Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 31. december 2022

  Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi)   Ime Jezus  

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo (15,4).

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikorkrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

Je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, nemarno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

In, če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In, če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In, če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči? …

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

Ko izrečem ime Jezus, imam pred seboj krotkega in ponižnega, dobrotljivega, treznega, čistega in usmiljenega človeka, ki se končno odlikuje z najvišjo mero kreposti in svetosti, ki pa je hkrati vsemogočni Bog, ki naj me s svojim zgledom ozdravi in s svojo pomočjo okrepi. Vse to mi zadoni, ko mi zadoni ime Jezus. Kot človek mi daje zglede, kot mogočni Bog pa mi daje pomoč. Zglede uporabljam kot dišave za maziljenje, pomoč pa za njihovo okrepitev. Iz tega delam mazilo, kakršnega ne more pripraviti noben zdravnik (15,6).

Duša moja, v posodici Jezusovega imena imaš skrito to zdravilno mazilo, ki pomaga pri katerikoli tvoji kužni bolezni. Vedno jo imej v bližini in pri roki, da bodo vse tvoje misli in dejanja usmerjena v Jezusa.

Sedaj imaš, s čim si lahko zdraviš srce in roke. V Jezusovem imenu moreš popraviti svoja slaba dejanja ter dopolniti manj popolna. V tem imenu moreš obvarovati svoje misli pred pokvarjenostjo in jih ozdraviti, če se pokvarijo. (15,7).

petek, 30. december 2022

  Moja povezanost z Bogom  

Vsak dan poskušam, da bi se čim večkrat spomnil na Boga. Kljub dobremu namenu preživim večji del dneva, ne da bi mislil nanj. Kadar pa se zjutraj bolj potrudim in čez dan bolj zbrano molim rožne vence (zmolim vse štiri dele), se večkrat spomnim nanj, mu večkrat posvetim, kar delam ali trpim, in mu ponovim, da ga ljubim. Če pa v molitvi popustim, da postanem raztresen, kljub temu, da zmolim vse, kakor po navadi, se manjkrat spomnim na Boga in mu manjkrat darujem svoje življenje, ki tako postane bolj prazno. Čutim, da je res, kar je splošno znano, da gredo v nebesa tisti, ki molijo, in v pekel tisti, ki ne molijo.

Miha

četrtek, 29. december 2022

  TAKOLE MOLIM   Molitev napolnjuje moje življenje  

V enem obdobju svojega življenja sem prenehala moliti; nisem je čutila v globini svojega srca in duše. Žal mi je za to obdobje! Troedinega Boga prosim za odpuščanje!

Sedaj mi je molitev bolj pomembna kot hrana za telo. Rada molim rožni venec, ki jih je kar nekaj oblik. Rožni venec nosim vedno s seboj, kamor koli grem. Rada berem knjige s to tematiko. Sveto pismo je na prvem mestu. Rada poslušam Radio Ognjišče. Še bi lahko naštevala. Vendar brez svete maše se čutim prazna. Srečna sem, če sem lahko vsak dan pri sveti maši, da jo vsebinsko spremljam v svoji globini, da nato prejmem sveto obhajilo – kruh iz Jezusovih rok, da se mu osebno zahvalim za blagoslov in ga tudi kdaj za kaj prosim. Dotaknejo se me tudi liturgične pesmi, saj so oblika molitve. Vsakdanje molitve pred sveto mašo so tudi velika dragocenost, saj so posvečene namenu maše. Rada se pridružim tej molitveni skupini. Saj je Jezus rekel: »Če sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi!« Te besede poglobijo tudi mojo molitev.

Ponavadi si že zjutraj določim, kje vse bom izkoristila čas za molitev. Molim tudi pri delu, kot je na primer likanje. Poglobljeno molim pri duhovnih vajah in podobnih srečanjih. Resnično, človek ne more in ne sme reči, da nima časa za molitev.

Moje osebne molitve so različne. Razdelila jih bom v skupine:

1. Pavšalna molitev: Takšne molitve imenujem tiste, ki jim molim med opravki, če na primer zvoni za molitev, kot je to zjutraj, opoldan ali zvečer. Tedaj molim v mislih spotoma, kjerkoli sem.

2. Globinska molitev: K molitvi pristopim iz notranje globoke želje po druženju z Bogom, Jezusom Kristusom, Svetim Duhom, Marijo, angeli ali svetniki. Pri taki molitvi moram imeti zasebnost in mir.

3. Molitev iz neke osebne sreče, veselja ali žalosti: Veselim se in se radostno zahvaljujem Bogu, Jezusu Kristusu, Mariji … Če sem žalostna, se v bolečini v solzah zatečem v molitev, padem na kolena in globoko molim.

4. Molitev za razne namene: Molim za določene ljudi, za umrle svojce, za bližnje, za duše v vicah, ali če sem obljubila, da bom molila. Občasno molim devetdnevnice, pred božičem, pred veliko nočjo ipd.

5. Molitev na sprehodu, planinarjenju, romanju. Sprehod, če je možno uro ali dve, izkoristim za molitev rožnih vencev po namenu. Prav tako na planinarjenju, tudi nad 2500 m – posvečam molitvi, tudi križevemu potu. Zahvalim se Bogu, da je vso to krasoto ustvaril. Prečudovito doživetje je to!

Rada grem na romanje. Pustiš doma vso skrb in se v celoti posvetiš namenu svetega romanja. Pri vseh takih dogodkih prideš domov prerojen!

6. Molitev v cerkvi pred tabernakljem ali izpostavljenim Najsvetejšim: Rada stopim v cerkev kjerkoli, če je le ta odprta, in v tihoti razmišljam, molim. Najsrečnejša pa sem, če je Najsvetejše izpostavljeno pri celodnevnem češčenju. Takrat ni važen čas. Nobeden te ne preganja. Cel dan imaš na razpolago. Tako se sproščena posvetim Jezusu po svoji notranji potrebi. Tudi solze dobim v tej tihoti, verjetno od radosti, da sem z Gospodom. Kako lepo mi je potem – z besedami se ne da izraziti.

Vedno pa rečem, da je dan prekratek, čeprav je že pozno v noč. Vedno imam občutek, da premalo molim. Imam namreč veliko družinskih obveznosti. Rada tudi pomagam komurkoli in karkoli. Pa mislim in upam, da mi troedini Bog tudi dobra dela šteje v molitev.

Ana

sreda, 28. december 2022

JEZUS NAS UČI MOLITI (18)   Vloga Marije pri naši vztrajnosti in zvestobi  

 Sv. Frančišek Borgia, generalni predstojnik jezuitov, je spraševal novince jezuitskega reda, kakšen je njihov odnos do Marije. Spoznal je, da marsikateremu Marija ni prav pri srcu. Učitelju novincev je naročil, naj nad temi še posebno skrbno bedi. Žal so vsi izgubili svoj poklic in zapustili redovniško življenje.

Celo svetniki so kdaj zdvomili v svoj poklic. Vedno znova so se obračali na Marijo in so vzdržali. Mlad redovnik je bil stokrat in stokrat na preizkušnji, a vedno znova je prosil Marijo: "Izkaži se mi mater!" Vedno je bil potolažen in duhovno močnejši.

Neki redovni brat je bil velik Marijin častilec. Kadar je šel po hodniku mimo kipa ŽMB, je vedno zmolil zdravamarijo. A nekega dne mu je bilo vsega dovolj in je pospravil svoje stvari ter hotel pobegniti iz samostana. Ko je šel mimo kipa ŽMB, je zmolil zdravamarijo. Ko je končal, mu je nekaj reklo: »Če greš od tod, se boš pogubil!« Vrnil se je in ostal zvest do konca.

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?«

Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. 'Katerega hočeš?' me je vprašala.

'Oba bi rad,' sem ji odgovoril.« 

Ob Marijini pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic. Marija se je zavzela za fanta, posebna Božja milost je v njem delovala že v mladosti.

V litanijah Marijo kličemo: »Mati milosti Božje!« Je mati tudi tistih milosti, ki jih potrebujemo za vztrajnost in zvestobo.

 

Bog je svoje milosti položil v Marijine materinske roke.

Vsaka milost je Kristusova milost, ker jo je on zaslužil. On jo tudi deli po Mariji. Lahko rečemo, da je vsaka milost na oddaljen način tudi Marijina milost iz treh razlogov: ker je Marija mati Kristusa, ki je milost zaslužil; ker je sodelovala s Kristusom pri odrešenju; ker zdaj v nebesih prosi za milost.

Papež sv. Janez Pavel II. je bil v svojem življenju zelo povezan z materjo Marijo, zato je zelo zaznamoval cerkveno in svetno zgodovino. Bistveno je prispeval k padcu ruskega komunizma. Svojo marijansko usmerjenost je izrazil tudi s svojim škofovskim in papeškim geslom: »Totus tuus!« Že kot Poljak je bil povezan z Devico Marijo, saj so Poljaki Marijin narod. Po sv. Ludviku Mariji Grignionu Montfortskem se je posvetil Mariji. Cerkev, ves svet in Rusijo je po naročilu fatimske Marije 25. marca 1984posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s tem prispeval k padcu berlinskega zidu in komunizma. Za uresničitev tega dejanja je tudi veliko pretrpel, ko ga je na fatimski dan, 13. maja 1981 smrtno ranil turški terorist Ali Agca, a je kroglo, ki bi morala papeža umoriti, Marijina materinska roka tako vodila, da je ostal pri življenju. Tako je lahko s škofi vsega sveta izvršil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

p. Anton

torek, 27. december 2022

  MOLI IN DELAJ   Žetev je velika, delavcev pa malo  

Napredovali smo kar za pet zrn. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da boste vsi videli, kako je molitev za nove duhovne poklice potrebna, je tu navedeno število bogoslovcev v ljubljanskem semenišču po posameznih letnikih za vso Slovenijo. Všteti so le škofijski bogoslovci, ne redovniški. V pripravljalnem (propedevtičnem) letniku so 4, v prvem letniku tudi 4, v drugem letniku 2, v tretjem 5, v četrtem samo 1, v petem letniku 2, v šestem letniku tudi samo 1, zato bo prihodnje leto za vso Slovenijo samo en novomašnik.

ponedeljek, 26. december 2022

»Sem iz nebes«  

Bilo je 13. maja 1917 v Fatimi na Portugalskem. Trije pastirčki, Lucija, Frančišek in Jacinta, so imeli to izredno srečo, da so videli neizmerno lepo skrivnostno Gospo. Lucija se je z njo celo pogovarjala. Gospa je povedala: »Sem iz nebes«. Danes, ko marsikdo več ne verjame, da nebesa sploh obstajajo, so njene besede še posebej dragocene. Izredno pogumna desetletna Lucija je nebeški Gospe zastavila vprašanje: »Bom tudi jaz šla v nebesa?« Vprašanje spada med najvažnejša vprašanja v kristjanovem življenju: »Bom tudi jaz šel v nebesa?« Temu se pridružujejo še tri vprašanja: »Bom prej moral iti v vice? Kaj pa če, zaradi zavoženega življenja, pridem v pekel?« Kdo bo o tem odločal? Takšna vprašanja so preveč resna, da si jih človek ne bi zastavljal. Vsa verstva govorijo o posmrtnem življenju. Fatimski dogodki so jasen odgovor prav na ta vprašanja. Zato ima Fatima velik pomen še posebej danes, ko so mnogi dobesedno zakopani samo v skrbi tega sveta in njegove zapeljive mike, kakor da je s smrtjo vsega konec.

Lucija pripoveduje, kako je bilo 13. maja 1917, pred več kot 105 leti, ko se je trem pastirčkom na njihovem pašniku nad pritlikavih hrastičem prikazala nebeška Gospa. Izbrala si je najlepši mesec, da začne s svojim sporočilom vesoljnemu svetu. Značilne so njene prve besede:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

Res se desetletna Lucija ni prav nič bala in se je začela pogovarjati z neznano Gospo:

‘Od kod ste?’ Dobila je odgovor: ‘Sem iz nebes.’

Lucija je zastavila nebeški Gospe najpomembnejše vprašanje: ‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

Sledil je odgovor: ‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’ ‘Tudi.’ ‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tu je rožni venec omenjen kot sredstvo za dosego nebes. Smemo sklepati: Kdor bo redno molil rožni venec, bo zveličan.

Za vse tri je Devica Marija zagotovila, da bodo prišli v nebesa. To je najpomembnejše zagotovilo, ki ga more človek dobiti na tem svetu.

O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor glede dveh Lucijinih pokojnih prijateljic, da je ena že v nebesih, druga pa je še v vicah.

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). To je čudovit cilj, ki se ga premalo zavedamo! Sveti Avguštin je to takole izrazil z znano mislijo: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.

Vprašanje o nebesih ponovno srečamo v drugem Marijinem prikazanju 13. junija 1917. Lucija je veliko trpela, ker njena mati in sestre niso verjele, da se pastirčkom prikazuje nebeška Gospa. Imele so jo za lažnivko. Mati jo je hotela s telesno kaznijo prisiliti, da bi priznala, da je lagala. Zato je razumljivo Lucijino vprašanje Devici Mariji:

»Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.«

»Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

O nebesih imamo v Katekizmu zapisano:

»Tisti, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo 'takšnega, kakršen je' (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje« (št. 1023).

»To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (št. 1024).

Živeti v nebesih pomeni biti s Kristusom, biti v njem. On nam je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl nebesa. »Nebesa so blažena skupnost vseh, ki so popolnoma včlenjeni vanj« (št. 1026). Nebeška sreča presega vsako srečo na zemlji. Celo sveti Pavel, ki je gledal v tretje nebo, ni mogel o nebesih zapisati drugega kakor to: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Blaženi že kraljujejo skupaj s Kristusom, kar bo trajalo vso večnost. Jezus v priliki o ubogem Lazarju pripoveduje, da so ga angeli odnesli v Abrahamovo naročje (prim. Lk 16,22). Na križu je skesanemu desnemu razbojniku zagotovil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Bog je človeka ustvaril, da bi mu po preizkušnji na tem svetu posredoval svoje blaženo življenje in bi tako postal dedič njegove večne blaženosti. V nas je hrepenenje po gledanju Boga, da bi v njem našli polnost resnice in sreče.

Nebesa se začno že na zemlji, če živimo v prijateljstvu z Bogom. Če je tako, nam ni težko izpolnjevati njegove volje. Prav tako nam ni težko pogovarjati se z njim, kar je molitev.

Biti v nebesih pomeni, da smo popolnoma združeni z Bogom, deležni njegove sreče.

p. Anton

nedelja, 25. december 2022

  Fatimska pobožnost v Stični, 13. oktobra 2022 Pridiga nadškofa dr. Marjana Turnška (magnetogram pripravil Severin Maffi)  

Dragi stiški menihi, draga sobrata v duhovništvu, dragi bratje in sestre – Marijini častilci, ki smo se zbrali danes tukaj pri stiški Žalostni Materi Božji, ob fatimskem dnevu, godu fatimske Matere Božje; Tudi vi iz Hrvaške, ki ste se nam pridružili, da bomo skupaj slavili in častili Mater Božjo in našo mater in preko nje našega Gospoda Jezusa Kristusa, Očeta in Svetega Duha.

Apostol Pavel je pogosto pozdravljal svoje vernike, ko jim je pisal in verjetno tudi, ko jim je v živo govoril, tako kot smo danes slišali v pismu Efežanom: »Milost vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.« Tako vam v začetku tega skupnega razmišljanja želim tudi jaz: Milost in mir. Danes smo tukaj tudi zato, da bi izprosili po Marijini priprošnji milost in mir: sebi, našim srcem, svetu, še posebej pa v Ukrajini. Kako potrebno je moliti za mir, kako potrebno si je prizadevati za mir. V Fatimi je Marija nenehno pozivala k molitvi za mir.

Danes je sto pet (105) let od zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi. Takrat je bila vojna in tudi danes je vojna, vojna v Ukrajini, pa še kje drugje po svetu. Papež Frančišek pogosto pravi, da smo v tretji svetovni vojni, ki se dogaja po koščkih. Torej smo v podobni resničnosti, kakor je bil svet pred stopetimi leti, zato je naša naloga enaka, kakor jo je Marija takrat posredovala fatimskim pastirčkom. Enaka naloga čaka tudi nas. Zato najprej prisluhnimo, kaj je Marija povedala pri tistem zadnjem srečanju s pastirčki, ko je bilo zbranih okoli 70.000 ljudi. Lucija jo je vprašala: »Kaj hočete od mene?« Tako naj vsak izmed nas vpraša Marijo: »Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš od mene danes?« Smo v živo z Marijo, Marija je tu in jo lahko vsak vpraša: »Marija, kaj hočeš od mene?«

Marija je pastirčkom najprej odgovorila: »Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast.« Če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: »Naredite v svojem srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste vedno v moji bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega Odrešenika.« Duhovno kapelico Mariji lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še nimamo, jo zgradimo sedaj, v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko; jo na novo okrasimo.

Potem je Marija nadaljevala: »Sem Gospa rožnega venca.« S tem ni samo potrdila nove prošnje v litanijah »Kraljica rožnega venca – prosi za nas«, ki jo je takrat papež na novo vključil v litanije Matere Božje, ampak je povedala še veliko več. Rekla je: »Sem Gospa rožnega venca.« Gospa, gospodarica, Gospod, gospodar v Svetem pismu ni tisti, ki ima nekaj in tisto obvladuje, ampak svetopisemski pomen gospodarja, Gospoda uporabljamo tudi za Boga – je tisti, ki služi, ki skrbi za vse ustvarjeno, da bi se vse razvijalo v pravo smer. Tudi Adamu in Evi je Bog rekel: »Gospodujta svetu«, pa to ne pomeni izkoriščati svet, ampak naj človek pomaga, da se bo svet razvijal tako, kakor je Bog načrtoval. Ne da bi ga uničevali, marveč mu pomagali, da bo vedno popolnejši po Božjem načrtu. Gospa rožnega venca nam želi pomagati, da bi svoje življenje in vse, kar imamo v svojem življenju materialnega in duhovnega, uporabljali tako, da bi bilo vedno bolj Bogu v slavo in čast, da bi se uresničeval Božji načrt. Molitev rožnega venca nam pomaga prav pri tem, da zagledamo skupaj z Marijo, ob premišljevanju skrivnosti Jezusovega življenja, najboljšo obliko svojega življenja in ravnanja. Pravzaprav je najpomembnejše prav to: ugotoviti, kakšna je oblika našega življenja in vsega obstoječega v Božji zamisli. Od tega, ali to spoznamo in uresničimo ali ne, je odvisna smer razvoja v našem življenju in v življenju sveta.

»Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Zopet poziv k molitvi. Ona je Gospa molitve. Lahko bi rekli, da je Ona tista, ki je prvo cerkveno skupnost, zbrano v pričakovanju Svetega Duha, vodila v molitev. To so bile desetdnevne duhovne vaje v tej prvi skupnosti, ki jih je vodila Marija, ko so od vnebohoda do binkošti pričakovali Svetega Duha. Zato je Marija gospa molitve, ona nas lahko tudi danes uči redno moliti, redno stopati v stik, v živi odnos z Bogom, kajti to je molitev. Molitev ni ponavljanje obrazcev, ampak je vstopanje v živi odnos z Bogom, ki je tukaj in me nagovarja v živo, me nagovarja zdaj za sedanje življenje, za situacijo, v kateri zdaj živim. Me nagovarja, mi svetuje, me vodi. Vse to pomeni, moliti rožni venec vsak dan.

Marija v pogovoru s pastirčki pri zadnjem prikazanju v Fatimi nadaljuje: »Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.« Dragi Marijini častilci, tudi zato smo danes tukaj, da goreče prosimo za konec vojne. Očitno bi lahko rekli, da svet še ne moli dovolj, da bi lahko zmagal mir v srcih tistih, ki kujejo in snujejo vojno. In naloga nas, ki smo zbrani ob Mariji, je toliko večja in toliko bolj odgovorna, da pomnožimo molitev za mir v svetu, v Ukrajini, in da pridobimo še novih molivcev.

Poleg vojne v Ukrajini, ki jo lahko vsak dan skoraj v živo spremljamo po medijih, pa se dogajajo še druge vojne. Vojne v naši notranjosti, duhovne vojne, vojna med dobrim in zlom, med hudobnim duhom in Mihaelom. V te vojne pa smo tudi mi direktno vključeni, naravnost potegnjeni smo v te duhovne boje. Tudi za te vojne, za te nemire, ki se dogajajo v srcih ljudi, je treba moliti; morda še bolj, kakor za zunanji mir na svetu. Kajti vojne po svetu so posledice vojne v srcih ljudi. Zato nas Marija, ne samo pred stopetimi leti, ampak tudi danes spodbuja in nas vabi: »Vsak dan molite za mir v dušah, pa ne samo zase, ne samo za tiste, ki so nas prosili, naj molimo zanje, ki so se nam priporočili v molitev.«

Marija je učila (in tudi Angel) pastirčke v Fatimi, da je treba še posebej moliti za uboge grešnike, za tiste, ki ne molijo več, ki ne verujejo, ki ne upajo in ki ne ljubijo. Za tiste je treba moliti, za njihov mir. In potem, ko Mariji Lucija reče, da ima še veliko stvari in prošenj, da bi ljudje ozdraveli, da bi Marija posredovala zdravje bolnikom, Marija reče: »Nekatere bom ozdravila, nekatere ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.« Spet ena modrost, ki prihaja iz nebes. Mnogokrat prosimo, pa nismo uslišani. Razlogi so gotovo različni. Eden izmed teh razlogov je tudi ta, da se tisti, za katere morda molimo in prosimo, še niso pripravljeni spreobrniti. Niso še pripravljeni odpreti srca Bogu, da bi lahko v njihovih srcih naredil spremembo in jih ozdravil takšnih ali drugačnih bolezni.

Marija pastirčkom še naroči: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.« To je zadnja beseda, ki jo je Marija izrekla pri tem prikazanju v Fatimi. Zato je toliko bolj pomembna. Verjetno vključuje vse najpomembnejše stvari. Od izvirnega greha naprej človek žali svojega Boga, žali svojega Stvarnika, žali svojega dobrotnika. In kaj je Marija učila? »Prosite za tiste, ki Boga zavračajo, ki Boga žalijo. Molite in prosite zanje, ne jih obsojati.« In tukaj se lahko spomnimo današnjega evangelija (Lk 6,20–26), v katerem nam evangelist Luka pravi, da Jezus govori: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, gorje vam pismouki.«

Vemo, da je Luka, ko je zapisal blagre, zapisal štiri blagre z blagor, štiri pa z gorje. Ko s pozornostjo beremo te odlomke, začutimo, da to ni grozeči »gorje vam«, kot kakšen duhovnik kdaj prebere ta evangelij. To ni naš gorje vam, pogubljeni boste! Ampak v originalu pomeni »Joj mené!« Tudi tako bi lahko prevedli tudi besedo, ki je prevedena z »gorje«: »Joj mené, dajte vendar ljudje božji, spreobrnite se, Bog vas ima rad, Bog vam želi odpustiti.« Bog nas želi sprejeti k sebi. Zato se spreobrnimo. Tako je Jezus govoril tem ljudem – ne žugal s prstom, kot »vam bom že pokazal!« ampak: »Boli me srce, človeško in Božje srce me boli, ker vam ne morem dati milosti, ker vam ne morem dati dobrote, svoje ljubezni. Boli me, ker vas ne morem pripeljati v nebesa, pa si to srčno želim.« Kajti to je edina želja, ki jo ima Bog, za katero vemo: »Da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.«

Marija je učila pastirčke in danes uči nas, da na nikogar ne gledamo zviška, tudi na največjega grešnika ne, ampak da ga v srcu prepoznamo kot »ubogega grešnika«, ki si sam ne zna in ne more več pomagati, ki je tako globoko pogreznjen v oddaljenost od Boga, da se ne more sam vrniti. Zato potrebuje nas, našo molitev, našo priprošnjo, pa tudi našo konkretno pomoč, naš zgled, to, da smo ob njem, da ga ne preklinjamo in pošiljamo v pekel, ampak ga z zgledom, besedo in molitvijo vabimo v nebesa, kjer je njihovo mesto, kjer je njihov prostor, ki jim ga je šel pripravit Kristus.

Dragi bratje in sestre, povabim vas, da odpremo svoja srca in prosimo za milost, da bi vsaj malo bolj čutili bolečino Boga nad »ubogimi grešniki«, ki se od Boga oddaljujejo. Amen.

sobota, 24. december 2022

Dragi duhovniki in laiki!

Na pobudo mnogih Marijih častilcev in v imenu Združenja posvečenih JMS (Jezusovemu in Marijinemu Srcu) vam pišem, da bi uresničili željo Jezusa in Marije po posvetitvi in izročitvi njunima Srcema. Apostol Pavel je vedno znova in znova pozdravljal svoje verne: »Milost vam in mir od Boga našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa ...« In morda bolj kot kadarkoli veljajo te besede danes nam, ko vihra vojna ne le v Ukrajini, ampak tudi drugod po svetu. Živimo resnično v prelomnih časih, kot takrat pred 105 leti pri zadnjem prikazanju Fatimske Matere Božje.

V Stični smo imeli 13. oktobra 2022 sklepno letošnjo fatimsko pobožnost, ki jo je vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek. V nagovoru nas je spodbudil, kaj naj storimo, da bi prisluhnili Fatimski Gospe Rožnega venca. V tem milostnem trenutku je Marija posredovala fatimskim pastirčkom, kaj naj storijo. Ista naloga čaka danes tudi nas. Nadškof Marjan v pridigi nadaljuje: »Kakor so pastirčki vprašali Marijo: 'Kaj hočete od mene?' Tako naj vsak izmed nas danes vpraša Marijo: 'Kaj hočeš od mene, Marija, v tem trenutku, kaj hočeš od mene danes?' Marijin odgovor je bil: 'Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast.' In če to prevedemo v naše življenje, lahko to pomeni: 'Naredite v svojem srcu kapelo zame, da me boste vedno nosili s seboj, da boste v moji bližini, v moji družbi, da bomo skupaj slavili in častili mojega Sina in našega Odrešenika.' Duhovno kapelico lahko zgradi vsak v svojem srcu. Če je še nimamo, jo zgradimo sedaj – v tem trenutku. Če pa jo že imamo, jo lahko razširimo, jo olepšamo in ji damo novo obliko«.

Spomnimo se, da je leta 2016 pri nas, ob 100-letnici Fatimskih dogodkov, romal fatimski kip Marije romarice po župnijah, leta 2017 pa mali fatimski kip Marije v kapelici po družinah. Koliko milosti smo izprosili, koliko spreobrnjenj, koliko ozdravljenj smo bili deležni ... Zakaj ne bi tudi letos po župnijah in družinah v adventu ali po novem letu ali v postnem času ali ob drugih župnijskih pastoralnih dogodkih romal kip male Marije v kapelici, ki so jo takrat prejeli vsi dekani in slovenski škofje?! Za toliko pastoralnih dogodkov bi morali biti hvaležni; najprej za 20 let svetlega dela RV, ki nam ga je podaril sv. Janez Pavel II., za 25-letnico delovanja Odbora Združenja posvečenih JMS, ki se trudi po župnijah za posvetitev in življenje iz posvetitve JMS; pripravljamo se tudi na sveto leto 2025; v teku je sinodalno dogajanje ...

Zato vabimo dekane in župnike, naj mali kip fatimske Marije v kapelici zopet poroma v naše župnije in družine. Ona najbolj ve, v kakšnem stanju so naše slovenske župnije in družine danes. Naj nam izprosi novih milosti. Epidemiološko stanje nam omogoča, da se lahko srečujemo tudi v živo in ne le na daljavo preko zooma.

Z ljubljenim Sinom nas blagoslovi Devica Marija!

Mala Nedelja, november 2022,

Srečko Fras

predsednik Združenja posvečenih JMS

petek, 23. december 2022

  Sv. Janez Pavel II. ves Marijin (4)   Marijina navzočnost v obhajanju svete Evharistije  

Jezus nas izroča Mariji.

Pri mašni daritvi je po delovanju Svetega Duha na zakramentalni način navzoče Kristusovo trpljenje in vse, kar je z njim povezano, tudi mati Marija in apostol Janez, ki sta stala pod križem. Papež pravi: »Ne manjka niti tega, kar je Kristus izvršil pri svoji Materi v naš blagor. Dejansko njej izroči ljubljenega učenca in v njem ji izroči tudi vsakogar izmed nas: 'Glej, tvoj sin!' Enako pravi tudi vsakomur izmed nas: 'Glej, tvoja mati!' (prim. Jn 19,26–27).« Po Janezovem zgledu pri vsaki sveti maši vzamemo k sebi tudi mi njo, ki nam je vsakokrat dana za mater. S tem se napotimo v Materino šolo; ona nas bo spremljala skozi življenje in nas upodabljala po Kristusu.

Da je Marija s Cerkvijo in kot mati Cerkve navzoča v vsakem obhajanju evharistije, je za naše duhovno življenje zelo pomembno. Pri vsaki mašni daritvi nam je vedno znova dana za mater, mi pa jo po Janezovem zgledu vzamemo na svoj dom.

 

»Karkoli vam reče, storite!«

Papež te besede, ki sicer neposredno veljajo za služabnike v Kani, povezuje tudi z evharistijo. Naše izpolnjevanje Kristusovega naročila pri zadnji večerji 'to delajte v moj spomin' je hkrati sprejemanje Marijinega povabila, naj ga poslušamo brez obotavljanja: 'Karkoli vam reče, storite' (Jn 2,5). Kakor da nam Marija govori z materinsko skrbjo, ki jo je izpričala pri svatbi v Kani: 'Ne omahujte, zaupajte besedi mojega Sina. On, ki je mogel vodo spremeniti v vino, more prav tako iz kruha in vina napraviti svoje telo in kri in verujočim izročiti živi spomin svoje velike noči (pashe) ter tako postati kruh življenja'.

 

Marija je živela daritveni značaj svete evharistije.

Papež piše: »V vsem svojem življenju v Kristusovi bližini, in ne le na Golgoti, je Marija živela daritveni značaj evharistije. Starček Simeon je napovedal, da bo Marijin Sin znamenje, kateremu se bo nasprotovalo in da bo njeno dušo presunil meč. Ko se Marija dan za dnem pripravlja na Golgoto, živi neke vrste 'anticipirano evharistijo' [vnaprej uresničeno], rekli bi, neko 'duhovno obhajilo' hrepenenja in darovanja, ki se je dovršilo v zedinjenju s Sinom v trpljenju in ki se je nato v povelikonočnem času izražalo v njenem udeleževanju obhajanja evharistije, ki so jo vodili apostoli, kot 'spomin' trpljenja.«

Papež se sprašuje: »Kako naj si predstavljamo Marijina čustva, ko je iz ust Petra, Janeza, Jakoba in drugih apostolov slišala besede zadnje večerje: 'To je moje telo, ki se daje za vas' (Lk 22,19)? Saj je to telo, žrtvovano kot daritev in znova predstavljeno pod zakramentalnimi znamenji, bilo isto telo, ki je bilo spočeto v Marijinem naročju!«

 

Podobnost med Devico Marijo in prejemnikom svetega obhajila.

Podobnost je v tem, da gre pri obhajilu za prejem bistveno istega Jezusa, čeprav v drugačni podobi, ki ga je Marija devet mesecev nosila v svojem telesu in ga je v prvi Cerkvi skupaj z apostoli in drugimi učenci pri 'lomljenju kruha' (Apd 2,42) prejemala v svoje srce. Marija se je brez dvoma udeleževala evharistične daritve v prvi Cerkvi in prejemala Jezusa v sveti evharistiji, saj je zapisano v Apostolskih delih o prvih kristjanih, da so se zbirali k lomljenju kruha in k molitvam. Lahko si mislimo, s kakšno zavzetostjo in srčno pobožnostjo se je Marija udeleževala 'lomljenja kruha' prvih kristjanov.

Obstaja globoka podobnost med zgodi se – fiat, s katerim je Marija odgovorila angelovi besedi, in amen, ki ga izgovori vernik, ko prejme Gospodovo telo. Od Marije se je zahtevala vera, da je on, ki ga je spočela 'po delovanju Svetega Duha', 'Božji Sin'. V evharistični skrivnosti se tudi od nas zahteva vera, da je isti Jezus, Božji in Marijin Sin, navzoč z vsem božje-človeškim bitjem pod podobama kruha in vina. Kakor je Marija verovala, da je tisti, ki ga je spočela, Božji Sin, tako mora verovati tudi vernik, ko prejema sveto obhajilo.

Papež podaja lepo misel za prejemnika svetega obhajila: »Ali ni Marijin očarani pogled v trenutku, ko zre obličje novorojenega Kristusa in ga objema s svojimi rokami, nedosegljivi vzor ljubezni, od katere se moramo pustiti navdihovati vsakokrat, ko v svetem obhajilu prejmemo evharistijo?« Lahko dostavimo, da isto velja takrat, kadar smo pri češčenju Najsvetejšega.

 

Podobnost med Devico Marijo in tabernakljem.

Pri sv. Janezu Pavlu II. imamo tudi to primerjavo: »Ob svojem obisku pri Elizabeti nosi Marija učlovečeno Besedo v svojem naročju in je nekakšen 'tabernakelj' – prvi 'tabernakelj' v zgodovini –, v katerem je Božji Sin še neviden človeškim očem, a ponuden Elizabeti v češčenje; njegova luč tako rekoč 'izžareva' iz Marijinih oči in glasu.« Tudi kristjan, ki pri sv. obhajilu prejme Kristusa, postane nekakšen 'tabernakelj'.

 

Podobnost med evharistijo in pesmijo Magnifikat.

Marijina duhovna podoba, njeno Srce, najbolj žari v njeni pesmi Magnifikat. Med evharistijo in to pesmijo je velika podobnost. Papež pravi: »Kakor Marijina pesem je tudi evharistija predvsem hvaljenje in zahvaljevanje. Ko Marija vzklikne: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju', nosi Jezusa v svojem naročju. Hvali Očeta 'zaradi' Jezusa, toda hvali ga tudi 'v' Jezusu in 'z' Jezusom. Natančno v tem je resnična 'evharistična naravnanost'.« Marija v svoji pesmi opeva tisto 'novo nebo' in 'novo zemljo', ki ju evharistija anticipira [vnaprej uresničuje].

Magnifikat izraža Marijino duhovnost, zato nam nič drugega ne more tako pomagati živeti evharistično skrivnost kakor ta duhovnost. »Evharistija nam je dana, da bi bilo vse naše življenje, podobno kakor Marijino, en sam 'Magnifikat',« pravi papež.

Poudarimo dve papeževi misli, ki sta tudi del njegovega življenja: Treba je živeti Marijino duhovnost, duhovnost Marijinega Srca, ki jo izraža Magnifikat, če hočemo živeti evharistično skrivnost. S pomočjo evharistije naj bi po Marijinem zgledu naše življenje spremenili v 'Magnifikat'. Iz tega sledi: Če bomo častili in posnemali Devico Marijo, bomo v polnosti zaživeli iz daru svete evharistije. Polno sodelovanje z evharistijo nam bo pomagalo, da bo naše življenje vedno bolj postajalo »en sam 'Magnifikat'«.

 

Kristus bo zmagal po Mariji.

V to drugo obdobje, v katerem je poleg poljske marijanske duhovnosti navzoča tudi duhovnost sv. Ludvika Montfortskega, spadajo Wojtyłove besede duhovnikom ob nastopu službe krakovskega nadškofa: »Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove Matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.«

Naj bodo omenjene še papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«

p. Anton

četrtek, 22. december 2022

 PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. »in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14)

Kateri ljudje so Bogu po volji (v ital. »ki jih Bog ljubi«; op. prev.) in zakaj so mu po volji? Ali je Bog pristranski? Ali mogoče ljubi samo nekatere, druge pa prepušča samim sebi? Evangelij na ta vprašanja odgovori tako, da nam pokaže nekaj oseb, ki jih Bog ljubi: Marijo, Jožefa, Elizabeto, Zaharija, Simeona, Ano, pastirje in modre z Vzhoda, tako imenovane svete tri kralje. Vsi ti so budne osebe, odprte za Božjo besedo, za angelovo oznanilo. Njihovo življenje ni bilo zaprto samo vase, njihovo življenje je bilo odprto. Na nek način, v najglobljem smislu, so bili v pričakovanju nečesa, pravzaprav v pričakovanju Boga. Njihova budnost je bila razpoložljivost – razpoložljivost za poslušanje, razpoložljivost, da se odpravijo na pot, pomenila je pričakovanje luči, ki jim bo pokazala pravo smer. Prav to zanima Boga. On ljubi vse, ker je vse ustvaril. Vendar so nekateri ljudje svojo dušo zaprli, njegova ljubezen ne najde nobene poti do njih. Mislijo, da ne potrebujejo Boga, nočejo ga. Drugi, ki so moralno mogoče enako bedni in grešniki, vsaj trpijo zaradi tega. Oni pričakujejo Boga. Vedo, da potrebujejo njegovo dobroto, tudi če ne vedo natančno, kakšna je. V njihovo odprto dušo, ki čaka, Bog lahko vstopi in z njim njegov mir. Bog išče ljudi, ki bi nosili in širili njegov mir. Prosimo ga za to, da našega srca ne bi našel zaprtega. Ravnajmo tako, da bomo prav v tem času lahko postali dejavni nosilci njegovega miru.

Homilija, 24. december 2005

sreda, 21. december 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.   »Slava Bogu na višavah« (Lk 2,14)

»Pozdravljena, sveta Mati«, govori bogoslužno besedilo, »rodila si Kralja, ki vlada nebu in zemlji na veke vekov«. V Marijinem materinskem srcu je odzvanjalo oznanilo betlehemskih angelov in ga napolnjevalo s strmenjem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). Evangelij dodaja, da je Marija »vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako tudi Cerkev hrani in premišljuje Božjo besedo v različnih in spreminjajočih se okoliščinah na svoji poti.

Opoldanski nagovor, 1. januar 2006

torek, 20. december 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.  Božja Mati

V pismu Galačanom apostol Pavel zatrdi: »Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Origen komentira: »Bodi pozoren na to, da ni rekel: rojenega po ženi, temveč rojenega iz žene« (Komentar k Pismu Galačanom PG 14, 1298). Ta prodorna opomba velikega eksegeta in cerkvenega pisca je zelo pomembna: če bi se namreč Božji Sin rodil samo »po« ženi, potem si ne bi zares privzel naše človeškosti, kakor se je v resnici zgodilo, ko je »od« Marije prejel telo. Marijino materinstvo je torej resnično in v polnosti človeško. V besedah »Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene«, je strnjena temeljna resnica o Jezusu kot Božji osebi, ki si je v polnosti privzela našo človeško naravo. Jezus je Božji Sin, rojen od Boga, obenem pa je sin žene – Marije. Zato lahko Jezusovo mater imenujemo in jo moramo imenovati Božja Mati.

Homilija, 31. december 2006

ponedeljek, 19. december 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.   Marijino materinstvo

Mati je tista, ki da življenje, vendar tudi tista, ki pomaga in uči živeti. Marija je mati, mati Jezusa, ki mu je dala svojo kri in svoje telo. Ona nam prinaša večno očetovo Besedo, ki je prišla prebivat med nas.

Homilija, 31. december 2005

nedelja, 18. december 2022

  PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.   Božič

Bog je zato, da bi preobrazil svet, izbral ponižno dekle iz galilejske vasi, Marijo iz Nazareta, in jo je nagovoril z naslednjim pozdravom: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj«. V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu izmed nas: Veselite se, Bog je blizu! Z Marijino pomočjo se pogumno in ponižno dajmo na razpolago, da bi svet sprejel Kristusa, ki je vir resničnega veselja.

Opoldanski govor, 17. december 2006

sobota, 17. december 2022

SKRIVNOST KRIŽA (22)   Križ dvoma (1)  

Ko so učenci videli Jezusa hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.

Različni dvomi nas spremljajo vse življenje in najbrž ni človeka, ki ga kdaj ne bi razjedali dvomi. Mnogokrat dvomi prinesejo človeku toliko trpljenja in gorja, da se človek sprašuje, zakaj Bog dopusti toliko negotovosti. Od kod se je naselil dvom v človeka? Zakaj mu je tako lasten?

Spet pojdimo v Staro zavezo k našim prvim staršem. Živela sta v raju in bila srečna. Zaupala sta Bogu in bila z njim povezana. Vedela sta, da je Bog stvarnik vsega in da vse živi zaradi njegove ljubezni. Tudi sama sta vedela, da živita kakor na Božji dlani, ki ju varuje in ohranja. To lepo harmonijo Boga s človekom pa je porušil hudobni duh, ko je človeka zapeljal v greh. Vedela sta, da sredi vrta stoji drevo, od katerega jima je Bog rekel, da naj ne jesta. Toda ni ju motilo. Ni ju bolelo in ni jima zbujalo posebnih apetitov. Enostavno sta živela s to stvarnostjo in jo sprejela tako, kot je bila. Hudobni duh pa jima je to svarilo razložil tako, da sta začela v srcu dvomiti v Božjo poštenost in iskrenost. Mogoče jima pa Bog le ni vsega razodel, mogoče še kaj skriva pred njima. Tako je zbudil v njima poželenje, da bi vseeno naredila to, kar jima je Bog naročil, naj ne delata. Hudobni duh jima je celo obljubljal, da bosta postala kakor Bog. Tako dolgo jima je prigovarjal, da je njuno poželenje prešlo v dejanje. Z lažjo ju je prevaral in v njunih srcih zasejal dvom o Božji iskrenosti.

Dvom, ki se je spočel v srcih prvih staršev, se sedaj prenaša v vsako človeško srce in nam v življenju povzroča veliko trpljenja. Dvom nastane v srcu zato, ker se bojujeta dve sili, ki hočeta druga drugo premagati. To, kar je v nas Božjega, se bojuje s tistim, kar je od hudobnega duha ali pa izvira iz naše sebičnosti. Po izvirnem grehu smo tako oslabljeni, da ta boj od človeka terja več napora. Ker je naše srce premalo zavzeto za Boga, ima druga sila toliko večjo moč. Ko bi bili popolnoma trdno odločeni za Božje, bi se v nas ne dogajali boji, ne bi dvomili. Premalo trdno smo navezani na Boga, zato imajo drugi miki v nas moč, da nas silijo v eno ali drugo odločitev.

Ali je Bog človeka kaznoval, ko mu je dal svobodno voljo, ki je vendar izvir vseh dvomov? Ne, ni ga kaznoval, človek se je sam kaznoval, ker se je svobodno obrnil od Boga. Devica Marija je najlepši primer človeka pred prvim grehom. Ona je bila s pomočjo Božje milosti tako močno navezana na Boga, da je greh ni mogel premagati. Vnaprej je na podlagi Krisusovega zasluženja bila obvarovana izvirnega greha. Bila je vsa zagledana v Božje reči, da druge reči sploh niso imele prostora v njenem srcu. Kljub vsemu pa je bila Marija popolnoma svobodna v svojih odločitvah. Svobodno se je lahko odločila za sodelovanje z Bogom. Hudobija ni imela moči nad njo in zato ji v srce ni zasejala dvomov o Božji ljubezni in dobroti.

Ljudje smo zelo drugačni od nje. Greh ima nad nami veliko moč in zaradi naše ranjenosti po izvirnem grehu smo se mu manj sposobni upirati. Zato se v naši notranjosti odvijajo boji: odločiti se za Boga ali za katero drugo stvar? Tudi naša sebičnost nas vodi v mnoge dvome. V naših srcih še vedno odmeva beseda hudobnega duha našim prvim staršem: »Bosta kakor Bog.« Vsak človek bi rad nekaj pomenil. Rad bi postal slaven in velik. Toda to slavo bi rad dosegel brez Boga, s svojimi lastnimi močmi. Bog pa nas vedno nagovarja k služenju in ponižnosti. Sam nam je dal tak zgled. Zato mu ne verjamemo, da nas vodi v slavo in nas hoče narediti velike. Radi bi sami nekaj naredili, zato nam rojijo po glavi vse vrste načrti in velike reči. Začnemo jih veselo, z veliko poguma, potem pa nam začne pogum upadati in podvomimo v svoje sposobnosti. Dvom nam jemlje še tisto moč, ki jo imamo. Seveda je vse skupaj obsojeno na polom, ker smo se dejanja lotili z napačne strani. Zaupati bi morali Bogu, ki gleda drugače kakor človek. Bog bi nas vodil v prave višine. Ne bi nas oropal našega človeškega veselja, ampak bi nam dal oboje: da bi rasli v služenju in ponižnosti ter bili priljubljeni pri ljudeh.

p. Branko Petauer

petek, 16. december 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (22)   »Spolnjeval bom cerkvene zapovedi«  

 Kakor smo se pri verouku učili o desetih Božjih zapovedih, smo se učili tudi o petih cerkvenih zapovedih. Že ime pove, da jih je uvedla Cerkev. Kristus ji je dal to oblast, da tako bolj varno vodi ljudi k zveličanju. Poglejmo na kratko njihovo vsebino:

Posvečuj zapovedane praznike. Tretja Božja zapoved govori o posvečevanju nedelje, ta pa se nanaša na štiri zapovedane praznike: Božič – Gospodovo rojstvo; praznik sv. Rešnjega telesa in sv. Rešnje krvi; Marijino vnebovzetje; vsi sveti. Posvečujemo jih podobno kakor nedelje.

Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sveti maši. Tu je še posebej naglašeno dejavno sodelovanje pri Gospodovi in naši daritvi, ki je bistvena prvina vsake nedelje in vsakega zapovedanega praznika. Tisti, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bomo razumeli, da mora mašna daritev v našem življenju zavzemati prav posebno mesto. Vsaka sveta maša je najpopolnejša daritev in povzema vase vse naše daritve, še posebej daritev pri posvetitvi in izročitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Posti se zapovedane postne dni. Zaradi zapletenih razmer današnjega časa in vedno manjše vzdržljivosti današnjega človeka je Cerkev post zelo olajšala. Zapovedani postni dnevi so vsi petki v letu in pepelnična sreda ter veliki petek. Vendar naj bi kristjan, ki se je posvetil in izročil Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bil pripravljen storiti več. Devica Marija je v Fatimi, kjer je razodela svoje brezmadežno Srce, zelo naročala trem pastirčkom in po njih nam spokorna dela. Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, jih je vprašala: »Ali se hočete ponuditi Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?« Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Devica Marija naročila pastirčkom: »Žrtvujte se za grešnike in recite pogosto, posebno kadar boste napravili kakšno žrtev: 'O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce.'« Dne 19. avgusta 1917 je Marija naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.«

Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto in o velikonočnem času prejmi sveto Rešnje telo. Zapoved je namenjena mlačnim kristjanom, da bi izpolnili vsaj to. Za tiste, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pa velja kot pravilo, naj pogosto pristopamo h Gospodovi mizi, če le mogoče vsak dan. Če se mi popolnoma izročimo Jezusu, se nam bo tudi on popolnoma izročil.

Sklepaj zakon po cerkvenih določbah. To zapoved danes mnogi kršijo. Na zakon se je treba pripravljati s čistim življenjem in se poročiti s cerkveno poroko. Ne moreta se imenovati dobra kristjana fant in dekle, ki brez cerkvene poroke živita skupaj. Ni prav, da smo se na to kar nekako navadili. Kaj lahko storimo mi, ki smo se posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu? Iz posvečenih družin naj rastejo posvečene in svete družine!

p. Anton

četrtek, 15. december 2022

Glavne oblike češčenja Presvetega Srca   Zadoščevanje Božjemu Srcu  

Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem večkrat skupaj omenja ljubezen in zadoščevanje, ki sta »glavni dolžnosti katoliške vernosti« (št. 63). »Osnovni izrazi« češčenja Srca Jezusovega so »dejanja ljubezni in zadoščevanja,« ki so »tista oblika bogovdanosti, s katero se v polnosti uresničuje notranje in resnično bogočastje« (št. 56).

Zadoščevanje Božjemu Srcu je potrebno, ker je Odrešenikova ljubezen tolikokrat in tako silno žaljena. Zato k češčenju Presvetega Srca bistveno spada tudi zadoščevanje. Konkretne oblike češčenja in zadoščevanja se lahko spreminjajo in prilagajajo določenemu času in kraju. To so molitve, pesmi, podobe itd. Danes na zadoščevanje pogosto pozabljamo.

Posebno zaslugo za to, da se je češčenje Srca Jezusovega »razlikovalo od drugih oblik pobožnosti po značilnih lastnostih ljubezni in zadoščevanja,« ima po besedah Pija XII. sv. Marjeta Alakok (št. 51).

 

Papež Pavel VI. je v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem zapisal: »Ko se je usmiljeni Zveličar, kot se poroča, prikazal izbrani redovnici Marjeti Mariji Alakok v mestu Paray–le–Monial, je vztrajno prosil, naj bi vsi ljudje z javnimi molitvami častili njegovo Srce, ki je ranjeno iz ljubezni do nas, in naj bi mu na vse načine zadoščevali za prizadete žalitve.«

 

Oblike, ki jih priporoča Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102)

 

V tem Direktoriju Kongregacija za bogoslužje in zakramente (leta 2002) uči, da češčenje Srca Jezusovega »od vernikov zahteva temeljno držo, izhajajočo iz spreobrnjenja in duha zadoščevanja, ljubezni in hvaležnosti, apostolskega prizadevanja in posvečenja nasproti Kristusu in njegovemu odrešilnemu delu« (št. 172).

Direktorij omenja nekatere oblike pobožnosti v čast Presvetemu Srcu, ki jih je Apostolski sedež izrecno potrdil in pogosto priporočal. »Med njimi velja omeniti:

-                            osebno posvetitev, ki je po besedah Pija XI. 'brez dvoma prva med vsemi vajami v čast Presvetemu Srcu';

-                                                   posvetitev družine, po kateri je družinska skupnost […] posvečena Gospodu, da bi on vladal v srcu vsakega njenega člana;

-                                                   litanije Presvetega Srca Jezusovega, potrjene za vesoljno Cerkev leta 1891; ki imajo izrazito svetopisemsko vsebino in so obdarjene z odpustki;

-                                                   dejanje zadoščevanja; to je oblika molitve, s katero verniki, spominjajoč se neskončne Kristusove dobrote, želijo doseči usmiljenje in popravo krivic, storjenih na tolikere načine Presvetemu Srcu Jezusovemu;

-                                                   obhajanje devetih prvih petkov v mesecu, ki ima začetke v 'veliki obljubi', ki jo je Jezus dal sv. Marjeti Mariji Alakok […] V našem času obhajanje devetih prvih petkov v mesecu, če ga pravilno pastoralno usmerimo, lahko brez dvoma rodi bogate duhovne sadove« (št. 171).

p. Anton

sreda, 14. december 2022

Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Posvetitev Srcu Jezusovemu  

Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu gre v smislu okrožnice Pija XII. o Srcu Jezusovem za predanost samega sebe Odrešenikovi ljubezni. Verniki »sebe vsega, svoja notranja čustva in zunanja dejanja posvetijo svojemu Stvarniku in Odrešeniku« (št. 63). »Češčenje Presvetega Srca namreč od nas zahteva, da povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni Božjega Odrešenika, katere živi pokazatelj in znamenje je njegovo ranjeno srce« (št. 4).

Zaradi človeške omahljivosti je treba posvetitev Srcu Jezusovemu vedno znova obnavljati. Cilj tega obnavljanja je, da bi neprestano živeli in delovali v predanosti Presvetemu Srcu.

Za posvetitev je treba biti v posvečujoči milosti, zato mora tisti, ki se zaveda velikega greha, pred posvetitvijo iti k spovedi ali vsaj obuditi popolno kesanje, zakrament sprave pa bo prejel, čim bo mogoče.

Papež Leon XIII. je 11. junija 1899 na osnovi pobude mistkinje bl. Marije od Božjega Srca Jezusovega ves svet posvetil Presvetemu Srcu Jezusovemu. Že dvesto let pred to posvetitvijo so se posvečali Srcu Jezusovemu posamezniki, skupine, škofije in narodi. Papež Benedikt XV. je zelo priporočal posvetitev družin. Papež Pij XI. je zelo poudaril potrebo po zadoščevanju in rednem obnavljanju posvetitve. Dejal je, da je v posvetitvi Srcu Jezusovemu »prvo in najvažnejše to, da stvar Stvarniku vrača ljubezen za ljubezen«.

Ko je papež sv. Janez Pavel II. za stoto obletnico posvetitve vsega sveta Presvetemu Srcu Jezusovemu 11. junija 2000 napisal posebno pismo vsem vernikom, je v njem poudaril, da je bila posvetitev vsega sveta, ki jo je izvršil papež Leon XIII. leta 1899, izredno pomembna in naj se obnavlja vsako leto na praznik Srca Jezusovega.