Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 30. november 2022

Jezus poskrbi

Jezus nam govori: »Zakaj se po nepotrebnem vznemirjate? Prepustite meni skrb za vse stvari in vse bo dobro, vse se bo umirilo. Resnično vam povem, da vsako dejanje popolne izročitve meni reši najbolj zapletena stanja. Izročiti meni kakšno zadevo, pomeni, da se ne jezite, mučite ali obupujete ter se ne obračate k meni z vznemirjeno molitvijo. Saj vas jaz spremljam in spreminjam vznemirjenost v molitev.«

napisal Božji služabnik don Dolindo Ruotolo

torek, 29. november 2022

TAKOLE MOLIM 2 Ponižna, srčna in močna molitev dela čudeže

Tako je med pridigo pri jutranji maši v kapeli Doma sv. Marte zatrdil papež Frančišek. Bogoslužja se je udeležila skupina zaposlenih na Radiu Vatikan, skupaj z direktorjem p. Federicom Lombardijem. Papež Frančišek se je pri tem spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela, so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov. Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo hčerko.« Zjutraj naslednjega dne, po šesti uri, se je z avtobusom odpravil nazaj in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!« Toda zanje je potrebno moliti s srcem, je papež dodal takoj zatem: »Srčna molitev, ki se bojuje, da bi dosegla čudež; in ne vljudnostne molitve!« Ne zadostuje reči, da boš za nekoga zmolil očenaš ali zdravamarijo, in nato na to pozabiti. Potrebna je »srčna molitev«. Molitev dela čudeže, toda v to moramo verjeti, je poudaril papež Frančišek. Kadar smo torej naprošeni, naj molimo za številne osebe, ki trpijo zaradi vojn, ali za begunce, molímo h Gospodu s srcem. Ob tem pa mu recimo: »Verujem, Gospod. Pomagaj moji neveri. 

RV. 20. maj 2013

ponedeljek, 28. november 2022

TAKOLE MOLIM

Poznala sem duhovnika, o katerem so govorili, da rad pogleda v kozarec. Bila sem pri sveti maši, ki jo je daroval ta duhovnik. Spoznala sem, da je pod vplivom alkohola. Zato nisem sprejela obhajila. Moj spovednik mi je povedal, da nisem prav storila. Ko sem bila spet v Medžugorju, sem goreče molila za tega duhovnika. Na hribu prikazovanj sem ga izročala sveti Mariji. Na videnjih sem ga ponovno izročala. Bilo mi ga je žal, kako more Jezusa zastopati … Smatrala sem in še danes vem, da je biti duhovnik najlepši poklic na svetu, a najodgovornejši. Ko sem drugič prišla v to župnijo, sem videla, da ima ta duhovnik cevko iz grla. Povedali so mi, da ima raka. V srcu sem rekla: Hvala Bogu, on uslišuje mojo prošnjo – rešuje mu dušo. Z boleznijo v grlu ga je ozdravil alkohola, ker ni smel piti. Pozneje mu je ozdravil tudi grlo. Danes je goreč duhovnik in spovednik. Hvala Bogu.

Anica

nedelja, 27. november 2022

JEZUS NAS UČI MOLITI (17) Marijina priprošnja v nebesih

Drugi vatikanski cerkveni zbor, katerega 60-letnico začetka praznujemo (1962–1965), uči o naši duhovni Materi: Marija »nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice in srednice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srednika, nič ne odvzame in nič ne doda« (C 62).

Marija tudi danes z mnogotero priprošnjo, kakor pravi koncil, posreduje v nebesih za nas. Ona je srednica pri Sredniku, priprošnjica pri Kristusu, svojem Sinu. Vodi nas k njemu. Kakor je bila v svojem zemeljskem življenju vsa usmerjena na Jezusa, tako hoče tudi danes oblikovati Jezusa v dušah ljudi. Krščansko ljudstvo se z velikim zaupanjem zateka k njej.

Neki anglikanec je razlagal kardinalu Dechampsu, kako mu pri katoličanih ne ugaja češčenje Božje Matere:

»Jaz se raje obrnem naravnost na Gospoda Jezusa, kadar kaj prosim.«

»Jaz tudi, samo jaz ne pridem sam, ampak najraje v spremstvu Božje Matere. Kaj menite, kdo od naju bo bolje sprejet pri Jezusu? Kdo bo prej in bolj gotovo uslišan, vi ali jaz?«

Sv. Bernard nas takole spodbuja: »Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če se dvignejo viharji skušnjav: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če si v težavah in bridkostih: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če jeza, nečistost in druga slaba nagnjenja hočejo potopiti čolnič tvoje duše, o tedaj: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če te vznemirjajo tvoji grehi, te teži vest, plaši strašna in pravična sodba, če je tvoje življenje na robu prepada: Glej na zvezdo in kliči Marijo!«

Kadar je bil sv. Janez Bosko v kaki zadregi, je stopil pred Marijo in rekel: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh.

Mala Terezija je povedala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da mi je bilo seme visokega (karmeličanskega) poklica dano že tistega srečnega dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala za svojo Mater.«

 

Leta 1926 so na Božjo pot v Lurd pripeljali mladega moža, ki je skoraj umiral. Ko je šla mimo njega procesija s sv. Rešnjim telesom in je kardinal bolnika z Najsvetejšim blagoslovil, je ta goreče prosil: »O Jezus, sin Marijin, ozdravi me.«

Ni bil ozdravljen. Tedaj je žalosten rekel: »O Jezus, sin Marijin, nisi me ozdravil ... Povedal bom tvoji Materi!«

Kardinal, ki je nosil Najsvetejše in z njim blagoslavljal bolnike, se je še enkrat obrnil do bolnika in ga blagoslovil. Bolnik je popolnoma ozdravel in navdušeno vzklikal: »O Jezus, sin Marijin, ozdravil si me. Bom že povedal Mariji, da se ti bo z menoj zahvaljevala.«

Neki redovnik je za zlati redovni jubilej pripovedoval, kako je dovršil noviciat, naredil redovne zaobljube in se poslovil od brata Matevža, kateri je zanj skrbel. Brat Matevž mu je dal na pot tale nasvet: »Oklenite se plašča svete Device! Pa krepko držite! in ne izpustite ga, pa četudi bo vse pokalo.« Jubilant je povedal, da je bil to najlepši govor, ki ga je kdaj slišal o Mariji. Čeprav je v življenju večkrat pokalo in hreščalo, se je vedno držal Marijinega plašča in tako v redovniškem življenju vztrajal do konca.

V operi Richarda Wagnerja glavni junak Tannhäuser zaide v grešno življenje in je ves nesrečen zaradi ujetosti v strasti, ki se jih ne more rešiti. Spomni se na Marijo in vzklikne: »Moja rešitev je le v Mariji!«

Cerkveni oče sv. Hieronim nas spodbuja: »Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast, ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih kreposti.«

Veliki francoski govornik Bossuet ima podobno spodbudo: »Božji otroci, ki želite, da bi vas za svoje sprejela Odrešenikova mati, zvesto jo posnemajte, če hočete biti njeni pravi častilci.«

Po Mariji je prišel Kristus na svet. Marija ga je po delovanju Svetega Duha spočela in rodila. Po njej, ob delovanju Svetega Duha, prihaja tudi danes na svet!

Sv. German je vzklikal: »Nihče ni rešen gorja, razen po tebi, Marija. Vse dobrote in milosti prejemamo le po tebi in tudi svojo zmago moremo izbojevati le po tebi, o Marija.«

Sv. Bernard pravi, da je Marija kot nebeški vodovod – vodovod milosti.

p. Anton

sobota, 26. november 2022

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za eno zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. V nagovoru, z rožnim vencem v roki, je pred petimi leti varaždinski škof Mrzljak v Stični pokazal na fatimsko Marijo romarico in izrekel pomenljive besede: »Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« To podobno velja tudi za pomnožitev duhovnih poklicev in za gorečnost že poklicanih: »Najmočnejše sredstvo za pomnožitev in svetost poklicanih je molitev, molitev rožnega venca.« Rožni venec mora postati molitev krščanskih družin.

petek, 25. november 2022

Bistven je Materin objem

Papež Frančišek je v homiliji pri sv. maši na praznik Marije, svete Božje Matere (1. januar 2019), takole priklical v spomin vlogo Marije, naše Matere:

»V današnjem razdrobljenem življenju, v katerem lahko izgubimo temeljno usmeritev, je bistven Materin objem. Veliko je razpršenosti in osamljenosti: ves svet je sicer povezan, zdi pa se, da je vedno bolj needin. Zato je nujno, da se izročimo v Materino varstvo. V Svetem pismu vidimo, kako Jezusova mati objema številne konkretne situacije in je navzoča tam, kjer je potrebno: odpravi se k sestrični Elizabeti, priskoči na pomoč novoporočencema v Kani, opogumlja učence v binkoštni dvorani.«

Tako Marija postane »zdravilo za osamljenost in razkroj. Je Mati tolažbe, je tista, ki bodri. Glagol consolare v latinščini pomeni stati ob tistem, ki je sam.«

»Dopustimo, da nas Mati prime za roko […]. Danes je veliko otrok, ki se sklicujejo na lastno odgovornost, izgubijo pravo smer, se počutijo močne in se izgubijo. Mislijo, da so svobodni, vendar postanejo sužnji. Mnogo je takšnih, ki jim ni mar za Materino ljubezen. Živijo zaprti v svojo jezo in so ravnodušni do vsega! Mnogi, žal, na vse reagirajo s strupom in hudobijo, vendar se sam Bog ni odrekel Materi!«

Vir: Vatican News

četrtek, 24. november 2022

Fatima in 3. svetovna vojna

Večkrat se danes pojavlja misel o tretji svetovni vojni, atomski vojni, in nevarnosti zanjo, zlasti v zvezi z vojno v Ukrajini. Premalo se zavedamo, kako strašna bi bila. V kraju Jall-el-Dib v Libanonu je leta 1984 osemnajstletni Jeanne d'Arc Farage Marija sporočila, da bo zaradi mnogih grehov za svet kmalu nastopila neizmerna katastrofa. Za ublažitev katastrofe in za spreobrnjenje množice grešnikov priporoča Devica Marija: molitev, pokoro, sveto mašo, križev pot, rožni venec in predvsem resnično notranjo ljubezen do Boga in soljudi. Krajevni nadškof je potrdil pristnost sporočila.

Ali fatimska sporočila govorijo o tretji svetovni vojni? Neposredno ne, pač pa posredno! Marija je namreč v drugi fatimski skrivnosti 13. julija 1917 obljubila: »Svetu bo podeljeno nekaj časa miru.« Obljuba velja za ves svet, kar pomeni, da »nekaj časa« ne bo tretje svetovne vojne. Koliko časa je to, ve samo Bog. Ta »nekaj časa« je že 105 let. Na to, da se ta čas podaljša in da tretja svetovna vojna ne bo tako strašna ali da je sploh ne bo, lahko vplivamo tudi mi. Kako?

Poglejmo, kaj je Marija naročila za preprečitev druge svetovne vojne. Tri stvari: 1) ljudje bi morali prenehati žaliti Boga; 2) papež naj bi z vsemi škofi sveta pravočasno posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 3) Cerkev bi morala pravočasno uvesti prvosobotno pobožnost na fatimski način. Če bi bili pravočasno izpolnjeni vsi ti trije pogoji, ne bi bilo grozot druge svetovne vojne in ruski komunizem ne bi povzročil toliko gorja, kakor ga je.

Ali bi izpolnjevanje omenjenih treh pogojev danes lahko preprečilo, da ne bi prišlo do tretje in sploh nobene svetovne vojne več? Upravičeno smemo tako sklepati in upati. Vojne so posledica grešnosti človeštva. Sveto pismo Stare zaveze nazorno kaže, kako je Bog pogosto kaznoval Izraelce, ker so prestopali njegove zapovedi in so častili tuje bogove. Grehi rušijo mostove med ljudmi, različnimi skupinami in narodi. Da se vzpostavi ravnovesje medsebojne ljubezni, edinosti in miru, je potrebno, da se ljudje spreobrnejo in spravijo z Bogom in s Cerkvijo.

Ali danes ljudje manj grešijo, kakor so v času po prvi svetovni vojni? Vse kaže, da grešijo več, saj so mnogi zapustili Boga in se ne zmenijo za njegove zapovedi in njegovo voljo. Da bi ljudje »nehali žaliti Boga« z velikimi grehi, jim lahko pomagamo na različne načine. Najprej seveda tako, da se sami trudimo za brezgrešno življenje, saj ljudje v današnji poplavi slabega tako zelo potrebujejo dobrih zgledov. Nadalje jim lahko izdatno pomagamo tako, da molimo za grešnike in delamo zanje pokoro. To lahko izvršujemo na dva načina: Najprej da iz Božjih rok sprejmemo vsak križ, ki nas zadene, in ga darujemo za spreobrnjenje grešnikov. Poleg tega pa si še sami naložimo kaj težkega v zadoščenje za mnoge grehe človeštva in za spreobrnjenje grešnikov. Oboje je v fatimskih sporočilih zelo navzoče. Imamo čudovit zgled v fatimskih pastirčkih in jasna naročila angela miru in Device Marije.

Posvetitev sveta in vključno Rusije je skupaj z večino škofov 25. marca 1984 izvršil papež sv. Janez Pavel II. Posvetitev je bila po besedah slovaškega škofa Pavla Hnilice veljavna, vendar nepopolna, ker so manjkali nekateri škofje in niso sodelovali duhovniki in verniki.

Posvetitev človeštva, Rusije in Ukrajine je papež Frančišek izvršil 25. marca 2022 z besedami: »Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. 'Da', ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.«

Danes bi morali pospeševati posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in življenje iz posvetitve po vsem svetu, kjer je navzoča Cerkev. S tem bi pomagali Mariji, Kraljici miru, da bi po svojem Sinu, Kralju miru, delila svoj mir. Tako bi bil to velik prispevek k svetovnemu miru. Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, ki so jo v času druge svetovne vojne pri nas in marsikje po svetu uvedli, je po njej skoraj izginila, čeprav jo je pospeševal in sam osebno izvrševal ljubljanski škof Gregorij Rožman prav do svoje smrti. Za zagotovilo trajanja svetovnega miru bi bilo potrebno, da se ta pobožnost splošno razširi po vsem katoliškem svetu. Vplivati mora na novo, poglobljeno krščansko življenje. Vse, kar spada k prvosobotni pobožnosti, prispeva k širjenju vsestranskega miru: spreobrnjenje, molitev in zakramenti.

Svetovni mir ima dva pomena. Najprej pomeni odsotnost svetovne vojne. Globlji pomen pa je mir v človeških srcih, ko ljudje živijo v ljubezni in edinosti z Bogom in med seboj. Ko bo nastopil mir v obojnem pomenu, takrat bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Vsi smo povabljeni, da sodelujemo pri tej zmagi.

p. Anton

sreda, 23. november 2022

Don Bosco, Marija in sv. obhajilo

Duhovni sobratje so sv. Janeza Boska v njegovi smrtni uri vprašali: »Kaj priporočaš tem revnim fantom, za katere si skrbel in jih vzgajal z veliko skrbjo ter jih boš moral v kratkem zapustiti?«

Sveti mož je brez oklevanja odgovoril: »Pobožnost do Marije in pogosto obhajilo.« S tem je jasno pokazal, da ti dve sredstvi zadostujeta za njihovo vztrajanje do konca.

Isto zahtevo po pobožnosti do Device Marije v zvezi z vztrajnostjo zasledimo pri blaženem belgijskem jezuitu Berchmansu (1599–1621), ki je rekel: »Če ljubim Marijo, sem prepričan, da bom vztrajal in pri Bogu dosegel vse, kar bom hotel.« Sveti mladenič ni brez razloga neprestano ponavljal: »Hočem ljubiti Marijo, hočem ljubiti Marijo!«

Vir: Le chapelet des enfants (Otroški rožni venec)

torek, 22. november 2022

Marija in sveta evharistija

Med papeževimi okrožnicami, v katerih spoznavamo njegov odnos do Device Marije, je gotovo njegova štirinajsta okrožnica Cerkev iz evharistije. V njej na poglobljen in v marsičem nov način razmišlja o odnosu med Marijo in evharistijo. Marija nas vodi k sveti evharistiji. Zadnjemu poglavju okrožnice je papež dal značilen naslov: V šoli Marije, 'evharistične' žene. Tu je zapisal, da nas more »Marija voditi k temu presvetemu zakramentu, saj ima do njega globok odnos«. »V vsem svojem življenju je Marija žena, zaznamovana z evharistijo. Cerkev, ki gleda na Marijo kot na svoj pralik, je poklicana, da jo posnema tudi v njenem odnosu do te najsvetejše skrivnosti« (št. 53). Zakaj ima Marija po papeževih besedah do sv. evharistije 'globok odnos'? Zato, ker se je Jezus v njej učlovečil in po njej prišel na svet. Isti Jezus, ki ga je Marija spočela, rodila in vzgojila, se pri vsaki sveti maši daruje za nas nebeškemu Očetu, je naša hrana in je navzoč sredi novozaveznega Božjega ljudstva. Le način njegove navzočnosti je drugačen. Devica Marija ima do evharistije globok odnos tudi zato, ker je bila sodelavka pri njegovem odrešilnem trpljenju. Pod križem je svojega Sina darovala za nas nebeškemu Očetu. Postala je Mati Cerkve, ki živi iz evharistije.

Papež ugotavlja: »Če sta Cerkev in evharistija neločljiva dvojica, je treba prav tako reči o Mariji in evharistiji. Tudi zato že od najstarejših časov Cerkve Vzhoda in Zahoda soglasno poznajo Marijin spomin pri evharistični daritvi« (št. 57).

ponedeljek, 21. november 2022

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (3) Ves Tvoj

Z drugo dobo Wojtyłovega odnosa do Marije, ko je bil v duhovni šoli sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, je povezano njegovo geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), ki si ga je privzel ob škofovskem posvečenju in ga je ohranil tudi ob izvolitvi za papeža. V pogovoru s Frossardom v knjigi Ne bojte se je povedal, od kod je sprejel to geslo, ki ga je pogosto ponavljal v svojih besedilih:

»Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: ‚Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in mea omnia. Praebe mihi cor Tuum, Maria. (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam Te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje Srce.)« (str. 38–39).

O geslu Totus tuus je papež dal bolj podrobna pojasnila v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Ta obrazec nima samo pietističnega značaja, ni samo preprost izraz pobožnosti, temveč je nekaj več. Usmeritev v takšno pobožnost se je v meni utrdila v času, ko sem med drugo svetovno vojno delal kot tovarniški delavec. Sprva se mi je zdelo, da se moram v prid kristocentrizma nekoliko oddaljiti od marijanske pobožnosti iz otroštva. S pomočjo svetega Ludvika Grigniona Montfortskega pa sem doumel, da je ravno resnična predanost Božji Materi kristocentrična, še več, da je najgloblje zakoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja. Tako sem z novim spoznanjem znova odkril marijansko pobožnost in ta zrela oblika predanosti Božji Materi me je spremljala skozi leta: sad tega sta okrožnici Redemptoris Mater in Mulieris dignitatem. Kar zadeva marijansko pobožnost, mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja in prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve« (str. 219–220). Papež nato pove, da je njegov odnos do Božje Matere popolnoma skladen z osmim poglavjem dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji. Dobesedno pravi: »Ko sem sodeloval na koncilu, sem se polno prepoznal v tem poglavju, v njem sem našel vsa svoja prejšnja izkustva tja do mladostnih let in tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo« (str. 220).

V papeževem geslu gre za obojestransko popolno osebno izročitev, ki ni le nekakšna pobožnost, ampak je posebno poglobljen način življenja. Gre za življenjsko povezanost med papežem in Devico Marijo, za uresničitev zaveze na Kalvariji pod Gospodovim križem. Tam je umirajoči Jezus izročil Marijo Janezu in Janeza Mariji. Kakor Janez Evangelist tako je tudi Janez Pavel II. vzel Marijo k sebi na svoj dom (prim. Jn 19,26–27). Papež kot poglavar vse Cerkve je poleg tega stalno izročal Materi Cerkve in posrednici vseh milosti vso Cerkev, ona pa jo je usmerjala h Kristusu. Ko je papež Benedikt XVI. Janeza Pavla II. razglasil za blaženega, je v nagovoru poudaril povezanost njegove duhovnosti z osmim poglavjem dogmatične konstitucije o Cerkvi II. vatikanskega koncila, ki govori o Materi Mariji.

Marija v okrožnici O Odrešenikovi Materi

 

V okrožnici O Odrešenikovi Materi (Redemptoris Mater), ki jo je papež Janez Pavel II. izdal 25. marca 1987, najprej govori o Mariji kot vzornici Cerkve. Nato naglasi, da »Marija ni samo vzornica in podoba, ampak mnogo več. Marija namreč ‚z materinsko ljubeznijo sodeluje pri rojstvu in vzgoji sinov in hčera matere Cerkve.‘« Papež nato razmišlja o pomenu Jezusovih besed na križu Mariji in Janezu: »Te besede določajo Marijino mesto v življenju Kristusovih učencev in izražajo njeno novo materinstvo, porojeno iz globine velikonočne skrivnosti Odrešenika sveta (…) Bistveno dejstvo materinstva je v tem, da se nanaša na osebo. Materinstvo vedno določa edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: odnos matere s sinom in sina z materjo (…) Reči smemo tudi, da je v teh besedah v popolnosti naznačena zamisel marijanske razsežnosti življenja Kristusovih učencev: ne le Janeza, ki je tisto uro stal pod križem skupaj z Materjo svojega Učitelja, ampak vsakega Kristusovega učenca, vsakega kristjana. Zveličar izroči svojo Mater učencu in mu jo hkrati dá za mater. Marijino materinstvo, ki postane človekova dediščina, je dar, ki ga Kristus sam osebno podarja slehernemu človeku. Odrešenik izroča Marijo Janezu in Janeza Mariji. Ob vznožju križa se začenja tista posebna podaritev človeka Kristusovi Materi, ki se je nato v Cerkvi na različne načine uresničevala in izražala (…) Marijanska razsežnost v življenju Kristusovega učenca se izraža na poseben način prav s takšno otroško izročitvijo Božji Materi, kakor se je začela z Odrešenikovo oporoko na Golgoti. S sinovsko predanostjo Mariji sprejme kristjan, podobno kakor apostol Janez, v ‚svojo lastnino‘ Kristusovo Mater in jo povede v celotni prostor svojega notranjega življenja, se pravi, svojega človeškega in krščanskega ‚jaza‘: ‚Vzel jo je k sebi‘ (…) Ta sinovski, otroški odnos, odnos, v katerem sin, otrok, zaupa samega sebe Materi, ne le da ima svoj začetek v Kristusu, marveč je mogoče reči, da je v poslednjem nanj naravnan. Reči smemo, da Marija še naprej nam vsem ponavlja prav iste besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski: ‚Karkoli vam reče, storite‘ (…) Marija je navzoča v Cerkvi kot Kristusova Mati in hkrati kot tista Mati, ki jo je Kristus v skrivnosti odrešenja dal človeku v osebi apostola Janeza. Zato Marija s svojim novim materinstvom v Duhu objema vse in vsakogar v Cerkvi, objema tudi vse in vsakogar po Cerkvi. V tem smislu je Marija, Mati Cerkve, tudi vzornica Cerkve.«

nedelja, 20. november 2022

Rožni venec v Lurdu in Fatimi

Smo že globoko zakorakali v oktober, mesec rožnega venca. Ustavimo se najprej ob Mariji v Lurdu in Fatimi in njenem priporočanju molitve rožnega venca, nato pa še ob papežu sv. Janezu Pavlu II.

Bernardka je v Lurdu takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu. Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. V Lurdu je rožni venec dobil najvišjo nebeško potrditev. Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi nebeška Gospa prebirala jagode rožnega venca, molila pa je z Bernardko le Slava Očetu. Lurd je bil vseskozi kraj poglobljene molitve, tudi molitve rožnega venca, zato mu nekateri rečejo kar »glavno mesto molitve«. V Lurdu molimo s takšno lahkoto in naravno, kakor vdihavamo zrak.

Molitev rožnega venca je pri fatimskih prikazovanjih Matere Božje zelo v ospredju. Marija je med prikazovanji imela v rokah rožni venec. Vedno je Luciji, Frančišku in Jacinti naročala, naj rožni venec redno molijo. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Otroci so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj.

Že med prvim prikazanjem je nebeška Gospa naročila, naj rožni venec molijo vsak dan, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne.

Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: »O Gospa moja! Rožnih vencev zmolim, kolikor hočeš!« Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte in sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovarjal:

»Tudi potem bom molil. Se ne spominjaš, da je naša Gospa rekla, da bom moral zmoliti še veliko rožnih vencev?«

Ko so otroci na dan po prvem prikazanju Device Marije prišli na pašo, je sedemletna Jacinta zamišljena sedla na kamen.

Lucija jo je povabila: »Jacinta, pojdi se igrat!«

»Danes se ne maram igrati,« je odgovorila mala Jacinta

»Zakaj ne?«

»Ker premišljujem. Tista Gospa je rekla, naj molimo rožni venec.«

Jacinta, ki je skupaj z Lucijo in Frančiškom vsak dan molila rožni venec, je spodbujala tudi svojo mamo:

»Moja draga mama, vsak dan morate moliti rožni venec.«

»Ni navada. Torej bom zdaj še rožni venec molila?« je vprašala mama.

»Molite, moja mama, molite!« je spodbujala sedemletna hčerka.

Pri tretjem prikazanju je Gospa otrokom naročila, naj po vsaki skrivnosti rožnega venca dostavijo posebno molitev, ki jo tudi mi običajno molimo: »O Jezus, odpusti nam naše grehe …«

Ko so avgusta otroci prišli v ječo, so tam molili rožni venec skupaj z drugimi jetniki. Lucija pripoveduje: »Jacinta je imela na vratu svetinjo. Prosila je jetnika, naj jo obesi na žebelj, ki je bil zabit v steno, in kleče pred to svetinjo smo začeli moliti. Jetniki so molili z nami, če so znali moliti, drugi so vsaj klečali.«

Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je »Gospa rožnega venca«. Tega dne se je prikazala tudi v skupnosti svete Družine, kar kaže na veseli del rožnega venca. Lucija jo je videla podobno žalostni Materi Božji, kar nakazuje žalostni del. Ko je bila podobna karmelski Materi Božji, je razodevala častitljivi del rožnega venca.

Frančišek in Jacinta sta v svoji zadnji bolezni zelo veliko molila rožni venec. Njuna mati je povedala, da tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan. Ko Frančišek dan pred smrtjo ni mogel več moliti rožnega venca, je prosil Lucijo in Jacinto, naj ga molita namesto njega. Naj nam bodo ti otroci zgled in spodbuda, da bomo rožni venec vse življenje radi molili.

Spomnimo se na papeža Janeza Pavla II., ki je dejal: »Od mojih otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju važno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in svoji globini. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu: Moja duša poveličuje Gospoda!

Moliti rožni venec ni nič drugega kot skupaj z Marijo premišljevati Kristusov obraz. Glavni razlog za molitev rožnega venca je v tem, da pri vernikih pospešuje kontemplacijo (zrenje) krščanske skrivnosti. Naše krščanske skupnosti morajo postati avtentične šole molitve. Rožni venec spada med najboljša in najbolj hvale vredna izročila krščanske kontemplacije.«

Rožni venec je molitev za mir in za družine. Za mir je treba vedno moliti. Vedno je kje ogrožen, zdaj še posebej v Ukrajini. Marija je v Fatimi naročala pastirčkom, naj rožni venec molijo za mir. Papeži so pogosto naglašali, da je rožni venec molitev za mir. Jezus je naš mir. Marija je Kraljica miru. Ko molimo rožni venec, naj bi ga molili tudi za mir na svetu.

Poleg miru je danes v krizi družina, in sicer v teoriji in praksi. Države sprejemajo zakone, ki niso naklonjene družini. Ponovna uvedba rožnega venca v naše družine bo učinkovita pomoč družinam, da bodo ostale verne, da bodo živele v medsebojni ljubezni ter v ljubezni do Jezusa in Marije.

p. Anton

sobota, 19. november 2022

Mati tolažbe

Čim bliže je človek Bogu, bliže je ljudem. To vidimo pri Mariji. Dejstvo, da je popolnoma pri Bogu, je razlog, da je tudi tako blizu ljudem. Zato je lahko mati vsake tolažbe in vsake pomoči, mati, na katero si vsakdo v katerikoli potrebi upa obrniti v lastni šibkosti in grehu. Kajti Marija ima razumevanje za vse in je za vsakogar odprta moč ustvarjalne dobrote.

Homilija, 8. december 2005

 

petek, 18. november 2022

Mati ljubezniva

Ljudje vedno izkušajo dar njene dobrote, okušajo neizčrpno ljubezen, ki jo deli iz dna svojega srca. Pričevanja hvaležnosti, ki jih izkazujejo na vseh celinah in v vseh kulturah, so priznanja tiste čiste ljubezni, ki ne išče sebe, ampak hoče le dobro. Češčenje vernikov je hkrati znamenje nezmotljivega čuta za to, kako je takšna ljubezen mogoča: po najglobljem združenju z Bogom, po prežetosti z njim, ki tistega, ki je pil iz studenca Božje ljubezni, Bog sam napravi za izvir, »iz katerega bodo tekli studenci žive vode« (prim. Jn 7,38). Marija, devica in mati, nam kaže, kaj je ljubezen in kje ima svoj izvor, svojo vedno obnavljajočo moč. Njej izročamo Cerkev, njeno poslanstvo v služenju ljubezni.

Bog je ljubezen, 42

četrtek, 17. november 2022

Mati prečista

Ko gledamo Marijo, si ne moremo kaj, da se ne bi v nas, njenih otrocih, prebudilo hrepenenje po lepoti, po dobroti, po čistosti srca. Njena nebeška čistost nas vleče k Bogu in nam pomaga premagovati skušnjavo povprečnega življenja, ki jo sestavljajo kompromisi z zlom, ter se odločno usmerjati k pristnemu dobremu, ki je vir veselja.

Opoldanski nagovor, 8. december 2005

sreda, 16. november 2022

Marijanska pobožnost

Prava marijanska pobožnost nikoli ne zasenči ali zmanjša vere in ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, edinega posrednika med Bogom in ljudmi. Prav nasprotno je izročanje Božji Materi privilegirana pot, ki so jo preizkusili mnogi svetniki, da lahko še bolj zvesto sledimo Gospodu. Njej se torej izročajmo z otroško zaupnostjo!

Nagovor, 31. maj 2006

torek, 15. november 2022

Marijina Cerkev

V edinosti s Kristusom hodi pred nami in nas vodi Marija, ki je tako češčena in ljubljena v vsakem kotičku Italije. V njej srečujemo čisto in nepokvarjeno resnično bistvo Cerkve in se tako po njej učimo spoznavati skrivnost Cerkve, ki živi v zgodovini. Vse do globine se čutimo njen sestavni del, tudi sami postajamo »cerkvene duše«, učimo se upirati »notranji sekularizaciji«, ki v današnjem času grozi Cerkvi kot posledica procesov sekularizacije, ki so globoko zaznamovali evropsko civilizacijo.

Nagovor, 19. oktober 2006

ponedeljek, 14. november 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Poklon Mariji

Ko premišljujemo Kristusov obraz in v Kristusu obraz Očeta, Marija to dela že pred nami, nas pri tem podpira in spremlja. Ljubezen in pobožnost do Gospodove matere, ki sta pri italijanskem narodu tako razširjeni in ukoreninjeni, sta dragocena dediščina, ki jo moramo negovati, in je veliko bogastvo tudi v luči evangelizacije.

Nagovor, 30. maj 2005

nedelja, 13. november 2022

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (21) Križ vere (2)

Vsak otrok živi iz vere, ki so mu jo podarili starši. Tudi starši so za otroka Božja roka, ki je sejala v njihova srca prve kali vere. Ob zgledu staršev in z njihovo pomočjo začnejo te kali rasti in se razvijati. Za rast potrebujejo hrano. Ni več dovolj samo vera staršev in njihov zgled, tudi sam mora narediti prve korake vere. Otrok ali mlad človek mora imeti svojo lastno pot vere. Boga je potrebno iskati in ga klicati, naj se razodene. Bog ne čaka, ampak takoj sliši klic. Hiti človeku naproti in se mu približuje, čisto nežno in komaj zaznavno. Človekovo srce mora biti pazljivo in občutljivo za Boga. Zaznati ga mora med vsemi mogočimi miki in nagovori, ki prihajajo v srce. Potrebno je poslušati, kaj Bog govori, kako čudovito razodeva svojo ljubezen. Iz srca mora izginiti vse nezaupanje in strah, ki človeka plaši pred nekom, ki ga še ne pozna. Bog prihaja kot dober in ljubeč tujec, čeprav k svoji stvari. Človekova ranjenost budi v srcu neko nezaupanje do vsega, kar prihaja v človekovo srce. Človek mora neko stvar spoznati in se šele potem odločiti zanjo. Bog prihaja in nagovarja zelo nežno in rahlo, da človeka ne bi prisilil, ampak da bi se svobodno odločil za Boga. Bog potrpežljivo prihaja in trka. Tiho nagovarja in ljubi človeka. Človek se mora sam odločiti za ljubezen, za Boga. Ko se Bog v človekovem srcu tako udomači, da ga človek sprejema brez strahu in nezaupanja, ga lahko bolj osebno nagovori. To Božje približevanje je čudovito opisal sveti Avguštin v svojih Izpovedih. Prisluhnimo mu: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si me in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. O Ljubezen, ki večno goriš in nikoli ne ugasneš, dobrota ti moja, moj Bog, vžgi me! Vzdržnost velevaš: daj, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš!« (Izpovedi 10,27.30)

Ko človek doživlja Božji nagovor, je potrebno odgovoriti. Ljubezen, s katero Bog obiskuje človeka, vsakogar vabi k odgovoru. Človek se čuti vedno bolj domačega z Bogom. Začne ga nagovarjati, plašno in nerodno. Toda ko čuti, da Bog sprejema njegov neroden odgovor, se človek z Bogom udomači. Dogajanje vere postane ne samo nagovor s strani Boga, ampak pogovor z Bogom. Človek začne Bogu zaupati in verovati njegovim besedam. Ta pogovor se razvija in raste v vedno bolj zaupljive razsežnosti. Bog prihaja k človeku, človek pa mu vrača obiske. Zelo previdno prihaja Bog vsakokrat korak bliže. Ko odkrije sprejemanje in zanimanje, se lahko vedno bolj približuje in razodeva. Človek se vedno bolj odpira in posluša Božji nagovor. Seveda pa vse to ne gre brez težav. Ni samo Bog na delu. Na delu je tudi njegov nasprotnik, ki prav tako skuša osvojiti človekovo srce. Tudi on prihaja v srce tako kot Bog, nežno in previdno. S posnemanjem božje taktike hoče ukaniti človeka, saj se tudi hudobec prikazuje kot angel luči, da bi lahko koga zapeljal. Za Boga se moramo vedno znova odločati, ker nas druge stvari vodijo proč od njega. Ta pogovor je včasih tudi veliko trpljenje. Človek v negotovosti ne ve, kaj bi naredil. Ne ve, za kaj bi se odločil. Srce mu krvavi v trpljenju. Potrebno je počakati, da Božji nagovor in dotik postaneta tako močna, da preženeta vsak dvom.

Sedaj lahko bolje opredelimo, kaj je vera. Vera je poslušanje Boga, ki se razodeva, in odgovor človeka, ki mu odgovarja na njegovo ljubezen. Toda sedaj je potrebno še nekaj. Vera ni samo prepričanje ali neke vrste filozofija. Iz tega pogovora morajo slediti tudi dejanja. Človek želi živeti tako, kot ga poučuje Božji glas v notranjosti. To pomeni, da se mora po tem, kar sliši v srcu, ravnati vse svoje življenje. Tukaj pa človek spet naleti na težave. Ko se srečuje z drugimi, ki opazijo njegovo spremembo, mu tisti, ki drugače gledajo na svet, povzročajo težave. Tudi sedaj se mora človek svobodno odločiti in premagati vse predsodke drugih in vztrajati v tem, kar mu Bog polaga v srce. Življenje po veri je tudi neke vrste križev pot, ker je v svetu veliko takšnega, kar je Bogu nasprotno. Toda Bog človeka ne pušča samega. Stopa mu naproti korak za korakom. Bog hoče biti človeku tako velika pomoč, da ga hoče spremljati na vseh potih. V človekovo srce prihaja v vsakem svetem obhajilu. Če človek pade in duhovno umira, mu odpušča njegove grehe in dviga padlega.

Vera je eno samo dogajanje, je življenje. Je prepletanje dveh ljubezni, Božje in človeške. Bog prvi ljubi, človek mu ljubezen vrača. Zaradi velike ljubezni velikokrat nastane bolečina, ki preizkuša človekovo srce. V bolečini se je potrebno vedno marsičemu odpovedati. Pustiti je treba male zaljubljenosti in se vedno znova odločati za ljubezen tistemu, ki nikoli ne razočara. Premagana bolečina človeka vedno bolj povezuje z Bogom in ga z njim dela eno. Človek tudi spoznava Božje trpljenje, ki ga povzroča s svojimi nezvestobami. Bog se na človeka nikoli ne jezi, marveč mu odpušča in ga vedno sprejema kakor oče izgubljenega sina.

Da, vera je križ in bolečina obeh, ki sta stopila v tesen odnos. Je bolečina Boga, ker se je vsega daroval za človeka in zanj trpel na križu. Še več, vsak dan je križan v naših nezvestobah in izdajstvih. Križ je tudi za človeka, ki se mora odpovedati mnogim stvarem, da ohrani zvestobo Bogu. Božja ljubezen mora človeka tako zelo osvojiti, da ne bo nič drugega premagalo njegovega srca.

Gospod, pomnoži nam vero! Pomagaj nam, da ti bomo vedno tako zelo odprti, da boš mogel vedno najti pot v naša srca. Daj nam moči zoper vse druge mike in skušnjave, ki nas vabijo od tebe. Vedno znova nam daj doživljati tvojo naklonjenost, ki nas bo utrjevala v veri. Naj naša vera traja vse življenje. Vse, kar v veri spoznamo, naj nam postane tudi del življenja. Verujemo naj tako, da bomo živeli vero. Ne dovoli, da bi se ustrašili trpljenja za vero. Utrdi nas tako zelo, da bo naša vera tako trdna, da je noben veter skušnjav ne bo mogel ugasniti. V življenju nam pomagaj uresničevati tvojo voljo in ves svet prekvasiti s tvojo ljubeznijo. Tako zelo bodi z nami, da bo verovanje prehajalo v doživljanje tvoje prisotnosti. Kadar pa bo prišla temna noč vere, nas ohrani potrpežljive v čakanju tvoje svetlobe. Naj nas tema ne prestraši tako, da bi te ne čakali. Slediti ti hočemo na tvoji poti, daj nam toliko moči, da nikoli ne omagamo. Ko bo križ vere tako težak, da bomo omahovali, nam priskoči na pomoč.

Bog, bodi hvaljen v tvoji neizmerni modrosti, ko se nam razodevaš in nas ljubiš brez meja. Bodi hvaljen, ker si me poklical v življenje vere in mi podaril to, kar je najbolj tvojega. Privedi me do tako tesnega zedinjenja, da me nič ne bo moglo odtegniti od tebe. Naj se mi vera uresniči v gledanju in uživanje tebe, ki si večna sreča.

p. Branko Petauer

sobota, 12. november 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (21) »Spolnjeval bom Božje zapovedi«

Ljubezen do Boga in do bližnjega je najvažnejša zapoved, ki obsega in usmerja vse druge zapovedi. Boga ljubimo zaradi njega samega, bližnjega pa zaradi Boga, ker je Božja stvar in ker nam Bog naroča da ga ljubimo.

Če bi človek po izvirnem grehu ne bil nagnjen k slabemu, bi za njegovo življenje in delovanje zadostovala samo zapoved ljubezni. Ker je človek slaboten, je Bog že v stari zavezi zapoved ljubezni razčlenil v deset zapovedi. Prve tri se nanašajo na Boga in urejajo našo ljubezen do njega, drugih sedem pa ureja naš odnos do bližnjega in ljubezen do njega. Sveti Pavel nas uči: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave« (Rim 13,8–10).

Jezus je pomen desetih zapovedi še poglobil. Njihov polni pomen je bil razodet prav v Jezusu Kristusu. Ko je bogati mladenič prišel in ga vprašal. »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« mu je Jezus odgovoril: »Če hočeš priti v življenje, izpolnjuj zapovedi!« (Mt 19,16s). Kristus je s svojim življenjem in oznanjevanjem izpričeval trajni pomen desetih zapovedi. Prav jih bomo razumeli in lažje jih bomo izpolnjevali, če jih bomo povezovali s prijateljsko zavezo z Bogom. Bog, ki nas ljubi in se nam razodeva, nam daje smernice za naše vsakdanje življenje. To so nekakšni smerokazi skozi življenje, da ne zaidemo s poti, ki drži k Bogu v večno življenje. Kakor prometni znaki pomagajo šoferju, da po cesti varno vozi in ne ogroža sebe in drugih, tako nam Božje zapovedi omogočajo, da ostajamo v ljubezni do Boga in do bližnjega ter si tako zagotavljamo srečno življenje že na tem svetu, zlasti pa v večnosti. Sv. Janez Vianney je to takole opisal: »Božje zapovedi so nauki, ki nam jih Bog daje, da se držimo poti v nebesa; podobne so tablicam, ki jih postavljajo na začetek ulic ali poti in nam povedo njihovo ime.«

Arški župnik je oznanjal tudi tole: »Posvetni ljudje pravijo, da je delati za svoje zveličanje pretežko. Vendar ni nič lažjega: Držímo se Božjih in cerkvenih zapovedi, ogibajmo se sedmih glavnih grehov; delajmo dobro in ogibljimo se slabega: samo to! … Tole je dobro navodilo za ravnanje: delati samo to, kar lahko daruješ Bogu. Seveda pa mu ne moremo darovati opravljanja, obrekovanja, krivic, jeze, preklinjanja, nečistosti.« »Kadar vidim ljudi, ki ob nedeljah vozijo, mislim, da vozijo svojo dušo v pekel. Moti se v svojih računih tisti, ki gara ob nedeljah in si misli, da bo več zaslužil ali več naredil! Mar bodo tisti trije franki mogli kdaj odtehtati škodo, ki jo dela sam sebi, ko krši postavo dobrega Boga?« »Poznam dva načina, kako postaneš ubog: da delaš ob nedeljah in da si prilaščaš posest drugega.«

p. Anton

petek, 11. november 2022

Pramena žarkov iz rane Jezusovega srca

V Dnevniku imamo zapis, ki kaže povezanost med pramenoma žarkov in rano telesnega Jezusovega srca: »Danes sem videla Presveto Srce Jezusovo na nebu v veliki svetlobi; iz rane sta izhajala oba pramena žarkov in se razširila na ves svet« (št. 1796).

Prepričanje, da izhajata pramena žarkov iz Jezusove odprte rane, se kaže tudi v kitici njene pesmi o Srcu Jezusovem: »Pozdravljena, odprta rana Jezusovega srca, iz katere izhajata pramena usmiljenja in iz katere nam je dano črpati življenje samó s posodo zaupanja« (št. 1321). Ti dve mesti še posebej jasno razodeva tesno povezanost med duhovnostjo sv. Marjete Alakok in sv. Favstine Kowalske.

p. Anton

četrtek, 10. november 2022

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (20) Usmiljeno Srce Jezusovo v Evharistiji

Papeži pogosto naglašajo povezanost Presvetega Srca Jezusovega s sveto Evharistijo. Sveta Evharistija je Jezus, je Srce Jezusovo. To enačenje opažamo tudi pri sestri Favstini. Zanimiv je primer, ki razodeva povezanost med podobo Božjega usmiljenja in sveto Evharistijo. Svetnica je v svoj Dnevnik zapisala:

»Ta trenutek, ko je bila podoba med telovsko procesijo izpostavljena na oltarju in je duhovnik postavil Najsvetejše na oltar ter je zbor začel peti, sta pramena žarkov iz te podobe šinila skozi sveto hostijo in se razširila na ves svet. Naenkrat sem zaslišala besede: Skozi tebe bosta kakor skozi to hostijo pramena žarkov usmiljenja prehajala na ves svet. Po teh besedah je mojo dušo napolnila globoka radost« (št. 441).

Iz zapisov v Favstininem Dnevniku vidimo, da sta pramena žarkov v več videnjih izhajala iz svete hostije. Poglejmo le en zapis: »Med sveto mašo, pri kateri je bil Gospod Jezus izpostavljen v presvetem oltarnem zakramentu, sem pred svetim obhajilom zagledala dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz presvete hostije tako, kakor sta predstavljena na podobi: eden rdeč in drugi bled« (št. 336).

S tem videnjem je Jezus hotel reči: »Tu v sveti hostiji sem jaz, ki sem bil na križu preboden. Prav jaz zdaj delim sadove odrešenja, ki jih označujeta oba pramena žarkov.«

V Dnevniku je v litanijskih vzklikih k sveti evharistiji tudi vzklik, ki kaže navzočnost Srca Jezusovega v tem zakramentu: »Sveta hostija, v kateri so vsebovana vsa čustva predobrega Srca Jezusovega do nas, posebej do ubogih grešnikov!« (št. 356).

 

sreda, 9. november 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

ter članov Apostolata darovanja in drugih

bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

23. oktobra in 27. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 7. novembra in 5. decembra. Če želite sodelovati, sporočite na naslov: Severin Maffi severin.maffi@gmail.com

torek, 8. november 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA »Še naprej vsak dan molite rožni venec!«

Praznovanje fatimske stoletnice leta 2017 je bil močan Marijin in Božji klic k molitvi rožnega venca. Od takrat je minilo pet let. V soboto 14. oktobra 2017 se je pred stiško baziliko zbralo okrog sedem tisoč slovenskih in hrvaških častilcev fatimske Marije romarice, ki je pripotovala iz Češke. Navzoči so bili poleg vernih laikov vsi slovenski škofje, šest hrvaških in več sto slovenskih in hrvaških duhovnikov. Varaždinski škof Mrzljak je v nagovoru, z rožnim vencem v roki, pokazal na Marijo in ves navdušen zaklical: »Tega čudeža [da se je zbralo toliko vernikov] nismo naredili mi, to je naredila Ona. Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« Ko se je natanko pred 105 leti v Fatimi pastirčkom zadnjič prikazala Marija, jim je naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!« To naročilo velja tudi nam.

Še eno obletnico praznujemo, dvajsetletnico. Dne 16. oktobra 2002 je papež sv. Janez Pavel II. razglasil leto rožnega venca, ki je trajalo do njegovega srebrnega papeškega jubileja 16. oktobra 2003 (1978–2003), in nam izročil apostolsko pismo o rožnem vencu (CD 98). Obenem nam je podaril še svetli del rožnega venca. Tako imamo zdaj štiri dele, ki obsegajo celotno Jezusovo in Marijino življenje od angelovega oznanjenja Mariji do Jezusovega kronanja matere Marije v nebesih. Ta dopolnitev molitve rožnega venca je prva po letu 1569, ki jo je potrdil papež Pij V.

Klic vseh papežev v zadnjih petsto letih k molitvi rožnega venca je prav tako jasen in močan. Papeži prav do zadnjega časa družinam in vsem vernikom priporočajo rožni venec. Ko je v nedeljo, 26. avgusta 2018, papež Frančišek ob svetovnem srečanju družin na Irskem obiskal glavno Marijino svetišče Knock, je podaril zlat rožni venec in glede molitve rožnega venca po družinah dejal: »V spomin na moj obisk sem prinesel kot dar rožni venec. Vem, kako pomembno je v tej deželi izročilo družinskega rožnega venca. Spodbujam vas, da nadaljujete s tem izročilom. Koliko src očetov, mater in otrok je skozi leta zajemalo tolažbo in moč v premišljevanju Marijine udeležbe pri veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnostih Kristusovega življenja!«

Papež Pij XII. je rožni venec imenoval »družinska molitev« in je o molitvi v družini izrekel pomenljive besede: »Družina, ki moli, živi; in če moli skupaj, živi skupaj.« Vztrajnost pri molitvi rožnega venca je še posebej poudarjal papež sv. Pavel VI.: »Pri molitvi rožnega venca bodimo vztrajni tako v cerkvenem občestvu kot v zasebnosti naših družin.«

Sv. Janez Pavel II. je od rožnega venca veliko pričakoval in govoril o ponovni uvedbi rožnega venca v naše družine. To bo učinkovita pomoč, da bodo ostale skupaj. Tako se bodo zajezile uničujoče posledice krize našega časa.

Če pogledamo svetnike, kakšen odnos so imeli do rožnega venca, ne bomo v zadnjih petsto letih našli nobenega, ki ne bi imel velikega zaupanja v moč te molitve. Sv. mati Terezija je imela 1947 videnje velike množice vseh vrst revežev, mladih in starih. Takrat ji je Marija naročila: »Uči jih, da bodo v družini molili rožni venec in vse se bo dobro izteklo.«

Če ni mogoče cele družine navdušiti za rožni venec, se morda najde njen zastopnik. Lahko je to mati ali stari starši. Zaslužni papež Benedikt XVI. pa zaupa v mlade, saj je rekel: »Nedvomno je rožni venec eno od zgovornih znamenj ljubezni, ki jo mlade generacije gojijo do Jezusa in njegove Matere.«

Za molitev rožnega venca je treba dozoreti. Rožni venec bomo vzljubili, če bomo prej vzljubili Jezusa in Marijo. Vsi smo pred vzvišeno nalogo: Bodimo apostoli rožnega venca! Seveda pri tem velja misel bl. Antona Martina Slomška: »Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti.« Papež sv. Pavel VI. priporoča iskanje novih oblik te molitve. Ljubezen je iznajdljiva! Tako bi to dragoceno molitev približali čim večjemu številu kristjanov.

Ob koncu se spomnimo na veličastni dogodek v Fatimi pred 105 leti: sončni čudež, ki ga je gledalo okrog sedemdeset tisoč ljudi. Pred tem dogodkom je Marija naročila pastirčkom in po njih tudi nam: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!« Naredimo, kar moremo, da se ta molitev zopet udomači po naših družinah. Začnimo pri sebi.

p. Anton