Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 31. januar 2013

Iskanje Gospoda


Iskanje Gospoda

Dober si, Gospod, duši, ki te išče! Prideš ji naproti, jo objameš, se izkažeš kot Ženin, čeprav si njen Gospod, še več, si Bog nad vsem, blagoslovljen na veke. Amen (št. 69,8).
Iskati Boga je velika dobrina in po mojih mislih celo največja. Med darovi je prva in med učinki zadnja. Ne pridruži se nobeni kreposti in ne umakne se nobeni. Kateri naj se umakne, saj je ona dovršitev vseh skupaj? Katero krepost je mogoče pripisati tistemu, ki ne išče Boga, in kje je konec iskanja Boga? Psalmist pravi: »Vedno iščite Gospodovo obličje« (Ps 105,4)! Menim, da tudi potem, ko smo ga našli, ga ne bomo nehali iskati. Toda Boga ne iščemo tako, da hodimo sem in tja, ampak da po njem hrepenimo. In ko ga srečno najdemo, hrepenenje po njem ne ugasne, temveč še bolj zagori. Tudi ob največjem veselju hrepenenje ne mine, ampak je kakor olje, ki vzdržuje gorenje. Da, tako je. Veselje bo popolno, hrepenenja pa ne bo konec, torej tudi iskanja ne. Zamislite si, če morete, živahno in popolno iskanje ter hrepenenje brez tesnobe; Božja navzočnost naredi iskanje odvečno, močno hrepenenje pa prežene tesnobo (št. 84,1).

sreda, 30. januar 2013

Žetev je velika, delavcev pa malo


Žetev je velika, delavcev pa malo

Prvi klas je zopet poln. Bog povrni vsem sodelujočim! V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

ponedeljek, 28. januar 2013

Štefana kamnajo


Štefana kamnajo

Savlu je bilo prav, da so kristjane preganjali. Mislil je, da se bo z malo sile hitro napravil red. Res je vse skupaj nekoliko potihnilo. Malo manj je bilo govoric o vsem tem praznoverju. Toda ti, ki so jih pregnali, so se zatekli v druga mesta. V Antiohijo, v Damask. Tam so začeli zbirati Jude in jim govoriti o Jezusu. Nekatere so pretentali, da so se jim pridružili. Savla je to jezilo. Sklenil je, da se pridruži farizejem, ki so preganjali Jezusove učence. Ti so ga radi sprejeli in mu dovolili, da je iskal učence in jih dal zapirati v ječe.
To delo je Savla vedno bolj razvnemalo. Čutil je kot sveto dolžnost, da pomaga zadušiti to praznoverje in ohrani čisto vero očetov. S Štefanom sta se razšla. Ta mu je očital divjost in mu rekel, da se bori proti Bogu. Savel je bil žalosten in jezen obenem. Žal mu je bilo za prijatelja. Bila sta veliko skupaj. Prebila sta čudovite ure v družbi njunega učitelja Gamaliela. Sedaj je Štefan zašel. Kako naj mu pomaga? Nobena beseda mu ne zaleže. Šel je celo tako daleč, da pomaga Jezusovim učencem in oskrbuje njihove uboge. Neke vrste strežnik je postal. Kako naj bi bil Savel tega vesel? Zelo jezen pa je bil zaradi tega, ker mu je Štefan očital postopanje z učenci tega človeka.
Ne more in ne more razumeti Štefanove zablode. Kako mu more očitati divjost, ko je preganjal Galilejce, kakor so jih zaničljivo imenovali. To je vendar potrebno. Ne sme se pustiti, da bi se ta skupina razrasla. Med Judi se je razpaslo veliko ločin. Treba jih je uničiti, da se ohrani čista vera očetov. To je njihova dolžnost. Ker so bili deležni tako čudovitega pouka, so še toliko bolj dolžni skrbeti za lepoto vere.
Savlu se je zdelo pošteno in prav, da jih preganja in razžene. Drugače ne bo miru. Vedno bo nevarnost, da koga spravijo v svoje pogubne zanke. Tudi farizeji so mu zaupali. Veseli so bili, da jim je pomagal iskati te učence in jih zapirati v ječe. Veliko jih je že dal zapreti, toda bil je nekoliko zmeden zaradi njih. Niso se upirali. Kot da bi bili veseli trpeti sramoto v ječi. Čudno, zelo čudno so se obnašali.
S Štefanom je šlo tako daleč, da so ga ujeli celo farizeji. Bili so besni, ker jih je hotel poučevati. Iz Mojzesove postave in prerokov jim je dokazoval, da se motijo in ne poznajo resnice. To jih je tako podžgalo, da so nasedli navalu jeze in čustev. Štefana so odpeljali ven iz mesta in ga hoteli posuti s kamenjem. Savel jih je spremljal. Bilo mu je težko pri srcu, a čutil se je mirnega. Bog mora biti zelo žalosten, ker je tako dober, veren, Štefan zašel na kriva pota. Bilo mu je vseeno, kaj se bo zgodilo. Raje je izgubil prijatelja, kot da bi gledal njegov duhovni propad.
Možje so bili čisto podivjani. Pehali in suvali so Štefana ter ga v velikem vpitju gnali ven pred mestna vrata. Savel jih je spremljal. Zunaj pred vrati so ga zvezali in postavili k zidu. Oddaljili so se in pograbili kamne, ki jih je bilo tam na pretek. Savel ni pobral kamna. Stal je ob strani in žalostno gledal. Štefan se mu je smilil. Toda za čistost vere so pogosto ugašala tudi življenja. Njegova kri ga bo oprala madeža zablode? Mogoče mu Jahve odpusti izdajstvo.
Pismouki so odložili svoja oblačila k Savlu, ki je stal na robu dogajanja. Vpitje je naraščalo. Štefan jim je spet govoril. Nekatere je tako jezilo, da so že mislili vreči kamne. Obraz zvezanega Štefana je bil nadzemsko lep. Kakor da bi bil ožarjen s posebnim notranjim soncem, tako mu je žarel obraz. Savel je bil kakor okamenel. Možje so nekaj časa poslušali Štefanove besede. Bile so mirne, polne nekega ognja in prepričanja. Očital jim je celo, da so oni umorili Jezusa. Tedaj jih je pograbil tolik bes, da se niso mogli več zadržati. Nekdo je zalučal prvi kamen. Potem se je vsula ploha kamenja. Štefan je mirno stal in jim gledal v oči. Metali so kamenje kot iz uma. Štefan se je zgrudil. Ves je bil v krvi. Obraz je bil ranjen na več mestih. Možje so kar metali kamenje, ki vedno bolj trdo padalo na Štefana. Bil je na pol mrtev. Ves je bil krvaveč. Pristopili so bliže in se jezili nanj. Privoščili so mu, da se je tako zgodilo z njim.
Štefan je čisto rahlo dihal. Ustnice so se premikale, glasu pa ni bilo iz njih. Savel je pristopil nekoliko bliže. Tedaj se je Štefan zganil tako, da se je srečal s Savlovimi očmi. Bil je dobrohoten pogled, kot da bi bil poln ljubezni. Nobenega sovraštva, ne maščevalnosti. Kot bi ga pogledal njegov lastni oče, ki ga je imel zelo rad. S slabotnim glasom je rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Farizeje so te besede razkačile do konca. Ponovno so pograbili kamne in jih lučali na Štefanovo glavo. Padali so tudi zelo veliki kamni. Kmalu je bil Štefan čisto miren. Ni več dihal. Spoznali so, da je mrtev.
Pobrali so vrhnja oblačila, ki so bila na kupu pred Savlom. Tiho, a zadovoljno so se vračali nazaj v mesto. Štefanovo telo so pustili za zidom. Niso se ga smeli dotikati, ker bi se lahko onečastili. Mrlič je bil nečist. Kdor se ga dotakne, postane prav tako obredno nečist in ne sme v tempelj k molitvi in daritvi.
p. Branko

nedelja, 27. januar 2013

Cerkev te odkriva, če je živa




Mnogi pričajo, kako pomembno je bilo za njihovo vero srečanje z duhovnikom, zlasti pri verouku. On je strokovnjak za vprašanja o veri in Bogu. To ljudje od njega upravičeno pričakujejo. Poleg strokovnosti mora imeti tudi druge kvalitete. Sam mora biti globoko veren. Papež Janez XXIII. govori o duhovnikih takole:
"Danes, ko se vsevprek uveljavljajo moč denarja, mikavnost čutnosti in precenjevanje tehnike, bi radi verni ljudje videli v duhovniku moža, ki govori v imenu Boga, moža, ki je poln vere, pozablja nase in gori v ljubezni do bližnjega."
Ko je sv. Avguštin prišel iz Rima v Milan, je bilo za njegovo spreobrnjenje odločilno srečanje z milanskim škofom sv. Ambrožem:
"Prišel sem v Mediolanum k škofu Ambroziju, enemu najboljših mož svetovnega glasú ... Vzljubil sem ga, sprva sicer ne kot učitelja resnice – saj té v tvoji Cerkvi slej ko prej nisem pričakoval – pač pa kot človeka, ki je bil dober in prijazen z menoj ... In vendar sem se mu polagoma in nevede približeval ...
Ko sem torej odpiral srce, da bi dojemal, kako zgovorno je govoril, je vstopalo vanj – polagoma, ali vendar – tudi spoznanje, kako prav je govoril ..."

Bogoslovec Franc poroča, kako mu je po krizi v razvojnih letih verouk o pravem času pomagal pri ponovni utrditvi vere:
»Pri verouku me je pretresla misel, na katero sem postal pozoren: da o bivanju Boga pričuje vse vidno stvarstvo, vsa lepota narave. Ni je stvari, ki bi ne imela svojega vzroka in izvora. To je bilo za takrat dovolj. Čudovito stvarstvo, ki me je iz dneva v dan obdajalo, me je pričelo ponovno dvigati k svojemu Umetniku, ki nam je zapustil to neskončno zbirko svojih umetnin v naravi."

Veliko pomoč pri iskanju Boga dobi človek na duhovnih vajah in drugih duhovnih srečanjih, običajno skupaj z drugimi. Srednješolka Jasna je udeležbo na duhovnih vajah takole izkusila:
"Moj trden sklep je bil, da sploh ne grem več k maši, mladinskemu verouku. Želela sem biti samostojna. Kaj bi mi starši vsiljevali svoje prepričanje, sem si mislila. A moja »samostojnost« mi ni dala miru. V meni je vedno nekaj glodalo: »Čemu in zakaj vse to?« In prižgala sem novo cigareto ter zvrnila kozarček. A zgodilo se je nekaj velikega, zame zares velikega. Na vsem lepem me je sošolka vprašala, če bi šla z njo na duhovne vaje. Doma nisem hotela o povabilu nič povedati, ker sem se želela sama odločiti. Koliko noči sem prečula, da sem se sploh odločila: Pojdi – grem!
In šla sem.
Preživela sem teden dni v nepozabnem kraju, družbi. Kakšna odprtost, pozornost. Proti koncu tedna je bila sv. spoved. Treba je bilo zbrati vse moči in ves pogum, da sem naredila »prvi« korak. Nemogoče je z besedami opisati radost, ki sem jo čutila po pogovoru s spovednikom. Stekla sem po stopnicah – kam? Kot peresce lahko me je neslo naravnost v cerkev. Bila sem najsrečnejši človek na svetu in lahko bi mi bilo žal, ko bi v času čakanja zbežala daleč, daleč proč."

Jože našteva različne vplive, ki so oblikovali njegovo vero:
"Da sem veren, se imam najprej zahvaliti okoliščinam, v katerih sem se rodil in preživljal svojo mladost. Na prvem mestu krstu, ki sem ga prejel še kot dojenček in z njim mi je bila dana prvotna in velika milost, da sem postal kristjan. Moja vera je povezana tudi z vero staršev, zlasti matere, ki me je naučila prvih molitev in prvih resnic. Verujem, ker sem v otroških letih imel prijatelje in okolico, ki je bila versko vzgojena in tako kot otrok pojma Bog sploh nisem odklanjal. Verujem, ker sem spoznal in vedno znova spoznavam, da človeku brez vere nekaj manjka, nima v svojem življenju trdne točke, kamor bi se ob težkih trenutkih zatekel. Zato človek, ki ima takšno oporo, mora biti vesel in srečen, da v odločilnih trenutkih ni sam, ampak vedno živi v zavesti, da ga spremlja nekdo, ki mu hoče le dobro. Da lahko verujem, je tudi velik dar Boga, ki ga je deležen vsak, kajti prvega koraka v veri ne naredi človek, ampak Bog."

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, ki je o materi Tereziji napisal knjigo Nekaj lepega za Boga, je 1982 skupaj s svojo ženo Kitty postal katoličan. Za londonski dnevnik Times je ob tej priliki povedal:
"Ena redkih prednosti, ki mi jo je prinesel moj sloves na televiziji, je ta: ko se je razvedelo, da želim postati kristjan, me številni ljudje precej pogosto obiščejo ali mi pišejo, da bi mi povedali, kako so tudi oni predani Kristusu. Ko na primer grem iz restavracije, obzirno pride za menoj natakar – ne zato, da bi me opozoril, da sem mu dal premalo napitnine, ampak zato, da mi zaupa: 'Tudi jaz sem kristjan!' Pomislite, celo za kulisami televizijskega studia mi je dekle, ki je ličila moj ostareli in zgubani obraz za nastop pred kamerami, zašepetala na uho: 'Ljubim Gospoda.' Ko pridem na vogal neke londonske ulice, se skoraj zaletim v postavnega priseljenca s Karibskih otokov, ki me pozdravi: 'Dragi brat v Kristusu.'
To je čudovito izkustvo, ki me navdaja z zavestjo, da kljub nasprotujočim izidom raziskav javnega mnenja in socioloških študij obstaja krščansko bratstvo, ki sega od sovjetskih taborišč do filmskih studijev v Los Angelesu in vključuje celo tako nenavadna občestva, kot je spodnji dom angleškega parlamenta ali senatska zbornica Združenih držav Amerike. Bogu bodi hvala za to!"

Ronald Knox v knjigi Evangelij pripoveduje o moči medsebojnega vpliva med ljudmi, vpliva v dobrem in slabem:
"Mi ne moremo spreobračati – spreobrne lahko edino Bog ... Nobena duša ne more – v strogem pomenu besede – spreobrniti kakšno drugo dušo.
Druga stvar pa je, če govorimo o kvasu. Vidite, v naravi kvasa je, da svojo preobrazujočo moč prenaša na druge stvari okoli sebe ...
To se neprestano dogaja tudi nam umrljivim ljudem: čutimo vpliv drugih ljudi, bodisi v dobrem bodisi v slabem ...
Ljudje torej vedno vplivamo drug na drugega tako v dobrem kot v slabem. Tisti, ki kar prekipevajo od življenjske moči, ki imajo zelo trden značaj, razširjajo večji vpliv, dober ali slab, na manj samostojno množico okrog sebe. In ta vpliv, dober ali slab, ki ga izvajamo, gre potem dalje, se prenaša na druge, kakor krogi na vodni gladini, če vržeš kamen. In tega ne morete več ustaviti, tudi če bi hoteli."
p. Anton

sobota, 26. januar 2013

Leto vere




Papež Benedikt XVI. je pozval vso Cerkev k letu vere, ki se je začelo 11. oktobra 2012 in bo sklenjeno 24. novembra 2013. Papež, ki je posvetil svoji dve prvi okrožnici Božjim krepostim ljubezni in upanja, nas sedaj vabi, da se poglobimo v tretjo Božjo krepost: vero. V apostolskem pismu Porta Fidei, s katerim je naznanil to izredno leto vere, papež poudarja: »Odkrivati moramo vsebino vere, ki jo izpovedujemo, obhajamo, živimo in molimo, ter razmisliti o samem dejanju, s katerim verujemo. To je naloga, ki jo mora vsak vernik vzeti za svojo, zlasti v tem letu vere.«
To leto vere bo tudi spremljalo tretje leto sedemletne priprave na stoletnico fatimskih prikazovanj. Program priprave na stoletnico nikakor ne bo zasenčil leta vere, ravno nasprotno, okrepil ga bo, kajti tematika stoletnice, ki je pripravljena na podlagi fatimskega sporočila, nas uvaja v jedro izkušnje krščanske vere.
V tem letu vere smo povabljeni, da dopustimo Mariji, naj nas ona vodi k Bogu, da bi naša vera postala bolj zavestna in bi jo mogli bolj poglobljeno izpovedovati, obhajati, živeti in moliti. Marija je bila odlična verujoča žena, saj jo je Elizabeta blagrovala, ker je verovala (prim. Lk 1,45). Hkrati pa je ona tudi Mati, ki hrani in podpira vero svojih otrok, zaradi česar jo že od nekdaj verno ljudstvo kliče z imenom »Marija, opora naši veri«. Zato bo ona nadvse zanesljiva vodnica v življenju tega leta vere.
p.Carlos Cabecinhas, rektor fatimskega svetišča

petek, 25. januar 2013

Pojdimo k Mariji v Fatimo!




Fatima leži v današnji škofiji Leiria-Fatima, skoraj v sredini Portugalske, 130 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona, 50 kilometrov od Atlantika. Ta vas, ki je tudi središče župnije, ima več zaselkov, skupin hiš, ki so raztresene po pobočju Serre d'Aire, med njimi tudi od Fatime približno en kilometer oddaljeni Aljustrel (izg. Alžustrel), rojstni kraj in kraj bivanja fatimskih pastirčkov.
Marijina prikazovanja se niso dogajala prav v Fatimi, ampak dva kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, Irijski globeli (Cova da Iria). Od leta 1917, ki je letnica Marijinih prikazovanj, prihajajo tja romarji; uradno pa od leta 1930, ko je krajevni škof priznal nadnaravni značaj fatimskih dogodkov.
Če pogledamo na zemljevid, najdemo Portugalsko, »deželo zahajajočega sonca«, na jugozahodnem delu Pirenejskega (Iberskega) polotoka. Obsega šestino tega polotoka in je štiri in pol krat večja od Slovenije. Na severu in vzhodu meji s Španijo, na jugu in zahodu jo obliva Atlantski ocean, ki jo povezuje z vsem svetom.
V zgodovini so deželi gospodovali Feničani, Grki, Kelti, Rimljani, Zahodni Goti in arabski Mavri. Portugalci so bili od 711 več stoletij pod arabsko oblastjo in so se polagoma otresli Mavrov. Leta 1139 jih je premagal Alfonso Henriquez, postal kralj in povedel deželo v neodvisnost. Današnje meje je Portugalska dobila 1279.
Po izgonu Mavrov so Portugalci postali pomorščaki in odkritelji tujih dežel, v katere so razširili svoj jezik in kulturo. Tja so odhajali tudi njihovi misijonarji in širili krščansko vero. V 15. stoletju je Portugalska postala slavna pomorska in svetovna velesila z mnogimi kolonijami v Južni Ameriki, Afriki in na Daljnem Vzhodu. Vrhunec je dosegla v času kralja Manuela I. (1495–1521), a po nekaj stoletjih je začela nazadovati. Pomorščak Vasco da Gama je 1497 z ladjami okoli Afrike prišel v Prednjo Indijo in tako odkril pot v Indijo, Ferdinand Magellan je 1519 prvi objadral svet.

Ime Fátima je priljubljeno arabsko žensko ime. Tako je bilo ime najmlajši hčerki preroka Mohameda. Svetovno znani romarski kraj pa menda ni dobil ime po tej hčerki. Po stari legendi, ki je ohranjena v več inačicah in ima verjetno zgodovinsko jedro, je imel mogočni arabski knez iz mesta Al-Kasar hčerko Fatimo. Za praznik Janeza Krstnika, ki ga tudi mohamedanci kot preroka slovesno praznujejo, 24. junija 1158, je omenjeni knez s skupino vitezov in dam zapustil mesto, da bi ob reki Sado vsi skupaj praznovali god Janeza Krstnika. Med potjo jih je presenetilo krdelo krščanskih vitezov, ki jih je vodil Gonsales Hermingues, imenovan »Strah Mavrov«. Njihov napad na nepripravljene mohamedance je bil tako nenaden in silovit, da je večina mož obležala mrtva. Vse druge, kolikor niso zbežali, so odpeljali v ujetništvo in izročili kralju Alfonzu Henriquesu v Santaremu. Ta je v zahvalo Gonsalu na njegovo željo izročil Fatimo, ki je sprejela krščansko vero in pri krstu dobila ime Oureana (Zlata), vzljubila viteza ter se z njim poročila. Kot poročni dar jima je kralj izročil mesto Abdegas in posestva v okolici. Po njenem imenu so preimenovali mesto Abdegas v Oureano, danes Ourém, ki leži kakih šest kilometrov od Fatime. Ljudje pa so vitezovo ženo Oureano še naprej klicali za Fatimo. Mlada žena je kmalu umrla, vitez pa je od žalosti vstopil v cistercijanski samostan Alcobasa, ko je prej poskrbel za pokop svoje žene v podeželski cerkvi. Ko so ljudje hodili v to cerkev, so rekli: »Pojdimo k Fatimi!« Tako je tudi kraj dobil ime Fatima. Danes pa številni romarji rečejo: »Pojdimo k Mariji v Fatimo!«
An

četrtek, 24. januar 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (2)




Bog po Mariji ni daleč

Fatima je trajanje Božje ljubezni že skoraj sto let. Marija je usmiljeno znamenje Boga, ki je Ljubezen. Pod tem vidikom se bomo srečevali z angelom, Devico Marijo in tremi fatimskimi pastirčki ter pozneje s sestro Lucijo.
Kardinal Tarcisio Bertone je o pomenu Marijinih prikazovanj in posebej prikazovanj v Fatimi povedal:
»Verjetno ima vera v postmoderni dobi potrebo po materinski in čustveni razsežnosti. Zato je Mati Božja velika protagonistka prikazanj. Dejstvo je, da ima to pomembne pastoralne posledice. Bog po Mariji ni daleč, nedosegljiv, nem, tih v razmerju do osebne in skupne zgodovine (…) Zakaj torej ne bi krščanski skupnosti ponudili tudi tega poziva, ki je – če dobro pogledamo – poziv Gospodove Matere k spreobrnjenju, molitvi, pokori? V sporočilu iz Fatime je toliko evangeljskega.«
O pomenu Fatime za Cerkev in človeštvo je dejal Paul Claudel, eden največjih francoskih pesnikov in dramatikov, da je »največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja«. Zakaj je Fatimo tako visoko cenil? Ker jo je imel za »prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem v snov ujetem svetu«. Za nekatere je fatimsko sporočilo danes že zelo odmaknjeno in zastarelo. Papež bl. Janez Pavel II. je mislil drugače, saj je dejal, da je danes fatimsko sporočilo »aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej«.
Takratni državni tajnik kardinal Sodano je 13. maja 2000, ko je papež Janez Pavel II. razglasil Frančiška in Jacinto za blažena, ob koncu slovesnega somaševanja s papežem, dejal: »Bratje in sestre, Materi Božji iz Fatime se zahvaljujemo za njeno varstvo. Njeni materinski priprošnji zaupamo Cerkev tretjega tisočletja.« Seveda je Mati Božja iz Fatime prav ista kakor drugod, ista, ki je pred dobrimi dva tisoč leti na svet prinesla Jezusa. Vendar je njeno poslanstvo vsakokrat nekoliko drugačno, prilagojeno določenemu času in kraju. Po kardinalovih besedah Cerkev tretjega tisočletja ni povezana samo z Marijo kot njeno materjo, ampak tudi z oznanilom, ki ga je Marija v Fatimi sporočila po treh pastirčkih vesoljni Cerkvi. Novinar De Carli je v razgovoru s kardinalom Bertonejem zapisal, da je z vidika duhovnosti to »najbolj kleno razodetje 20. stoletja«. Sedanji papež Benedikt XVI. je ob obisku v Fatimi 13. maja 2010 leirijsko-fatimskemu škofu Antóniu Martu o pomenu Fatime dejal: »Kot Fatima ni ničesar v vsem katoliškem svetu.«

sreda, 23. januar 2013

Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej


Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Ko je monsignor Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., leta 1934 zapuščal Bolgarijo, je rekel: »Če bo kak Slovan, katoličan ali nekatoličan, potrkal na moja vrata, bodo ta zanj vedno odprta in bo sprejet kot prijatelj.« Nekega dne je v Fiumicino prišel neki Slovan, ki je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Takojšnji odgovor se je glasil: »Naj pride!« Srečanje je bilo določeno za 7. marec. Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja in ženo Rado, ki je bila hčerka Hruščova, in ju sprejel v svoji knjižnici. Ko ju je povabil, naj sedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih in o lepem bogoslužju. Ko je vzel rožni venec, ki se je nahajal na mizi, je rekel: »Gospa, ta rožni venec je vaš. Moj tajnik me je poučil, da bi nekatoliški kneginji moral podariti kovance ali znamke, ampak jaz vam podarjam rožni venec, ker imamo mi duhovniki poleg biblične molitve psalmov na razpolago tudi to obliko ljudske molitve. Za mene, papeža, so petnajstere skrivnosti sredstvo, prek katerega lahko premišljujem svetovne dogodke v Gospodovi luči. Rožni venec molim zjutraj, drugi del ob začetku večera, in tretji del ponoči. Vidita, na novinarje sem naredil velik vtis, ko sem jim povedal, da sem med poslušanjem in spraševanjem peto skrivnost veselega dela zmolil zanje. Na mnoge sem naredil vtis, ko sem jim povedal, da običajno tretjo skrivnost veselega dela molim za vse dojenčke, ki se bodo rodili v sledečih štiriindvajsetih urah. Tako so vsi, katoličani in nekatoličani, ko pridejo na svet, deležni papeževega pozdrava. Ko bom molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših otrok.«
Gospa Adžubej je z rožnim vencem v rokah odgovorila: »Hvala, sveti oče, kako sem vam hvaležna! To bom povedala svojim otrokom …« Papež jo je smehljaje gledal in dejal: »Poznam imena vaših otrok … tretjemu je ime Jan, Janez, tako kot meni … Ko boste doma, naredite nekaj posebej ljubkega za Jana …«
(Iz: Rožni venec za Cerkev, št. 14, 1973)

Sem Mati Tistega, kateremu vse živi

Nebeška Gospa je prosila Juana Diega, da bi se vrnil v ponedeljek, 11. decembra. Medtem je Juan Bernardino, stric malega Indijanca, zelo bolan ležal v postelji in čakal na smrt. Juan Diego se torej ni mogel odpraviti na srečanje z Gospo, ker je menil, da je bolj potrebno poiskati kakega zdravnika, ki bi ga sprejel. Njegov trud je bil zaman. Zdravnik ni mogel ničesar storiti za bolnika. Situacija je bila težka. Ponoči je stric prosil, da bi šel po duhovnika, ker se je pred smrtjo želel spovedati. V torek je bil pred jutranjo zarjo Juan Diego na poti v Tlatilolco, da bi poiskal duhovnika, ker se je zdelo, da se bolnikovo stanje ne more popraviti. Ko je šel mimo griča, je razmišljal: »Če grem naravnost naprej, me bo Gospa videla in mi bo dala znamenje, naj grem k škofu … Toda jaz moram najti duhovnika za mojega strica.« Čeprav je moral skreniti s svoje običajne poti, se je Gospa spustila do kraja, kjer je stal, ga poklicala in mu rekla: »Kaj se je zgodilo, moj ponižni sin, kam si namenjen?«
Spoštljivo se je poklonil in pozdravil Gospo ter ji razložil, da je vedel, da je tam stala žalostna, vendar je njegov stric v zadnjih trenutkih življenja in je zato moral nujno poklicati duhovnika in bi se vrnil k njej naslednji dan.
Usmiljena Devica mu je odgovorila: »Poslušaj in razumi, moj najponižnejši sin. To, kar te na dnu tvojega srca utesnjuje in boli, je brez osnove … Naj se tvoj obraz in tvoje srce ne vznemirjata. Ne bodi v skrbeh zaradi te bolezni.
Ali tvoja Mati ne stoji tukaj ob tebi? Ali mogoče nisi pod mojim varstvom? Mar nisem izvir življenja? Ali ne stojiš pod močno zaščito mojega plašča med mojimi rokami? Mar ne čutiš potrebe po nečem večjem?
Nič te ne sme vznemirjati ali povzročati bridkost. Naj te bolezen tvojega strica ne muči, ker zaradi te bolezni ne bo umrl. Z vso gotovostjo svojega srca bodi prepričan, da je že

torek, 22. januar 2013

Ljubezen Božjega Srca - Naša ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji




Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Tako je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.
Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.
Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”
Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo.
Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”
“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”
O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”

Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se bomo nanj pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: “Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.” To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: “Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.” Sv. Avguštin je zapisal: “Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.«
V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.
Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Če se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.
Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.
Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: “Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.”
p. Anton

ponedeljek, 21. januar 2013

Zakaj bomo obhajali pet prvih sobot?



1. Ker sta to za ves svet naročila Jezus Kristus in Devica Marija fatimski vidkinji Luciji in je njen škof to potrdil kot pristno;
2. ker so prvosobotno pobožnost »po fatimsko« v Sporočilih slovenskih škofij priporočili naši škofje kot temeljito pripravo na izročitev Mariji 15. avgusta 2013;
3. ker se bomo na ta način spomnili 70-letnice prve izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu (leta 1943) in bl. Alojzija Grozdeta, ki je pred 70 leti hotel širiti to pobožnost v domačem kraju;
4. ker je za tiste, ki se s pravim namenom udeležujejo te pobožnosti, obljubljeno zveličanje in se tako v njih utrjuje vera v posmrtno življenje;
5. ker je ta pobožnost zelo povezana s središčem naše vere in verske prakse (spoved, mašna daritev s sv. obhajilom, molitev rožnega venca, četrt ure premišljevanja o skrivnosti(h) rožnega venca v povezanosti z Devico Marijo – vse z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu za naše grehe, posebej tiste, ki zelo žalijo Devico Marijo);
6. ker se na ta način zelo pospešuje rast v veri, upanju in ljubezni, kar je tudi cilj leta vere;
7. ker se tako širi poglobljena premišljevalna molitev rožnega venca, ki je marsikje popolnoma izginila;
8. ker se s to pobožnostjo utrjuje zavest grešnosti in odprtost za Boga ter potreba po spravi in zadoščevanju za naše grehe;
9. ker se tako pospešuje pogostna, to je mesečna spoved;
10. ker s to pobožnostjo raste naša ljubezen do nebeške Matere in njenega Sina Jezusa.

nedelja, 20. januar 2013

Kako sem prvič obhajala pet prvih sobot



Prvi stik s fatimskimi dogodki, ki spodbujajo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, sem doživela že v svojem otroštvu, in sicer v prvih povojnih letih.
Takrat so nas v šoli učili, da Boga ni. Ne spomnim se pa, da bi nas kdaj prepričevali, da ni Marije, morda zato, ker v njej niso videli neke posebne nevarnosti. In vendar se je izkazalo, da je Bog ravno njej zaupal posebne milosti za naš čas.
Za njen milostni poseg v Fatimi na Portugalskem sem izvedela okrog svojega prvega svetega obhajila. Vest o prikazovanjih trem pastirčkom, o Marijinih sporočilih, o prvih dveh že uresničenih skrivnostih, je bila tema pogovorov med sestrično in menoj, ko sva skupaj čuvale živino na pašniku. Marija je pastirčkom obljubila nebesa! Torej nebesa so! Tudi za naju! Vendar morava zmoliti še veliko rožnih vencev! Spominjam se, da sva takrat s sestrično, po zgledu pastirčkov, začeli na paši moliti rožni venec.
Požrtvovalni župnik, ki je čez drn in strn občasno prihajal tudi v našo vasico, nam je med drugim razložil tudi Marijino naročilo glede pobožnosti prvih petih sobot v mesecu in njeno obljubo tistim, ki jo bodo z gorečnostjo obhajali. Dal nam je čas za premislek z naročilom, naj mu svojo odločitev sporočijo tisti, ki se nameravajo odzvati Marijinemu vabilu, nakar bomo začeli s pripravo.
Šele sedaj, ko bolj natančno premišljujem o teh že precej oddaljenih dogodkih, bolje razumem svojo mamo in njeno vztrajno prizadevanje, da bi se tudi jaz odzvala Marijinemu vabilu. Domnevam, da je bila zaradi tedanjih povojnih razmer upravičeno zaskrbljena za zveličanje svojih otrok, saj nam ni mogla zagotoviti temeljite verske vzgoje. In sredi tega veri in Cerkvi sovražnega viharja, zažiga nadškofa in zasliševanja otrok v šolskih klopeh, se kar naenkrat pojavi Marijino sporočilo s čudovito obljubo milosti, ki so potrebne za zveličanje, vsem tistim, ki bodo obhajali pobožnost v čast njenemu Brezmadežnemu Srcu. Mama te priložnosti nikakor ni hotela zamuditi!
In tudi jaz ne! Z zaupanjem in hvaležnostjo sem se odzvala Marijinemu vabilu in začela obhajati pobožnost. Nenadoma pa se je na poti njenega izpolnjevanja pojavila resna ovira. Učiteljica naju je s sošolko, ki je tudi opravljala pobožnost, predlagala, da se udeleživa brezplačnih počitnic na morju, ki pa so sovpadale s prvo soboto v mesecu. Kaj storiti? Priložnost za počitnice je treba izkoristiti, so dejali nekateri, sobot pa imaš še veliko pred seboj. Moja mama pa je razmišljala drugače ... Skupaj s »svetimi ženami« v naši vasi je izdelala podroben načrt, ki je v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto, nakar je vse skupaj izročila v Božje roke.
Načrt se je do potankosti uresničil: S sošolko sva zaprosili za izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši vasi in sedaj zelo trpi zaradi domotožja. To je bila čista resnica. Dovolili so nama izhod brez spremstva, saj sva povedali, da nama bo gospa prišla naproti. Sicer pa sploh nisva vedeli niti njenega naslova.
Ta požrtvovalna žena je tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da nama je prišla naproti in naju pospremila nazaj do cerkvice Marije Snežne na hribu blizu njenega doma. Tu se nam je čez nekaj časa pridružil duhovnik, ki ga je gospa naprosila, da nama v teh izrednih razmerah omogoči opraviti pobožnost prvih sobot, opraviti sveto spoved in prejeti sveto obhajilo. Tudi on je imel za seboj kar nekaj kilometrov pešačenja ... Po končanem obredu in okrepčilu na domu prijazne gospe, sva se s sošolko, s srcem polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, srečno vrnili v tabor. Upali sva, da je bila Marija vesela zaupanja tolikih src v njeno obljubo in tolikih z ljubeznijo darovanih žrtev v zadoščenje njenemu Brezmadežnemu Srcu.
D. Č.

sobota, 19. januar 2013

Pobožnost petih prvih sobot




V 12. številki Sporočil slovenskih škofij je msgr. dr. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference, zapisal: »Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko, bližnjo pripravo pa s primernim oblikovanjem dveh nedelj pred praznikom (4. in 11. avgusta) ter na sam praznik.«
Povsod so sadovi odvisni od priprave. Poljedelec ne bi imel kaj žeti, če ne bi prej zemlje pognojil, jo zaoral in vsejal žito ter zatiral plevel. V Cerkvi imamo adventni in postni čas, ki nas pripravljata na praznik Gospodovega rojstva in njegove velikonočne skrivnosti. Vsakoletna obnovitev izročitve Mariji na praznik njenega vnebovzetja ne more prinesti tistih sadov, ki bi jih lahko, če se nanjo nič ne pripravimo, ampak le skupaj preberemo izročitveni obrazec.

Zakaj temeljita priprava prav letos? 

Letos bo sedemdeset let, kar so se 1943 po naročilu papeža Pija XII. pri nas in po svetu verniki po temeljiti pripravi posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V letu 2013 je tudi sedemdesetletnica mučeništva bl. Alojzija Grozdeta, ki je skupaj z Jezusovim Srcem zavzeto častil Marijino brezmadežno Srce in je hotel pobožnost petih prvih sobot širiti v domači župniji ter med svojimi sošolci v Marijanišču in na gimnaziji.
Smo v letu vere. Devico Marijo je že Elizabeta blagrovala zaradi njene vere: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Čim bolj bomo povezani z našo duhovno Materjo, tem bolj bomo rastli v veri. Brez nje ni leta vere, saj je mati tistega, ki je začetek, središče in cilj naše vere. Ona nas najbolj zanesljivo vodi k svojemu Sinu.

Kako naj obhajamo pet prvih sobot »po fatimsko«? 

Marija sama je fatimsko vidkinjo sestro Lucijo o tem poučila, Jezus pa jo je nato večkrat spodbudil, naj si vztrajno prizadeva, da bo Cerkev odobrila in vpeljala to hvalevredno pobožnost. Lucija je Marijino navodilo prejela 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji in ga posredovala svojemu škofu, ki ga je 1939 potrdil kot pristno. Bistveno besedilo se glasi:
'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.'«
Pobožnost petih prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod; v Sloveniji sredi 2. svetovne vojne leta 1943. Ljudje so jo zelo resno vzeli. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost temeljita priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: Z njo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo ter obema prinašamo veliko tolažbo in na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce ter mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam ob našem sodelovanju zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.

Marija je leta 1925 obljubila, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:
1. Na prvo soboto, ali že več dni prej, se spovemo svojih grehov v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; predvsem je treba imeti Jezusovo ljubezen do grešnikov in ponižno srce, ki se zaveda svojih grehov, jih prizna in obžaluje. S svojimi grehi ne žalimo le Jezusa, ampak tudi njegovo Mater Marijo, zlasti s preklinjanjem in sramotilnim govorjenjem;
2. v posvečujoči milosti prejmemo zadostilno (spravno) sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri obhajanju prvih sobot; kdor ne more v cerkev, npr. bolniki, se lahko spove in prejme sveto obhajilo tam, kjer prebiva; obhajilo mu lahko prinese izredni delivec;
3. zmolimo en del rožnega venca;
4. poleg tega petnajst minut delamo družbo Marijinemu brezmadežnemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca; molimo in premišljujemo lahko doma;
5. vse štiri omenjene pogoje izvršimo z namenom zadoščevanja (sprave) Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S svojimi kletvami in nehvaležnostmi, ki so kakor trni, nenehno prebadamo njeno Srce. Zato hočemo popraviti naš odnos do naše duhovne Matere in njenega Sina. S prvosobotno pobožnostjo lahko začnemo že januarja ali pa v času do aprila, da do prve sobote v avgustu končamo pobožnost petih prvih sobot.
Obhajanje petih prvih sobot lahko znatno prispeva k novi evangelizaciji in ima za cilj prenovljeno krščansko življenje. Voditi hoče k osebni vernosti, ki sloni na osebni odločitvi, molitvenem in zakramentalnem življenju, katerega središče je sveta evharistija.
Kdor ljubi Jezusa in Marijo ter svoje bližnje pa tudi sebe, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi.
Komur je mogoče, bo prvosobotno pobožnost obhajal v cerkvi skupaj z drugimi. Duhovnik bo na razpolago za spoved. Najbolje je, da se rožni venec s premišljevanjem odmoli pred sveto mašo, po maši pa so pred izpostavljenim Najsvetejšim še litanije Matere Božje, obnovitev izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in blagoslov z Najsvetejšim.
Več podatkov lahko dobite v novi knjižici Pet prvih sobot. Tam ali pri svojem župniku si lahko nabavite tudi posebno zgibanko Slovenski kristjan, izročen Devici Mariji, vstopi še globlje v njeno Srce! Lahko pa si jo sami posnamete na: www.sticna.com.
p. Anton

petek, 18. januar 2013

Obhajanje petih prvih sobot v Stični




Prvosobotna pobožnost bo od januarja do maja na prvo soboto v mesecu ob 9h v Opatovi kapeli. Srečanja bodo: 2. februarja, 2. marca, 6. aprila in 4. maja.
Od 8.30 dalje spovedovanje, ob 9.00 rožni venec s premišljevanjem pred Najsvetejšim, ob 9.45 mašna daritev z nagovorom, po njej litanije MB z blagoslovom in obnovitvijo posvetitve MB. Vse izvršimo v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Še enkrat hvala za pisemce

Dragi pater Anton, še enkrat hvala za pisemce, s katerim ste mi zadnjič odgovorili. Me zelo nagovarja. Upam tudi, kadar je hudo. Posebno ob večerih molim. Včasih tudi na glas. Lep Božji pozdrav!

Marjetka

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013




Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20h: 25. januarja, 22. februarja, 22. marca (ker je naslednji petek veliki petek), 26. aprila, 31. maja, 28. junija, 26. julija, 30. avgusta, 27. septembra, 25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

četrtek, 17. januar 2013

Fotografski naslov

Avgusta 2012 je p. Branko Petauer, ki skrbi za tehnično ureditev našega glasila in fotografije, prejel nov mednarodni fotografski naslov, bronasta ekscelenca Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (EFIAP/b). Naslov je tretji v nizu te najvišje krovne organizacije na področju fotografije ter je priznanje vsega dela na fotografskem področju.

sreda, 16. januar 2013

ODMEVI

Moj najbližji sodelavec v službi je pred mesecem dni zvedel, da je njegov oče zbolel za rakom na trebušni slinavki. Sinu so v bolnici svetovali, naj očetu ne pove, da je na smrt bolan. Mene je to zelo pretreslo in čutila sem dolžnost, da vplivam nanj. Rekla sem mu, da ima oče pravico do resnice in do priložnosti, da pred smrtjo postori, kar bi še želel. Prvi dan me je samo začudeno poslušal, naslednji dan, ko so očeta odpeljali domov, pa mi je sporočil, da se je odločil, da mu bo povedal resnico. Ravno tako svoji mami.

Danes je na pogrebu gospod župnik govoril samo o veselju, ki ga je Tomaž naredil pokojnemu očetu in njemu kot duhovniku, ker je pravi čas poskrbel, da se je oče pripravil na zadnjo uro. Dejal je, da bi si tudi on kot duhovnik želel, da bi imel ob sebi ljudi, ki bi poskrbeli za njegovo srečno zadnjo uro.

Mojca

nedelja, 13. januar 2013

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA


O nekem redovnem bratu, ki je v videnju opazil, da je Jezus vodil z njim govedo
Na neki pristavi samostana Clairvaux je opravljal svojo nalogo nek brat konverz kot kravji pastir. Bil je čist, zelo preprost mož, ki je vse, kar so mu predstojniki naložili, brez omahovanja in tudi rad izvršil. Dnevni trud je zaradi Božjega plačila prenašal z največjo potrpežljivostjo. Nekoč je videl v sanjah Gospoda Jezusa, kako je v svoji ljubki roki držal ojnico, s katero je peljal govedo. Ko se je zbudil in v duhu premišljeval milino, dobroto in krotkost prijateljskega pomočnika, se je nenadoma vnel v njegovem srcu ogenj silnega hrepenenja. Vzdihoval je v želji, da bi Gospoda videl iz oči v oči, katerega je zaslužil gledati v tako srečnem videnju kot delavca, pripravljenega pomagati. In silno si je zaželel umreti, da bi bil pri Kristusu. Dobrotljivi Gospod ni hotel odlašati z izpolnitvijo hrepenenja svojega ubogega. Kmalu je ta brat, prizadet od bolezni, legel v posteljo. Sedmi dan je končal s smrtjo svoj trud in svoje bolečine ter srečno dosegel večno življenje in večni mir, ki je Kristus Gospod. Preden pa je umrl, je prišel k njemu na obisk častiti opat, blaženi Bernard, da se poslovi od sina, ki se je odpravljal v večno domovino. Njegovo čisto in preprosto vest je poznal, zato je tudi prišel, da ga, ko je bil že pripravljen za odhod, okrepi s svojim blagoslovom in varuje pred zlobnim duhovnim sovražnikom. Bolnik je opatu poročal o svojem videnju in opat mu je čestital. Ko je brat umrl, je o njem z gotovostjo povedal, da je živel z Bogom in da je Bog na njem deloval ter ga vzel zato k sebi. Kajti Vsemogočni ni mogel v svojem usmiljenju zapustiti v zadnjem boju svojega služabnika, kateremu je bil pri njegovem delu nad vse milosten spremljevalec in sodelavec.



petek, 11. januar 2013

Ponovno iskanje Kristusa-Ženina

Nevesta pravi: »Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,1). K temu jo je spodbudila blagost njega, ki jo je prej iskal in prej ljubil. Prav gotovo ga ne bi iskala, če ne bi on prej nje iskal, in ne bi ga ljubila, če ne bi bila prej ljubljena. Ni je prehitel samo z enim blagoslovom, ampak z dvema: z ljubeznijo in iskanjem. Ljubezen je vzrok iskanja, iskanje in gotovost sta sad ljubezni. Ljubil jo je, da ne bo sumila, da jo je iskal, da bo kaznovana. Iskal jo je, da se ne bo pritoževala, da je bila zaman ljubljena. V tej dvojni milosti je toliko nežnosti; odstranjena je vsakršna bojazen, tako da si drzne upati na svojo vrnitev. Ne bi ga mogla iskati, če on ne bi nje prej iskal. In ko čuti, da je iskana, ne more drugače, kakor da ga išče (84,5).

sreda, 9. januar 2013

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (25) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Iskanje Kristusa – Ženina

»Po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,2). Tako nevesta sodi še po otroško. Mislim, da je sklepala, da se je Ženin, ki je vstal iz groba, kmalu odpravil v javnost, da bi po svoji navadi učil ljudstvo in ozdravljal bolnike, da bi se pokazal v svoji slavi med Izraelci, da bi videl, ali ga bodo sprejeli vstalega od mrtvih (št. 76,1).

Edino mojemu Gospodu je bilo rečeno in dano od Boga, naj séde na desnico njegove slave, saj mu je enak v slavi, enega bistva z Očetom, čisto podoben po rojstvu, enakega veličastva in enako večen. Tukaj, tukaj ga bo našel, kdor ga bo iskal, in bo videl njegovo slavo, ki ni slava kogarkoli, marveč slava Edinorojenega Očetovega Sina (št. 76,5).

Kaj boš storila, nevesta? Ali misliš, da mu boš tja lahko sledila? Ali se upaš in moreš spustiti v to presveto skrivnost, v to skrivnostno svetišče, da bi gledala Sina v Očetu in Očeta v Sinu? Seveda ne. Tja, kjer je on, še ne moreš iti, pojdeš pa pozneje. Vendar se giblji, pojdi za njim in ga išči! Naj te pri iskanju ne straši tista nedostopna svetloba in vzvišenost in ne izgúbi upanja, da ga boš našla, saj je rekel: »Če moreš verovati, vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu« (Rim 10,8). Veruj, pa boš našla, zakaj verovati se pravi najti. Verni vedo, da po veri prebiva Kristus v njihovih srcih. Kaj je bliže?

Zato le išči zaupno in vdano! »Dober je Gospod duši, ki ga išče« (Žal 3,25). Zato ga išči s hrepenenjem, sledi mu z dejanji in našla ga boš z vero! Česa vera ne najde? Doseže nedostopno, odkrije neznano, zajame neskončno, oprime se poslednjih stvarnosti in slednjič v svoje široko naročje na neki način zaobjema večnost. Z vero, pravim: v večno in Sveto Trojico, ki je ne doumem, verujem, in z vero jo držim, čeprav je z umom ne zajamem (št. 76,6).



 

ponedeljek, 7. januar 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (2) Savel Štefanov prijatelj

V puščavi se ponoči zelo ohladi, zato ljudem topla obleka ni odveč. Podnevi jih varuje pred pripeko in prahom, ki se dviga ob karavani. Obleka je potrebna posebej dopoldne, ko se ozračje segreva. Nastane veter, ki nosi prah in pesek po puščavi. Pogosto se je treba zaviti tako, da iz obleke gledajo samo oči. Na nogah imajo sandale s podplatom iz debelega kameljega usnja. To je zelo vzdržljivo in močno. Z njimi je mogoče prehoditi veliko poti. Ker je debelo, vroča tla ne žgejo v podplat. Tudi vsakega kamna se ne čuti, ko stopaš in ne gledaš vsak korak pod noge. Tisti, ki so več na poti, se oskrbijo s posebnimi sandali z debelim podplatom iz dvojnega kameljega usnja.

Možje se veselo pogovarjajo med seboj. Imajo dovolj časa, da se pomenijo o vsem, kar se je doma zgodilo, preden so odšli od doma. Novice, ki jih zvedo po poti, njihove pogovore še bolj razvnamejo.

Eden od njih hodi za oslom in je nekoliko zamišljen. To je mlad mož kakšnih sedemindvajset let. Manjše rasti, a trdne narave. Dolga črna brada mu pada na prsi. Preko glave ima razpeto tkanino. Njen vzorec razodeva, da je Jud. Zadaj za vratom jo je imel prekrižano, da je en del padal po hrbtu, drugi pa na prsi. Gledal je predse in mirno stopal za oslom. Preko levega ramena je imel obešeno lično usnjeno torbo. Jermen od torbe je šel čez prsi tako, da je torba visela na levem boku. Z levo roko jo je večkrat potipal, kot da bi v njej nosil veliko bogastvo in se hotel prepričati, če ni česa izgubil. V desnici je držal krepko popotno palico. Ni je potreboval, da bi se nanjo opiral, saj je bil v cvetu mladosti. Toda taka je bila navada. Ko so se ustavili, je bilo kar prijetno nasloniti se na popotno palico.

Obraz je imel lep in pravilno oblikovan. Žive črne oči so razodevale notranji ogenj. Mož je bil očitno zelo samostojen in pokončen. Dolga črna brada mu je bila v ponos. Take so nosili jeruzalemski pismouki. Najbolj spoštovan med njimi je bil stari Gamalijel, ki mu je brada že popolnoma osivela. Mladi mož ga je spoštoval kot svojega učitelja, saj je pri njem nabiral učenost.

Savel je bilo ime mlademu Judu, ki je mirno in zamišljeno stopal za oslom. Ni se zanimal za pogovore, ki so jih imeli njegovi tovariši, nekaj korakov pred njim. Veliko je premišljeval o dogodkih zadnjih let. Končal je svoje šolanje in bil sprejet med pismouke. Smel je javno poučevati Sveto pismo in tudi zbirati okoli sebe učence. Ker je bil še mlad, ga niso iskali.

Zadnja leta ga je vznemirjalo to, da se je pojavil Jezus, ki je zbiral okoli sebe velike množice in navduševal ljudi. Pravijo, da je delal velika znamenja in čudeže. On sam ga ni velikokrat videl. Ni ga iskal, saj mu ga ni bilo treba. Vse, kar je bilo potrebno, se je naučil pri svojem častitljivem učitelju Gamalielu. Tudi v njegovi šoli so se pogovarjali o Jezusu. Savel in nekateri tovariši so bili za to, da se mu prepove pridiganje in zbiranje ljudi. Učitelj je bil zelo potrpežljiv in jim je rekel, naj počakajo nekaj časa in vse se bo pomirilo in tonilo v pozabo. Tako se je že velikokrat zgodilo.

Velikega pridigarja so obsodili in križali. Savel je pričakoval, da bo takoj konec govoric o Jezusu. Toda zgodilo se je nekaj čudnega. Raznesla se je novica, da je vstal od mrtvih. Njegovi učenci so celo na trgih oznanjali, da je vstal in v njegovem imenu krščujejo ljudi, podobno kot je pred leti krščeval Janez v puščavi ob Jordanu. Veliko ljudi je verjelo Jezusovim učencem in se dalo krstiti. Zbirali so se po domovih in lomili kruh. Bili so mirni in priljubljeni med ljudstvom.

Tudi njegov prijatelj Štefan je zašel med te ljudi. Iskal je Jezusa in ga poslušal. Tako zelo ga je prevzel njegov nauk, da je bil kakor v sedmih nebesih. Pogosto je ostal brez odgovora, če ga je kaj vprašal. Obraz je imel čisto spremenjen. Kakor da bi sijalo iz njega samo veselje in sreča. Večkrat sta se pogovarjala o Jezusu. Štefan je bil do konca prevzet. Pravil je, da je gotovo Jezus pravi in obljubljeni Mesija. Savel mu je mirno in jasno razložil, da je to nemogoče. Mesija bo prišel kar naenkrat. Nihče ne bo vedel, od kod je prišel. Iz Davidove rodovine bo in obnovil bo Izraelovo kraljestvo.

Štefan mu je dokazoval, da je Jezus iz Davidove rodovine, iz Nazareta v Galileji. Toda Savel mu je odgovarjal in ga prepričeval, da iz Galileje in Nazareta še ni vstal noben prerok. A Štefana se ni dalo prepričati. Večkrat ga je kot prijatelja svaril, v kako nevarne vode se podaja. To ni več čista vera očetov, kot jo je učil Gamaliel. To je neka novotarija, ki celo trdi, da Jezus Božji Sin. To je popolnoma nemogoče. Bog je na višavah in nima sina, ki bi hodil po zemlji in pridigal. Hotel mu je dopovedati, da je to spet eden od samooklicanih mesijev, ki bi rad požel slavo in zavedel ubogo ljudstvo. Toda Štefan se ni dal omajati.

Savel mu je pravil, da je to zelo nevarno početje. To je odpad od vere očetov. Izdajstvo. Po Mojzesovi postavi bi bilo treba take kamnati, če se nočejo spreobrniti nazaj k pravi veri. Vse je bilo zaman. Štefan se je celo v prostem času družil s temi ljudmi. Niso bili ugledni učitelji, marveč nevedni in preprosti ribiči. Hodili so v tempelj molit in pogosto so se okoli njih zbrali ljudje in jih poslušali, ko so govorili o Jezusu. Včasih so razjezili tempeljsko stražo, da so jih pregnali. Tudi farizeji in pismouki so jih vedno bolj preganjali. Zaprli so jih v ječo, a so jo naslednji dan našli prazno in po vseh predpisih zastraženo. Kako so ti ribiči prišli ven, ni znano nikomur.

p. Branko Petauer

nedelja, 6. januar 2013

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

sobota, 5. januar 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (12) Starši dajo, kar imajo

Učenci so prosili učitelja: "Pomagaj nam najti Boga."

"Nihče vam pri tem ne more pomagati."

"Zakaj ne?"

"Iz istega razloga, kakor nihče ne more pomagati ribi, da bi našla ocean."

Ali ima učitelj prav, ko pravi učencem, da jim pri iskanju Boga nihče ne more pomagati? Riba mora res sama doživeti, da jo okrog in okrog obdaja ocean. Človek sam mora na znotraj uvideti, da Bog biva in nas ljubi. Vendar more iskalcu tisti, ki je Boga že našel, veliko pomagati. Pri iskanju Boga človek potrebuje ljudi, ki mu stoje ob strani in jim lahko zaupa. To so starši, duhovniki, prijatelji, uredniki verskih revij. Najboljša pomoč je dober zgled ljudi, ki živijo po veri in v ljubezni. Albert Schweitzer je rekel: "Dober zgled ni le ena od možnosti, da vplivamo na druge ljudi. To je edina možnost."

Lepo pričevanje o tem, kako lahko starši s svojim zglednim verskim življenjem vplivajo na vero svojih otrok, daje Boštjan:

"Če bi v mladosti o Bogu prav nič ne slišal, ne vem, ali bi danes sploh bil veren. Brez dvoma se moram za svojo vero najprej zahvaliti staršem, očetu in materi. Dobro se spominjam, kako me je mama vsak večer učila moliti. Znala me je za molitev navdušiti, ker mi je Boga vedno slikala v lepi luči. Še bolj pa je name vplivala skupna družinska molitev. Molili smo veliko ...

Živo se spominjam, kako sva z atom vsako leto romala na Brezje. Kako sem stopical ob očetu, ki je po kolenih hodil okoli Marijinega oltarja. Gotovo je ata takrat molil k Mariji za nas, svoje otroke, in za našo prihodnost. Prav ob takih trenutkih sem nevede nabiral duhovni kapital, iz katerega še danes uživam obresti.

Tudi razni verski prazniki so mi bili zelo domači, celo veliko bolj, kot so mi danes. Zlasti težko sem pričakoval božiča in velike noči, ki sta me zelo privlačila. K temu je veliko pripomoglo družinsko vzdušje, ki je bilo polno nekega tihega pričakovanja. Težko sem čakal, kdaj bom pomagal očetu postavljati jaslice, kdaj bom vohal prijetni vonj kadila na sveti večer, kako bo ob polnočnici zasvetila vsa cerkev, ki bo naznanjala novorojenega Odrešenika.

Tudi veliko noč sem doživljal po svoje, čisto otroško. Vse to se mi je globoko zasidralo v srce. Čutil sem, da je vse to nekaj nenavadnega, nekaj svetega, nekaj, kar presega golo vsakdanjost, kar človeka oplemeniti in ga osvaja. In prav to izkustvo mi je pomagalo, da sem kasneje, ko mi otroška predstava Boga ni več zadostovala, ko je v meni nastopila kriza verovanja, ohranil trdna tla pod nogami, vrtal in razmišljal dalje in se počasi dokopaval do osebne vere, vere iz prepričanja. V otroških letih pač nisem dosti razmišljal, ali je to res ali ni, temveč sem verjel materinim in očetovim besedam, toliko bolj, ker je izza njih stal trden zgled."

Dobri starši vplivajo celo s svojo smrtjo in po smrti. Francoski pisatelj Gilbert Cesbron (+ 1979) je zavrgel vero otroških let, ob materini smrti pa je ponovno prišel do vere. Svoje spreobrnjenje opisuje takole:

"Gospoda Jezusa sem našel skozi solze. Mati mi je umrla, ko sem imel dvajset let. Kdo je bil do tistega trenutka zame Bog? Star gospod, ki se ga je najbolje izogibati! Včasih sem, zaradi lepšega, šel k maši v župnijo svetega Frančiška Saleškega. Ostajal sem čisto zadaj in iz cerkve sem šel že pred koncem maše ...

Nekega jutra v februarju 1933 se je v tisti cerkvi svetega Frančiška Saleškega darovala pogrebna maša za mojo mamo. Tu se je odvijal žalni obred za tisto, ki sem jo ljubil bolj kot vse na svetu. Stal sem tam top in potrt, da sem jo preživel; bil sem brez vsake moči, do kraja nesrečen.

Bog me je videl, da sem izgubljen, in poiskal me je. Pustil je devetindevetdeset zvestih ovac, tiste, ki so zjutraj in zvečer molile in so poznale okus Božjega Kruha. Pustil jih je in šel iskat nehvaležnega otroka, ki mu od krščanskega nauka ni nič ostalo, in je bil prepričan, da so duhovniki zgrešili pot."

Pisatelj Finžgar je v knjižici Sedem postnih slik spregovoril o največji dolžnosti mater in staršev do otrok:

"Dolžnost mater je, da dajo otrokom hrane, dolžnost, da jim dajo obleke, dolžnost, da jim dajo sonca in zdravja, igračo in veselje. Toda najsvetejša dolžnost je: matere, dajte otrokom Boga! Koliko hiš, koliko družin daje otrokom vse: polno igrač, polno vseh Božjih darov, samo Boga jim ne dajo. Dajte, približajte otrokom Boga: približajte jim ga v svojih domovih, na polju, na cvetočih travnikih, pri jaslicah, pri Božjem grobu, dajte jim Boga in približajte jih Božji ljubezni. Če imajo ljubezen do Boga, bodo imeli ljubezen do staršev, do brata, do sočloveka. Iz te ljubezni bo izvirala pravica in pravičnost, ki jo sedanji svet tako grenko pogreša. Matere, starši in mi vsi dajmo in približujmo otroka Bogu."

Seveda starši ne morejo dati tistega, česar nimajo. Vere, ki je nimajo, zato svojim otrokom ne morejo posredovati. Otrok sprejema prepričanje svojih staršev za svoje. To velja tudi glede vere v Boga.

Kdor ni nikoli okusil ljubezni svojih staršev, ali jo je premalo okusil, tistemu je težko verovati v Boga, ki je ljubezen. Boga je mogoče dojemati v ljubezni in le v ljubezni je mogoče priti do poglobljene vere vanj. Starši naj bi svojim otrokom Boga približali s svojim življenjem, predvsem z ljubeznijo.

Dobra krščanska vzgoja staršev vpliva na vse otrokovo življenje. Čeprav se bo otrok morda pozneje oddaljil od Boga, ga bosta zgled in molitev staršev vabila nazaj k Bogu.

Lep primer je naš največji pisatelj Ivan Cankar (+ 1918), ki je bil vse življenje v globini svojega srca pod vplivom svoje zelo krščanske matere in njene vzgoje.

V mladih letih je vsaj na zunaj zgubil vero v krščanskega Boga. Njegov bratranec Izidor Cankar je zapisal, da se je Ivan kot dijak "v sebi krščanstvu odpovedal; ko sva 1897 in 1898 skupaj stanovala, je bil obziren, a izrazit svobodomislec in je na večer, kadar smo mali dijaki morali moliti rožni venec, kljub ugovoru gospodinje hodil stat na dvorišče."

Ivan je povedal o sebi kot dvajsetletniku: "Da me je kdo vprašal, če zahajam k maši in spovedi, bi se mu smejal. Moj ponos je bil, da sem šolsko mašo zamujal in da na cesti nisem pozdravljal kateheta."

Spomin na globoko verno mater ga je vedno znova pritegoval k veri. O veri v domači družini je v delu Moje življenje zapisal:

"Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tistega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni Božje, temveč vtepa s palico Božji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev."

Tudi ko je bil neveren, se je z mislijo vedno znova vračal k veri, saj se v svoji neveri ni počutil sigurnega, zlasti pa ne srečnega. Pravzaprav je v njem vedno ostalo nekaj od tiste vere, ki jo je prejel od svoje matere, bahaška samozavest nevernika je bila v njem le kratkotrajna.

Septembra 1909 je odšel za dva meseca v Sarajevo k svojemu bratu duhovniku Karlu, tajniku nadškofa Stadlerja. V teh mesecih je veliko razmišljal o Bogu. Spovedal se je in iz bratovih rok prejel obhajilo. Napisal je pesem:

"Luč je in Bog je, radost in življenje!

Svetlejši iz noči zasije dan,

življenje mlado vre iz starih ran

in iz trohnobe se rodi vstajenje."

Od tedaj naprej se je v njem zelo utrdila vera v Boga in posmrtno življenje, čeprav ni hodil v cerkev. Pred smrtjo mu je podelil zakramente pisatelj Finžgar.

Drugi vatikanski cerkveni zbor v izjavi o krščanski vzgoji takole naglaša dolžnost staršev pri krščanski vzgoji otrok:

"Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala. Naloga staršev je namreč ustvariti družinsko ozračje, tako prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Boga in do ljudi, da bo blagodejno vplivalo na celotno osebnostno in družbeno vzgojo otrok. Zlasti krščanska družina, ki jo bogatita milost in obveznost zakramenta svetega zakona, mora otroke v skladu z vero, ki so jo prejeli pri krstu, že od prvega detinstva navajati, da bodo spoznavali in častili Boga ter ljubili bližnjega."

petek, 4. januar 2013

Zmagalo bo moje brezmadežno Srce

Zmagalo bo moje brezmadežno Srce

Wilhelm Hoverath iz Bonna je v svojem referatu leta 2000 v Petersbergu, Fulda, dejal: »Satan je 1917 s pomočjo ruske revolucije Boga direktno izzival in na ta izziv je odgovorila Marija 1917 v Fatimi: 'Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.'«

Ko je papež Janez Pavel II. bil po atentatu 13. maja 1981 v bolnišnici in je prebral tretjo fatimsko skrivnost, je dejal slovaškemu škofu Pavlu Hnilici: »Pavel, v teh treh mesecih sem razumel, da edina rešitev vseh svetovnih problemov: rešitev pred vojno, rešitev pred ateizmom, odpadom od Boga, obstoji v tem, da se Rusija spreobrne. Spreobrnjenje Rusije je vsebina in smisel fatimskega sporočila. Šele potem pride Marijina zmaga.«

Vrnimo se nazaj, v čas prve svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Zdelo se je, da se je papež Benedikt XV. z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi zaman trudil, da bi jo ustavil. Fantje in možje so odhajali na bojišča in mnogih ni bilo več nazaj. Vendar je Bog po Mariji in še prej po angelu miru že pripravljal rešitev.

Dogodki v Fatimi so po datumih na izreden način povezani z Marijo. Začeli so se v maju, ki je Marijin mesec. Končali so se v oktobru, ki je posvečen rožnovenski Materi Božji, in na soboto, ki je že od nekdaj Marijin dan. Prav v oktobru je Marija razodela svoje ime: »Sem Gospa rožnega venca.«

Z rožnovensko Božjo Materjo je v tesni zvezi dejstvo, da so otroci pred vsakim od šestih Marijinih prikazanj molili rožni venec, peli verske pesmi in so se jim pri tem pridružili navzoči verniki. Marija je pastirčkom zmeraj naročala, naj vsak dan molijo rožni venec.

Značilen je čas prvega Marijinega prikazanja. V nedeljo, 13. maja 1917, skoraj ob isti uri, je papež Benedikt XV. v Rimu posvetil za škofa Eugenija Pacellija, poznejšega papeža Pija XII., ki je dobil naziv »fatimski papež«. Osem dni pred tem, v soboto, 5. maja 1917, je papež s posebnim pismom razglasil Marijo za Kraljico miru in povabil človeštvo, naj se združi v veliko molitveno vojsko in si po mogočni Marijini priprošnji izprosi mir. Papež je tudi naročil, naj se k lavretanskim litanijam doda vzklik: »Kraljica miru, prosi za nas!«:

»Naj se torej k Mariji, Materi usmiljenja, vsemogočni po milosti, dviga ta ljubeči in pobožni klic (…) Naj ji prinaša izmučeni krik mater in žena, jok nedolžnih otročičev, vzklike vseh velikodušnih src. Naj gane njeno preljubeznivo in dobrohotno skrb in naj nam bo podeljen mir, ki ga prosimo za ta naš razdejani svet.«

Marija je s svojimi prikazanji v Fatimi hotela posredovati kot Kraljica miru. To je bil odgovor nebes na papeževo prošnjo in prošnje ljudi, ki so molili za mir.

Ob svojem obisku v Fatimi leta 2010 je Benedikt XVI. dejal: »Dogodek izpred 93-ih let, ko se je tukaj nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja, je izraz ljubečega Božjega načrta. To okno upanja Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata. S tem hoče naš Stvarnik v človeški skupnosti ozdraviti vezi bratske solidarnosti, ki temeljijo na medsebojnem priznanju istega in edinega Očeta. V človeštvu se je ljubezen ohladila in upanje na rešitev zameglilo. Zato je prišla iz nebes Devica Marija, da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja.«

p. Anton

sreda, 2. januar 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – OKNO UPANJA (1)

V letih 2016 in 2017 bomo praznovali stoletnico, kar sta se trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, v Fatimi na Portugalskem prikazala najprej angel miru in nato Devica Marija ter jim dala pomembna sporočila, ki veljajo tudi za nas. Na to stoletnico se bomo pripravili tako, da se bomo podrobno seznanili s temi nebeškimi sporočili in jih po svojih močeh v življenju udejanjali. Pri tem nam bodo v oporo čudoviti zgledi vseh treh pastirčkov, od katerih sta Frančišek in Jacinta že prišteta k blaženim in sta naša priprošnjika v nebesih. Najprej pa se bomo vživeli v takratne razmere, ki so bile veri zelo nasprotne, celo sovražne. Kakor pravi sedanji sveti oče Benedikt XVI., so ljudje Bogu zaprli vrtata, a Bog jim je v Fatimi odprl okno upanja. To upanje je Marijino brezmadežno Srce, Srce naše nebeške Matere.
Portugalska je pozabila na Boga, a Bog Portugalske ni pozabil

Ko je leta 1910 Portugalska postala republika, so bile politične razmere zelo nestabilne in veri sovražne. Revolucija je sledila za revolucijo. Od leta 1910 do 1926 je bilo kar 20 vstaj in 34 vlad. Na oblasti so bili prostozidarji. Leta 1911 je prišlo do ločitve Cerkve od države. Oblastniki in prostozidarji so oznanjali: »S tem zakonom bo katoliška vera, ki je glavni vzrok sedanjega stanja, v dveh generacijah popolnoma propadla.« Ponavljali so geslo: »Niti Bog niti vera!« Sistematično so širili sovraštvo do Cerkve. Od tedaj je bila Cerkev s svojimi ustanovami preganjana, njeno premoženje zaplenjeno, cerkveni prazniki ukinjeni, procesije in zvonjenje prepovedano, katoliške šole zaprte, verouk prepovedan, prav tako duhovniška in redovniška obleka. Mnoge Božje hiše so bile spremenjene v kasarne ali hleve. Z izbruhom prve svetovne vojne 1914 so se razmere vedno bolj slabšale, zlasti od leta 1916, ko je bila Portugalska potegnjena v vojno. Politične razmere so se ustalile šele leta 1928, ko je prišel na oblast Antonio de Oliveira Salazar in z njim protikomunistična vojaška diktatura. Cerkev je dobila svobodo. Pod vodstvom lizbonskega kardinala se je Portugalska 1931 posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Leta 1937 je pol milijona Portugalcev skupaj z oblastniki poromalo k fatimski Materi Božji, »varuhinji Portugalske«, in so jo prosili, da bi jih obvarovala vojne in komunizma.

Vsebino radijskega nagovora papeža Pija XII. oktobra 1942 o razmerah na Portugalskem v času Marijinih prikazovanj bi lahko strnili v besede: »Bila je tragična ura, polna teme in trpljenja. Portugalska je pozabila na Boga, toda Bog Portugalske ni pozabil.« Hvala Bogu, ljudstvo na podeželju je kljub močnemu pritisku v veliki večini ostalo verno. Fatima je bila precej odmaknjena od sveta, zato se vse omenjene novotarije tam niso uveljavile.

Sestra Lucija je ob koncu svojega življenja v knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj takole ocenila Božji poseg v Fatimi:

»Ko je nastopil od Boga določen čas, leto in ura, je poslal nebeško Poslanko na zemljo, saj je njena Gospa, Kraljica, Mati in Zavetnica, da bi postavil svoj oltar in bi se od tam širil evangelij po vsem svetu, se širil na perutih luči navkljub ateizmu, ki hoče ugasniti luč vere, upanja in ljubezni.«

torek, 1. januar 2013

Šopek Materi Mariji - Izročamo ti našo pot v novo tisočletje

Danes, Mati, ti želimo zaupati prihodnost, ki je pred nami. Prosimo te, da nas spremljaš na tej novi poti … Tebi, Zarja odrešenja, zaupamo našo pot v to novo tisočletje, da bi pod tvojim vodstvom vsi ljudje mogli odkriti Kristusa, Luč sveta in edinega Odrešenika.

(Izročitev Cerkve in človeštva Devici Mariji, ki jo izvršil Janez Pavel II. v Rimu 8. oktobra 2000, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred kipom fatimske Matere Božje)

Mati vseh mater

Poleti 1918 so naši konjeniki okupirali Ukrajino in prišli do Krima. Borili so se proti komunistom in so znova očistili pokrajino pred rdečimi partizani. V neki na pol požgani vasi smo nenadoma padli v zasedo. Po srditem spopadu smo prišli v ujetništvo. Bilo nas je dvanajst mož. Peljali so nas v bližnje mesto, kjer so nas zaslišali. Vodja je bil češki prebežnik iz Prage, ki je dobro govoril nemško. Še posebej se je posvetil meni. Polastil se je moje denarnice in iz nje vzel staro srebrno medaljo, na kateri je bila Božja Mati: zavetnica Frankovske dežele.

Pred odhodom mi jo je dala moja mama, da bi me varovala pred kakršno koli nesrečo. Nosili so jo moj oče, moj ded in praded, da bi se izognili nevarnosti. Sedaj jo je ta bednik držal med prsti proti luči, jo preučeval in zdelo se je, da se je smejal. Je šlo za ironijo, prizanesljivost ali čustva? Tega ni bilo mogoče vedeti. Potem je s povzdignjenim glasom bral stavek, ki je geslo naše družine: »Mein lieber Glut leuchtet nicht minder als die Sterne« (Moj ljubi plamen ne sveti manj kakor zvezde). Glej, medalja je v rokah nekega boljševika. Zakaj je nisem nosil na svojih prsih kot moji očetje? Moja mama mi jo je obesila okrog vratu v trenutku mojega odhoda. Bilo me je sram mojega pobožnega »praznoverja« in sem medaljo položil v denarnico …

Ko sem videl svoj zaklad v tujih rokah, mi je poskočilo srce. Stopil sem naprej in iztrgal medaljo iz Čehovih rok. Ta se je pričel ironično smejati: »Oh, kapetan, svoje zaupanje polagate v nek fetiš. Delate narobe. Ni vam prinesel sreče … Če bi vam izkazal naklonjenost, ali je ne bi dovolili? … Na tako drzno vprašanje nisem odgovoril. »Kršite red!« se je jezno zadrl. Odpeljali so nas na dvorišče, kjer smo se mogli namestiti. Zaradi velikega strahu nisem mogel zaspati na slami.

Proti polnoči so me zbudili in mi ukazali, naj grem ven. Čeh me je čakal zunaj. Od njega je izhajal vonj po vodki, vendar je bil trezen. Dal mi je znak naj mu sledim v notranjost šole … »Dal sem vas privesti, kapetan, da bi vam pomagal, in mogoče bi s tem pomagal nekoliko tudi sebi, kajti človeška plat ne sme umreti v teh nečloveških časih! Vem, kaj si mislite. Imate me za ciničnega psa in nimate povsem prav. Kljub temu razmišljam, kako bi se izrazil, da ne bi dal videza lažnivca in strahopetca?

Na željo mojih staršev bi moral postati duhovnik. Danes sem boljševik, odpadnik. Ob mojem odhodu mi je moja mati okrog vratu obesila blagoslovljeno svetinjico z Devico Marijo, ki bi mi po njenem prepričanju morala prinesti srečo. Danes, ko sem v svojih rokah držal vašo medaljo, me je prevzel občutek žalosti. Moral sem se boriti s tem neumnim občutjem … Še vedno hranim ta spomin svoje pokojne matere. Poglejte ga!« Iz svojega žepa je potegnil preluknjan srebrn kovanec in mi ga pokazal. Podoba je predstavljala Božjo Mater s krono, Vladarico Češke.

Nadaljeval je: »Čudno! Marija mi je vedno ostala draga, do nje nisem čutil nobene mržnje. To je mogoče, saj je Mati vseh mater. Ljubezen naših mater nam mora ostati sveta!« Ob teh besedah je njegov obraz izražal občutje žalosti. Dodal je: »Ob vsej ljubezni vaše in moje matere mislim, da je »fetiš« deloval. Ko bomo šli na marš, boste imeli priložnost za beg.« Potem je spremenil ton, se previdno ozrl naokrog in dodal: »Mogoče se motim, ampak jutri se bomo umaknili pred Nemci. Oglasil se bo alarm in bo nastal nered. Morate izkoristiti to okoliščino, kapetan!« Človeka sem gledal z odprtimi očmi. »In moji ljudje?« sem dejal.

Dal mi je razburjeno znamenje: »Že dobro! Veliko sreče in lahko noč!« Neodločno sem mu podal roko. »Jutri se bomo z Rusi umaknili … Počivali bomo v zapuščeni tovarni. Nenadoma bo nekdo poklical našo stražo. Napotili se bomo proti jugu in hitro bomo srečali naše čete.« Čeh je držal svojo besedo.

R. Demi, Ein Mutterherz für alle, str. 118-121

Ljubezen Božjega Srca (10)

Ljubezen Božjega Srca (10)

Kako je Kristusova ljubezen osvojila sv. Pavla

Posebno goreč v ljubezni do Kristusa je bil apostol Pavel. Zelo močno je nanj vplivalo doživetje spreobrnjenja pred Damaskom. Njegovo spreobrnjenje ni bilo v prehodu od moralno slabega ravnanja k dobremu. Bil je pobožen in goreč Jud in farizej. Iz te napačne gorečnosti je preganjal kristjane. Na pravi način je izbral Boga šele tedaj, ko je izbral Kristusa. V pismu Filipljanom je povedal:

“Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem” (Flp 3,7-9).

Pred spreobrnjenjem je Savel mislil, da je možno doseči svetost in zveličanje z zvestim spolnjevanjem postave in njenih zapovedi, torej s svojimi močmi. Ob srečanju z vstalim Kristusom je Pavel spoznal, da ga je njegova zvestoba postavi usmerjala zoper Kristusa. To se je na zunaj pokazalo v preganjanju Kristusovih učencev in v njih Kristusa samega. “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,” je Savel zaslišal pred Damaskom.

Biti kristjan pomeni biti povezan s Kristusom. Vera je nov način bivanja, bivanje v Jezusu Kristusu. Sv. Pavel govori o “vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda” (Flp 3,8). 'Spoznanje Kristusa' pomeni tesno povezanost z njim, pomeni, da se da kristjan popolnoma voditi njemu. Za Pavla je Kristus vse. Kristjan je tisti, ki 'biva v Kristusu', kakor se apostol pogosto izraža. Galačanom piše: “Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,19s).

Če živimo v Kristusu, vse presojamo v zvezi z njim. Njemu je apostol Pavel izrekel svoj 'da'. Po veri vanj je izbral za svoje središče samo Boga. Postal je 'novi človek', ki je neprestano živel iz vere. Namesto prejšnje gorečnosti za postavo je v apostolu popolnoma prevladala gorečnost za Kristusa. To je osvobodilo Pavla in osvobaja vsakega kristjana sebičnosti. Skupaj s sv. Pavlom kristjan postane po vključenju v Kristusovo velikonočno skrivnost zmožen prave Božje ljubezni.

Sv. Janez Zlatousti je o Pavlovi ljubezni do Kristusa zapisal: “Ljubezen do Kristusa je bila v njem močnejša od vsega. To ga je delalo srečnejšega od vseh ljudi. Brez nje si ni želel biti niti družabnik mogočnih niti prijatelj poglavarjev in oblasti. V posesti te ljubezni je bil raje med zadnjimi, celo med kaznjenci, kakor pa brez nje med nosilci najvišjih svetnih časti. Bal se je le ene stvari: izgubiti Kristusovo ljubezen. To mu je pomenilo pekel, kazen, tisočere bridkosti. Doseči Kristusovo ljubezen pa je bilo zanj vse: življenje, veselje, angelska sreča, sedanja in bodoča stvarnost, kraljevanje, uživanje obljubljenega, neizmerna dobrina.”



 

NAJLEPŠE NOVOLETNO VOŠČILO


»Ne boj se, Marija,
kajti milost si našla pri Bogu!(Lk 1, 30)
Prav te besede so Božično sporočilo za vse nas! Namesto ime Marija, božji poslanec izgovarja tvoje ime. Počasi, še enkrat poslušaj v srcu: »Ne boj se, (tu dodaj svoje ime) kajti milost si našla-el pri Bogu! »

V novem letu 2013 hodimo v trdni veri, pogumno in v zaupanju, da smo sprejeti in nadvse ljubljeni od Vsemogočnega Boga!

V Bogu SREČNO ter blagoslovljeno leto 2013!


s. M. Irma Makse