Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 28. februar 2019

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (2)


Končno so stekle tudi najbližje priprave. Urejanje prevoza na letališče v Zagreb. Ker nisem hotel delati nereda v samostanu, sem se odločil, da bom šel kar z javnim prevozom. Nisem bil edini, ki nisem imel svojega prevoza. Tudi to so pomagali organizirati bogoslovci, posebej njihov študijski prefekt Matjaž Celarc. On je zbral nas vse, ki nismo imeli prevoza in nam organiziral prevoz na letališče s kombiji podjetja Go-opti. Zame je bilo ugodno, da so me bili pripravljeni pobrati v Ivančni Gorici. Dan prej so mi poslali sporočilo, kdaj moram biti na bencinski črpalki v Ivančni Gorici. Odhod naj bi bil 9. julija okoli desete ure. Zvečer pa so mi poslali sporočilo, da so odhod prestavili za pol ure bolj zgodaj. Torej bom moral biti na črpalki že pol ure prej. Dobro! Vsaj ne bo težav, da bi zamujali.
Moram priznati, da je bilo zadnje dneve nekoliko potovalne vročice ali mrzlice, kakor temu pravijo. Vedno bolj sem bil radoveden, koliko novega bom videl, doživel. Vedel sem, da nas bo štiriindvajset, da bo z nami šel tudi novomeški škof gospod Andrej Glavan.
Zadnje dni sem pazljivo zlagal v kovček vse, kar bom potreboval na poti. Sproti sem pisal na listek, kaj sem že dal v kovček. Večkrat sem ga kontroliral. Tu in tam sem se spomnil še na kaj, na kar sem pozabil. Tako je bil dan pred odhodom kovček že spakiran in pripravljen za na pot.
Zadnji dan sem pri korni molitvi prejel še blagoslov za brate, ki odhajajo na pot. Samostanski brat Jona Vene me je zapeljal v Ivančno Gorico na črpalko in pot se je začela.
Kombi je bil točen. Bil je že skoraj poln. V njem je bila vesela družba sobratov duhovnikov, ki sem jih večinoma poznal: Franci Alič, Matjaž Ambrožič, Matjaž Celarc, pa še nekaj bogoslovcev. Z nami se je peljala tudi neka gospa iz Argentine, ki je popotovala po Sloveniji. Svojo pot po Sloveniji je dokončala. Šla je v Zagreb, a ne na letalo. Kmalu sem se vključil v to veselo duhovniško družbo. Tudi gospa iz Argentine se je skušala vključiti, a težava je bila v tem, da ni bila Slovenka. Znala je samo špansko. Z Matjažem sta se sporazumevala, ker on govori tekoče italijansko. Jaz sem ostal previdno tiho in nisem hotel dajati na plan svojega skromnega znanja španščine.
V Novem mestu smo se ustavili in pobrali še eno potnico. Bilo je mlado dekle, ki pa ni bilo točno. Na novomeški avtobusni postaji smo jo morali kakšnih deset minut čakati. Toda nevarnosti, da bi zamudili ni bilo.
Kombi je bil poln in pot v Zagreb smo mirno nadaljevali. Ker smo morali argentinsko gospo oddati na avtobusni postaji, smo se seveda peljali skozi mesto. To nam je vzelo precej časa. Toda prevozno podjetje je to vračunalo, zato so mi sporočili, da je odhod pol ure bolj zgodaj.
Končno smo dospeli na letališče. Kombi nas je odložil in nekaj gospodov je že čakalo pred letališko zgradbo. Pridružili smo se jim. Skupaj smo odšli v notranjost in tam čakali v skupini. Bilo nas je že kar precej, ne pa še vsi. Kmalu so pripeljali še novomeškega škofa gospoda Andreja Glavana. Ni bilo težko čakati, saj smo bili sami znanci in vesela družba. Ko smo bili vsi, nam je škof rekel, da lahko gremo čekirat karte in odložit prtljago. Ker smo bili bolj zgodnji, še ni bilo nobene gneče. Vse smo hitro uredili.
Po tekočih stopnicah smo šli v prvo nadstropje. Da ne bi čakali zunaj, smo se takoj namenili opraviti vse mejne formalnosti in preglede. Tudi to je potekalo brez zapletov in brez gneče. Dobro je, da si nekoliko prej tam in v miru opraviš vse potrebne preglede. Ko se bliža čas odhoda letala, pritisnejo še tisti, ki imajo navado priti zadnje minute. Začne se živčnost in vsak bi rad bil čim prej na letalu. Rinejo se in prehitevajo ter povzročajo jezo še drugim.
Bil sem presenečen nad letališčem in letališkimi zgradbami. Vse je novo. Kakšno leto nazaj so zgradili popolnoma novo letališče. Zgradba je moderna in vse, kar zraven spada, je novo. Mislim, da se zagrebško letališče imenuje Pleso. Je nekoliko južno od mesta. Povezano je z novimi cestami in priključki z avtoceste. Je zelo prometno. Videl sem veliko ljudi raznih narodov in tudi mnogih barv kože. Črnec ni bil nobena redkost in tudi muslimanskih žena z rutami na glavi je bilo veliko. Verjetno ima zagrebško letališče več prometa in več povezav kot ljubljansko in seveda zato tudi večji pretok potnikov. S tem pa seveda vse bolj pisane množice, ki prihajajo iz raznih koncev sveta.
Čakanje ni bilo naporno, saj smo bili samo domači skupaj. Z nekaterimi se nismo videli že kar lep čas. Bilo je veliko vprašanj, kako pa ti delaš? Na kateri fari si trenutno? In podobno.
Ob pol treh ali malo pred tretjo smo se vkrcali na letalo. Želel sem biti pri oknu, toda karta mi je dodelila drug sedež. Z nami je bil tudi študent gradbeništva Luka, ki naj bi sedel poleg mene. Bilo mu je vseeno ali je pri oknu ali ne. Zato sva zamenjala prostore. Bil sem zadovoljen, da sem dobil prostor pri oknu. Zelo me zanima, kaj je pod nami. Pod noge sem si pripravil tudi fotoaparat in nameraval narediti nekaj posnetkov. Ti sicer niso dobri, ker šipe od letalskih oken motijo. Fotoaparat ne more izmeriti prave ostrine in tudi razni odsevi se naredijo na fotografijo. Pa kljub temu sem želel poskusiti.
Vreme je bilo lepo, brez oblačka. Videl sem, kako so nalagali našo prtljago. Vozički so bili pripeti na starega fergusona, ki je bil rumeno pobarvan. Kar smešno se mi je zdelo, da poganjajo še ta stari traktor naokoli. Toda najbrž še v redu deluje, zato so ga ohranili.
Tudi na letalu smo opravili formalnosti. Poučili so nas, kako se moramo privezati in kje so pripomočki, če bi bili v nevarnosti, maske za zrak in rešilni pasovi. Zanimivo je, da so nas pozdravili tudi v slovenskem jeziku.
p. Branko Petauer

sreda, 27. februar 2019

Razmišljanja ob zmedi


58. Moralno zdravje
Država, ki je ne briga moralni razkroj,
da lažje tako obvladuje ljudi,
zaman bo iskala razlóg za zastój,
dokler se ozira okrog
in noče iskati ga v sebi.

59. Kapital je orodje
Kapital, orodje gospodarskega napredka,
služi znanosti, umetnosti in družbeni blaginji,
kolikor bo znanstvenik, ki ga porablja,
raziskaval svet, zakone stvarstva,
bogatil človeštvo z znanjem;
kolikor, z njegovo pomočjo, umetnik
lažje poustvarja in lepoto nudi bližnjim;
kolikor podjetnik, ko ga z delom in s talenti veča,
tudi delavcem in družbi boljša stanje.

60. Služba bližnjim
Človek s kapitalom veča zmožnost
delati za dobro ali zlo,
svet izboljša, ali ga okuži.
Lajša pa življenje
sebi, kakor bližnjim, le tedaj, ko
z znanjem in z imetjem,
vsem veselo in velikodušno služi.
dr. Marko Kremžar

torek, 26. februar 2019

Vir največje moči II/1 Učitelj molitve

In zalesketale so se vode Jordana, ko je Jezus, ki ga je Janez krstil, stopil na breg, pokleknil in molil; in ko je molil, se je odprlo nebo, in glas iz nebes je govoril: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje!« (Lk 3,22).
V tem slovesnem trenutku, ko je Oče razglasil Kristusa za svojega ljubljenega Sina in se je Sveti Duh spustil nadenj, da bi ga mazilil, tedaj je Jezus molil. Kristusova molitev je odprla nebesa …
Jezus je ves dan prebil v kafarnaumski shodnici, kjer je učil tako, da so se vsi čudili. Glas o njem se je razširil in nosili so mu bolnike in obsedence, ki jih je ozdravil. Proti večeru gre Gospod v Petrovo hišo, kjer je hotel prenočiti. Tam dobi Petrovo taščo, ki jo je tresla mrzlica. Prosijo ga, naj ji pomaga, in je žensko res ozdravil. Ob sončnem zahodu je ljudstvo še pritiskalo za njim in mu še prinašalo bolnike, da bi jih ozdravil, in obsedence, da bi jih rešil …
Končno napoči rano jutro in ko so še vsi počivali, je Jezus neopažen odšel na samoten kraj, da bi tam molil. Ves dan je naporno delal, a navsezgodaj vstane, gre v samoto in začne moliti. Ko Simon in drugi učenci zjutraj vstanejo, ga iščejo in končno najdejo pri molitvi. »Vsi te iščejo!« so mu rekli. On pa jim je odgovoril: »Pojdimo v sosednje kraje, da jim bom tam govoril; zakaj zato sem prišel.« Po molitvi nadaljuje s svojim poslanstvom.
Sveti Luka nam pripoveduje, da je Jezus po čudežnem ribolovu, po svojih pridigah in ozdravljanju bolnikov tako močno zaslovel, da so vrele množice ljudstva, da bi ga poslušale in da bi ozdravljal bolezni. Jezus pa se ni nehal umikati v samotne kraje in tam moliti (Lk 5,16). Iz tega moremo in moramo sklepati, da se Kristus navadno kljub velikemu delu in pridigam ni dal zadržati, da se ne bi umaknil v samoto molit.
Bil je nadvse slovesen trenutek. Zadeva je bila na vso moč pomembna. Jezus je imel veliko učencev, pa je hotel izmed njih izbrati nekatere, da bi postali njegovi prijatelji in glasniki veselega oznanila. Hotel je izbrati svoje apostole. Kako se Jezus pripravlja na tako važno dejanje? »V teh dneh je šel na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. In ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12–14).
Od te molitve je vstal tako poln gorečnosti in ljubezni, »da se ga je vse ljudstvo hoteli dotikati, ker od njega je izhajala moč, ki je vse ozdravljala ….« Kakor pa je od njegovega telesa izhajala moč, tako so tudi iz njegovega duha vreli čudoviti nauki osmih blagrov: »Blagor ubogim v duhu, krotkim, tistim , ki so lačni in žejni pravice, ki so čistega srca, ki so zaradi pravice preganjani … Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tem, ki vas preganjajo in obrekujejo … Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš nebeški Oče usmiljen« (Lk 6 20–36).
Taki in podobni nauki, ki jih v omenjenem poglavju navaja sveti Luka, so prihajali iz ust našega Gospoda po tisti znameniti noči, ki jo je prečul v molitvi, v pogovru z Bogom.
Kako čudoviti so učinki molitve Boga-človeka!
Naš Gospod Jezus Kristus se je pripravljal k najpomembnejšemu dejanju pri ustanavljanju svoje Cerkve. Izbrati si je hotel temeljni kamen, ki naj bi nanj zgradil svojo Cerkev. »In zgodilo se je nekega dne, ko se je vrnil od molitve, da je vprašal svoje okoli sebe zbrane učence: 'Kdo, pravijo ljudje, da sem, da je Sin človekov?' Odgovorili so: 'Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, spet drugi, da je Jeremija ali kdo izmed prerokov'. On pa jih je še vprašal: 'Kaj pa vi pravite, da sem?' Simon Peter je odgovoril: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga!' Tedaj mu je Jezus odgovoril: 'Blagor ti Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz ti povem: 'Ti si Peter-Skala – in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala! In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,17–19). Cerkev je Božji sad Kristusove molitve.
»Približno osem dni po tem govoru je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. In ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija, ki sta se prikazala v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu … In naredil se je oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so se, ko sta onadva stopila v oblak. Nato pa je iz oblaka prišel glas, ki je govoril: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Lk 9,28–35).
Kristusova molitev je vnovič predrla nebo in njegov Oče, h kateremu je molil, je vnovič razglasil, da je Kristus njegov ljubljeni Sin, ki naj ga posnemamo in hodimo za njim …
Jezus je svoje apostole in učence razposlal, naj bi oznanjali. Ko so se vrnili, so pripovedovali: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu!« …. Prav tisto uro se je Gospod nenavadno razveselil, radosten je molil v Svetemu Duhu: »Slavim te in zahvaljujem se ti, Oče nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim, malim pa razodel. Da, Oče, zahvaljujem se ti, ker ti je bilo tako všeč!« (Lk 10,22).
Apostoli so Gospoda videli že toliko in tolikokrat moliti in bili priče tolikšnih čudežev, ki jih je izvršila ta molitev Božjega Sina. Ko je nekega dne Jezus spet bil na nekem kraju in ravno nehal moliti, ga je eden izmed njegovih učencev nagovoril: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In Jezus jim je rekel: 'Kadar molite, govorite: 'Oče naš, posvečeno bodi tvoje ime!' (Lk 11,1–2).
Ni dvoma, da je takrat zato molil, da bi mu učenci zastavili to vprašanje in bi jim on v odgovor podal najbolj vzvišeno izmed vseh molitev: očenaš.
Jezusov prijatelj Lazar, ki ga je Jezus zelo ljubil, je umrl. Lazarjeva sestra Marta je šla Jezusu naproti in mu jokaje rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga prosiš«. Jezus ji pravi: »Tvoj brat bo vstal!« Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in kdorkoli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Ona mu pravi: »Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki mora priti na svet …« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu ganjen in je vzdrhtel ter rekel: »Kam ste ga položili?« Reko mu: »Gospod, pridi in poglej.« In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je ljubil!« Jezus je bil v sebi spet ganjen in šel h grobu … Odvalili so nato kamen. Jezus pa je povzdignil oči in rekel: »Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal«. In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven, povezan na nogah in rokah s povoji … (Jn 11,21–45).
Kristus se ni mogel ustavljati solzam tistih, ki so vanj verovali in ga ljubili, in njegova vsemogočna molitev je spet obudila v življenje Lazarja, ki je že dehnel …
Misel na bližnje trpljenje in smrt se je že trdno zapičila v srce našega Božjega Zveličarja. Moral je umreti, kar ga ni tako plašilo; pač pa ga je zmedla misel, ki je ob njej trepetal, da bo pred svojega nebeškega Očeta moral priti pokrit z gobavostjo naših grehov, da bo tako, kot da bi bil največji grešnik, odrešil svet. »Moja duša je vznemirjena in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure! Toda zato sem v to uro prišel. Oče, poveličaj svoje sveto ime!« Prišel je tedaj glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal!« (Jn 12,27).
Od groze trepetajoča molitev Božjega Sina je že tretjič prodrla v nebesa.
Goreči apostol Peter je preveč zaupal svoji lastni moči in je zaspal, namesto da bi molil, da ne bi prišel v skušnjavo. Jezus ga je ljubil in ga izbral za prav posebej važno službo … zato je še posebej molil zanj: »Simon, Simon, glej, satan, vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera; ko se boš nekoč spreobrnil, potrdi svoje brate.« Satan si je v svojem območju prizadeval, preprečiti, da bi Peter molil. In posrečilo se mu je: »Kaj spite? Vstanite in molite, da ne pridete v skušnjavo!« (Lk 22,31–46).
Čeprav Peter ni molil in ga je satan zato premagal, je Kristus zanj molil, da njegova vera ne bi opešala, kakor Judeževa. Gospod Jezus, moli tudi za me, da ne padem pod satanovo oblast!
C. M. de Heredia

ponedeljek, 25. februar 2019

Misli sv. Bernarda

Učlovečenje
Da bi ga mogli videti, se je Jezus izničil tako, da si je privzel naravo hlapca, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek (prim. Flp 2,7). Tisti, ki je prišel iz nebes, se je tudi dvignil v nebesa, tako, da se nihče ne dvigne v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes, edini Gospod, ki je kot glava Ženin, kot telo pa nevesta.

Kristus Bog
Kako lepega ga je moral videti tisti, ki je vzkliknil: » Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,37.39).
Toda po čem je spoznal njega, ki ga je bilo treba spoznati ? Če bi bil namreč pozoren na to, kar je videl, kako bi ga videl lepega, kako Božjega Sina ? Pred očmi tistih, ki so ga videli z razpetimi rokami na križu, med dvema razbojnikoma, je bil spačen in črn, da so se mu hudobni posmehovali, verni ob njem pa jokali. Posmehovanju se je izpostavil tisti, ki je edini mogel zbujati strah in ki bi ga edinega morali častiti.

Vera
Vera se ne more motiti, saj dojema nevidno in ni pomanjkljiva kakor čuti. Vera seže onkraj meja človeškega razuma, narave in izkušnje. Kaj vprašuješ oko o tem, kar presega njegove moči? In čemu poskuša roka raziskati to, kar jo presega?

nedelja, 24. februar 2019

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (9) Daj nam danes naš vsakdanji kruh (3)

Naš vsakdanji kruh so tudi naši bližnji. Človek ne more živeti brez bližnjih. Je družabno bitje in potrebuje sovrstnike. Tudi v tej značilnosti se zrcali človekova bogupodobnost. Bog je eden v treh osebah. Ena oseba se zrcali v drugi in ena se dopolnjuje v drugi. Človek potrebuje svojega bližnjega, da lahko zraste v zrelo človeško osebnost. Ni dovolj, da ima ob sebi živali, ni dovolj, da jih ima rad. Ob sebi potrebuje človeka, da vidi, kakšen je človek. Od človeka se nauči govoriti, pisati, ljubiti. S človekom vstopa v odnos. Samo navzočnost v človeški družbi naredi in vzgoji človeka. Znani so nekateri primeri, ko so se otroci izgubili in za dolgo zašli med živali. Če so preživeli v njihovi družbi, so sprejeli njihove navade in njihov način življenja. Če so jih kasneje našli, jih je bilo skoraj nemogoče naučiti govoriti in se človeško obnašati.
Človek je bitje odnosov. Zato so tudi odnosi naš vsakdanji kruh. V odnosih se brusimo, oblikujemo, zorimo. Odnosi nam pomagajo rasti v horizontalni smeri. Se pravi, v odnosu do soljudi. Ti so osnova za vse druge odnose. Če človek zna vzpostaviti ljubeč odnos do bližnjega, bo sposoben prav razumeti in ceniti predmete, rastline in živali. Ko živi odnos z bližnjim, bo spoznal, da ta odnos vsebuje poslušanje in govorjenje. Ni dovolj samo ukazovati, potrebno je tudi poslušati in ubogati. Tega se v odnosu do živali ne da doživeti. Človek je živali lahko samo gospodar, ne more pa je poslušati in ubogati. To ne pomeni, da lahko gospodar z živaljo naredi, karkoli hoče. Tudi živali, rastline in predmete je potrebo spoštovati, ceniti. Ne prihajajo iz moje roke, ampak iz Božje.
Tudi odnos do Boga ima svoje korenine v medčloveških odnosih. Človek, ki je zgradil zdrave in odgovorne odnose s svojimi vrstniki, je sposoben razumeti, odkrivati in poglabljati odnos do Boga. To je sveti Benedikt dobro razumel. Med svoje menihe je sprejemal samo tiste, ki so bili zreli ljudje, se pravi, ki znajo graditi dobre medčloveške odnose. Najprej jih je preizkušal v odnosih, šele potem jih je sprejel in začel uvajati v šolo za službo Gospodu. Še posebno zrelost je zahteval od tistih, ki so želeli v samoto z Bogom. Šele ko so bili izurjeni v odnosih z brati in Bogom, jim je dovolil, da so vstopili v samoto, kjer so bili sami s svojim Bogom.
Tudi dom je človekov vsakdanji kruh. Dom je pojem za varno ognjišče, kjer živi in ustvarja v krogu svojih najdražjih. Potrebno je, da imaš dom. Čeprav ima ta pojem v različnih civilizacijah različno vsebino, pomeni neko varnost, zavarovanost in intimnost. Tudi nomadi si zgradijo kolibe iz vej in v njih živijo svoje družinsko življenje. Vanjo spravijo svoje imetje in tam preživljajo najlepše trenutke svojega življenja. Nihče nima pravice, da jim kolibo razdere in jih prežene drugam, pa čeprav niso na zemlji, ki bi bila popolnoma njihova. Dom ni zidana hiša, dom je vse, kar spada v družinsko življenje. V dom spada očetova delavnost in moč, materinska požrtvovalna ljubezen in otroška iskrenost ter čistost.
V pojem dom pa ne spada samo domača hiša ali koliba ali dežela. K domu spada tudi poslednji dom, kamor položijo človeka po smrti. Zelo nečloveško je, če kdo komu v celoti odreče njegovo poslednje bivališče. Pravica do lastnega groba je pravica vsakega človeka. Nekatera afriška ljudstva imajo vrednoto poslednjega bivališča tako visoko postavljeno, da jim pomeni več kot družinska hiša ali koliba. Prah si in v prah se povrneš, je Bog rekel človeku. Svoj zadnji dom ima v zemlji. Seveda, razne tradicije poznajo različne oblike zadnjega počivališča. Toda pošteno je, da vsak človek prejme svoj zadnji dom ter da njegovi bližnji zanj vedo in skrbijo.
Ko uživamo naš vsakdanji kruh, ima ta tudi okus spoštovanja. Človek je vreden spoštovanja. Bog ga je spoštoval in cenil. Ko ga je ustvaril, se ga je razveselil in rekel, da je zelo dober. Bog človeka tako spoštuje, da mu tega, kar mu je podaril, nikoli ne bo več odvzel. Čeprav človek svobodno voljo uporablja kdaj sebično in napak, mu je Bog ne bo nikoli okrnil ali odvzel. Bog človeka v celoti spoštuje, čeprav je njegov Stvarnik in gospodar. Tudi ljudje smo dolžni drug drugega spoštovati, in to ne glede na to, kakšen je kdo. Spoštovati koga, pomeni sprejeti njegovo drugačnost. Drugačnost nam ne sme biti ovira v odnosih, marveč možnost, da doživljamo bogastvo različnosti.
p. Branko Petauer