourém, a zdravje se ni izboljšalo. V bolnišnici jo je poleg matere obiskala tudi sestrična Lucija, ki jo je vprašala, ali zelo trpi. Jacinta je odgovorila: »Trpim, dá, a vse darujem za grešnike in v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.« Z navdušenjem je govorila o Mariji in Jezusu: »Tako rada trpim zanju, da bi jima ugajala. Rada imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje grešnikov.«

Jacinta se je iz bolnišnice vrnila z veliko rano na prsih, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Rana se je okužila in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka, ki je vsak dan bolj slabel. Kuhala jo je huda vročina. Ker je morala prestajati velike žrtve, je pogosto rekla: »O Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.« Vse žrtve je darovala za spreobrnjenje grešnikov.

Jacintini starši so se po trimesečnem oklevanju odločili, da bo hčerka šla na zdravljenje v Lizbono, glavno mesto Portugalske. Jacinti je slovo od doma povzročilo velike bolečine. V bolnišnici je bila v oddelku za otroke. Diagnoza se je glasila: gnojno vnetje poprsnice z veliko vdolbino na levi strani, kostno vnetje 7. in 8. rebra na isti strani. Mala bolníca je bila operirana 10. februarja 1920, deset dni pred smrtjo. Zaradi slabosti ni smela sprejeti splošne anestezije temveč samo krajevno, zato je silno trpela. Z operacijo so ji odvzeli dve levi rebri. Ob strašnih bolečinah je spodbujala samo sebe:«Aj, naša Gospa! Potrpljenje, vsi moramo trpeti, da bomo prišli v nebesa!« Umrla je 20. februarja sama, daleč od doma, samo mlada bolničarka Aurora (Zarja) je bila ob njej.

Poglejmo zdaj križe, ki si jih človek lahko izbere sam. Nam se zdi nesmiselno, da bi si še sami nalagali križe. Svetniki pa so nam zgled, da imajo tudi taki križi lahko velik pomen, če jih spremenimo v prosilno ali zadostilno molitev. V Božjih očeh imajo zelo veliko vrednost. Sv. Jacinta je z njimi rešila veliko velikih grešnikov za nebesa. Sprejemanje in darovanje takih prostovoljnih križev je bilo Jacintino življenjsko poslanstvo. Sprejemala in darovala jih je iz ljubezni do Jezusa in do grešnikov. Jacinto je zelo bolelo, da ljudje z grehi žalijo Jezusa. Luciji je rekla: »Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«

Naštejmo nekaj prostovoljnih Jacintinih žrtev: Ko je zaradi bolezni zelo trpela, se ni pritoževala, ampak je bolečine darovala Jezusu za spreobrnjenje grešnikov. S svojimi žrtvami se je tako zavzela za spreobrnjenje grešnikov, da ni izpustila nobene priložnosti. Nekaj otrok dveh družin iz kraja Moita [izg. mójta] je beračilo od hiše do hiše. Ko so jih nekoč naši pastirčki srečali, je Jacinta dejala: “Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!” Stekla je k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so še večkrat dali malico tem revnim otrokom. Zaradi tega so bili sami lačni. Uživali so želod, a so iskali takšnega, ki je bil bolj grenek, da so prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev. Ko so se pastirčki igrali pri vodnjaku Lucijinih staršev, jim je Jacintina mati prinesla nekaj grozdov iz svojega vinograda, ki je segal prav do vodnjaka. Jacinta je tedaj predlagala: »Ne jejmo jih, darujmo to žrtev za grešnike.« Potem je vsa srečna hitro nesla grozdje drugim otrokom, ki so se igrali na ulici. Ob drugi priložnosti jih je Jacintina mama poklicala, naj pridemo jest fige, ki jih je prinesla domov. Jacinta je že vzela najlepšo iz košare, da bi jo pojedla. Nenadoma pa se je zdrznila in rekla: »Resnično, danes še nismo naredili nobene žrtve za grešnike! Moramo jo narediti.« Takoj je položila smokvo nazaj v košaro in zmolila molitev darovanja. Vsi trije so to storili za spreobrnjenje grešnikov.

Lahko se vprašamo, kaj je pomagalo mali Jacinti, da se je tako žrtvovala? Lucija odgovarja: »Pogled v pekel [13. julija 1917] jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja.« Gotovo je bila velika spodbuda tudi čudovita Marijina podoba, ki je pastirčke osrečevala. Jacinta je od prevzetosti vzklikala: »Kako lepa Gospa, kako lepa Gospa!« Vse življenje je bila ta čudovita Marijina podoba pred očmi fatimskih pastirčkov. Marija jim je obljubila, da bodo prišli k njej uživat nebeško srečo.

Tudi mi s svojimi duhovnimi očmi gledamo našo duhovno Mater, poveličano v nebeški slavi. Priti k Njej in k Njenemu Sinu, to je tudi naš cilj. Naj nam bo najmlajša svetnica nemučenka vzor in priprošnjica, da bomo objemali križe, ki nam jih bo dopustil Bog; pa tudi, da si bomo sami naložili kakšen križ, kakšno odpoved, za naše spreobrnjenje in spreobrnjenje naših bližnjih.

Končajmo s kitico pesmi: »Rožo Marijo vse časti, čast ji dajajmo tudi mi: Bodi češčena vekomaj in nam izprosi sveti raj!«

p. Anton