Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 28. februar 2013

Prva sobota v mojem srcu




Po različnih koncih Slovenije se je 5. januarja 2013 začela pobožnost petih zaporednih prvih sobot, za katero je Marija prosila v Fatimi in se je v Sloveniji prvič obhajala pred sedemdesetimi leti. In če sem v dneh priprave seštevala in preštevala, kaj vse še moram urediti, da bom izpolnila vseh pet pogojev, ki jih naroča Marija, sem sobotni dan začela z neko drugačno polnostjo. Prva sobota – ne gre samo za tisti dve uri pred in med bogoslužjem; pobožnost do Marijinega Srca mora oblikovati cel dan. Marijina ljubezen do Boga, Marijina ljubezen do ljudi zaradi Boga. Ta z milostjo prepojena ljubezen je počelo vsega Marijinega notranjega življenja. Češčenje te ljubezni se nikakor ne more ustaviti samo pri bogoslužju. To češčenje želim usmeriti naprej. Želim, da današnja prva sobota dobi odmev v vsem mojem dnevu, v službi in doma. Kako? Gre za posnemanje kreposti Marijinega Srca: vera, ponižnost, predvsem pa ljubezen, ki je duša vseh kreposti.
Ljudje potrebujemo spravo, mir in odpuščanje bolj kot izsušena zemlja vodo. Moj kvadratni meter življenjskega prostora je le kapljica vode, toda danes želim iz tega kvadratnega metra narediti resnično oazo, kjer bo vsako dejanje, vsaka beseda živeta iz želje po slogi, miru,odpuščanju in ljubezni. Nesebična ljubezen naj bo v današnji prvi soboti gonilna sila mojih dejanj. Od besed do dejanj je težaven korak. Toliko je malenkosti, ki hitro zalomijo dobre namene, Toda naslonjena na Marijino Srce, ki utripa za nas, stopam v ta prvosobotni dan. Iz odnosa v odnos, od misli in besed do toplih dejanj. Vse nosi v sebi odsev Božje ljubezni. In ko zvečer stopim v cerkev, ko se začne pobožnost prve sobote, se vsa dejanja stekajo na oltar, v zadoščenje, do končnega cilja – k Bogu; pri Mariji je to v polni meri že uresničeno: ona nikdar ne dela zase, marveč je vedno »Gospodova dekla.«
Vnaprej se veselim duhovnih sadov, ki se bodo rodili v Cerkvi, če bomo verniki to pobožnost v dejanju izvrševali. Ponižno prosim Boga, da bi se s pomočjo Božje milosti po letošnjih slovesnostih, ki so določene, v dušah slovenskih vernikov vse bolj in bolj razplamtela pobožnost do Jezusovega in Marijinega Srca, da bi se v naši deželi čim bolj razširilo »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«
Majda

Lucija dos Santos


Lucija dos Santos

Prva šola otrok je domača družina

Lucija dos Santos je bila najstarejša in vodilna fatimska vidkinja. Rodila se je 22. marca 1907 v zaselku Aljustrel, v župniji Fatima, kot zadnji od sedmih otrok, šestih deklic in enega dečka. Materi je bilo ime Marija Rosa, očetu pa Anton (Antonio) dos Santos. Bil je brat Frančiškove in Jacintine Matere Olimpije. Zaselek Aljustrel, v katerem še danes stoji Lucijina rojstna hiša, je kakor zelena oaza med golimi skalami Serre de Aire. Takrat je tam živelo triintrideset družin. Marljivi prebivalci so z ruvanjem skal, dreves in grmičevja napravili zemljo rodovitno.
Lucija je bila krščena v en kilometer oddaljeni farni cerkvi v Fatimi na veliko soboto, 30. marca 1907. Njena mati je bila zelo dobra katoličanka, oče, ki je bil nagnjen k alkoholu, pa nekaj let ni hodil v fatimsko cerkev k maši, ker se ni razumel z župnikom. Ljudje so za župnika običajno uporabljali naziv prior. Oče je dolžnost velikonočne spovedi in obhajila izpolnjeval v župniji Vila Nova de Ourem. V družini je imela glavno besedo mati.
Družina Frančiška in Jacinte je prav tako kakor Lucijina živela v Aljustrelu, blizu Lucijine hiše. Mati Olimpija in oče Manuel Peter (Pedro) Marto sta bila dobra katoličana. Kakor Lucijino tudi Frančiškovo in Jacintino rojstno hišo obiskujejo mnogi romarji.
Starši pastirčkov so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Jacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji ter so živeli v medsebojni ljubezni. Obe družini sta se čutili kot bi bili ena sama, zato so se otroci počutili doma v obeh hišah in so dobivali malico zdaj na enem, zdaj na drugem domu. Zlasti je bila Lucijina mati Frančišku in Jacinti kakor druga mati.
O obeh in drugih krščanskih družinah v Aljustrelu je sestra Lucija v knjigi Klici fatimskega sporočila zapisala:
»Na očetovih kolenih in v materinem naročju so se otroci naučili izgovarjati sveto ime Boga in dvigati nedolžne ročice v molitvi k nebeškemu Očetu in spoznavati tisto drugo Mater, ki je stiskala v naročju Jezuščka in je tudi njih sprejemala z isto naklonjenostjo, ker je tudi njihova Mati, veliko močnejša, bolj sveta in lepša od tiste, ki jih je zibala na zemlji. Tako se je v teh občutljivih, čistih in nedolžnih dušah razraščala luč vere s tako vnemo, da je potem žarela v njihovem nadaljnjem življenju na vseh njihovih poteh.
Starši so redno pošiljali svoje otroke k verouku v farno cerkev, da bi jih kar najbolje pripravili na veliki dan njihovega prvega obhajila. Tudi sami so bili doma njihovi učitelji in so jih v času popoldanskega počitka in zvečer po večerji učili. To nalogo je večinoma opravljal oče, medtem ko je mati postorila domača opravila, ko je pospravila kuhinjo po skromni večerji.«
Starši so skrbno pazili, da je cela družina krščansko živela. Vsi so praznovali nedeljo s tem, da so se udeležili nedeljske maše, popoldne pa so počivali, ob raznih igrah in v pogovoru. Seveda ni manjkalo večerne molitve, ki jo sestra Lucija takole opisuje:
»Po večerji je oče naznanil, da se bomo Bogu zahvalili z vrsto očenašev, zdravamarij in slav za razne namene. Potem je mati vodila molitev rožnega venca ali pa sedem skrivnosti v čast Žalostni Materi Božji. Sledilo je nekaj trenutkov pogovora, dogovori za delo za naslednji dan, potem pa … počitek, saj je noč kratka.« 
Lucija naglaša, kako mora biti prva šola otrok krščanska družina:
»Prva šola otrok mora biti torej v vsakem domu družina, kjer se naučijo spoznavati Boga, se mu približati z zakramenti in molitvijo, se pripraviti na prvo sveto obhajilo. Od staršev naj se ne naučijo samo nauka, v katerem je strnjena Božja postava, temveč naj jim ti navdihnejo tudi živo vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, ki ostanejo kasneje kot luč, ki vodi njihove korake skozi življenje, če se vtisnejo v dušo v nežni mladosti.«
Lucija misli, da je spolnjevanje Božjih zakonov v družinah obeh vidcev »kljub slabostim, povezanih s človeško naravo, nad ti družini pritegnilo poglede neskončno usmiljenega Boga«.

torek, 26. februar 2013

Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen


V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.
Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, “največja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič”.
Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju Božje volje. Bog vedno ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.
Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo Božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:
“Meni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.”
Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: “Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo vredno besede.”

nedelja, 24. februar 2013

Ljubezen Božjega Srca




Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.
Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.
Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).
Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega ali bi vsaj morala dosegati hvalnica stvarstva svoj vrh.
Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.
Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.
Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).
Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”
“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim …”
“In kaj pravite Jezusu?”
“Nič! Ljubim ga!”

petek, 22. februar 2013

Pobožnost petih prvih sobot (3)




Lucijino prizadevanje za širjenje

Sestra Lucija si je zelo prizadevala pri svojem škofu Jožefu da Silva, da bi uvedel pobožnost petih prvih sobot. Dne 4. novembra 1928 je pisala duhovnemu voditelju patru Apariciu:
»Upam torej, da bo naš dobri Gospod navdihnil njegovo ekscelenco z ugodnim odgovorom, in da bom, med mnogim trnjem, lahko ubrala ta cvet, da bom naposled videla na zemlji češčenje materinskega Srca presvete Device. To je sedaj moja želja, ker je to tudi želja našega Gospoda. Največja radost, ki jo lahko doživim, je v tem, da vidim, da je brezmadežno Srce naše najnežnejše Matere priznano, ljubljeno in tolaženo s to pobožnostjo.«
Škof škofije Leiria Jožef da Silva je prikazovanja angela in Marije trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi leta 1916 in 1917, potrdil kot pristna v pastirskem pismu 13. oktobra 1930. Sestra Lucija si je zdaj še bolj vztrajno prizadevala, da bi škof potrdil in naročil širiti tudi pobožnost petih prvih sobot. Iz mesta Pontevedra v Španiji je 28. oktobra 1934 pisala patru Gonsalvesu:
»Prevzvišeni leirijski gospod škof mi je obljubil, da bo prihodnje leto začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca; upam, da dobri Bog računa tudi z Vašim sodelovanjem.«
Fatimska vidkinja se je zavedala, da je tudi od pravočasne razširitve prvosobotne pobožnosti odvisna preprečitev druge svetovne vojne in preganjanja Cerkve. Zato se je tako vneto prizadevala, da so jo imeli za »nadležno«.
Dne 19. marca 1939 je v pismu patru Apariciu glede pobožnosti petih prvih sobot zapisala:
“Od obhajanja te pobožnosti in z njo povezane posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu sta odvisni vojna in mir na svetu. Zato sem tako želela, da bi se širila, in še bolj zato, ker je to volja našega dobrega Boga in naše ljubljene nebeške Matere.”
Leirijski škof je kljub vztrajnim prizadevanjem sestre Lucije pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi šele 13. septembra 1939, ko se je 1. septembra 1939 že začela druga svetovna vojna. Dal je natisniti podobice naše Gospe z razlago te pobožnosti. Pobožnost prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod. Soba prikazanja je bila pozneje spremenjena v kapelo.
Pri nas je prvosobotno pobožnost razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je fatimske dogodke jemal zelo resno. Proti koncu leta 1942 je določil, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije pobožnost petih prvih sobot začne na 1. soboto v januarju 1943 in se konča v maju, ko se bodo verniki 30. maja posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ljudje so se odzvali v zelo velikem številu. Nastalo je pravo ljudsko gibanje. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Fatimska vidkinja se je zavedala, da bi se morala ta pobožnost razširiti po vsem svetu. Zato je 2. decembra 1940 pisala papežu Piju XII.: »Prosim Vašo Svetost, da razširite to pobožnost po vsem svetu.«
To se uradno doslej še ni zgodilo, čeprav se je pobožnost petih prvih sobot uveljavila marsikje po svetu, a se, žal, ni povsod obdržala. Situacija, v kateri danes živimo, jasno kaže, da je prav zdaj spravna in zadostilna pobožnost še bolj potrebna kakor leta 1917 ali 1925, ko je vidkinja Lucija dobila naročilo o tej pobožnosti.
Ko je 25. marca 1984 papež bl. Janez Pavel II. izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Rusijo in ves svet, je s tem dosegel padec komunističnih oblasti v Sovjetski zvezi in drugih deželah, tudi Jugoslaviji, ter porušenje berlinskega zidu. Lahko upamo, da bi splošna uvedba prvosobotne pobožnosti privedla do utrditve vernosti med ljudmi in do miru ter napovedane popolne zmage Marijinega brezmadežnega Srca.
Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: S to pobožnostjo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo in obema prinašamo veliko tolažbo ter na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce in mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.

Kako je sestra Lucija ljubila to pobožnost

Sestra Lucija je vedno znova z veliko zavzetostjo omenjala to pobožnost, kar razodevajo tudi njena pisma. Svoji birmanski botri Mariji Filomeni de Miranda je 1. novembra 1927 pisala:
»Ne vem, če že poznaš zadostilno pobožnost petih prvih sobot k Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ker je nova, bi ti rada svetovala, da jo izvajaš, ker je zanjo prosila naša draga nebeška Mati, in Jezus je razodel željo, da bi jo obhajali. Poleg tega se mi zdi, draga botra, da bi bilo dobro, ne le, da jo spoznaš in nakloniš Jezusu tolažbo s tem, da jo izvajaš, ampak, da to pobožnost tudi širiš in spodbudiš k njenemu prakticiranju še mnoge druge ljudi (…)
Prepričana sem, moja draga botra, da sva lahko srečni, da moreva dati naši dragi nebeški Materi ta dokaz ljubezni, ker nama je dano vedeti, da ona želi, da ji ga darujeva. Kar mene zadeva, se nikoli ne počutim tako srečna kot takrat, kadar se približuje prva sobota. Mar ni res, da je naša največja sreča v tem, da popolnoma pripadamo Jezusu in Mariji ter da jih ljubimo, samo in edino nje, brez pridržkov? To zelo jasno vidimo v življenju svetnikov … Oni so bili srečni, ker so ljubili, moja draga botra, in mi se moramo truditi, da bi ljubili tako, kot so ljubili oni, ne le zato, da imamo Jezusa, to je manj pomembno – kajti, tudi če bi ga ne imeli na tej zemlji, bi ga imeli v nebesih – ampak zato, da naklonimo Jezusu in Mariji tolažbo, da sta ljubljena … in da lahko v zameno za to našo ljubezen rešita veliko duš.«

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013




Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20h: 22. februarja, 22. marca (ker je naslednji petek veliki petek), 26. aprila, 31. maja, 28. junija, 26. julija, 30. avgusta, 27. septembra, 25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

četrtek, 7. februar 2013

DEVETDNEVNICA K BLAŽENIMA FATIMSKIMA PASTIRČKOMA








OBVESTILO - VABILO:20. februarja godujeta blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta! Še kako v teh časih potrebujemo prav njuno priprošnjo, saj sta nam velika vzornika v zadoščevanju za žalitve Boga! Zato vabimo vse častilce Jezusovega in Marijinega Srca, da se na njun god pripravljamo s priloženo DEVETDNEVNICO. Začnemo 10. februarja.


Prvi dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, veliko sta molila k angelom in imela srečo, da vaju je obiskal angel miru. Naučita nas moliti tako, kot sta molila vidva. Pokažita nam, kako naj živimo v njihovi družbi in pomagajta nam, da v njih gledamo častilce Najvišjega, služabnike Matere Božje, naše zveste varuhe in znanilce miru. Oče naš, Zdrava Marija, Slava….Prva molitev angela


Drugi dan 

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marijo sta videla v neizrekljivi lepoti, bolj sijočo kot sonce, in sta nemudoma sprejela povabilo, da se popolnoma darujeta Bogu. Naučita tudi nas, da se velikodušno darujemo. Vlijta nam pogum, da se bomo v vseh trenutkih življenja, tudi najbolj bolečih, spomnili, da je Božja milost naša tolažba. V Devici Mariji nam pomagajta odkriti Tisto, ki je vsa Lepa, vsa Sveta, vsa Brezmadežna. Oče naš, Zdrava Marija, Slava…Prva molitev angela


Tretji dan 

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija je vama obljubila, da vaju bo vzela s seboj v nebesa, in je vama pokazala svoje s trni prebodeno Srce. Napravita nas občutljive za bolečino, ki ji ga povzročata preklinjanje in nehvaležnost ljudi. Izprosita tudi nam milost, da jo bomo mogli tolažiti s svojimi molitvami in žrtvami. Povečajta v nas hrepenenje po nebesih, kjer jo bomo mogli skupaj še bolj tolažiti s svojo ljubeznijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava...Prva molitev angela


Četrti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, pogled na pekel vaju je navdal z grozo, in trpljenje svetega očeta vaju je globoko zaznamovalo. Naučita nas uporabljati dve veliki sredstvi, ki vama ju je Marija pokazala za reševanje duš: posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Molita z nami za mir v svetu, za svetega očeta, za Cerkev. Skupaj z nami prosita Boga, da nas reši pekla in privede v nebesa vse duše. Oče naš, Zdrava Marija, Slava...Prva molitev angela


Peti dan 

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vaju je prosila, da molita in se žrtvujeta za  uboge grešnike, za katere nihče ne moli in se zanje ne žrtvuje. Pomagajta nam, da začutimo isti klic za vse te trpeče in nemirne duše. Naj posredujemo pri spreobrnjenju sveta. Izprosita nam vajino neomajno zaupanje v Marijino dobroto, ki prekipeva v ljubezni do vseh svojih sinov, in v Božje usmiljenje, ki želi, da bi se vsi ljudje rešili. Oče naš, Zdrava Marija, Slava...Prva molitev angela


Šesti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, ki sta videla Marijo v njeni sijajni in edinstveni lepoti in vesta, da je mi nismo videli. Pokažita nam, kako naj jo odslej gledamo z očmi svojega srca. Pomagajta nam dojeti čudovito sporočilo, ki vama ga je zaupala. Napravita, da ga bomo v polnosti živeli in ga posredovali ljudem v naši okolici in v svetu. Oče naš, Zdrava Marija, Slava...Prva molitev angela


Sedmi dan 

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vama je povedala, da želi kapelo njej v čast in vama razodela, da je »Kraljica rožnega venca«. Naučita nas moliti rožni venec ob premišljevanju skrivnosti življenja njenega Sina Jezusa. Razplamtita v nas vajino ljubezen, da bomo skupaj z vama mogli ljubiti Kraljico rožnega venca in častiti »skritega Jezusa«, resnično navzočega v tabernakljih naših kapel in cerkva. Oče naš, Zdrava Marija, Slava…Prva molitev angela


Osmi dan 

Blažena fatimska otroka, Marija vaju tako močno ljubi. V času svoje bolezni sta izkusila hudo trpljenje in ga z vedrino sprejela vse do poslednje daritve svojih življenj. Naučita tudi nas darovati naše preizkušnje in stiske. Pokažita nam, kako nas trpljenje upodobi po Jezusu, po Njem, ki je hotel rešiti svet s pomočjo križa. Pomagajta nam odkriti, da trpljenje nikoli ni nekoristno, ampak je vir očiščenja za nas same, vrelec rešitve za druge in izvir ljubezni do Boga. Oče naš, Zdrava Marija, Slava...Prva molitev angela


Deveti dan 

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, nista se bala smrti in Marija vaju je prišla iskat, da bi vaju pripeljala v nebesa. Naučita nas, da ne bomo gledali na smrt kot na nesrečo in nesmisel, ampak kot na edino sredstvo prehoda s tega sveta k Bogu, vstopa v večno luč, kjer bomo srečali tiste, ki smo jih ljubili. Vlijta nam gotovost, da v tem prehodu ne bo nič zastrašujočega, ker se z njim ne bomo soočili sami, ampak skupaj z vama in z Devico Marijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava…Prva molitev angela


Prva molitev angela:

 »Moj Bog, verujem vate, molim te,
 upam vate in te ljubim nad vse.
 Prosim te odpuščanja za tiste,
 ki ne verujejo, ne molijo,
 ne upajo in te ne ljubijo«!


Iz knjižice Francois et Jacinthe od J.-F. de Louvencourt, , Editions Bénédictines2001

torek, 5. februar 2013

Vabilo k molitvi za domovino


 
Častilce Jezusovega in Marijinega Srca in vse verne Slovence vabimo k molitvi za domovino 8. februarja 2013. 

V župnijski cerkvi v Štepanji vasi bo ob 11.00 sveta maša v ta namen in po njej molitev pred Najsvetejšim skupaj z Devico Marijo. Sveti don Bosko, ki je nedavno godoval, je rad ponavljal: "Zaupajte v Marijo in boste videli kaj so čudeži"!  

ponedeljek, 4. februar 2013

Hvala za pisemce


Hvala za pisemce. V veselje mi je. Danes je prva adventna nedelja. Lepo mi je, ker imam ob sebi adventni venček s svečkami. To me pomirja. Križ je lažji. Upanje živi.
Marjetka

nedelja, 3. februar 2013

s. Marie-Agnes de Jesus FCJ


Tu iz Halla na Tirolskem se zahvaljujem za redno pošiljanje vaših glasil, ki mi prinesejo veselje in slovensko besedo ter duhovno povezanost z vašim samostanom. Vesela sem za stimuliranje molitve za duhovne poklice, še posebno v tem težavnem času, ko je toliko nasprotovanja.

V veliko Božjo slavo je tudi vaše prizadevanje za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, in to je že sigurno vam in mnogim prineslo veliko blagoslova. Želim vam še za naprej dovolj duhovnih moči in zaupanja v Jezusovo in Marijino Srce, od koder prihaja vse dobro.
s. Marie-Agnes de Jesus FCJ

sobota, 2. februar 2013

O redovnem bratu, ki mu je bilo dano poznati Sveto pismo


O redovnem bratu, ki mu je bilo dano poznati Sveto pismo

Bolniški bratje iz Clairvauxa so imeli navado poročati z velikim veseljem in začudenjem o redovnem bratu, katerega je odlikovalo zelo pobožno življenje.

Ker je moral kmalu umreti, mu je podelil Gospod v svoji dobroti občudovanja vredno in znamenito milost.

Zaznamovan z boleznijo je obležal dolgo časa v postelji, in bolezen se je tedaj še poslabšala. Znaki so jasno kazali,da se mu približuje smrt in skorajšnji konec življenja. In glej, ker Sveti Duh veje, kjer in kadar hoče, je bilo njegovo spoznanje razsvetljeno po resnično novem, začudenje povzročajočem čudežu. Kajti neizobraženi mož, ki se nikdar prej ni učil črk, je odprl usta in začel v latinskem jeziku navajati nekaj čudovitih citatov iz Svetega pisma, pri čemer ni ničesar rekel, kar se ne bi skladalo s pravim naukom.

Bratje laiki, ki niso znali brati, so se čudili temu dogajanju in kar najhitreje so poklicali menihe. In da so tudi ti mogli slišati, je ta bolnik razložil skrivnosti Svetega pisma v jasnih besedah. Razen tega je pel s prijetnim glasom nekatere ljubke pesmi o skrivnostih svete Cerkve, katere do tedaj ni slišal, tako da so se poslušalci temu čudežu čudili in bili vzhičeni zaradi njegovega lepega petja.

Toda kaj je hotel vsemogočni in usmiljeni Bog razodeti smrtnikom, ko je podelil temu tako preprostemu in neizobraženemu človeku tako nenavadno milost, če ne to, da v večni blaženosti njegovega kraljestva, po izjavi apostola, ni Juda ne Grka, barbara in ne Skita, sužnja ne svobodnega, izobraženega ter ne neizobraženega, ampak da bodo po prerokovi besedi vsi Gospodovi učenci. “In vsi, od največjega do najmanjšega med njimi me bodo spoznali,” pravi Gospod.

O da bi nemirni ljudje, ki prepotujejo morje in suho zemljo, da se napolnijo s slamo črk in nabreknejo z napuhom znanosti, da jih ljudje imenujejo”rabi” in “doktor,” da se hvalijo kot vešči v pravu in kot sodniki, kot spretni pri debatah in kot učitelji modrosti, da se okoristijo z nagnjenostjo za hlepenje po imetju in po časti, upoštevali ta zgled.

 In to rečemo, ne da bi tiste, ki stremijo za znanostjo, na splošno obsodili, ampak moramo poučiti vsakega človeka, da najprej položi temelje bogaboječnosti v jarek ponižnosti, kajti strah Gospodov je po neki pravi izjavi začetek modrosti. Na take temelje lahko položimo toliko modrosti, kolikor hočemo, kajti podlago lahko gradimo, nikdar znanje ne pomeni napuha, kjer božja in bratska ljubezen gradita skupaj.

Ta novi teolog torej, o katerem smo govorili, je imel zasluge, ker se je začel vzpenjati na vrhunce popolne modrosti z božjim strahom. Ko je ob koncu sedanjega življenja razveseljeval poslušalce z raznimi svetimi besedami in z milo zvenečimi pesmimi, je odšel s to dobro izpovedjo s tega sveta k Očetu, da se na srečen način pogrezne v globočino večne luči, katere predokus je prejel v tem življenju.

petek, 1. februar 2013

Zakaj duša išče Besedo-Kristusa


Zakaj duša išče Besedo-Kristusa

Duša išče Besedo, da bi sprejela njeno karanje, da bi prejela luč spoznanja in oporo svojim krepostim; da bi jo preobrazila s svojo modrostjo, da bi ji postala podobna v lepoti, da bi se z njo poročila in postala rodovitna v dobrih delih in uživala njeno prijetno navzočnost. Iz vseh teh razlogov duša išče Besedo. Ljudje imamo obilo bridkosti, vsak ima brez števila težav in stisk. Toda Beseda ima še mnogo več dobrin, zakaj modrost premaga hudobijo in z dobrinami premaga zlo (št. 85,1).