Kakšna je zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo?

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in molitvi za isto stvarnost. Potrebno je, da ima molitev vse potrebne lastnosti.

Sv. Dorotej je dejal: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.«

V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.

Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim.

S ponižno in vztrajno molitvijo, ki je združena s hrepenenjem, zelo rastemo v vseh krepostih, zlasti v ljubezni. Pri tem mora ustna molitev težiti k notranji molitvi.

Sv. Avguštin v zvezi z naročilom sv. Pavla o nenehni molitvi govori o neprestanem hrepenenju; pri tem dobro razloži zvezo med molitvijo in ljubeznijo: »Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti. Kdo so pa tisti, ki so utihnili? Tisti, o katerih je rečeno: 'Ker je hudobija narasla, se je ljubezen ohladila.' Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš. Če hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«

Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: »Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. (…) Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.«

An

JEZUS NAS UČI MOLITI (20) Premišljevalna molitev

 Pri premišljevalni ali notranji molitvi, kakor že ime pove, ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju, ljubezni. To lahko izrazimo tudi na zunaj s spontanimi besedami ali pa tudi ne. Jezus je učil: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcem si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4,23s). Premišljevalna molitev teži, ob pomoči Božje milosti, od ustne molitve proč v tišino – za globljim spoznanjem Boga in prisrčnejšo ljubeznijo do njega. Italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato je v knjigi Rad bi molil pomenljivo zapisal: »Brez premišljevanja se naš razum spremeni v navaden stroj za fotokopiranje, kar bi ne bilo preveč častno za nas ... Dvoje imamo na izbiro: Ali opustimo premišljevanje in se pomešamo med čredo, ali pa se otresemo črede in izberemo pot premišljevanja.«

Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas nagovori in gane. Še bolje je, če je to Bog sam. Sv. Terezija Avilska je to takole doživljala: »Če sem pri ustni molitvi zares prepričana, da govorim z Bogom in bolj pazim nanj kakor na besede, ki jih izgovarjam, tedaj moja ustna molitev prehaja v premišljevalno.« Njene so tudi besede: »Obljubi mi, da boš vsak dan opravljal premišljevalno molitev vsaj četrt ure, in obljubim ti, da boš postal svet!«

Premišljevanje ali meditacija je najbolj splošna oblika premišljevalne molitve. Jože Roblek pravi, da je med vedeti, kaj je meditacija in med doživetjem meditacije »tako velika razlika kakor med dnevom in nočjo, kakor med vedeti za pot na Triglav in hoditi po tej poti.« Nemški psihoanalitik Albert Görres je zapisal: »Med mnogimi spoznanji o bolestnem stanju in razklanosti zahodnega sveta zasluži posebno raziskavo domneva, da zahodnemu svetu manjka predvsem meditacija. Evropejci in Američani mislijo mnogo, a meditirajo malo.«

Meditacija je temelj molitve in duhovnega življenja. Pri začetnikih je bolj dejaven razum, pozneje pa bolj srce. Vendar nikoli ne sme biti samo razumsko razmišljanje, temveč molitev vsega človeka. Vsako pravo premišljevanje vodi do osebnega srečanja z Bogom, do molitve, sicer ne zasluži naziva krščanska meditacija. Sv. Janez Vianney uči: »Potrebno nam je pazljivo premišljevanje, jarem molitve in tesno združenje z Bogom.«

Kdor je usmerjen v duhovno globino, bo premišljevanje vzljubil. Pogoj je, da ga prej pozna. Tudi tu velja staro načelo: »Ničesar ne ljubimo, česar prej ne poznamo.«          Duhovni pisatelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev naglaša: »Najvažnejše pri premišljevanju je to, da se prelije v molitev. Premišljevanje te mora privesti do živega Boga, da se zaveš njegove svete resničnosti, da iščeš Božje obličje in prodreš do Božjega Srca, da se porodi tista globinska molitev, pri kateri se sooči človekov jaz z Bogom, svojim pravim Ti. Za to edino navsezadnje gre in to je največjega pomena. V primeru namreč, da bi že v začetku svojega premišljevanja doživel tak odnos, se pri tem mirno pomudi, ne da bi hlastal še po kakem vprašanju ali razmišljanju ali po praktičnih sklepih.«

Najboljša premišljevalna knjiga je Sveto pismo, zlasti Nova zaveza. Zelo koristno je, če odstavek za premišljevanje preberemo že prejšnji večer. Tako gremo k počitku z mislimi, ki smo jih dobili z branjem in jih bomo naslednji dan pri premišljevanju poglobili. Bodimo podobni čebeli, ki se ustavi na cvetu toliko časa, dokler je na njem kaj medu. Bolj se pomudimo ob tistih svetopisemskih besedah, ki nam nudijo več duhovne hrane. V premišljevanje vključujmo tudi svoje življenje, in sicer preteklost, sedanjost in prihodnost. Vključujmo tudi naše bližnje in vso Cerkev. Pri premišljevanju evangeljskih mest se bomo poglabljali v Jezusa, ga občudovali, ljubili in molili.

S pomočjo premišljevanja, ki je nekaj drugega kakor študij ali duhovno branje, globlje spoznavamo Boga, Kristusa, Marijo in sploh verska dejstva pa tudi Božje stvarstvo. Poveča se nam ljubezen do Boga in njegovih stvari ter s tem bolj zavzeto krščansko zaživimo. Bolj prisluhnemo navdihom Svetega Duha v nas. Hkrati s pomočjo Božje luči bolje spoznamo sebe, svojo notranjost, dobre in slabe strani. Dobra meditacija nas vodi do stalne povezanosti s Kristusom in po njem z Očetom. Tako neprestano molimo – živimo v Božji navzočnosti.

Sv. Bernard poudarja pomen hkratnega razmišljanja o Bogu in o sebi: »V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.«

Poleg običajne meditacije imamo drug, lažji način premišljevalne molitve. To je počasna molitev s presledki, od besede do besede, s pomočjo kakšnega molitvenega obrazca, npr. očenaša. Meditativno lahko molimo rožni venec, križev pot, poslušamo ali pojemo cerkvene pesmi. Nadaljnji način je počasno branje Svetega pisma, pri čemer se ustavljamo ob mislih, ki nam dajejo več duhovne hrane. Koristno je evangeljske odlomke brati v drugi osebi, da se tako prisrčno pogovarjamo z Jezusom. Meditativen je lahko tudi naš pogovor z nebeškim Očetom, z Jezusom v tabernaklju, s Svetim Duhom, z Devico Marijo, angelom varuhom, s svetniki.

Treba je, da vsak najde sebi ustrezen način premišljevalne molitve in da kljub težavam vztraja. Vaja ob sodelovanju z Božjo milostjo dela mojstra!

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da se še kdo odloči za sodelovanje pri polnjenju klasa in posameznih zrn, naj pojasnim, da zrn ne polnijo le rožni venci. Res je 500 rožnih vencev za eno zrno zelo veliko. Lahko pa za duhovne poklice in njihovo stanovitnost darujemo tudi obisk delavniških svetih maš, češčenje Najsvetejšega, tudi od doma, branje Svetega pisma, molitev križevega pota in različnih litanij, darovanje svojega trpljenja ipd. Če mi to sporočite, »pretvorim« v zrnje. Prav darovanje dolgotrajnega trpljenja v bolezni za duhovne poklice, združeno s Kristusovim trpljenjem, je še več vredno kot molitev. Največ je vredno tisto, kar je narejeno iz najbolj čiste in nesebične ljubezni.

 

Cerkev in Marija

Drugi vatikanski koncil pravi, da Marijo »pozdravljamo kot preodlični in docela edinstveni ud Cerkve ter kot podobo in najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni, in katoliška Cerkev, poučena po Svetem Duhu, jo s čustvom otroške vdanosti časti kot najljubeznivejšo mater« (C 53).

Marija in Cerkev sta tako zelo povezani, da so cerkveni očetje ista svetopisemska besedila pripisali tako Cerkvi kot Mariji. Koncil govori o tem, kako je devištvo in materinstvo Cerkve uravnano po Marijinem vzoru (C 64 ).

Sredi drugega vatikanskega koncila, natančneje na koncu tretjega zasedanja, je papež Pavel VI. razglasil Marijo za mater Cerkve. Marija je res tudi sama ud Cerkve, a je hkrati mati vseh verujočih. Vzklik »Marija, Mati Cerkve« je prišel tudi v litanije. Marija je mati Kristusa ter hkrati tudi duhovna mati Cerkve. Ko je papež sv. Janez Pavel II. nastopil svoje papeževanje, je dal na Trgu sv. Petra napraviti podobo Marije, Matere Cerkve, in to podobo je mogoče opazovati s samega trga, ko je človek tam navzoč pri kakšni slovesni maši, in vsakokrat, ko prihaja v cerkev sv. Petra.

Cerkev je na najbolj popoln način uresničena v Mariji. V blaženi Devici je Cerkev že dosegla svojo popolnost. Marija je vstopila v zgodovino odrešenja najgloblje in v sebi na neki način povzema in odseva največje verske skrivnosti. Zato oznanjevanje o njej in njej izkazovano češčenje vabi vernike k njenemu Sinu (prim. C 65), s tem pa tudi k globlji povezanosti s Cerkvijo.

Zgodovina dokazuje, da tam, kjer je bilo goreče češčenje Matere Božje, tam se je vera ohranila tudi sredi najtežjih razmer in kristjani so bili sposobni kljubovati vsem pritiskom od znotraj in od zunaj.

Geslo papeža Janeza Pavla II: je bilo: »Ves tvoj«. Mišljeno je ves Marijin. To geslo je vzeto iz knjige Grigniona Montfortskega Popolna podaritev Jezusu po Mariji. Gre za izročitev, za posvetitev Mariji. Prav papež Janez Pavel II. je zelo priporočal vsakemu verniku, še posebno pa vsakemu duhovniku, da opravi to posvetitev.

25. marca 1984 so na papeževo prošnjo škofje skupaj z njim izročili ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Živeti posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu pomeni popolnoma se izročiti Božji Materi, živeti z njo zavezo popolne izročitve in tako se more vsak posameznik tudi na najbolj popoln način povezati s Cerkvijo.

Sicer pa, ali niso ravno Marijine Božje poti pogosto kraji, kjer se izgubljeni sinovi in hčere ponovno vračajo v naročje Cerkve? Če je Marija mati Cerkve, to pomeni, da je mati vsakega od nas. Ona je naša mati, ona je moja mati.

Papež Pavel VI. je dejal, da se ljubezen do Marije pretvarja v ljubezen do Cerkve in obratno. Ljubezen do Marije nas vodi k ljubezni do Cerkve; ljubezen do Cerkve nas vodi k ljubezni do Marije.

Blaženi Alojzij Stepinac je dejal: »Težko bi bilo življenje v družini, če ne bi bilo matere. Cerkev je velika Božja družina. Bog je tej svoji družini dal mater, tj. Devico Marijo, Božjo Mater in Mater vseh nas. Dragi moji verniki, naši očetje in pradedje so povsod po naši domovini gradili cerkve, posvečene presveti Devici … Pred njenimi oltarji so padali na kolena spokorjeni in skesani grešniki in prosili Gospoda za odpuščanje grehov po priprošnji nje, ki je zatočišče grešnikov. Vanjo so zaupali naši predniki v vseh težkih časih svojega osebnega in narodnega življenja. Nadaljujte s svetlim izročilom vaših očetov.«

V svetu divja velik duhovni boj med dobrim in zlom. V tem duhovnem boju nam je varno zatočišče in mogočna obramba prav nebeška Mati. Če bomo ostali zvesti njej, bomo ostali zvesti tudi Cerkvi in Kristusu.

p. Andrej Pirš

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (7) Atentat in papeževo odkritje Fatime

 V lanski 12. številki našega glasila je naveden razgovor z Messoriem. Tu papež govori o svojih vedno novih oblikah združevanja z Božjo Materjo. Ko je to izrekel leta 1994, je bil za njim atentat ravno na fatimski dan 13. maja 1981. Ko je bil po atentatu drugič v bolnišnici, se je podrobno seznanil s fatimskimi sporočili in je spoznal, da je on »škof v belem«, o katerem govori tretji del fatimske skrivnosti. Leta 1984, 25. marca, je posvetil Cerkev in svet ter Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; doživel je padec berlinskega zidu leta 1989 in razpad Sovjetske zveze ter padec komunizma leta 1991. Vse to je poglobilo njegov odnos do Božje Matere in mu dajalo vedno nove odtenke. Kot posledico atentata je občutil stalne bolečine, ki jih je v duhu fatimskih sporočil daroval za vso Cerkev. Z navedenimi papeževimi besedami med razgovorom z Messoriem že prehajamo v tretje papeževo obdobje glede odnosa do Device Marije. Nekoliko naprej papež pripoveduje, da je do drugega obiska v bolnišnici po atentatu »le malo vedel o Fatimi. Vendar sem slutil, da gre za kontinuiteto od La Saletta prek Lurda do Fatime. In v daljni preteklosti od naše poljske Jasne Gore. In tako je prišel 13. maj 1981. Ko me je na Trgu svetega Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi« (str. 227–228). Nekaj mesecev pred izvolitvijo za papeža je kardinal Wojtyła izrekel značilne besede: »Mi smo danes pred največjim spopadom, kakršnega človeštvo še ni poznalo. Mislim, da krščanska skupnost tega še ni povsem dojela. Mi smo danes pred končnim bojem med Cerkvijo in proti-Cerkvijo, med evangelijem in proti-evangelijem.« Tri leta pozneje se je to zelo jasno pokazalo. Papeževi odločni nastopi in navdušenje množic niso bili všeč sovražnikom vere in Cerkve. Lahko si mislimo, da so takoj začeli razmišljati, kako bi ga odstranili. Še danes ni jasno potrjeno, kdo je bil naročnik atentata na papeža. Ali Agca je bil kot turški poklicni morilec le izvrševalec naročila. Zelo verjetno je bila prav ruska tajna obveščevalna služba KGB tista, ki je našla njej primernega človeka za atentat na papeža. Jožko Kragelj je v knjigi Janez Pavel II, Papež Slovan, zapisal: »Našli so človeka, nad katerim je že bila izrečena smrtna obsodba. Bil je iz družbe ‚sivih volkov‘, ki so brez vesti izpolnjevali povelja svojih gospodarjev in tvegali svoje življenje. Bil je Ali Mehmet Agca. Dobro je bil obveščen, da papež sprejema romarje na Trgu sv. Petra, da se vozi v odprtem džipu, s katerim obkroži množico, da se sklanja k ljudem in jih pozdravlja. Zato je prišel 13. maja k takemu srečanju. Vedel je, da množica vzklika, pozdravlja v raznih jezikih in je takrat najprimernejši trenutek, da sproži pištolo, ker ne bi nihče slišal strela. In se je zgodilo. Na baziliki sv. Petra je ura kazala 17.17, ko je papež pozdravljal množico in jim z veselim obrazom delil blagoslov. In takrat je Ali Agca pomeril proti vozilu in sprožil. Redovnica Lucija, ki je bila blizu njega, je slišala strel, zakričala in zgrabila ubijalca. Pomagali so še drugi. Pristopili so stražarji in ga odpeljali. Papež pa je omahnil na roke svojega tajnika Stanislava Dziwisza« (str. 75). Takoj po atentatu 13. maja 1981 sta si tajnik Stanislaw Dziwisz in Janez Pavel II. izmenjala nekaj besed: »Kje?« »V trebuhu.« »Ali zelo boli?« »Da. O Marija, Mati moja! Marija, Mati moja!« Papeža so z rešilnim avtomobilom hitro odpeljali na polikliniko Gemelli. Še v rešilnem avtomobilu, preden je izgubil zavest, je atentatorju odpustil. Ker je izgubil veliko krvi, so mu takoj dali transfuzijo krvi, ki pa je organizem ni sprejel. Zdravniško osebje na polikliniki mu je darovalo svojo kri, ki jo je zdaj papežev organizem sprejel. Papežev osebni zdravnik je papeževega tajnika spomnil, naj papežu podeli bolniško maziljenje, kar je ta takoj storil. Kljub majhnemu upanju, da bo papež preživel, je zelo zahtevna operacija po skoraj štirih urah in pol uspela. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa. V nedeljo po atentatu so ob angelovem češčenju oddajali papeževe tresoče besede, ki so jih posneli pri njegovi bolniški postelji: »Molim za brata, ki me je ranil, kateremu sem že iskreno odpustil.« V začetku junija se je papež že vrnil domov. Toda kmalu ga je napadel zelo nevaren virus. Moral je ponovno na polikliniko Gemelli. Tri mesece po atentatu, 13. avgusta, je zopet zapustil bolnišnico. To drugo bivanje ima za nadaljnji potek dogodkov velik pomen. Med tem bivanjem v bolnišnici je papež začel razmišljati o morebitni povezanosti med atentatom in 13. majem, ki je dan prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi. Spomnil se je na tretji del fatimske skrivnosti, ki mu do tedaj še ni bil poznan in tudi še ni bil objavljen, zato je zaprosil, da mu besedilo prinesejo iz tajnega vatikanskega arhiva. Dne 18. julija 1981 je kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za nauk vere, izročil dve kuverti (belo z izvirnim besedilom sestre Lucije v portugalščini in oranžno z italijanskim prevodom) namestniku na državnem tajništvu, škofu Eduardu Martinezu Somalu. Obe kuverti je dobil papež Janez Pavel II., nameščen v 10. nadstropju poliklinike Gemelli v Rimu. Prebral je 3. del fatimske skrivnosti. Pozanimal se je o podrobnostih fatimskih sporočil in o poznejših sporočilih sestri Luciji, tudi o posvetitvi Rusije. Sklenil je, da se bo prihodnje leto, ob 65-letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev in bo izvršil tudi posvetitev sveta in Rusije. Spoznal je, da je tretji del fatimske skrivnosti povezan prav z njim in da je on »škof v belem«. Res je naslednje leto, 13. maja 1982, poromal v Fatimo za petinšestdeseto obletnico Marijinih prikazovanj. Tam se je zahvalil Mariji, da ga je ob atentatu ohranila pri življenju. Izpovedal je dejanje posvetitve: “Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.” Pojasnil je, kaj pomeni posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu: »Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni, približati se po priprošnji Matere samemu viru življenja, ki se je odprl na Golgoti. Iz tega vira izvirata odrešenje in milost (…) Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni vrniti se pod Sinov križ. Še več: Pomeni ta svet posvetiti prebodenemu Odrešenikovemu Srcu in ga tako zopet privesti k viru njegovega odrešenja.« Svet je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu tudi 16. oktobra 1983 v Rimu pred sinodalnimi očeti med škofovsko sinodo. Na poti v Srednjo Ameriko je 2. marca 1983 na lizbonskem letališču dejal: “Želim obnoviti svoj klic, naj svet posluša sporočilo, ki nam prihaja iz Fatime.” Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, je skupaj s škofi vsega sveta posvetil Rusijo, Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Fatimo je obiskal drugič 13. maja 1991 in se srečal s sestro Lucijo. Nazadnje je Fatimo obiskal 13. maja 2000, da je tam ob udeležbi milijon in pol romarjev razglasil za blažena Frančiška in Jacinto. Srečal se je tudi z vidkinjo Lucijo. V jubilejnem letu 2000 je povabil vse škofe sveta v Rim. Tedaj je v nedeljo, 8. oktobra, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred originalnim kipom fatimske Božje Matere, izročil Cerkev in človeštvo Mariji, zarji odrešenja. Ko je bil papež Benedikt XVI. v Fatimi 12. in 13. maja 2010 za sklep leta duhovništva, se je pred kapelo prikazovanj v Fatimi 12. maja 2010 v molitvi spomnil tudi svojega predhodnika: »Častitljivi Božji služabnik papež Janez Pavel II. je trikrat prišel semkaj k tebi v Fatimo in se zahvalil ‚nevidni roki‘, ki ga je pri atentatu 13. maja na Trgu svetega Petra rešila smrti. On je svetišču v Fatimi podaril kroglo, ki ga je bila hudo ranila in ki je bila vdelana v tvojo krono Kraljice miru.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Poslušati Kristusa

Čeprav je bila med vsemi ljudmi najbliže Bogu, je bila Devica Marija iz dneva v dan na romanju vere (prim. C 58). V srcu je ves čas hranila in premišljevala besedo, ki ji jo je Bog govoril po Svetem pismu ali po dogodkih v življenju njenega sina, v katerih je prepoznavala in sprejemala skrivnostni Gospodov glas. To je torej dar in naloga za vsakogar izmed nas: poslušati Kristusa kakor Marija. Poslušati ga v dogodkih našega življenja ter v njih poskušati razbrati sporočilo Božje previdnosti. In končno, poslušati ga v bratih, še posebej v malih in ubogih, v katerih nas Jezus sam prosi za konkretno ljubezen. Poslušati Kristusa in ubogati njegov glas: to je najboljša, edina pot, ki vodi k polnosti veselja in ljubezni.

Opoldanski nagovor, 12. marec 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Jezusovo darovanje v templju

Prva oseba, ki se Kristusu pridruži na poti pokorščine, preizkušene vere in skupne bolečine, je njegova Mati Marija. Evangeljsko besedilo nam jo pokaže pri darovanju Sina: to je brezpogojna osebna podaritev. Marija je mati tistega, ki je »slava njegovega ljudstva Izraela« in »luč v razodetje poganom«, vendar tudi »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo« (prim. Lk 2,32.34). Tudi njeno brezmadežno dušo bo moral prebosti meč bolečine in tako bo pokazala, da se njena vloga v zgodovini odrešenja ne konča pri skrivnosti učlovečenja, ampak je dopolnjena v ljubeči in trpeči udeležbi pri Jezusovi smrti in vstajenju. Ko sina pelje v Jeruzalem, ga Devica Marija podari Bogu kot pravo Jagnje, ki odjemlje grehe sveta; Simeonu in Ani ga poda kot napoved odrešenja, vsem ljudem ga predstavi kot luč za varno hojo po poti resnice in ljubezni.

Homilija, 2. februar 2006

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (24) Križ greha (1)

Človekovo življenje je globoko zaznamovano z grehom. Greh, ki ga naredimo, spreminja naše življenje in nam prinese mnoge bridkosti. Spravlja nas v neke vrste suženjstvo, da delamo tisto, česar nočemo. Jezus pravi, da bomo svobodni šele takrat, ko ne bomo več sužnji greha. »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.«

Mnogi cerkveni očetje in svetniki so se ukvarjali z mislijo, kakšno je bilo človekovo življenje pred prvim grehom. Tudi sveta brata Ciril in Metod sta o tem veliko razmišljala in raziskovala tako imenovane pradedne časti. O tem ni lahko razmišljati, ker je greh tako zelo spremenil človekovo življenje, da od stanja pred grehom ni ostalo veliko. Mislim, da je najboljša podoba človekovega življenja pred grehom ravno Devica Marija, ki je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Na posebno Božjo željo je bila edina izmed vseh ljudi tako čista, da je noben greh ni okužil ali umazal. Ko opazujemo Devico Marijo, si po njej lahko ustvarimo podobo človeka pred padcem v greh. Mislim, da je bilo stanje pred grehom zaznamovano s tem, da je bil človek v tako močnem prijateljstvu z Bogom, da druge stvari na človeka niso imele velikega vpliva. Človek je Bogu popolnoma zaupal in mu bil zvest. V človeku je bilo otroško zaupljivo prijateljstvo, ki ga je povezovalo z Bogom. Bog se je tega prijateljstva veselil in človeka vsak dan obdarjal z novimi milostmi. Človek je bil za vse Božje milostne darove sprejemljiv in odprt. Niso padali mimo, ampak so v človekovem srcu obrodili sadove. Človek je bil v celoti poslušen Bogu. Danes tako poslušnost hitro označimo za negativno, kot nezrelost ali nesamostojnost. Toda to ni pošteno: človek je bil poslušen Bogu, ker se je zavedal, da je tako najbolje. Imel je svobodno voljo in lahko je pretehtaval, kaj je zanj najbolje, in se tudi svobodno odločal. Prijateljstvo, ki ga je živel, mu je vedno pomagalo, da se je znal odločiti za Boga. Tudi iz izkušnje je vedel, da je bila odločitev za Boga tudi zanj najboljša. Poslušnosti tudi ni doživljal kot podrejenost ali suženjstvo Bogu. Njun odnos je temeljil na čisti in zaupljivi ljubezni. Človek se je zavedal, da ga ima Bog rad, zato mu je zaupal v celoti in mu v svojem življenju ljubezen vračal. Ta ljubezen je bila osvobajajoča. Človeku je pomagala, da je lahko rasel v svoji človeškosti in ostal prijatelj z Bogom. Človekova samostojnost in svobodnost nikakor ni v nasprotju z Božjo voljo. Bog človeku nikoli ne želi ničesar, kar bi ne bilo dobro ali kar ga ne bi izgrajevalo.

Prvi greh je to čudovito razmerje porušil. Človek se je obrnil od Boga in storil dejanje, ki mu ni bilo v dobro. To dejanje je razdejalo njegovo srce. Postal je usmerjen in zagledan vase, v svoj prav. Njegovemu ravnanju je začela gospodovati sebičnost. Ni bil več tako svoboden, da bi se lahko odločal za Boga. Bog mu je postal nekoliko oddaljen, zato med njegovimi izbirami pri odločitvah ni bil več na prvem mestu. Tudi hudobni duh mu je oteževal vse odločitve, ker je vedel, da se ga da premagati. Dobil je neko moč nad človekom, ki je prej ni imel. Prej mu je bilo nemogoče premagati človeka, ker je bil v prijateljstvu z Bogom tako trden, sedaj pa je postal bolj omahljiv in odprt tudi za vplive hudega duha.

Ob človekovem grehu je bil Bog zelo prizadet, če govorimo po človeško. Bil je ponižan in razžaljen v svoji najbolj čisti ljubezni. Na nek način se je čutil tudi zavrnjenega. Človekovo srce je postalo nekoliko bolj zaprto Bogu. Bog je bil pri človekovem odločanju postavljen med druge izbire. Sedaj človek ni več vedno izbral Boga, marveč se je odločal za tisti nagib, ki je bil močnejši. Prav zaradi tega je Bog postal človeku bolj nedostopen. To pa ne pomeni, da se je Bog od človeka oddaljil. Človek je postal drugačen in Boga ni več imel na prvem mestu. Zelo preprosto bi lahko rekli, da je človek postal nekoliko nesramen. Ni več gledal na tistega, ki ga ima najbolj rad ali ki mu hoče najboljše. Odločal se je za tistega, ki je bil najbolj prepričljiv in ne najbolj dober. Človek je bil pripravljen izbrati tudi slabo, ker se mu je takrat to zdelo najboljše. Iz vsega tega vidimo, da se je človeku nekoliko zaslepil pogled. Hudobni duh je človeku rekel, da bosta prva človeka spoznala dobro in hudo. »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. V resnici sta takoj spoznala dobro in hudo. Spoznala sta smrt, ki je postala zanju huda in težka. Poželenje, ki ju je okužilo, jima je odprlo oči, da sta ugotovila, da sta naga. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov. Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu.

Čeprav se je Bog, po človeško rečeno, počutil postavljenega na stranski tir, človeka vendarle ni zapustil. Ni jima nehal pomagati, a njegova pomoč je bila po grehu manj učinkovita, ker je človek lahko nasedel tudi hudobnemu duhu ali lastnemu poželenju. Bog je že takrat napovedal, da bo človeku poslal odrešitev, ko se bo dopolnil čas. Bog je človeka še naprej navdihoval z dobrim in mu pomagal na poti življenja. Čeprav se je človek v življenju trudil, mu njegov trud ni vedno odpiral oči za Boga. Blodil je, trpel, se mučil z delom. Njegovo delo ni več rodilo tako obilnih sadov in Božji blagoslov je imel manj učinka na zemljo, ki je postala prekleta.

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (24) »S pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot bom zadoščeval za grehe«

Za vsak greh je treba zadoščevati. Veliki grehi se nam izbrišejo pri sv. spovedi, za male grehe imamo poleg spovedi tudi druga sredstva odpuščanja, na primer molitev in različna spokorna dela. Vendar ni dovolj, da se nam grehi odpustijo, ampak moramo zanje opraviti zadoščevanje. Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, ne popravi pa vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora 'zadostiti' za svoje grehe ali 'opraviti pokoro' zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi 'pokora'« (KKC 1459). Pokora, ki jo naloži spovednik, je običajno premajhna, da bi zadostila za vse naše grehe. Poleg tega mnogi ljudje zelo žalijo Boga in Devico Marijo, a se svojih grehov ne spovedujejo. Zase in za vse te je treba zadoščevati. Ta namen ima med drugim pobožnost prvih petkov in prvih sobot.

V posebnem razodetju sredi leta 1674 je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque potožil: »Kljub mnogim prizadevanjem za njihovo srečo ostajajo ljudje hladni in brezbrižni. Vsaj ti mi stori to veselje, da zadoščuješ za njihovo nehvaležnost, kolikor boš mogla. Jaz bom tvoja moč, ne boj se ničesar.«

Na neki petek med svetim obhajilom je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque posredoval tako imenovano dvanajsto ali véliko obljubo: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« Smrtna ura je v našem življenju najbolj odločilna. Od nje je odvisna naša večnost. Obljuba, ki zagotavlja srečno zadnjo uro, srečno smrt in s tem srečno večnost, zasluži naziv 'vélika'. Namen obljube ni v tem, da bi samo devet prvih petkov prejemali zadostilno sveto obhajilo, ampak da bi ga pogosto in dobro pripravljeni prejemali vse življenje.

Za tiste, ki opravijo pobožnost petih zaporednih prvih sobot in izpolnijo pet pogojev, je Devica Marija fatimski vidkinji Luciji leta 1925 zagotovila srečno smrt: »Vsem, ki se bodo na prvo soboto pet zaporednih mesecev spovedali [lahko več dni prej ali pozneje] in prejeli sveto obhajilo, molili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca z namenom, da bi mi zadoščevali, bom pomagala ob smrtni uri z milostmi, ki so potrebne za njihovo zveličanje.«

Marija je 13. julija 1917 v Fatimi napovedala: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Da se bo to zgodilo, je potrebna oživitev češčenja Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednejšega življenja po evangeliju. K temu prispeva tudi obhajanje prvih sobot.

p. Anton

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (23) Pospeševanje češčenja Srca Jezusovega

Papež Pij XII. nas v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega spodbuja: »Tako torej vse svoje sinove v Kristusu spodbujamo, naj se z vso gorečnostjo oprimejo te pobožnosti. Spodbujamo tiste, ki so že navajeni črpati zveličavno vodo, ki teče iz Odrešenikovega srca; spodbujamo še posebej tiste, ki le kot gledalci z radovednim in dvomečim srcem gledajo od daleč. Ti naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je, kakor smo rekli, že od zdavnaj v Cerkvi in ki ima trdne temelje v samem Svetem pismu. Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je povsem v skladu z ustnim izročilom in s svetim bogoslužjem in ki so ga rimski papeži mnogokrat in obilno pohvalili. Njim ni bilo dovolj, da so ustanovili praznik na čast vzvišenemu Srcu Jezusovemu in ga uvedli v vsej Cerkvi, ampak so istemu Presvetemu Srcu iz lastnega nagiba slovesno izročili in posvetili ves človeški rod« (leta 1899) (št. 64).

Ta papeževa spodbuda prav tako velja za kristjane današnjega časa, ki so se glede češčenja najsvetejšega Srca zelo ohladili. Kje so tisti časi, za katere je Pij XII. zapisal, da postaja češčenje Presvetega Srca Jezusovega »vsepovsod vedno gorečnejše« (št. 2), da je »med krščanskimi narodi srečno napredovalo in skoraj zmagalo« (št. 9)? V času papeške službe Pija XII. so »vzklile razne ustanove in dejavnosti, ki pospešujejo češčenje Presvetega Srca in so zelo primerne potrebam našega časa: To so združenja za duhovno izobrazbo, za pospeševanje vernosti in dobrodelnosti; to so tiskana dela, ki z zgodovinskega, asketičnega in mističnega vidika osvetljujejo češčenje Presvetega Srca; to so bogoljubna dela zadoščevanja. Posebej je treba omeniti dokaze goreče pobožnosti, ki jih je pokazala Zveza apostolstva molitve. Po njenem prizadevanju in pod njenim vodstvom so se posvetile Presvetemu Srcu družine, zavodi, ustanove in včasih celi narodi« (št. 9).

Papež Janez Pavel II. je za stoto obletnico posvetitve svetá Srcu Jezusovemu 11. junija leta 2000 iz Varšave v posebnem pismu, naslovljenem vsem vernikom po svetu, poudaril, da je to češčenje posebno aktualno za naše dni. Vse spodbuja, naj tudi danes nadaljujemo s češčenjem Srca Jezusovega. To češčenje nam pomaga odkriti, da je krščanstvo vera ljubezni. »Človek tretjega tisočletja potrebuje Kristusovo Srce, da bi spoznal Boga in da bi spoznal samega sebe; potrebuje ga, da bi spoznal civilizacijo ljubezni.«

Isti papež je povedal: »Ko sem bil leta 1986 kot romar ob grobu sv. Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem namreč človeško srce spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, ki je v slovenskem prevodu izšel 2003, pojasnjuje, da »Apostolski sedež in škofje priporočajo in pospešujejo prenovitev češčenja, in sicer v liturgičnih in ikonografskih izrazih, v spoznavanju njenih svetopisemskih korenin in povezanosti z najpomembnejšimi resnicami vere, s priznanjem prvenstva ljubezni do Boga in bližnjega, kar je bistvena vsebina same pobožnosti« (št. 172).

Direktorij daje prednost svetopisemskemu upodabljanju Srca Jezusovega: »V našem času se z odobravanjem uveljavlja predstavitev Presvetega Srca Jezusovega v povezanosti s trenutkom križanja, v čemer je izražena najvišja oblika Kristusove ljubezni. Presveto Srce je križani Kristus, z odprto stranjo, iz katere tečeta kri in voda (prim. Jn 19,34)« (št. 173).

Že pred Direktorijem smo v Sloveniji v pobudi za skupno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v upodobitvi Srca Jezusovega in Marijinega tako ravnali. Srce Jezusovo in Marijino je na tak način upodobil akademski slikar Lojze Čemažar.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca skupaj

 

Kjer je Jezus, tam je tudi njegova Mati. Pij XII. nas ob koncu svoje okrožnice o češčenju Presvetega Srca Jezusovega spodbuja: »Da bi pa iz češčenja Presvetega Srca Jezusovega na krščansko družino in na ves človeški rod tekle obilnejše koristi, naj si verniki prizadevajo, da bodo s tem češčenjem tesno združevali češčenje brezmadežnega Srca Matere Božje. Bog je namreč hotel, da je bila pri izvršitvi človeškega odrešenja preblažena Devica Marija neločljivo pridružena Jezusu Kristusu. Naše odrešenje se je izvršilo po ljubezni Jezusa Kristusa in njegovem trpljenju tako, da je oboje najožje povezano z ljubeznijo in trpljenjem njegove Matere. Zato je povsem primerno, da krščansko ljudstvo, ki je Božje življenje prejelo od Kristusa po Mariji, dostavlja k dolžni službi češčenja Presvetega Srca Jezusovega tudi češčenje najljubeznivejšega Srca nebeške Matere, kateremu naj izkazuje dejanja vdanosti, ljubezni, hvaležnosti in zadoščevanja. Temu najmodrejšemu in najprijetnejšemu Božjemu načrtu povsem ustreza nepozabni obred posvetitve, s katerim smo mi sami slovesno posvetili in izročili sveto Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu blažene Device Marije« (št. 73).

p. Anton

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 2. januarja, 6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Postna duhovna obnova 

V soboto, 4. marca od 9. 30 do 12.30, lepo vabljeni na postno duhovno obnovo z dvema nagovoroma: Klic k molitvi in pokori (p. Anton Nadrah). Bo tudi možnost za spoved.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Zahvala po sveti maši (Iz Rimskega misala)

Duša Kristusova, posveti me. Telo Kristusovo, zveličaj me. Kri Kristusova, napoji me. Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me. Od tebe se ločiti ne pusti me. Pred hudim sovražnikom brani me. Ob uri moje smrti pokliči me in k tebi priti pusti me, da bom s tvojimi svetniki hvalil te na veke vekov. Amen. 

Sprejmi, Gospod, vso mojo prostost. Sprejmi moj spomin, moj razum in vso mojo voljo. Karkoli imam ali premorem, si mi podaril ti. Vse to ti vrnem in izročim, naj nad vsem popolnoma vlada tvoja volja. Daj mi le ljubezen do tebe in svojo milost in bogat bom zadosti in ne bom prosil nič drugega več.

Glej, o dobri in usmiljeni Jezus, pred tvojim obličjem se vržem na kolena in te prosim in rotim z vso gorečnostjo svoje duše: vtisni milostno mojemu srcu živa čustva vere, upanja in ljubezni, resnično žalost nad mojimi grehi in najtrdnejši sklep poboljšanja. Z globoko srčno ginjenostjo in žalostjo gledam in v duhu premišljujem tvojih petero ran in si stavim pred oči, kar je že prerok David v tvojem imenu govoril o tebi, dobri Jezus: Prebodli so moje roke in noge, prešteli so vse moje kosti.

O Marija, presveta Devica in Mati, glej, prejel sem tvojega preljubega Sina, ki si ga v svojem brezmadežnem telesu spočela, rodila, dojila in z najslajšimi objemi k sebi privijala. Glej, njega, ki te je pogled nanj razveseljeval in z vso srečo napolnjeval, njega samega ti ponižno in ljubeče predstavljam in darujem, da ga s svojimi rokami objameš, s svojim srcem ljubiš ter daruješ presveti Trojici v najvišje počeščenje, v svojo lastno čast in slavo in za moje ter vsega sveta potrebe. Prosim te torej, predobrotljiva Mati, izprosi mi odpuščanje vseh mojih grehov, obilno milost, da mu bom odslej zvesteje služil ter končno dosegel poslednjo milost, da ga bom mogel s teboj slaviti na vse veke vekov. Amen.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Gospodov dan

Prvo poglavje knjige Razodetje apostola Janeza predstavlja veličastno videnje vstalega in slavnega Kristusa. Videnje, ki ga je Janez imel na otoku Patmos, kamor je bil pregnan zaradi Božje besede in pričevanja o Jezusu (Raz 1,9–20). Janez pravi, da se je to videnje Kristusa, ki je zmagal nad smrtjo, zgodilo »na Gospodov dan« – en tê kyriakê heméra (Raz 1,10). Ob koncu prvega stoletja je bila Cerkev, ki se je rodila iz Jezusove smrti in vstajenja, v obliki majhnih, a živahnih skupnosti prisotna skoraj po vsem Sredozemlju. Kristjani pa so med sedmimi dnevi v tednu ločili en dan in ga imenovali »Gospodov dan«.

Med številnimi okoliščinami, ki so si jih delili z vsemi drugimi ljudmi, so se kristjani razlikovali v rečeh, za katere so trdili, da pripadajo Gospodu. To so predvsem: obed, večerja, ki jo Pavel imenuje »Gospodova večerja« (kyriakòn deîpnon: 1 Kor 11,20); dan v tednu (kyriakê heméra), kot v odlomku iz Razodetja; pozneje tudi kraj evharističnega praznovanja »Gospodov kraj« (tò kyriakòn).

Zato je pomenljivo, da je grška beseda kyriakòn (ustreznica latinske besede dominicum) prešla tudi v naš slovenski jezik, saj beseda Cerkev (ang. church, nem. Kirche), tako za označevanje stavbe kot skupnosti, izhaja prav iz tega izraza. Gospodova hiša, Gospodova skupnost, prav to je Cerkev, ki na Gospodov dan slavi vstalega in živega Kristusa Gospoda, navzočega v zboru, zbranem pri poslušanju besede in pri evharistični daritvi. Zato je v središču vstali Kristus, ki pravi: »Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja« (Raz 1,17–18). On je tisti, ki je navzoč sredi med tistimi, ki so zbrani v evharističnem zboru.

Ko so tretji dan po Jezusovi smrti ob zori žene odkrile prazen grob, je bil to dan po soboti. Torej ob zori prvega dne judovskega tedna. Na ta dan se je Bog izkazal z močjo, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Na ta dan se je rodila velikonočna vera v živega Gospoda. Na ta dan je Jezus prišel med svoje učence (Jn 20,19), podobno pa je storil tudi osem dni pozneje (Jn 20,26).

Da bi se spominjali Jezusovega vstajenja, da bi ga priznali kot živo navzočnega sredi njegove Cerkve, da bi potrdili pričakovanje prihoda Jezusa, Sina človekovega v slavi, se kristjani zbiramo na ta dan. Izraz »Gospodov dan« je prešel v romanske jezike (it. domenica, fr. dimanche). Ker pa je to dan praznovanja in torej dela prost dan, imenujemo ta dan nedelja.

Prve krščanske skupnosti so s poglabljanjem svoje vere, rastjo v poznavanju krščanske skrivnosti in predvsem s praznovanjem na Gospodov dan razvile teologijo nedelje, ki jo lahko zremo v različnih nazivih. Nedelja je dan vstajenja Jezusa Kristusa, torej je vedno velikonočni praznik! Vera pričuje, da je bila smrt za vedno premagana in da je Bog z večnim življenjem odprl svoje kraljestvo. Zavest o prazničnosti tega dne je bila tako močna, da je Tertulijan trdil, da je ob nedeljah prepovedano klečati pri molitvi, in to v znak svobode in dostojanstva kristjanov kot Božjih otrok. Poleg tega Tertulijan trdi tudi, da se kristjani ob nedeljah ne smejo obnašati tesnobno, zaskrbljeno, žalostno.

Znano je, da so slavni Afriški mučenci iz Abitine mučiteljem odgovorili: »Sine dominico non possumus«. Ko pogosto prevajamo njihovo misel, da ne morejo živeti brez nedelje, je pomenljiv globlji pomen izraza dominico/dominicum. Gre za tiste resničnosti, ki za prvobitno krščansko skupnost predstavljajo vse, kar je Gospodovo in kar je v povezavi med Svetim pismom, liturgijo in življenjem. Ta vez je bila tako tesna, da je bila vzrok za preganjanje in mučeništvo. Lahko bi pomenilo »ne moremo živeti«, lahko bi to dopolnili v »ničesar ne moremo«, kar izraža tudi Jezusovo trditev: »brez mene ne morete ničesar storiti (Jn 15,5)«. Toda »sine dominico non possumus« zajema vse: Kristjani ne moremo brez Gospodovega dne, na katerega obhajamo zakrament Gospodove žrtve, skrivnost njegove smrti in vstajenja. In pri večerji Gospodovega telesa obhajamo njegovo vstajenje in dan veselega srečanja vstalega Gospoda s svojimi učenci.

p. Nikolaj

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Simeonovo prerokovanje

Besede starca Simeona (prim. Lk 2,34-35) napovedujejo hkrati z odrešenjem tudi nasprotovanje in križ ter tisti meč, ki bo pod Sinovim križem prebodel materino dušo in jo prav s tem naredil ne samo Božjo, ampak tudi našo skupno mater.

Nagovor, 1. maj 2006

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom in v izpolnjevanju njegove volje?

Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in ogibanje tudi malih grehov ter služenje Jezusu v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Povsod pa velja misel sv. Janeza Pavla II.: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

p. Anton

Izpolnjujmo Jezusovo voljo

Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje. Po evangeliju nam govori: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi … Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.” Prijatelju radi spolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem izpolnjevanju se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ga ne bomo žalili z grehi.

Kako Gospod ceni dejanja, razodevajo njegove besede: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.”