Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 02. september 2020

Sveti Duh na Polževem


Večina Svetemu Duhu posvečenih cerkva stoji na samotnih krajih, kjer so nekoč v preteklosti prebivali poganski duhovi, pa so se morali umakniti Svetemu Duhu. Tudi naš Sv. Duh na Polževem je dokaj samoten, včasih je bil pa še bolj. Cerkvica stoji na zemlji, ki sodi pod krško župnijo, obe lipi pred njenim vhodom pa sta na višenjskih tleh.
Binkošti so bile za kmeta pomemben praznik. Po nekaterih vaseh je vaški mežnar na binkoštno soboto že popoldne ob štirih podil ženske z njiv. Za Binkošti so se vedno oskrbeli z blagoslovljeno vodo. Z njo so na binkoštni večer hodili gospodarji ali gospodinje na polje in blagoslavljali vsak svoje njive. Nekateri so v zemljo zatikali križce narejene iz lesa cvetnonedeljske butare. Tudi molili so. Binkoštno vodo so prihranili še za poletje. Z njo so škropili, kadar se je bližala huda ura. Hkrati so zažgali nekaj vejic iz cvetnonedeljske butare.
Gospodinje v Kriški vasi so skuhale za Binkošti kos suhega svinjskega mesa imenovanega zajec, v dolini pod Višnjo Goro pa žolico iz zadnjih kosov suhega mesa, ki so bili še pri hiši. Manjkati tudi ni smel svinjski jezik, kajti Sveti Duh se je apostolom prikazal v obliki gorečih plamenčkov, podobnih jezikom. O Binkoštih so bile tudi birme, saj so birmanci deležni posebnih darov Svetega Duha. Za obiskovalce, sorodnike, tudi za botre, če je bil kakšen birmanec v družini, so spekle veliko orehovo potico in mnogo drobnega peciva. Nekdaj so dobili naši birmanci darila po žegnu. Kdor je žegen zamudil, je to pomenilo slabo za njegovo pamet. Dobili so veliko, rdeče pisano moško ruto, v njej pa zavezanih mnogo reči - odvisno kako premožen je bil boter: orglice, lect, nožič, molek, mašno knjižico, morda celo uro ali srebrn tolar za 5 kron. Deklicam je bilo najbolj všeč, če so jih botre lepo oblekle.
Botre so domači zelo spoštovali. Ti so se tudi pozneje spomnili svojega birmanca s kakim darilom, pa tudi molili so zanj in ga pomagali vzgajati.
Povedala Mihaela Jarc iz Višnje Gore, r.l. 1916.

Ni komentarjev:

Objava komentarja