Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 31. julij 2013

Posvetitev pontifikata papeža Frančiška Fatimski Mariji

Lizbonski patriarh José Policarpo je na željo papeža Frančiška posvetil njegov pontifikat Fatimski Materi Božji. Slovesnost je potekala na praznik Fatimske Marije, 13. maja 2013, udeležilo pa se je je okoli tristo tisoč vernikov. Zbranim je posebno pismo namenil tudi sam papež, v katerem se je zahvalil za uresničitev njegove želje. Zapisal je tudi, da se z molitvijo pridružuje vsem romarjem v Fatimi ter podeljuje svoj apostolski blagoslov

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - AVGUST

1.-4. nadškof Turnšek, zakonci z otroki

4. – 11. p. Tomaž Podobnik, duhovne vaje v tišini

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

15. – 18. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

18. molitvena skupina za duše v vicah

30. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

nedelja, 28. julij 2013

Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in Aritours vabita 
na srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico!
RIM in VATIKAN


Na dan obletnice zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi in na dan sončnega čudeža, se bo v kviru
LETA VERE, obhajal Marijin dan ob navzočnosti vseh Združenj z marjansko duhovnostjo.
Za to priložnost bo pripotoval iz Fatime v Rim originalen Marijin kip. Vsi posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu prisrčno vabljeni, da v molitveni povezanosti s svetim očetom in Materjo Marijo izprosimo nove in številne milosti za poglobitev vere, ki jih nujno potrebujemo.

v od 11. do 13. oktobra 2013            duhovno vodstvo: msgr. dr. Alojz Snoj


  1. dan: petek, 11. oktober Slovenija – Rim Odhod avtobusa zgodaj zjutraj iz dogovorjenih krajev. Vožnja mimo Benetk proti jugu Italije, po slikoviti Toskani in Umbriji v italijansko prestolnico RIM. Po prihodu v večno mesto si ogledamo baziliko sv. Pavla izven obzidja, eno izmed štirih patriarhalnih bazilik v Rimu, v kateri so v medaljonih prikazani portreti vseh dosedanjih papežev. Maša. Vožnja do hotela, večerja in nočitev.
  2. dan: sobota, 12. oktober Rim – Vatikan Dan bo namenjen dogajanju v okviru dogodka z naslovom: BLAGOR TI, KER SI VEROVALA! Dopoldan je najprej predvideno romanje na grob svetega Petra in nato češčenje Najsvetejšega ter obhajanje zakramenta sprave v cerkvah, ki so v neposredni bližini svetega Petra. Nekaj prostega časa za kosilo, nato pa se sprehodimo do bazilike Marije Snežne, kjer hranijo ostanke originalnih jaslic, njen strop pa krasi prvo zlato, ki so ga Evropejci pripeljali iz Novega sveta. Popoldan se udeležimo sprejema Fatimske Marije Romarice na trgu svetega Petra, ob navzočnosti papeža Frančiška. Vrnitev v hotel, večerja in nočitev. Marijin kip bo prepeljan v svetišče »Divin Amore«, kjer bo molitev rožnega venca ter celonočno češčenje, ki se ga po dogovoru tudi udeležimo.
  3. dan: nedelja, 13. oktober Vatikan – Slovenija 

Zjutraj vožnja v VATIKAN, kjer bo sveto mašo daroval papež Frančišek. Zgodaj popoldan slovo od Rima in vožnja nazaj proti Sloveniji. Mimo Firenc, Bologne in Benetk se domov vrnemo v poznih nočnih urah.

CENA: 199 EUR        sklic: 13184
Cena je izračunana julija 2013 za 45 potnikov.

V ceno je vključeno: avtobusni prevoz po programu, cestnine, parkirnine in takse, 2 polpenziona v hotelu 3* (dvoposteljne sobe, TWC), vsi zunanji ogledi po programu, duhovno in strokovno vodstvo, organizacija in izvedba romanja, nezgodno zavarovanje in DDV.
Možna doplačila: enoposteljna soba 50 EUR.
Odstopnina: 10 EUR  (v primeru dokumentirane višje sile).
Način plačila: 100 EUR ob prijavi, možnost odplačevanja na obroke brez obresti.
Splošni pogoji so sestavni del programa in so objavljeni na spletni strani www.aritours.si

Vašo prijavo potrdite s plačilom akontacije in podpisano vrnjeno pogodbo.

Plačilo izvedete na naš račun: Aritours d.o.o., Slomškov trg 7, 2000 Maribor
Številka transakcijskega računa: 2410 0900 4193 662, sklic: 13184

Rok za prijave do zasedbe prostih mest oz. najkasneje do 1. septembra.



Molitev in delo s cistercijani

 Cistercijani vabimo v Stično može in fante od 18. leta dalje na molitev in delo s cistercijani, ki bo od nedelje, 4. avgusta ob 18. uri, do sobote, 10. avgusta po kosilu. Bivanje je brezplačno, saj ga boste odplačali s svojim delom. Javite se na samostanski tel.: 01/78 77 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044; E-pošta kristof.cufer@rkc.si.

Jezus je v hostiji skrit

Tudi do Jezusa pod podobo kruha je Jacinta že zgodaj občutila posebno ljubezen. Dogodek iz ranega Jacintinega otroštva nam lahko pojasni, zakaj sta Jacinta in njen brat Frančišek vse življenje govorila o »skritem Jezusu«. Jacinta je dobila dovoljenje, da bo skupaj z Lucijo kot »angelček« na praznik svetega Rešnjega telesa potresala rože pred Jezusom. Lucija poroča, kako je Jacinta vprašala Lucijino starejšo sestro, ki je sešila oblekice za »angelčke«:

»In ga bomo videli?«

'Da, nosil ga bo gospod župnik.'

Jacinta je poskakovala od veselja in neprenehoma spraševala, ali je še daleč do praznika. Končno je prišel nestrpno pričakovani dan in deklica je bila vsa iz sebe od sreče. Obe z Lucijo sta imeli košarici cvetja. Po navodilih starejše sestre je Lucija potresala svoje rože pred Jezusa. Jacinta pa kljub mnogim Lucijinim namigom ni vrgla nobenega cveta pred evharističnega Jezusa. Po končani slovesnosti je Lucijina sestra vprašala:

»Jacinta, zakaj nisi trosila rož Jezusu?«

'Ker ga nisem videla.'

Potem je vprašala Lucijo:

'Si ti videla Jezuščka?'

»Seveda ne. Ali mar ne veš, da Jezusa v hostiji ne moreš videti, ker je skrit? Njega prejmemo pri obhajilu.«

'In ti, ko greš k obhajilu, govoriš z njim?'

»Govorim.«

'In zakaj ga ne vidiš.'

»Ker je skrit.«

'Prosila bom mamo, da tudi mene pusti k obhajilu.'

»Gospod župnik ti ne bo dovolil iti, dokler ne boš stara deset let.«

'Ti pa tudi še nisi stara deset let, pa si že šla k obhajilu.'

»Ker sem znala ves katekizem, ti pa ga ne znaš.«

Jacinta in Frančišek sta zelo želela, da bi šla čimprej k prvemu svetemu obhajilu, zato sta prosila Lucijo, naj ju poučuje katekizem. Navdušeno sta ponavljala za Lucijo odgovore na vprašanja, vendar se je Lucija spomnila le nekaterih vprašanj. Zato sta bratranec in sestrična prosila svojo mamo, naj ju pusti k verouku, da bosta lahko prejela Jezusa. Mama pa ju je le redkokdaj pustila iti, z izgovorom:

»Cerkev je precej daleč, vidva sta še majhna in povrhu vama bo gospod župnik dal obhajilo šele, ko bosta stara deset let.«

An

petek, 26. julij 2013

Ljubezen do Jezusa

Starši pastirčkov so zelo skrbeli, da so bili pastirčki vedno v dobri družbi ter so se izogibali tistih otrok, ki so nespodobno govorili. Zato je Frančiškova in Jacintina mati nekoč naročila, naj se igrata na domačem dvorišču. Jacinta je sporočila Luciji:

»Moja mati noče, da ostaneva pri teh tukaj. Rekla je, naj se igramo na našem dvorišču. Noče, da se naučiva teh tako grdih stvari, ki so greh in ki jih Jezušček ne mara.«

Nato je Luciji zašepetala na uho:

»Če te bo mama pustila, ali boš potem prišla k meni domov?«

'Ja!'

»Potem pojdi in jo prosi!«

Jacintina najljubša igra je bila 'igra dobitkov'. Zmagovalec pri igri ukaže tistemu, ki je izgubil, naj naredi kakšno dejanje. Jacinta je pogosto naročala, naj poraženec teče za metuljčkom in ga ujame, ali naj utrga posebno rožico.

Ko je nekoč pri takšni igri v Lucijini hiši zmagala Lucija, je Jacinti ukazala, naj gre objet in poljubit Lucijinega brata, ki je ravno pisal pri mizi. Jacinta se je uprla:

»Tega pa ne! Ukaži mi kaj drugega. Zakaj mi ne ukažeš poljubiti Jezusa, ki visi tamle?« (Križ je bil obešen na steni.)

'Ja, dobro, stopi na stol, snemi ga, ga kleče trikrat objemi in trikrat poljubi. Enkrat za Frančiška, enkrat zame in enkrat zase.'

»Našemu Gospodu dam poljubčkov, kolikor hočeš.«

Jacinta je objemala in poljubljala Križanega s takšno predanostjo, da Lucija tega ni nikoli pozabila. Potem se je pozorna zazrla v Jezusa in križu in vprašala:

»Zakaj je Jezus pribit na križ?«

'Ker je za nas umrl.'

»Povej mi, kako je bilo.«

Na Jacinto je zelo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. O tem se je Lucija naučila od svoje matere, ki je otrokom raje razlagala Jezusovo trpljenje, kakor da bi jim pripovedovala različne pravljice. Lucija je imela tako dober spomin, da si je že po enkratnem pripovedovanju zapomnila tudi podrobnosti in jih je znala ponoviti. Zdaj je Jacinti in Frančišku začela pripovedovati o Gospodovem trpljenju. V hišo je prav tedaj stopila Lucijina najstarejša sestra Marija, vzela Jacinti križ iz rok in Lucijo oštela, rekoč, da se ne smejo dotikati svetih reči. Tedaj se je Jacinta sestri opravičila:

»Marija, ne bodi huda, jaz sem bila, pa ne bom več.«

Marija jo je pobožala in vsem trem rekla, naj se gredo igrat na dvorišče, ker v hiši ničesar ne pustijo na svojem mestu. Odšli so k vodnjaku, ob katerem se jim je angel drugič prikazal. Tu so se naslednja leta pogosto zbirali za medsebojne pogovore, goreče molitve in »tudi za solze, ki so bile včasih precej grenke. Svoje solze smo mešali z vodo v vodnjaku in jih potem iz njega pili. Ali ni bil ta vodnjak podoba Marije, v srcu katere smo obrisali svoje solze in zajemali tolažbo?« Ta vodnjak je bil za vse to zelo primeren, ker je bil skrit za kostanji, kupom kamenja in grmičevjem.

Otroci so posedli na vodnjak in Lucija je zelo živo pripovedovala o Jezusovem trpljenju. Malo Jacinto je to ganilo do solz. Mnogokrat je še pozneje Lucijo prosila, naj ji zgodbo o Gospodovem trpljenju ponovno pove. Iz sočutja do trpečega Jezusa je jokala in rekla:

»Naš ubogi Gospod! Nikoli več ne bom grešila, ker nočem, da bi naš Gospod trpel.«

torek, 23. julij 2013

Raje imam Marijino luč

Ko je Lucija začela pasti ovce, sta jo Frančišek in Jacinta zvečer čakala na dvorišču Lucijinih staršev. Jacinta, ki je bila bolj čustveno povezana z Lucijo, je tekla Luciji naproti takoj, ko je zaslišala zvončke črede, Frančišek pa je sedel na hišnem pragu. Ko je Lucija odgnala ovce v stajo, so se vsi trije šli igrat na dvorišče. Lucija o tem v sočnem in prisrčnem jeziku poroča v prvem in četrtem Spominu; v prvem o Jacinti, v četrtem o Frančišku. Preberimo, kar je v prvem Spominu:

»Mala Jacinta je ob večerih zelo rada hodila na dvorišče pred našo hišo gledat sončni zahod in zvezde na nebu. Bila je navdušena nad lepimi nočmi v mesečini. Pričkali smo se, kdo zmore prešteti zvezde, o katerih smo rekli, da so svetilke angelov.

Mesec je bil svetilka Naše ljube Gospe, sonce pa Jezusova. Zato je Jacinta včasih rekla:

'Veš, raje imam Marijino luč, ki ne žge in ne slepi tako kakor Jezusova.'

Res sonce na Portugalskem poleti zelo žge in mala Jacinta je zaradi neznosne vročine zelo trpela, saj je bila že po naravi bolj slabotna.«

sobota, 20. julij 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (7) - Jacinta Marto - Vsa nora na ples

Bila je najmlajši, deveti Olimpijin otrok ter sedmi otrok očeta Manuela Marta. Rodila se je 11. marca 1910. Lucija pripoveduje v prvem Spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva in zamerljiva ter trmasta. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, ljubezniva, prijazna in prikupna. Njeno srce je bilo »že takrat nagnjeno k dobremu in dobri Bog ji je dal mil in mehak značaj, kar jo je delalo ljubko in privlačno«.

Bila je zelo navdušena za ples. Lucija je celo zapisala: »Jacinta je bila vsa nora na ples, velik talent in spretnost (…) Včasih je bilo dovolj, da so pastirji igrali kakšen instrument, pa je že začela plesati, čeprav sama. Ko pa sta se bližala praznik svetega Janeza in pust, je kljub svoji veliki ljubezni do plesa rekla:

'Ne bom več plesala.'

'Zakaj ne?'

'Ker hočem to žrtev darovati Jezusu.'«

torek, 16. julij 2013

Quito, Gospa, ki je kači glavo strla

Leta 1566 je španski kralj Filip II., na pobudo številnih vplivnih družin, izdal dekret za ustanovitev kraljevskega samostana Brezmadežnega Spočetja, ki ga je dal postaviti na glavnem trgu v Quitu. Iz Španije je kralj poslal v svet prvo skupino redovnic, ki jo je vodila mati Marija Jezusova Taboada, ki je bila njegova sorodnica in teta sestre Marjane Frančiške Jezusove Torres.

Leta 1576 se je mati Marija s sedmimi redovnicami in sestro Marjano vkrcala na ladjo za Ekvador, toda nenadoma se je sredi oceana zmračilo in začela je divjati tako silovita nevihta, da so tudi mornarji spoznali, da je vsak napor zaman, saj se je ladja začela potapljati, in so izgubili sleherno upanje na rešitev. Sestra Marjana je pomislila, da je ona vzrok za to nevihto in je skupaj s teto začela klicati Božje usmiljenje. In takrat so uzrli sredi razburkanih morskih valov velikansko kačo s sedmimi glavami, ki je hotela uničiti in potopiti ladjo.

Marjana se je nenadoma onesvestila. Žarek luči je posvetil v to grozečo temo in pomiril vihar. Ko je Marjana prišla k zavesti, je povedala teti, da je videla kačo večjo od morja, ki se je borila s prelepo Gospo. Gospa, oblečena v sonce, je imela na glavi krono iz zvezd in čudovitega otroka v naročju, ki je imel na srcu podobo Najsvetejšega zakramenta. Gospa je držala v eni roki velik križ, ki se je zaključil v obliki meča. S pomočjo Najsvetejšega zakramenta in otrokove roke je Gospa zadela kačo s takšno močjo, da se je raztreščila.

Dve leti pozneje je mati Marija dala kovati svetinjo, na kateri je bil upodobljen ta prizor iz Marjaninega videnja. Od tistega dne dalje to svetinjo nosijo vse sestre v samostanu Brezmadežnega Spočetja v Quitu.

Un minuto con Maria

sobota, 13. julij 2013

Šopek Materi Mariji - Zaupanje Andreja Majcna v Marijino in don Boskovo pomoč

»Moj program bo (kot nikdar prej) govoriti o treh don Boskovih ljubeznih: do Presvetega evharističnega srca, do Marije, naše učiteljice in matere, in do papeža, ki predstavlja Cerkev v svetu danes. Zdi se, da sem temu ostal zvest do danes.«

V času vojne na Kitajskem 1941 je zapisal: »Šolski sluga pa se je le s težavo izkopal iz blata, ki ga je nanj nasula bomba, ki je padla 2 m od njega. Ostal je živ, mislim, zato, ker je nosil Marijino svetinjico.«

Vrhovnemu predstojniku o vojnem času na Kitajskem je poročal: »Naš zavod je dobil samo nekaj razpok in precej šip se je zdrobilo. Vidi se, da nas je doslej Bog na poseben način varoval. Saj smo pa tudi okoli in okoli natresli svetinjic in podobic Marije Pomočnice in sv. Janeza Boska.«

sreda, 10. julij 2013

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (3) Življenje iz posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Škof Rožman je 10. junija 1943 povabil vernike: »S prenovljeno gorečnostjo nadaljujmo spravno pobožnost prvih petkov in prvih sobot, da zadostimo božji pravičnosti za zakrknjene grešnike, da se bodo med nami vsi spreobrnili na pravo pot, ki vodi k Bogu in njegovi večni sreči. Če je Lucija, ki je v Fatimi videla nebeško Gospo in z njo govorila, nedavno izjavila, da Portugalska še ni dovolj storila, da bi potolažila božjo pravičnost, koliko moramo potem še mi storiti, ko smo se komaj začeli spreobračati k Bogu, ki je tudi med nami vse preveč žaljen!«

Škof je nato še štirikrat povabil k obhajanju petih prvih sobot. Pri tem je vabil, naj bi se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile tiste družine, ki se doslej še niso. Zadnjo, peto prvo soboto v domovini, že petič po vrsti, so verniki obhajali 5. maja 1945, nato so se začeli umikati, nekateri preko Ljubelja na Koroško, drugi proti Trstu in Gorici v Italijo. Tudi škof Rožman je odšel. V Thurnu nad Lienzom na Tirolskem je ob navzočnosti večjega števila slovenskih beguncev naredil posebno obljubo, o kateri je zapisal 24. maja 1945 v posebni poslanici slovenskim beguncem v Avstriji in Italiji: »Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo: Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Zgornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu.«

Za škofa je bil to čas velikega trpljenja. Dr. Jakob Kolarič v III. knjigi o Škofu Rožmanu poroča: »Ko je 31. maja takoj po novomašni slovesnosti Mirka Kozina v Anrasu na Tirolskem zvedel, da Angleži domobrance vračajo Titu, je bolečina prikipela do vrha. Toda njegovo izredno zaupanje v Marijo jo je zmagalo: 'O Marija! Kaj je naš narod res eden tistih, ki bo izbrisan z zemlje? Kaj si nas res zapustila? – Ne! Vemo, da nas ima Marija rada. Tudi v njej se je vse podiralo, ko je srečala svojega Sina na križevem potu. Ko je pri 13. postaji vzela vsega bičanega v naročje, saj se ji skoraj ne upamo približati, vsaj jaz imam ta občutek. Prosim jo, naj v mojem imenu poljubi Jezusove rane. – Mati je, vidi nas. Saj smo narod, ki smo se ponašali, da smo Marijin. – Vodi nas za seboj po križevem potu. – Sedaj je tako temno! Ne vidimo izhoda, kljub temu zaupamo. Vemo, da bo prišlo velikonočno jutro tudi za nas. Posvetili smo se, vztrajajmo. Mati je! – Peljala nas bo v velikonočno jutro, pa četudi nas bo vodila tako, kakor je one naše mučence, ki so dali kri za svoje prepričanje in jih je peljala skozi smrt v nebeško velikonočno jutro. Obnavljajmo posvetitev Mariji.'«

Dne 1. septembra 1951, bila je prva sobota, je škof začel že 16. turnus prvih sobot. To sledi iz njegovega dnevnika. Prve sobote je obhajal prav do svoje smrti, 16. novembra 1959.

Leta 1948 je škof Rožman prišel v Združene države. Kolarič piše, da je v Lemontu, na ameriških Brezjah, za veliki šmaren »članicam Zveze clevelandskih oltarnih društev z veliko vnemo priporočal, naj se posamezniki in družine posvete Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter opravljajo pobožnost petih prvih sobot. S tem govorom je tudi med ameriškimi Slovenci začel širiti češčenje Marijinega Srca, obenem pa je pokazal, da še vedno trdno veruje v obljube, ki jih je Marija v Fatimi dala tistim, ki častijo njeno brezmadežno Srce.«

V Gilbertu v državi Minnesoti je Rožman, kakor poroča Kolarič, govoril »o svojem poslanstvu, ki ga je kot škof imel ne samo pred vojno, ampak tudi v času trpljenja, strahot in velikih odločitev med našim narodom. V tem govoru se je njegovo zaupanje v fatimsko Marijo, kolikor vemo, prvikrat strnilo v globoko zavest, da slovenski narod med vojno ni zaman iskal rešitve v Marijinem Srcu (…) Izrazil pa je svoje globoko prepričanje, da bo naš narod rešen trpljenja in da bo ohranil vero: 'Naš narod se je med prvimi posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po Marijini obljubi pa bodo oni, ki se njenemu Srcu posvete, šli sicer preko morja trpljenja ali končno bodo rešeni … Ne vemo sicer, kdaj bo ta rešitev prišla, to končno ni tako važno. Važno pa je, da bo narod ostal in da bo vero ohranil

Dne 16. oktobra 1949 je na pozdravni akademiji v Argentini poudaril, da je posvetitev Marijinemu Srcu med vojno bila odločilnega pomena za slovenski narod: »Kakšna bo naša bodočnost? Prerok nisem. Pravim pa: upanja ne izgubimo! … Ne vemo sicer, koliko časa bo še trajalo, da bo naša revna, obubožana in oplenjena domovina zopet svobodna. Trdim in do sedaj mi te trditve ni mogel še nihče ovreči: naš slovenski narod, v kolikor je bil svoboden, je prvi narod na svetu [za Portugalci], ki se je kot narod posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Še danes so katoliški narodi na svetu, ki se niso posvetili v tem smislu, kot smo se mi. In če kaj velja beseda Marije, potem smemo upati. Seveda nas lahko Marija vodi še skozi morje trpljenja.«

Za mesečnik Duhovno življenje je leta 1950 napisal članek Mati, zakaj odlašaš? v katerem pravi: »Tolikokrat nam je Mati božja pomagala, nas rešila v najnevarnejših trenutkih, da ji bomo večno hvaležni. Gotovo ni nikogar med nami, ki v teh usodnih letih ne bi bil doživel jasne Marijine pomoči. A končne rešitve, resnične osvoboditve še nismo dočakali. In tako ni prav nič čudno, če se v naše molitve včasih vmeša vprašanje neučakanih otrok: Mati, zakaj odlašaš? (…) Mi neučakani sprašujemo: Mati, zakaj odlašaš? Ali ni Marija mnogo bolj upravičena nas vprašati: Otroci, zakaj odlašate vi z molitvijo in žrtvami, ki so potrebne, da moje brezmadežno Srce zmaga najprej v vaših srcih in potem v vsem svetu?«

Ko so nekoč duhovniki rekli škofu, da na položaj gleda preveč črno, je odgovoril: »Vem in sem trdno prepričan, da bo vsaka molitev, vsak očenaš uslišan. Samo tega ne vem, kdaj. Ali bo to v enem mesecu, ali v pol leta ali v enem letu, ali v desetih ali v petdesetih.«

17. oktobra 1947 je v pismu nekemu frančiškanu zaupal: »Mnogo molim in trpim za to, da bi Bog prav našemu narodu podal dokaz, vsemu svetu viden, da narod, ki svoje zaupanje v Boga stavi, nikdar ni prevaran in osramočen. Trdno upam v uslišanje. Toda v nebesih imajo tako uro, ki ne šteje sekund in minut, ampak leta in desetletja.«

An

torek, 9. julij 2013

Ponižna, srčna in močna molitev dela čudeže

Papež Frančišek se je pri jutranji maši 20. maja 2013 spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela, so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov.
 
Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo hčerko.« Po šesti uri zjutraj naslednjega dne se je z avtobusom odpravil nazaj in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!«

ponedeljek, 8. julij 2013

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (1)

Pri svetnikih vse izhaja iz življenja. O čemer govorijo in pišejo, najprej živijo. Nekaterim Kristus v mističnih doživetjih odkriva globine svojega Srca, vse pa vodi v prisrčno prijateljsko povezanost s seboj. Vsi so neizčrpen zaklad Cerkve za vse čase in vedno znova moramo kot mali učenci hoditi v njihovo odlično šolo.

Pri mnogih svetnikih je zelo v ospredju Božje češčenje Kristusove človeške narave in zlasti njegovih ran, še posebej njegove srčne rane. Češčenje Kristusovih poveličanih ran prehaja, zlasti pri mistikih, že v poglobljeno češčenje Kristusovega srca kot simbola njegove Božje in človeške ljubezni.

Véliki srednjeveški mistik in cerkveni učitelj cistercijanski opat sv. Bernard (+ 1153) se sprašuje:

»Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje – ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo. Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. 'Saj je bil ranjen zaradi naših grehov' (Iz 53,4)«.

Ko govori o Gospodovem Srcu, naglaša njegovo usmiljenje, kakor mnogo pozneje sv. Favstina Kowalska: »Jaz pa si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. (…) Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi.«

Frančiškanski teolog in kardinal sv. Bonaventura (+ 1274) je sto let pozneje zapisal: »Zato je bilo ranjeno (tvoje Srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!« »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel vzljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?« Svetnik je neki redovnici svetoval, naj se s svojimi rokami ne le dotakne Jezusovih ran, ampak naj preprosto vstopi v njegovo Srce.

Že Bonaventurov učitelj sv. Frančišek Asiški je bil velik častilec Kristusovih ran, zlasti njegove prebodene strani, a izraza 'Srce Jezusovo' še ni uporabljal, kot sta ga uporabljala sv. Bernard in sv. Bonaventura.

Fatimska pobožnost 2013 - v petek 12. julija

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v četrtek 13. junija, v petek 12. julija, v torek 13. avgusta, v petek 13. septembra in v nedeljo 13. oktobra.

sobota, 6. julij 2013

Nova knjiga Fatima – okno upanja

Mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek je v spremni besedi o njej zapisal:

»Knjiga p. Antona Nadraha 'Fatima – okno upanja' je čudovit 'sprehod' s pomočjo nadnaravnih skrivnostnih dogajanj v Fatimi skozi skoraj stoletno zgodovino in razbiranje le-te v luči fatimskih prikazovanj in Marijinih materinskih naročil in klicev ter njenih zdravilnih posredovanj. V skladu z naslovom, ki je povzet po uvidu papeža Benedikta XVI., bi tudi to knjigo mogli imenovali 'okno upanja' za naš čas, za naš slovenski trenutek. Za čas, v katerem se srečujemo z realnostjo razkristjanjenosti ne le naših mest, ampak vedno bolj tudi podeželja, ko moramo nositi neslavni naslov naroda v Srednji Evropi, ki najmanj moli, ko tudi med mladimi krščanskimi družinami komaj še najdemo kakšno, ki je postavljena na trden temelj zakramenta svetega zakona (saj je med novokrščenci še komaj morda petina ali ponekod le desetina takih, ki niso iz zunajzakonskih skupnosti) (…)

S to knjigo bomo mogli v tem času kakor skozi 'okno' zreti v Marijino 'delavnico', iskati ob njej in vsem, kar se po njej dogaja, tolažbo, pogum in predvsem priprošnjo za tiste milosti, ki jih v tem trenutku naše zgodovine kot skupnost Cerkve, kot slovenski narod in samostojna država Slovenija najbolj potrebujemo, da bomo zmogli smele in prave premisleke, izbire in odločitve ter tudi moč za njihovo uresničevanje. Z Marijo ni svet nikoli brezupen, ker nam Ona pogled nenehno usmerja v svojega Sina Jezusa Kristusa. On pa je Pot, Resnica in Življenje (…)

Ta knjiga nosi v sebi duhovni naboj, da nam pri tem odpiranju Marijinemu posredovanju za nas pri svojem ljubljenem Sinu lahko pomaga, da nam lahko ogreje srce, ki se bo odprlo veletoku milosti, ki se po Mariji želi izliti v naša srca in po nas v našo slovensko družbo, v slovensko misel in besedo, v dejanja in dogajanja. To se ne bo zgodilo z nasilno prevratniško dejavnostjo, ampak s spremembo, ki nastaja od srca do srca.«

Obsežno knjigo na 336 straneh dobite pri založbi Salve na Rakovniku ali v našem samostanu za 9,5 € + poštnina.

petek, 5. julij 2013

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - JULIJ

11. – 14. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

12. – 14. p. Nikolaj Aracki, Birmanci, fantje

12. – ob 19.30 v baziliki fatimska pobožnost

19. – 21. p. Nikolaj Aracki, birmanke

21. – ob 14.30 molitvena skupina za duše v vicah

21. – 27. opat Janez Novak, Lučke s spremljevalci

24./25. Jakobova pot, Skupnost krščanskega življenja

26. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Svetovni dan mladih 2013 – posvečen fatimski devici

13. maja, na praznik naše Fatimske Gospe, je nadškof Ria de Janeira in predsednik Krajevnega organizacijskega odbora za izvedbo Svetovnega dneva mladih 2013, msgr. Orani Joao Tempesta, posvetil romarje in prostovoljce Devici Mariji med mašo, ki jo je daroval v Marijinem svetišču v Fatimi na Portugalskem.
Msgr. Tempesta je molil z naslednjimi besedami: »O Fatimska Devica, kot romar na portugalski zemlji, s srcem polnim veselja, posvečam Tvojemu brezmadežnemu Srcu vse mlade, ki se pripravljajo na Svetovni dan mladih 2013 v Rio de Janeiru. Ponižno Te prosim, posreduj pri Bogu za Krajevni organizacijski odbor, za vse prostovoljce, ki so angažirani v različnih službah tega velikega dogodka. Prosim Te, o Kraljica, da ščitiš Svetovni dan mladih, da bi mogel biti zanje močna izkušnja srečanja s Tvojim ljubljenim Sinom. Prosim Te tudi, da vsak dan vliješ v srce vsakega izmed njih globoko ljubezen do Tvojega Sina, ki edini more dati smisel našemu življenju. Prosi ga, naj pokliče mlade učence in misijonarje za to naglo spreminjajočo se družbo.


Nadškof je prosil tudi za Cerkev in za papeža Frančiška: »Še naprej posreduj za Cerkev, Kristusovo nevesto, in za papeža Frančiška, da bi vsi mi mogli pričevati svetu, kako zelo nas Bog ljubi in hrepeni po tem, da bi mu ljubezen vračali!«

S kardinalom iz Brazilije je somaševal kardinal patriarh iz Lizbone, 37 škofov in 390 duhovnikov (Luz e Paz).