Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 31. januar 2023

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (6)   Posvetitev Cerkve, sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu  

Štiri mesece pred nastopom komunistične oblasti v Rusiji je Marija 13. julija 1917 fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, razodela posebno skrivnost, ki ima tri dele. Besede, ki se v drugem delu nanašajo na posvetitev Rusije, so naslednje: »Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir […] Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša [svetovna vojna]. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta. Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Za »zadostilno obhajilo na prve sobote« je prišla Marija prosit Lucijo 10. decembra 1925, ko je bila ta pri sestrah dorotejkah v Pontevedri v Španiji: »Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«

Devica Marija je »prišla prosit za posvetitev Rusije« sestro Lucijo 13. junija 1929 v Tuyu v Španiji: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil.«

Marija je s tem izpolnila napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; izvrši naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog Rusijo rešil. Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v spreobrnjenju Rusije in njeni osvoboditvi brezbožnega komunizma ter njegovih posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja. Pogoji so bili trije: obhajanje prvih sobot, posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu in prenehanje žaliti Boga. Dejansko bi pravočasno množično obhajanje prvih sobot in pravočasna posvetitev Rusije zmanjšali grešnost človeštva ter medsebojne napetosti v svetu.

Če gledamo globlje, kakor gledajo zgodovinarji, bomo ugotovili: Ker ni bil izpolnjen noben od omenjenih pogojev, se je začela druga svetovna vojna. Bog jo je dopustil. Škof škofije Leiria, kamor spada Fatima, je za svojo škofijo uvedel pobožnost petih prvih sobot na fatimski način šele po začetku druge svetovne vojne. Pri nas jo je uvedel škof dr. Gregorij Rožman v letu 1943 in s tem po mnenju nekaterih preprečil ob osamosvojitvi Slovenije, v desetdnevni vojni leta 1991, večje prelivanje krvi, kakršnega so bile deležne takratne južne jugoslovanske republike.

Posvetitev Rusije v sodelovanju z večino škofov je izvršil šele Janez Pavel II. 25. marca 1984. Papež Pij XII. je sicer Cerkev in svet, vključno z Rusijo, leta 1942 posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, leta 1952 pa je v ponovitvi posvetitve celo izrecno imenoval “na prav poseben način vse narode Rusije,” vendar niso z njim sodelovali škofje po svojih škofijah, kakor je naročila Devica Marija.

Bog je najprej poslal prosit za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti, tudi na svojega škofa.

Ko je sestra Lucija vprašala Kristusa, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi papež izvršil posvetitev, je dobila odgovor:

»Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.«

‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’

»O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo (pre)pozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.«

ponedeljek, 30. januar 2023

 PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Gospodovo razglašenje

»Kako se bo to zgodilo?« se tudi sami sprašujemo z besedami, ki jih je Devica Marija izrekla nadangelu Gabrielu. In ona sama, Kristusova mati in mati Cerkve, nam odgovarja: s svojim zgledom popolne razpoložljivosti Božji volji – »zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Ona nam kaže, kako naj bomo Gospodovo »razglašenje«, v odprtosti srca za moč milosti in v zvestobi besedi njenega sina, ki je luč sveta in končni cilj zgodovine.

Homilija, 6. januar 2006

nedelja, 29. januar 2023

 PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Božji obraz

Kdo nam lahko bolje kot Marija pomaga na tej zahtevni poti svetosti? Kdo nas lahko bolj kot ona uči častiti Kristusa? Ona naj predvsem novim rodovom pomaga prepoznavati v Kristusu resnični Božji obraz, ga častiti, ljubiti in mu s popolno predanostjo služiti.

Opoldanski nagovor, 7. avgust 2005

sobota, 28. januar 2023

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.   Otrokov obraz

Naj nam Marija pomaga, da bi v obrazu betlehemskega otroka, ki je bil spočet v njenem deviškem telesu, prepoznali božanskega Odrešenika, ki je prišel na svet, da bi nam razodel pristno Božje obličje.

Opoldanski nagovor, 4. december 2005

petek, 27. januar 2023

 PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Poklicanost in poslanstvo

Poklicanost in poslanstvo

Marija je Jezusa z vero sprejela in ga z ljubeznijo dala svetu. To je tudi naša poklicanost in poslanstvo, poklicanost in poslanstvo Cerkve: sprejeti Kristusa v svoje življenje in ga podarjati svetu, »da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17).

Opoldanski nagovor, 8. december 2006.

četrtek, 26. januar 2023

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Duhovno učlovečenje

Duhovno učlovečenje

»Ob prvem prihodu«, piše sveti Bernard, »je bil Kristus naše odrešenje, ob zadnjem se bo razodel kot naše življenje, ob tem je naš počitek in naša tolažba« (Govor o adventu V, 1). Prvobitni vzor za tisti Kristusov prihod, ki bi ga lahko imenovali »duhovno učlovečenje«, je vedno Marija. Tako kot je deviška Mati v svojem srcu ohranila Besedo, ki je postala meso, tako sta vsaka posamezna duša in celotna Cerkev poklicani, da v svojem zemeljskem romanju čakata Kristusa, ki prihaja, in ga sprejemata z vedno novo vero in ljubeznijo.

Homilija, 2. december 2006

 

sreda, 25. januar 2023

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.   Rojevati Kristusa

Rojevati Kristusa

»Če je po mesu Kristusova mati samo ena, pa po veri vse duše rojevajo Kristusa; vsaka namreč vase sprejme Božjo besedo« (Ambrozij, Razlaga evangelija po Luku, II, 26). Tako nas sveti cerkveni učitelj, ko razlaga Marijine besede, vabi, da v svoji duši in življenju naredimo prostor, v katerem Gospod lahko najde bivališče. Ne smemo ga zgolj nositi v srcu, ampak ga moramo prinašati svetu – tako tudi mi lahko rojevamo Kristusa našemu času. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da ga bomo poveličevali z Marijinim duhom in dušo in spet prinesli Kristusa našemu svetu.

Kateheza, 15. februar 2006

torek, 24. januar 2023

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (23)   Križ dvoma (2)  

V prejšnji številki smo se srečali s Petrom, ki je podvomil ali bo lahko hodil po vodi. Začel se je potapljati, ker ni več zaupal. Gledal je samo na to, kar je človeško, in pozabil, da ima ob sebi Jezusa, ki lahko naredi, karkoli hoče. Jezus se ga je v dvomu in nemoči spomnil ter mu pomagal. To je lep zgled Jezusovega in Božjega ravnanja z dvomljivci. Bog nas zaradi dvomov ne kaznuje, temveč nam pomaga. Bog vidi v človekovo srce in ve, koliko bolečine povzroči dvom, zato nas hoče dvomov rešiti in nam pomagati. Pogosto slišimo besede: Bog tudi s krivimi črtami piše ravno. To pomeni, da nam je Bog tudi v dvomih ob strani in hoče iz njih narediti nekaj dobrega za nas.

Vedeti moramo, da neprostovoljni dvom ni greh, ampak je trpljenje za našo dušo. Dvomi, ki nas pretresajo, so znamenja in preplahi, da v sebi še nismo dovolj trdni. Potrebno se je še utrjevati, iskati in moliti, da bomo prišli do večje trdnosti. Pojavljajo se nam vprašanja, na katera ne vemo odgovorov, ali pa nas mučijo dvomi, ali prav ravnamo. Vse to je znamenje, da smo sami v sebi nebogljeni in nemočni. Potrebno se je še močneje nasloniti na Boga, da bomo ob njem postali trdni. Vedno nam je v pomoč molitev.

Dvom, ki se pojavi v naši notranjosti, je klic k novemu iskanju. Kar je bilo v nas do sedaj trdno, za naprej ne zadošča več, potrebno je na novo utrditi in poglobiti vero, da se ne zamaje še bolj. Dvom nas opozarja, da je potrebno biti buden in iskati naprej. Vedno bolj se je treba naslanjati na Boga in poslušati besede, ki nam jih govori. Prositi in moliti je treba, naj nam Bog pomnoži vero, da bomo zmogli iz dvomov iziti kot zmagovalci, bolj trdni v veri. Noben dvom nam ne more do živega, če čakamo, iščemo in prosimo. Rešitev iz dvoma mogoče ne bo prišla takoj. Morda bo potrebno dolgo čakati na razsvetljenje in trdnost. Zaupati moramo Bogu, da nas ni zapustil in da nas varuje vsega hudega. V dvomu je potrebno veliko moliti in hote verovati. Trpečemu človeku se zdi, da je Bog daleč od njega ali da ga je zapustil. Ne smemo se prepustiti paniki, da nas še bolj ohromi in nam pobere še zadnje moči, ki jih imamo. Potrebno je čakati in zaupati proti upanju. Čeprav nam vse govori drugače, je treba upati proti upanju. Dobro si je velikokrat ponoviti: Verujem, čeprav ne morem razumeti, zanesem se na vse, kar si nam razodel, čeprav se mi vse zdi nesmiselno. Truditi se je potrebno, da iščeš in iščeš naprej. Bog nas čaka, da nas preseneti in nam razodene čudovite reči.

Mnogi svetniki so doživljali hude dvome in težke notranje boje. Čutili so se popolnoma zapuščene in oddaljene od Boga. Čeprav jim je bil Bog blizu, ga niso čutili. Bili so prazni in brez vsakega navdiha za dobro molitev. Povsod so se jim postavljala vprašanja in dvomi, bili pa so zvesti do konca. Čeprav se jim je vse zdelo prazno, niso delali pomembnih odločitev, marveč so čakali na čas, ko bodo Boga čutili bolj blizu. Iz takega dvoma in trpljenja se je rodila njihova še večja trdnost v veri. Postali so še bolj goreči in močni. Bogu so se še bolj približali. Dvom jim je postal v blagoslov. Ker niso čutili Božje pomoči, so morali v suhoti iskati in klicati Boga. On jih je spremljal in varoval, da se jim ni zgodilo kaj hudega.

Pojavijo se lahko tudi tako hudi dvomi, da se zamaje vsa vera v Boga. Človek lahko začne dvomiti, če Bog sploh je. V takem stanju se je potrebno opirati samo na to, kar že nosimo v sebi. Verovati je treba z močno silo in prositi z veliko zaupnostjo. Res se vse podira, a ne smemo pasti skupaj z ruševinami. Treba se je vedno prepričevati in verovati z voljo. Gospod, verujem in hočem verovati, čeprav ničesar več ne razumem. Hočem se zanesti na vse, kar si povedal, pa čeprav mi vse okoli mene govori drugače. Držati se moramo Pavlovega naročila, ki ga je dal Galačanom: »Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!« Ostati je potrebno pri tem, kar sem do sedaj veroval, in se ne pustiti premagati dvomu.

Dvom lahko postane za človeka tudi poguba, če mu podleže. Če človek, ki se ga poloti dvom, ne naredi ničesar, ta dvom postaja vedno močnejši in nas lahko premaga. Vedeti moramo, da noben dvom ne traja vse življenje. Dvom izgine, ko se stvari razčistijo. Najbolj nevarno je v dvomu izgubiti še zadnjo iskrico upanja. Vedno je treba imeti upanje, da je Bog večji od vseh naših dvomov. Če nas obide strah in popolnoma izgubimo upanje, da se je še mogoče rešiti dvoma, lahko postanemo popolnoma nemočni. V hudem dvomu tudi ni dobro z vso silo iskati kakršnekoli rešitve. Treba je čakati in vztrajati v upanju. Treba se je pogovoriti s kakim duhovnikom, ki mu zaupamo. Če pa človek izgubi vse upanje, se nam tudi Bog ne more več približati, ker je človek čisto obupan.

Tudi v redovnem in Bogu posvečenem življenju se lahko pojavijo hudi dvomi. Tega se ne smemo ustrašiti. Lahko se nam zdi, da bi mogoče kako drugače bolj služili Bogu. Take misli in rešitve je treba pustiti ob strani in vztrajati do konca. Boj, ki se dogaja v srcu, je treba bíti z vsemi močmi, ostajati na svojem dosedanjem položaju in nikakor ne delati hitrih odločitev po trenutnih spoznanjih. Ta spoznanja so običajno lažna in se nam kažejo v neresnični luči. Ker je vsa notranjost od trpljenja razbolena, se nam vsak majhen žarek zdi kot nova luč za življenje. Če mu zaupamo, nas lahko spelje na krivo pot. Podoben je jutranji zarji. Preden vzide sonce, je vsa lepa in rdeča. Kaže se, kot da smo v nebesih. Tudi stvari okoli nas so vse svetle in obsijane od zarje. Ker jih ne vidimo v pravi luči, se nam kažejo drugačne kot običajno. V njih ni vsakdanje ostrine, saj so vse zlate. Ko pa se pokaže sonce, lepe in čudovite barve izginejo. Tudi stvari okoli nas niso več tako pravljične, ampak vsakdanje. Kar je bilo lepega, je minilo in ostalo je samo to, česar smo že vajeni. V človeku je ostalo kvečjemu nekoliko žalosti in razočaranja, da v svetu ni tiste lepote, ki se nam je dozdevala.

V temni noči dvoma in negotovosti se je potrebno še trdneje okleniti Boga. Samo nanj se je treba nasloniti in mu zaupati do nespameti. Vsak dan znova mu je potrebno darovati svoje trpljenje in ga prositi, naj v naše življenje vendar spet posije sonce njegove dobrote. Toda pri vsem tem je potrebno moliti tako, kot nas Jezus uči v očenašu: Zgodi se tvoja volja. Ne smemo izsiljevati rešitve. Potrebno je Bogu prepustiti vso stvar in mu zaupati, saj vedno stori tako, da je prav. V misli si je potrebno priklicati Marijo. Tudi ona je bila pred težkimi odločitvami, še posebej, ko jo je obiskal angel Gabrijel in ji sporočil, kakšen načrt ima Bog z njo. V trenutku ji je vse življenje postavil na glavo. Vse, kar je imela pred očmi, se ji je sesulo, vendar je bilo njeno zaupanje v Boga tako veliko, da ni oklevala v sodelovanju. Čeprav ni razumela, kako se bo to zgodilo, je z ljubeznijo iz vsega srca izrekla svoj da. Tako zelo je zaupala v Božjo voljo, da se ji je zdelo popolnoma naravno, da bo najboljše zanjo in za vse ljudi, da jo izpolni. Bog je ni prisilil sprejeti svojega načrta. Po angelu jo je prišel vprašat, če je pripravljena sodelovati. Tako zelo mu je zaupala, da je lahko takoj rekla svoj zgodi se.

Tudi Marija naj nam bo pomočnica v vseh naših dvomih. Naj nam pomaga, da bo tudi vsak izmed nas mogel reči: Zgodi se tvoja volja tudi v mojih dvomih.

p. Branko Petauer

ponedeljek, 23. januar 2023

MOLITEV POSVETITVE JMS (23)   »Rad bom molil rožni venec osebno, v družini in v drugih skupnostih«  

Papež sv. Janez Pavel II. je čas od oktobra 2002 do oktobra 2003, pred 20 leti, razglasil za leto rožnega venca. Ob razglasitvi tega leta je o sebi dejal: »Od mojih otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju važno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in svoji globini. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu: Moja duša poveličuje Gospoda! Želim se zahvaliti Gospodu z besedami njegove najsvetejše Matere, pod katere varstvo izročam svojo petrinsko službo: Ves sem tvoj!«

Papež sv. Janez Pavel II. je v molitev rožnega venca uvedel veliko novost: vanj je vključil Jezusovo javno delovanje, ki smo ga do tedaj v rožnem vencu pogrešali. Tako imamo zdaj štiri dele rožnega venca: veseli, svetli, žalostni in častitljivi del. K svetlemu delu spada pet skrivnosti luči: Jezusov krst v Jordanu, njegov prvi čudež v Kani, oznanjevanje Božjega kraljestva in klicanje ljudi k spreobrnjenju, razodetje njegovega veličastva na gori Tabor, postavitev svete evharistije. Molitev rožnega priporočajo vsi papeži, tudi sedanji papež Frančišek.

Devica Marija je v več od Cerkve priznanih prikazovanjih, zlasti v Lurdu in Fatimi, naročala, naj molimo to molitev. V Lurdu in Fatimi se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je v Lurdu Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi Gospa prebirala jagode rožnega venca. V Fatimi je vsakokrat trem pastirčkom naročila, naj rožni venec molijo vsak dan. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Pastirčki so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj in med prikazovanji. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je “Gospa rožnega venca”. Frančišek in Jacinta sta imela velikokrat v rokah rožni venec zlasti v svoji zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan.

Klic k poživitvi molitve rožnega venca je danes še posebej pomemben, ker smo to molitev zelo opustili. Ta molitev je zato tako pomembna, ker je dostopna vsem kristjanom v vsakem času in v vseh starostnih dobah in ker nas vodi h koreninam naše vere, k Jezusu in Mariji, k evangeliju. Je celo njegov povzetek, spremenjen v molitev. Po dobri molitvi rožnega venca lahko dosežemo versko prenovo na Slovenskem. Vsi, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu, naj bi zvesto držali, kar smo obljubili v posvetitveni molitvi: »Rad bom molil rožni venec osebno, v družini in v drugih skupnostih.« Naj ta čudovita molitev zopet postane molitev vsakega vernika, naših družin in drugih skupnosti!

p. Anton

nedelja, 22. januar 2023

Srce Jezusovo – znamenje rešitve za naš čas  

Treba se je zateči k Presvetemu Srcu, je zapisal papež Pij XII.: »Zato bomo po zgledu našega neposrednega prednika vsem našim sinovom v Kristusu zopet ponovili ono opozorilo Leona XIII. nesmrtnega spomina: 'Glej, danes se nudi očem drugo presrečno in Božje znamenje, namreč Presveto Srce Jezusovo, ... ki v sijajni svetlobi žari med plameni. V njem je vse upanje. Od njega moramo prositi in pričakovati rešitev človeštva'. Ob zatonu 19. stoletja je Leon XIII. s temi besedami nagovoril vse vernike in prav tako tiste, ki so z iskrenim srcem zaskrbljeni za lastni blagor in za blagor človeške družbe« (št. 70).

Po izročilu je cesar Konstantin na nebu videl križ in napis: »V tem znamenju boš zmagal!« Po besedah Leona XIII. in Pija XII. je rešilno znamenje za danes Presveto Srce Jezusovo. Seveda pa sta obe znamenji združeni v Jezusu na križu, ki ima prebodeno srčno rano, iz katere sta pritekli voda in kri. Za vsakega kristjana in za vso Cerkev velja: »V tem znamenju boš zmagal!«

Zelo tolažilne so besede Pija XII.: »Ko je naš Zveličar odšel v nebesa obenem s svojim telesom, ki je bilo okrašeno s sijajem večne slave, in ko je sedel na Očetovo desnico, ni prenehal ljubiti z najsilnejšo ljubeznijo Cerkev, svojo nevesto; in v tej ljubezni bije tudi njegovo srce. Na rokah, nogah in na strani nosi sijajna znamenja ran, ki razodevajo njegovo trojno zmago, to je zmago nad satanom, grehom in nad smrtjo« (št, 40).

p. Anton

sobota, 21. januar 2023

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS   SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (22)   Povratek k virom  

Verniki se morajo po besedah Pija XII. v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega »za češčenje Presvetega Srca Jezusovega vrniti k Svetemu pismu, k nauku izročila in k sveti liturgiji kot k čistemu in globokemu viru, če hočejo prodreti v njegovo notranje bistvo in s pobožnim premišljevanjem prejeti hrano za okrepitev in večanje verske gorečnosti. Če to češčenje verniki gojijo stalno, z razsvetljenim razumom in globokim spoznanjem, je nemogoče, da ne bi prišli do tistega prijetnega spoznanja Kristusove ljubezni, ki je vrhunec krščanskega življenja« (št. 55).

Pij XII. se vnaprej veseli »duhovnih sadov, ki bodo privreli v Cerkvi, če bodo verniki to pobožnost pravilno, kakor smo jo razložili, razumeli in jo v dejanju izvrševali« (št. 75).

Papež ob naslonitvi na hvalospev za praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ponižno prosi »Boga, da bi se po vsem svetu čim bolj razširilo najprijetnejše gospostvo in kraljestvo Jezusovega Srca, namreč 'kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni' (št. 75).

 

petek, 20. januar 2023

Četrt ure pred Najsvetejšim (Spodbude sv. Antona Marije Clareta)  

Ni treba mnogo vedeti, da mi ugajaš; dovolj je, da me zelo ljubiš. Govori z menoj preprosto, kot bi govoril s svojim največjim prijateljem. 

Ali me moraš za koga kaj prositi?

Imenuj njegovo ime, potem pa reci, kaj bi rad, da zdaj storim zanj. Prosi mnogo! Ne omahuj pri prošnji. Govori mi preprosto in odkrito o ubogih, katere hočeš tolažiti, o bolnikih, katere vidiš, da trpijo, o zablodelih, katere želiš privesti na pravo pot. Povej mi za vsakega vsaj eno besedo.

In zase, mar ne potrebuješ zase kakšne milosti?

Povej mi odkrito, da si obdan z napuhom, samoljuben, nestalen, nemaren … potem me pa prosi, da ti pri majhnem ali velikem naporu pridem pomagat, da se tega osvobodiš. Nikar se ne sramuj! Je mnogo pravičnih, mnogo svetnikov v nebesih, ki so imeli popolnoma enake napake, toda molili so ponižno … in polagoma so se osvobodili. Tudi se ne obotavljaj prositi za zdravje, kakor tudi za srečen konec svojih del, svojih poslov ali študijev. Vse to ti lahko dam in ti bom tudi dal. Želim, da me za to prosiš, kolikor to ni ovira za tvoje posvečenje, ampak ga pospešuje in podpira. In kaj potrebuješ ravno danes? Kaj naj zate storim? Če bi tí vedel, kako zelo želim, da bi ti pomagal!

Imaš prav zdaj kakšen načrt?

Povej mi ga. S čim se ukvarjaš? Kaj premišljuješ? Kaj želiš? Kaj lahko storim za tvojega brata, kaj za tvojo sestro, tvoje prijatelje, tvojo družino, tvoje predstojnike? Kaj bi rad ti zanje naredil? Kar zadeva mene: Mar ne želiš, da bi me častili? Mar ne bi rad nekaj dobrega naredil svojim prijateljem, katere morda zelo ljubiš, ki pa morda živijo, ne da bi mislili name. Povej mi: Kaj danes posebej zbuja tvojo pozornost? Kaj prav zelo želiš? Katera sredstva imaš, da to dosežeš? Povej mi, če se ti kak načrt ne posreči, in jaz ti bom razodel vzroke za neuspeh. Mar me ne bi rad pridobil zase?

Si morda žalosten ali slabo razpoložen?

Povej mi vse podrobnosti, kar te žalosti. Kdo te je ranil? Kdo je užalil tvoje samoljubje? Kdo te je preziral? Poročaj mi o vsem in kmalu boš tako daleč, da mi porečeš, kako po mojem zgledu vse odpuščaš, vse pozabljaš. Kot plačilo boš prejel moj tolažljivi blagoslov. Se morda bojiš? Čutiš v svoji duši tisto nedoločljivo pobitost, ki ni upravičena, pa kljub temu ti ne neha trgati srca? Vrzi se v roke moje previdnosti! Sem pri tebi, na tvoji strani. Vidim vse, slišim vse in te ne zapustim niti za trenutek. Čutiš, da te ne sprejemajo tisti ljudje, ki so te prej imeli radi in so te sedaj pozabili ter se oddaljili od tebe, ne da bi jim dal za to najmanjši povod? Prosi zanje in jaz jih bom pripeljal nazaj, če le ne bodo postali ovira za tvoje posvečenje.

Mar mi nimaš poročati ničesar veselega?

Zakaj ne pustiš, da se veselim s teboj, saj sem vendar tvoj prijatelj? Povej mi, kaj je tvoje srce tolažilo od zadnjega obiska pri meni in te nagnilo k veselju. Morda si doživel prijetna presenečenja, morda si prejel vesele novice, pismo, znamenje naklonjenosti; morda si premagal kakšno težavo, prišel iz zelo težkega položaja? Vse to je moje delo. Ti mi moraš enostavno reči: Hvala, moj oče!

Mar mi nočeš ničesar obljubiti?

Berem v globini tvojega srca. Lahko je varati ljudi, ne pa Boga. Govôri mi torej popolnoma odkrito! Si popolnoma odločen, da se več ne izpostaviš tisti priložnosti za greh, da se odpoveš tistemu predmetu, ki ti škoduje, da ne boš več bral tiste knjige, ki je izzivala tvojo domišljijo, da ne boš hodil s tistim človekom, ki je motil tvoj dušni mir? Ali boš zopet obziren, ljubezniv in prijazen do onega človeka, katerega si imel do danes za sovražnika, ker se je pregrešil zoper tebe?

Pojdi zopet k svojemu navadnemu opravilu, k svojemu delu, svoji družini, k svojemu študiju. Toda ne pozabi na četrt ure, ki sva jo oba tu preživela. Ohrani, kolikor ti je mogoče, molk, skromnost, notranjo zbranost, ljubezen do bližnjega.

Ljubi mojo Mater, ki je tudi tvoja.

Pridi zopet s srcem, ki bo še bolj polno ljubezni, še bolj vdano mojemu Svetemu Duhu! Potem boš našel v mojem Srcu vsak dan novo ljubezen, novo naklonjenost in nove tolažbe.

četrtek, 19. januar 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU             Božje ljudstvo usposobljeno za bogoslužje  

Prva Mojzesova knjiga pripoveduje, da sta očak Abraham in njegova žena Sara bila že ostarela in neplodna, ko je Bog Abrahamu obljubil sina. Apostol Pavel v pismu Rimljanom pravi, da je Abraham ob Božji obljubi, čeravno je »videl, da mu je telo že zamrlo, … in da je Sari naročje omrtvelo« (Rim 4,19), verjel Bogu, »ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni« (Rim 4,17). Zaradi tega sveti Pavel pravi, da Abrahamovi sinovi niso sinovi po mesu, ampak so sinovi po Božji obljubi, ki so poklicani v bivanje po Božjem glasu, in so torej sinovi Abrahamove vere. Ustvarjalni Božji klic je Abrahamu podaril sina obljube, Izaka, v naslednjih stoletjih pa je ta isti ustvarjalni klic poklical, ustvaril izvoljeno ljudstvo. Hebrejska beseda qahàl (občina, zbor, občestvo, skupnost) prihaja iz qol (glas): qahàl Jahvè je občestvo, ki ga je sklical Bog. Podobno je z grškim pojmom ekklesia, iz korena glagola kalein, ki pomeni klicati. Oboje prevajamo kot Cerkev.

Ko Bog pokliče Mojzesa in mu naroči naj izpelje ljudstvo iz Egipta, izrazi tudi smoter te izjemne osvoboditve: »ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori« (2 Mz 3,12). Častiti Boga za ljudstvo pomeni obhajati njegov kult, torej bogoslužje, ki stalno vključuje pripoved o odrešilnem Božjem delovanju. Ko mu predloži zavezo na Sinaju, Bog pravi: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,5–6). In prerok Izaija pravi: »Ljudstvo, ki sem ga zase upodobil, bo pripovedovalo mojo hvalo« (Iz 43,21). Iz tega lahko razumemo, da Božji klic, ki je v bivanje priklical ljudstvo, iz njega ustvarja ljudstvo, ki je sposobno kulta torej usposobljeno za bogoslužje, usposobljeno, da slavi in pripoveduje Božja odrešilna dela. V pismu Galačanom apostol Pavel zapiše, da se je obljuba, ki jo je Bog dal Abrahamu: »blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji zato, ker si slušal moj glas« (2 Mz 22,18), najpopolneje izpolnila v Kristusu, zato Pavel zaključi: »Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči« (Gal 3,29). Pavel pravi tudi: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!«« (Rim 8,14–15).

S krstom in darom Kristusovega Duha, ki napolnjuje srca vernih, postanemo kristjani deležni vsega, kar je Kristusovo, v meri svoje razpoložljivosti njegovim navdihom. Tako se usposabljamo biti sinovi v Sinu, postajamo sposobni živeti polno predanost Očetovi volji v drži stalne zahvale njemu. Smo torej ljudstvo ustvarjeno za bogoslužje.

V vzvišenem trenutku ljubezenske izročitve in pokorščine Očetu Jezus skliče svoje najbolj zveste učence in podeli z njimi dejanje svoje popolne podaritve, dejanje anticipirano med zadnjo večerjo: »Ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). S tem Jezus ustvari med Bogom in ljudmi vez popolne občestvene edinosti: njegovi postanejo deležni njegovega telesa in krvi, to je: deležni polnosti njegovega življenja (ter trpljenja in vstajenja). »Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo Božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga … Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,12.13.16).

Iz udeležbe na tej Kristusovi polnosti postaja ljudstvo duhovniško ljudstvo: »Mi smo namreč, ki služimo Bogu v njegovem Duhu« (Flp 3,3). Najpopolnejše bogoslužje je opravil Jezus, ne zato, ker je neprekinjeno hvalil Boga ampak, ker je živel svoje življenje v popolni darovanjski ljubezni do Očeta in do ljudi. S podaritvijo svojega Duha nas usposablja, da smo pri tem udeleženi v meri, v kolikor ga svobodno sprejemamo. Iz njegovega obhajanja zadnje večerje in smrti na križu: (za)hvale Bogu (grško eucharistein) zaradi velike osvoboditve ljudstva iz Egipta, blagoslova nad kruhom in nad čašami vina ter prepevanja psalmov in pesmi se je oblikovalo krščansko bogoslužje.

p. Nikolaj Aracki Rosenfeld

torek, 17. januar 2023

  Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023  

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 2. januarja, 6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

ponedeljek, 16. januar 2023

Povzetek dogajanja v podjetju SITIK v letu 2022  

V mesecu januarju 2022 smo dogradili centralno ogrevanje v proizvodnih prostorih kisarne in pakirnice čajev. Gospodarska zbornica Slovenije nam je podelila znak Excellent SME, ki ga prejmejo odlična majhna in srednje velika podjetja. V mesecu januarju smo prav tako pridobili smernice in prve materiale za novo celostno grafično podobo podjetja (CGP).

Konec meseca februarja smo se razveselili ukinitve večine ukrepov, povezanih z epidemijo COVID-19, saj je ta sprostitev precej olajšala naše poslovanje.

Aprila 2022 smo za potrebe samostanske vrtnarije kupili nov paletni viličar.

V mesecu maju smo dokončali izgradnjo in zasaditev Ašičevega zeliščnega vrta in v njem sprejeli prve obiskovalce, za blagovno znamko Pater Simon Ašič pa smo pridobili dodatno zaščito.

Junija 2022 smo dokončali in objavili novo spletno stran s spletno trgovino, ki je objavljena na novi domeni pater-simon-asic.si. Zaradi izgradnje novega krožišča smo prestavili enega od rastlinjakov samostanske vrtnarije na Marofu. S sodelavci podjetja Sitik, Muzeja krščanstva na Slovenskem in z menihi stiške opatije smo se odpravili na strokovno ekskurzijo na Primorsko, kjer smo obiskali Muzej vojaške zgodovine, Hrastovlje, Krkavče in Koštabono.

Septembra je bil izveden nov sistem avtomatizacije rastlinjakov samostanske vrtnarije. Na vrtnariji smo povečali, asfaltirali in utrdili dodatne skladiščno-prodajne površine ter uredili dodatna parkirna mesta za naše stranke, okrog vrtnarije pa je bila postavljena tudi nova ograja. S svojo stojnico smo se udeležili prireditve »Festival zdravja« v organizaciji Ljubljanskih lekarn in prireditve na Dvorcu Visoko v Poljanski dolini v organizaciji Nove 24TV. Na stojnicah smo predstavili naše izdelke in z nasveti pomagali obiskovalcem naših stojnic.

V mesecu novembru smo se udeležili sejma strojne opreme za živilsko industrijo na Poljskem.

Tekom leta smo se s sodelavci udeležili številnih izobraževanj, seminarjev in delavnic. Poslovno leto 2022 bomo kljub večjim izzivom na trgu, ki se pojavljajo zaradi posledic epidemije in vojne v Ukrajini, po pričakovanjih zaključili sorazmerno uspešno.

Gregor Rep, direktor Sitika

nedelja, 15. januar 2023

TAKOLE MOLIM Molitev me osrečuje  

Doma sem iz verne družine. Bil sem deležen krščanske vzgoje in, z ozirom na to, lepih zgledov staršev in sorodnikov. Nadaljevalo se je naprej s poukom v šoli, kjer je bil do vojne tudi verouk obvezen predmet. Čeprav nisem bil preveč nagnjen k dolgi molitvi, sem v družini rad molil rožni venec. Zdaj, ko sem starejši, je zame molitev moje veselje in zadovoljstvo, tudi če so dolge molitve. Kot je prav, pa cenim najbolj daritev svete maše in molitve vmes. Nebeškemu Očetu podarimo pri tem Njegovega Sina in nas same. Zato je navzočnost in sodelovanje pri sv. maši in bogoslužju sploh za molivca nekaj središčnega. Vrednost tega me osrečuje, ko me še prej pomirja.

Podobe, ki jih lahko gledam pri molitvi, preprečujejo mojo raztresenost in mi pomagajo k zbranosti. Po naročilu angela v Fatimi rad molim tudi za tiste, ki ne molijo in tako tudi Boga ne ljubijo. Pomiritev in veselje ter zadovoljstvo čutim, ko molim za razne dobre namene, ker s tem naredim kaj koristnega, ko delati ne morem. Vemo, da je življenje s talenti, ki jih imamo, poseben poklic, dolžnost in poslanstvo. Za zvestobo bomo enkrat dobili plačilo, za nezvestobo in malomarnost pa moremo pričakovati le kazen. Zaključim s trditvijo, da me molitev, goreča in ljubeča, le osrečuje.

Brat Stanko Pretnar, trapist