Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 30. september 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (18) Jezus nas uči moliti


Kristjani imamo za učitelja molitve Jezusa Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje za nas.
Učitelj naše molitve je Kristus predvsem v svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil nam v vsem enak, razen v grehu. Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav tako kakor naše občutilo veselje in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost. Uporabljal je svoje človeške ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.
Ob Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko je noč prečul v molitvi in je poln Božje moči prišel k učencem, so v njihovih srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli? Kako da ima toliko povedati svojemu Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«
Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Evangelisti niso imeli namena, da bi posebej poročali o njegovi molitvi, saj so hoteli oznanjati Jezusov nauk. Pripovedovali so o njegovih čudežih, trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi molitvi so zapisali posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na Jezusovo molitev pozoren evangelist Luka.
Jezus je glede molitve skupaj z Marijo in Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval sinagogo. V jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih takratnega časa so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred spanjem, pred jedjo in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme, starozavezne pesmi, ki so imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale nanj.

torek, 29. september 2015

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Naj se ponovno spomnimo, da pred prihodom Marije romarice molimo za dva namena: za duhovne poklice in za dobro pripravo Slovencev na obisk fatimske Marije romarice. To velja za čas do 13. maja 2016. Dobri Bog bo po Marijini priprošnji nagradil našo gorečnost. »Stori, kar moreš, in moli za to, česar ne moreš,« je dejal veliki sv. Avguštin. Vemo, kako malo zmoremo glede duhovnih poklicev in priprave oddaljenih na Marijin obisk storiti sami. Zato je tako pomembno, da izpolnjujemo drugi del Avguštinovega stavka: »Moli za to, česar ne moreš!« Spomnimo se na Jezusove besede: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo!« V tem mesecu smo napredovali za dve zrni. Bog povrni vsem, ki molite in se žrtvujete!

ponedeljek, 28. september 2015

Reševanje vprašanja trpljenja


Zanikanje Boga trpljenja ne odpravi. Treba je nanj gledati z vidika večnosti, s strani življenja v Bogu. Ko bomo na cilju, bo za vedno uničeno vsako zlo in trpljenje. Če gledamo v tej luči, zlo in trpljenje izgubita veliko svoje ostrine. Samo z vero v Boga lahko problem trpljenja zadovoljivo rešimo, čeprav ne moremo rešiti vseh ugank. Je pa jasno, da brez Boga življenje na svetu ne bi imelo pravega končnega smisla. Problem zla in trpljenja je brez Boga sploh nerešljiv.
Neko dekle popisuje, kako ji je prav trpljenje pomagalo do vere: »Sem triindvajsetletno dekle. Bila sem vzgojena krščansko, vendar sem kasneje vero zanemarila. Od časa do časa sem sicer še šla k maši, a le bolj iz navade kot pa iz prepričanja. Pred kratkim sem se razšla s čudovitim fantom, bil je veren, razumevajoč, zelo dober, nesebičen do vsakega, skratka idealen. Po njegovem odhodu je v meni nastal grozen občutek praznine, vse se mi je zdelo brez pomena, sploh ker sem se zavedala, da sem sama kriva. Kako je to hudo, ve le tisti, ki je kaj takega doživel. Bila sem zelo potrta, v hudi depresiji, da sem morala iskati zdravniško pomoč.
V tej hudi duševni stiski sem začela spet redno zahajati v cerkev. Spet sem našla izgubljeno vero. Najprej sem šla na Brezje. V začetku nisem mogla moliti, samo jokala sem ter se pogovarjala z Marijo, a vendar sem čutila neko srečo, razumevanje. Ne da se popisati občutkov, ki so me prevzemali, ko sem klečala pred Marijinim oltarjem ter zrla v njen obraz. Toliko zaupanja sem dobila vanjo. Domov sem šla potolažena, z novo voljo ter močjo do življenja. Po sedmih letih sem z velikim strahom spet stopila v spovednico. Ne veste, kako srečna sem bila, ko me spovednik ni obsojal, ampak me je razumel.«
Bog zlo in trpljenje le dopušča, ker hoče z njim doseči nekaj dobrega. Pravzaprav z nami na nek način sotrpi in sočustvuje. Človek se more v boju z zlom in trpljenjem utrditi v dobrem. Mnoge prav trpljenje duhovno poglobi. Bolečina je kakor kiparski mojster, ki s trdimi udarci izkleše iz neobdelane marmornate gmote čudovito lep kip – človeško osebnost in svetost. Velike osebnosti so zorele v dolgih in trdih urah, mesecih in celo letih trpljenja. Sv. Maksimilijan Kolbe, mučenec ljubezni do bližnjega, je dejal: »Vnanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvete.«
Trpljenje spodbuja k ljubezni do bližnjega. Kdor pomaga bližnjemu, ki je v trpljenju, sam zelo napreduje v ljubezni in svetosti ter je tako vedno bolj podoben Jezusu. Vsako trpljenje je izziv: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!
Človek ne more dokončno rešiti vprašanja, kaj je zanj dobro, kaj slabo. Kar smo imeli za največjo polomijo, se bo morda kdaj pozneje pokazalo kot nujna pot k sreči. Edino Bog ve, kaj je za nas prav, zato je najbolj pametno, da mu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo.
Trpljenje, ki ga sami doživljamo in ga sprejemamo, nas duhovno bogati in upodablja po trpečem Odrešeniku in njegovi Žalostni Materi.
Neka redovnica je razodela, kako uspešno rešuje problem svojega trpljenja s tem, da se zanj v molitvi zahvaljuje Bogu: »Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči 'hvala' in včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor.«
p. Anton

nedelja, 27. september 2015

Trpljenje kot posledica grehov in nepopolnosti sveta


Zlo in mnogo trpljenja si ljudje povzročamo sami, ker se ne ravnamo po Božjih zapovedih in zlasti ne po zapovedi ljubezni do bližnjega. Vsaka napaka, ki se je ognemo, vsaka grešna strast, ki jo v sebi obvladamo, vsaka nemarnost, ki jo odstranimo, zmanjšuje zlo in trpljenje v svetu. Zato ni prav, da krivdo za zlo in trpljenje kar kratko in malo naprtimo Bogu.
Srečujemo se tudi s trpljenjem, ki ni sad človekove zlobne volje, na primer trpljenje, ki ga povzročajo bolezen, naravne katastrofe in smrt. Veren človek ve, da svet ni popoln. Dokler ne bo po drugem Kristusovem prihodu poveličan, bodo na njem zelo vidne posledice grehov človeštva, od greha prvih staršev pa do konca sveta.
Na prvih straneh Svetega pisma je povedano, da je bil zaradi greha človek izgnan iz raja, v katerem ni bilo trpljenja. Pravzaprav je takrat iz svojega srca izgnal Boga. Izžene ga z vsakim smrtnim grehom. Od tedaj naprej je na svetu trpljenje. Zaman je vse človekovo prizadevanje, da bi zemlja na podlagi človekovega materialnega napredka postala raj. Zemlja bo postala raj, v katerem ne bo trpljenja, šele po drugem Kristusovem prihodu. Takrat bosta nastopila novo nebo in nova zemlja. Naša sedanja zemlja bo poveličana. Do takrat pa »objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo,« pa naj to priznamo ali ne.
Zanikanje Boga trpljenja ne odpravi. Trpljenje postane za človeka samo še večja uganka. Če zanikamo Boga, s tem niti enemu človeku v trpljenju ne pomagamo.
Zla in trpljenja ni ustvaril Bog, saj je bilo vse, kar je ustvaril, »dobro,« celo »prav dobro,« kakor nam pove Sveto pismo. Že prva dva človeka sta po zapeljevanju hudobnega duha zlorabila dar svobodne volje in sta se uprla Bogu. Od takrat naprej človeška zgodovina ni zaznamovana samo z dobrim, ampak tudi z zlim.

sobota, 26. september 2015

LETO VERE SE NADALJUJE Veliko se jih spotakne ob križ



Gospa Majda je popolnoma prenehala hoditi v cerkev. Celo prisegla je, da ne bo več prestopila cerkvenega praga. Pravi, da v Boga več ne veruje. »Dokaz,« da ni Boga, je zanjo dejstvo, da ji je umrla njena edina hči. Kdor jo hoče potolažiti, dobi vprašanje: »Prosim vas, povejte mi, kaj je Bogu zagrešila moja hči, da je morala umreti?« Pri hčerkini pogrebni maši je bila zadnjikrat v cerkvi. V ogenj je zmetala vse molitvenike, rožne vence, nabožne podobe in celo razpelo.