JEZUS NAS UČI MOLITI (25) Jutranja in večerna molitev

Za kristjana se spodobi, da moli zjutraj in zvečer. Poglejmo nekaj zgledov in nasvetov. Morda bo kakšen tudi za nas. Navedena je tudi utemeljitev, zakaj moliti zjutraj in zvečer.

Tomaž Kempčan v znameniti Hoji z Kristusom piše: »Če ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.«

Izobraženka: »Če je Bog moj Gospod, potem je naravno, da mu hvaležno služim, in molitev spada bistveno zraven. Razpoloženje ni prav nič pomembno, Gospod terja zvestobo. Pozdraviti svojega Boga, od katerega imam vse, vsako jutro, se mu zahvaliti za srečno noč in mirno spanje, za dobro začeti dan – to je vendar stvar spodobnosti! Enako se spodobi zahvaliti se mu zvečer, da je dan minil brez hujših nadlog, prinesel morda celo kakšen uspeh, lepo srečanje, veselje nad razcvetelim drevesom spomladi, nad petjem kosa v zgodnjem jutru, nad sončnim poletnim dnem, bleščečimi barvami jeseni ali iskrečo se belino na novo zapadlega snega ... Koliko vzrokov za zahvalo!«

Avstrijski skladatelj Franz Joseph Haydn iz 18. stoletja, oče instrumentalne glasbe, je v nekem pismu zaupal svojemu prijatelju, kakšna je njegova jutranja molitev: »Vstanem zjutraj zgodaj. Ko se oblečem, pokleknem ter prosim Boga in presveto Devico, da bi mi tudi danes prišel navdih. Potem ko malo pozajtrkujem, sedem za klavir in začnem iskati kakšno misel. Če se mi porodi, lahko brez truda nadaljujem svoje delo. Če pa ne gre, tedaj razumem, da sem s kakšnim pogreškom zapravil Božjo milost in potem molim tako dolgo, dokler nimam občutka, da mi je greh odpuščen.«

Italijanski operni pevec Mario del Monaco, eden najboljših tenoristov novejšega časa, je v nekem intervjuju povedal: »Vsako jutro, ko vstanem, v duhu pokleknem pred Bogom, da mu rečem: 'Hvala, Gospod, za vse, kar si mi dal,' in se mu iskreno zahvalim.«

Pisatelj  Franc Saleški Finžgar pripoveduje v delu Kakor pelikan, kako je stari pastir Boltežar zjutraj molil: »O Bog, tvoj hlapec je zdajle vstal, da bo Tebi čast dajal, sebi kruha služil. Požegnan je ta kruh z žegnom šentjanževim, pokropljen s kropljenjem angelskim! Ti si mi rekel vstati, daj še tri angelce k meni poslati: Bo prvi zame, za dušo in telo, bo drugi za kočo in hlev, in tretji, da živino pase in pana vse kače in modrase ... Češčena Marija ... ki je bil zame z eno žlajfo trikrat udarjen ...«

Žena in mati za svojo jutranjo molitev najraje gre k sveti maši. Molitev ji v zakonskem in družinskem življenju veliko pomeni: »Če hočem opraviti dobro in koristno jutranjo molitev in s tem posvetiti ves dan, jo najraje združim z zgodnjo jutranjo mašo, ko otroci še spijo. S poslušanjem Božje besede zaposlim duha ter z Božjo mislijo obogatim svojo za ves dan; z navzočnostjo pri obhajanju evharistije more tudi moje vsakdanje življenje postati po Božji daritvi nekaj velikega, lepega, nevsakdanjega; po uživanju evharistične hrane postajam krepkejša v Božjem duhu in resnici.

Vsega tega ne potrebujem le zase, ampak tudi za moža in otroke. Vse lepe, koristne misli, spoznanja in sklepe moram posredovati otrokom, ker s tem učim moliti tudi nje. Postanejo mi vodilo pri vsakdanjem delu in vzgoji. Če svoje srce odpiram po molitvi svojim otrokom in možu, bodo tudi njihova srca bolj odprta Bogu in meni. Če znam sama dobro in prav moliti, bom tako znala moliti tudi v družini. Če se sama znam premagati in ne sitnarim, bodo to zmogli tudi vsi drugi. Če v zakonski težavi prosim Boga za pomoč, mi bo mož postal bolj dostopen ali mi bo sam od sebe prišel naproti.

Molitev me tako ne združuje le z Bogom, temveč tudi z možem in otroki, ki so tempelj istega Svetega Duha, ki prebiva v meni in v njih. Za družino še prav posebej velja Jezusova obljuba, da tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, tam je Bog sredi med njimi.«

Druga mati jutranjo in večerno molitev zelo lepo povezuje z življenjem: »Zjutraj razgrnem pred Gospoda svoje načrte in ga poprosim, naj jih potrdi s svojim blagoslovom in mi da moči, da bom sposobna prenesti preizkušnje in neuspehe pri njihovem izpolnjevanju. Zvečer, ko ležem k počitku, je moja molitev zahvala za vse dobro, kar sem prejela in uspela ustvariti, pa tudi za vse hudo, kar sem z Božjo pomočjo prenesla. Obenem je kesanje za vse spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki so sad moje nepopolnosti in grešnosti. Ničkolikokrat se mi zgodi, da zvečer stojim pred Gospodom praznih rok, z občutkom zagrenjenosti in slabe volje zaradi izgubljenega dneva. Trudim se, a vendar naredim tako malo ali nič dobrega, toliko načrtov ostane neizpolnjenih, toliko sklepov neizvršenih. Takrat še posebno vdano prosim Svetega Duha za spoznanje Božje volje, kajti Gospod pravi: 'Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota' (Iz 55,8).«

Za jutranjo in večerno molitev lahko uporabljamo katerega koli od že omenjenih načinov molitve. Zelo se priporoča molitev rožnega venca in liturgične hvalnice in večernice.

Kardinal Faulhaber pravi, da je jutranja molitev jutranja telovadba duše. Francoski pesnik Baudelaire pa trdi, da je človek, ki zvečer moli, podoben stotniku, ki je razporedil straže in lahko mirno zaspi.

Vseučiliški profesor in znanstvenik Contardo Ferrini je pisal svojemu prijatelju: »Nikakor si ne morem predstavljati življenja brez molitve, prebujenja zjutraj brez srečanja z Božjim nasmehom in zvečer počitka brez misli na Kristusa. Takšno življenje bi bilo podobno temni noči, ... brez pravega duhovnega veselja.«

Sv. Hieronim je dal sv. Evstohiji naslednja navodila, od katerih vsaj nekatera lahko upoštevamo: »Za svetnike naj bo še spanje molitev. Kljub temu moramo določene ure odbrati za molitev. Za čas molitve je najbolj primerna tretja, šesta in deveta ura, jutranja in večerna ura. Tudi ne vstani prej od mize, preden se ne zahvališ Stvarniku. Ponoči pa se vzdignimo dvakrat do trikrat in pri tem ponovimo, kar smo se na pamet naučili iz Svetega pisma. Pred vsakim dejanjem, pred vsakim novim začetkom se pokrižaj!«

Enzo Bearzot, Furlan, trener italijanske državne nogometne reprezentance, je rekel o svoji veri: »Boga doživljam v sebi kot stalno navzočnost. Čutim ga po glasu svoje vesti, ki usmerja vse moje bivanje. Lahko me napadajo, toda če je moja vest mirna, brez omahovanja nadaljujem svojo pot ... Pri delu, ki ga opravljam, ob nedeljah ne morem redno k maši, vsak dan pa se v molitvi pogovarjam z Bogom. Včasih grem k maši skupaj s celotno reprezentanco, kajti skoraj vsi moji 'fantje' so verni.«

Kako je zlasti jutranja molitev pomembna za ves dan, ki po jutranji molitvi lahko postane nenehna molitev, naglaša France Oražem v knjigi Krščanska duhovnost: »Razumljivo pa je, da takšna nenehna molitev sredi dela in skrbi ni mogoča, če se z Bogom ne srečujemo prav v direktni molitvi, v molitveni samoti. V takšni molitvi, posebno jutranji, moremo že vnaprej zaživeti ves dan s tem, da dan z njegovimi težavami, veseljem, potrebami in nevarnostmi prepojimo z molitvenim ozračjem vere in ljubezni. Tu se že srečujemo s konkretnimi osebami, na katere bomo verjetno čez dan naleteli; tu obnovimo pravilne odnose do njih. Tu že vnaprej obvladujemo sami sebe, pomagamo do veljave pravičnosti, vljudnosti, ljubezni, potrpežljivosti, iskrenosti, poštenju itd. Tu gledamo dan v njegovih napetostih, trenjih in bojih, do katerih prihaja zaradi najrazličnejših stališč. V takšni molitvi že vnaprej razpuščamo v sebi ves nered celega dne in se pripravljamo na pravilno notranje razpoloženje, ki je nam kristjanom potrebno v najrazličnejših okoliščinah.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Bog povrni vsem, ki vztrajate v molitvi in darovanju trpljenja za duhovne poklice. Letos bo imela Cerkev na Slovenskem le tri novomašnike: po enega v ljubljanski in mariborski nadškofiji ter enega v redu dominikancev. Naj bo ponovno nekaj pojasnil. Podobo, ki spremlja prizadevanja za duhovne poklice, je naslikal akademski slikar Lojze Čemažar. Pet pšeničnih klasov, vsak ima po 20 zrn, vsebuje bogato vsebino. V vsakem zrnu je 500 rožnih vencev ali 50 dni darovanega trpljenja. Poleg rožnih vencev štejejo tudi druge darovane molitve, križevi poti, litanije … in zlasti delavniške mašne daritve ter darovano trpljenje za duhovne poklice. Z duhovnimi poklici je povezana narisana hostija, saj brez duhovnika ni nobene mašne daritve. Prebodena Kristusova roka je tudi povezana z duhovnimi in zlasti z duhovniškimi poklici.

»Sem kraljica nebes, ki moli za spreobrnjenje grešnikov«

Po svojem prikazovanju sv. Bernardki v Lurdu (Francija) leta 1858 je Marija naslednje leto s svojo navzočnostjo počastila pokrajino Champion v ZDA, ki se nahaja na severovzhodu države Wisconsin blizu Velikih jezer. Mlada belgijska kmetica Adela Brise, stara osemindvajset let, je imela čast, da je trikrat videla sveto Devico Marijo. V začetku oktobra 1859 je Adela videla lepo Gospo, povsem oblečeno v belo, ki je stala med dvema drevesoma, in sicer med javorjem in kanadsko jelko (velik iglavec). Šele pri tretjem obisku Gospe (9. oktober 1859) je Adela vprašala: »V Božjem imenu, kdo ste in kaj hočete od mene?«

Devica Marija je odgovorila: »Sem kraljica nebes, ki moli za spreobrnjenje grešnikov, in želim, da storiš isto. Zjutraj si prejela sv. obhajilo, kar je dobro, vendar moraš storiti še več. Opravi življenjsko spoved in daruj obhajilo za spreobrnjenje grešnikov. Če se ne bodo spreobrnili in delali pokore, jih bo moj Sin prisiljen kaznovati … Zberi otroke te divje pokrajine in jih uči, kar je potrebno za njihovo odrešenje. Nauči jih narediti znamenje križa in prejemati zakramente. Moli za spreobrnjenje grešnikov.«

Da bi ustregel prošnji Device Marije, je Adelin oče takoj po prikazovanjih v kratkem času zgradil kapelo, ki je na srečo stala blizu kraja prikazovanj. Kasneje so skupaj s samostanom in šolo zgradili še drugo kapelo. Gre za današnje »Narodno svetišče naše Gospe dobrega upanja«. Cerkev je posvečena Mariji védne pomoči. Od takrat naprej se tam dogajajo številni čudeži.

Sto petdeset let po prikazovanju Device Marije Adeli je Vatikan razglasil svetišče za edino uradno marijansko središče v ZDA. Krajevni škof je ta kraj proglasil kot mesto Marijinih prikazovanj, ki jih je katoliška Cerkev uradno priznala.

P. John Broussard, rektor narodnega svetišča Marije védne pomoči

 

PO MARIJI K JEZUSU 5. Je tisti, ki se ne odloči za posvetitev Mariji, slabši človek oz. katoličan?

Odgovor na to je zelo preprost: Vsi ljudje smo poklicani k popolnosti. To je v vsej jasnosti zatrdil 2. vatikanski koncil, katerega odsev je tudi novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP). V njem je bilo do leta 1983 zapisano, da so redovniki stan popolnosti. Druga knjiga ZCP je govorila o osebah: o klerikih, o redovnikih in čisto kratko o laikih. Na nek način so bili k popolnosti poklicani redovniki, pa škofje, morda tudi duhovniki, drugi skoraj ne. Novi zakonik govori v 2. knjigi o Božjem ljudstvu. To so najprej vsi verniki, nato laiki in šele nato kleriki in redovniki. Popolnost, svetost je pot, ki je odprta za vse. Vsak v svojem stanu naj si zanjo prizadeva: poročeni, samski, duhovnik, redovnik, škof itd. Nihče ne bo trdil, da je laik slabši človek kot duhovnik ali redovnik z zaobljubami, vsak ima svojo pot popolnosti in svetosti. Cerkev pa nam na tej poti prihaja naproti. Daje nam različna sredstva in pripomočke, da bi lahko postajali boljši, dosegli popolnost. Bogatemu mladeniču je Jezus povedal, da je njegova ovira do popolnosti veliko bogastvo, ki ga je imel. Ni se mu bil pripravljen odpovedati. Ali je človek, ki ob nedeljah ne hodi k maši, slabši človek od zvestih vernikov? Nedvomno ni vzoren kristjan, nekaj mu manjka. Ali je kristjan, ki ne obhaja prvih petkov in sobot, slabši od drugih kristjanov? Če nič drugega, je škoda, da ne uporablja pripomočkov, ki nam jih daje na voljo sveta Cerkev. Isto velja tudi za posvetitev Mariji. Je močno sredstvo na poti k popolnosti, toda verjetno ne za vse enako obvezno. Pa obhajilo? Ali ni Jezus rekel, da kdor ne bo užival njegovega telesa in krvi, ne bo imel življenja v sebi. Pa vsakdanja molitev? Ali moremo živeti kakovostno krščansko življenje brez nje? To je le nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavimo vsi, da bi našli čim bolj jasen odgovor na postavljeno vprašanje.

Alojz Snoj

 

PO MARIJI K JEZUSU 4. In po posvetitvi? Kako naj bi živel katoličan, ki se je posvetil Mariji?

V različnih knjižicah in zgibankah, ki jih je izdalo Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, so povsod dana tudi navodila, kako in na kaj posebno paziti po posvetitvi. Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, to je Jezusu in Mariji, kot odgovor na njuno ljubezen. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo, posnemali njune kreposti ter se varovali greha.

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu obema damo častno besedo, da bomo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, čeprav ne veže pod grehom, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Tudi po posvetitvi ostanemo nestanovitni. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo.

Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec na prvi petek in soboto, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Primerna vsakdanja molitev nas lahko vedno znova spomni, kaj smo obljubili. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Za ohranitev zvestobe posvetitvi je potreben boj zoper zlo v nas in okrog nas.

 

PO MARIJI K JEZUSU 3. Kako se osebna posvetitev Mariji razlikuje od posvetitve naroda?

Prve pobude za posvetitev posameznikov in družin so se porodile takoj po znamenitem obisku fatimske Marije romarice v Sloveniji leta 1997. Med seboj se je povezalo nekaj duhovnikov, redovnikov in laikov. Njihovo pobudo je podprlo okrog 300 podpisnikov iz vrst duhovnikov, redovnikov in laikov. Pobudo so v novembru 1998 poslali slovenski škofovski konferenci, s prošnjo, da prizadevanje za posvetitev odobri in priporoči.

Naši škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, to pobudo radi sprejeli. V vabilu slovenskim vernikom k tej posvetitvi so zapisali: »Ves slovenski narod se vsako leto na veliki šmaren posveti Mariji. Tako bo tudi za naprej. Hkrati priporočamo v letu 1999, kot pripravo na dvatisočletnico Jezusovega rojstva in za dober začetek tretjega tisočletja … bolj osebno in hkratno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pri tej posvetitvi gre za posvetitev posameznikov in družin v okviru župnije, redovne skupnosti, krščanskega duhovnega gibanja ali drugih krščanskih občestev …« Gre torej za osebno, a skupaj z občestvom, h kateremu pripada (družina, redovna skupnost, duhovno gibanje, župnija …), svobodno, dobro pripravljeno posvetitev posameznikov in družin, s posebnim poudarkom na družine, kakršno so poznale naše družine še v predvojnem času. Potrebna je torej prostovoljna odločitev, temeljita molitvena priprava, dobro poznanje narave posvetitve, zlasti še bolj goreče in dosledno krščansko življenje. Preko apostolskega nuncija msgr. Edmonda Farhata smo o našem prizadevanju za posvetitev leta 2000 seznanili tudi svetega očeta. Prejeli smo odgovor: »Z veseljem vam sporočam, da je bilo Vaše pismo zelo skrbno preučeno. Prejel sem častno nalogo, naj Vas obvestim, da sveti oče Janez Pavel II. spodbuja to hvalevredno pobudo.«

Drugo pa je posvetitev sveta, naroda, župnije redovne skupnosti. Ta se izvrši po predstojniku: papežu, škofu, župniku, družinskem očetu itd. Tako so ravnali v preteklosti papeži, tako škofje in drugi predstojniki. Takšna posvetitev ima svoj pomen, saj jo predstojnik izvrši kot zastopnik skupnosti. Čim bolj so posamezniki v edinosti s predstojnikom in z njim sodelujejo, tem popolnejša je. Vendar pri tej posvetitvi pogosto manjka volja vsakega posameznika, njegova osebna odločitev in izročitev, in je zato manj popolna.

Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je leta 2003 poslal slovenski škofovski konferenci pobudo za posvetitev naših župnij, ki naj bi jo opravili župniki. Škofovska konferenca je odgovorila: »Škofje se strinjajo s pobudo posvetitve župnij Jezusovemu in Marijinemu Srcu«. Lahko bi rekli, da je posvetitev naroda ali župnije goreča molitev predstojnika za izročene mu vernike. V tej molitvi župnik med drugim moli: »Posvetim in izročam ti vse župljane, začenši od najslabotnejših, od še ne rojenih do bolnih, invalidnih in ostarelih. Izročam ti naše družine, naše otroke, našo mladino ter samske in ovdovele. Posebej te prosim za neurejene, ranjene in razbite družine …«

PO MARIJI K JEZUSU 2.Zakaj živeti z Marijo, zakaj se ji posvetiti? Kaj nam prinaša odnos z njo?

Naj najprej spomnim, da je Marija že pri svojem drugem prikazanju v Fatimi 13. junija 1917 med drugim rekla: Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta, (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote«. Ne pozabimo, da je papež Leon XIII. že leta 1899 ves svet posvetil Jezusovemu Srcu, da je papež Pij XII. leta 1942 ves svet posvetil Marijinemu Srcu, da je isto storil tudi ljubljanski škof Rožman leta 1943 za svojo škofijo in vso Slovenijo. Še posebej odmevna je bila posvetitev, ki jo je izvršil papež Janez Pavel II. skupaj s škofi leta 1984 in v svetem letu 2000, ko je skupaj s 1500 škofi ves svet izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Besedo posvetitev v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati popolnoma posvetila svoji družini. To pomeni, da mati ves svoj čas in svoje moči žrtvuje za svojega moža in otroke, pa tudi, da se odpoveduje drugim dejavnostim, ki bi jo pri tem ovirale. Ali ne posveti športnik, atlet, kolesar, nogometaš ali kdor koli drug, največ časa na svojih treningih za uspeh in cilje, ki si jih je zadal. Enako drugi športniki, enako umetniki vseh vrst, glasbeniki in drugi. Čim bolj je cilj vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa je nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Posvetitev so z veliko vnemo priporočali tudi papeži: Pij XII., Pavel VI. in Janez Pavel II. To je storila tudi Chiara s svojimi prvimi prijateljicami, ko jih je Božja ljubezen zlila v eno. »Čutili smo spodbudo, da se posvetimo Mariji, in smo Jezusa v evharistiji prosili, naj nas daruje svoji Materi tako, kakor zna storiti samo On … Imeli smo vtis, da nas je s tisto posvetitvijo Marija obdala s svojo brezmadežnostjo.«

Teologinja Marisa Cerini to posvetitev razlaga takole: »Posvetitev, za katero gre tu, odseva izviren značaj posvetitve Bogu, ki ga zasledimo pri vsaki biblični posvetitvi, bodisi občestveni (kot je bila posvetitev izvoljenega ljudstva) bodisi osebni. Pri tej ima prvo pobudo Bog: On kliče k posvetitvi in on 'posvečuje' tiste, ki se odzovejo njegovemu klicu, on jih naredi svete, kakor je svet on, to je, daje jim svojo svetost. Podobno tudi posvetitev Mariji … uresničuje On …«

Prvi, ki se je njunima Srcema posvetil, je bil sv. Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Vzor popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus. Ob svojem prihodu na svet pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil …« To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih rokah v jeruzalemskem templju in ga v svojem življenju vedno znova ponavljal. Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za svojo družino …

Vsi ljudje smo Jezusovi že zato, ker je naš Stvarnik in Odrešenik. Še boj smo postali njegovi pri svetem krstu. Nismo pa le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Biti moramo tesno povezani z njo. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in posnemali njune kreposti ter se varovali greha.

Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje bodisi Kristusovega bodisi Marijinega telesnega srca kot odličnega dela človeškega telesa. V ospredju sta Kristus in Marija sama, njuno telesno srce pa je pri tem simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Eden najlepših primerov »posvetitve« Mariji je v meditaciji Chiare Lubich pred tabernakljem: »Zakaj si hotel ostati na zemlji, na vseh krajih sveta, v presladki evharistiji in Ti, ki si Bog, nisi našel načina, da bi pripeljal in pustil na zemlji tudi Marijo, mater vseh nas, ki potujemo?« V tišini se je zdelo, da odgovarja: »Nisem je pripeljal, ker jo hočem zopet videti v tebi.« Biti podobni njej, znova zaživeti Marijo, je nedvomno najlepša posvetitev, upodobitev po Mariji.

PO MARIJI K JEZUSU Posvetitev Mariji 1.Kakšna je Marijina vloga v našem življenju? V življenju posameznikov, narodov, človeštva?

Predvsem je potrebno najprej vsaj nekoliko odkriti, kdo je Marija, da bi lahko gojili globoko ljubezen do nje. V zgodovini človeštva so trenutki, ko je vse odvisno od ene osebe. Tako je bilo pri oznanjenju. Ko je angel sporočil Mariji, da bo rodila sina, ki naj mu da ime Jezus, je bilo resnično vse odvisno od njenega sodelovanja. »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi«. Tako je bilo, ko je obiskala sorodnico Elizabeto, ki ji je na pozdrav odgovorila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« Podobno tudi v Kani Galilejski: »Karkoli vam reče, storite.« Karkoli katoličani verujemo o Mariji, temelji na tem, kar verujemo o Kristusu. Prava marijanska pobožnost nujno vodi h Kristusu. Marija dejansko preseva Boga.

Marija je kot edinstveno bitje vključena v Sveto Trojico, vsa odeta v Božjo besedo. O tem nam govori Magnificat, ki je sestavljen iz stavkov Svetega pisma. Marija ni bila samo dekle iz Nazareta, najlepše bitje na svetu, temveč Božja Mati. Marija je radost nebes, najljubša hči nebeškega Očeta, Mati Božjega Sina, nevesta Svetega Duha ter naša nebeška Mati. Ko se je Jezus s križa ozrl nanjo, je dejal: »Žena, glej tvoj sin«. In Janezu: »Glej, tvoja mati.« S posvetitvijo Mariji, nas ona obdaja s svojo brezmadežnostjo. Marija je Mati lepe ljubezni. Božji načrt nad nami je, da znova zaživimo Marijo. Tudi mi moramo biti samo Božja beseda. Vsak izmed nas naj bi postal mala Marija.

Obstaja pa še en trenutek iz njenega življenja: Marija ob vznožju križa v svoji osamljenosti. Jezus je v svoji zapuščenosti na križu v polnosti izrazil bogastvo, ki ga je imel v sebi. V zapuščenosti izrazi vrhunec bolečine in jo spremeni v ljubezen. Enako kot Jezus ima tudi Marija svoj vrhunec: To je njena osamljenost, njena zapuščenost.

Da bi se posamezniki znali použiti v edinosti, bi morali znati žrtvovati svoj jaz in pozabiti nase. Enako velja tudi za narode. »Vsak narod bi moral preseči lastne meje in gledati onkraj njih; prišel je trenutek,« pravi Chiara, »ko je treba ljubiti domovino drugega, kakor svojo … ni dovolj, da se odpovemo sami sebi. Današnji časi od Kristusovega učenca zahtevajo več: krščansko družbeno zavest, s katero bo mogel oblikovati po Kristusovi postavi ne le svoje dežele, temveč bo pomagal graditi tudi druge dežele z vesoljno naravnanostjo Cerkve, z nadnaravnim pogledom …«. Zato Marija ni samo moja Mati, ampak je tudi Mati Slovencev, Hrvatov, Portugalcev, Poljakov, Nemcev, Francozov in Italijanov, je preprosto Mati vsega človeštva.