Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 19. junij 2019

MOLI IN DELAJ

Žetev je velika, delavcev pa malo.

Ta mesec smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Naj Kraljica rožnega venca spodbudi čimveč njenih hčera in sinov, ki se bodo odločili, da bodo molili za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. V večnosti bomo spoznali, kolikerim in katerim je naša molitev pomagala, da so se odločili in postali duhovniki, redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke ter na tej poti vztrajali do smrti. To je sicer ozka pot, na katero vabi Gospod Jezus, a zvestim in velikodušnim prinaša Božjo srečo na tem in prihodnjem svetu. Bog nas vadi v potrpežljivosti. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.

torek, 18. junij 2019

HANS URS VON BALTHASAR Križev pot, ki ga je molil papež sv. Janez Pavel II. v Koloseju na veliki petek 1988


Uvodna molitev

Gospod Jezus Kristus, vsak dan smemo v tvoji sveti evharistiji uživati tvoje za nas darovano meso in tvojo prelito kri. Redkokdaj preudarimo, kaj te je ta največji dar Cerkvi stal: vse tvoje trpljenje in tvoje umiranje v zapuščenosti od Boga. Naj zdaj spoštljivo sledimo tvojim korakom do poslednje podaritve. Ti čutiš danes do nas prav isto, kar si čutil tedaj, ko si stopal po svojem križevem potu.


1. postaja: OBSODBA

»V svojo lastnino. je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,10). Ves svet zdaj obsodi svojega stvarnika in odrešenika. Človeštvo sestoji iz kristjanov, Judov in poganov. Obsodba je izšla iz majhnega krdela tistih, ki so hodili za Kristusom: od Judeža, ki se mu ta Mesija ni zdel svetno dovolj učinkovit, in ga je zato izdal Judom, ki so hlepeli po politični moči in osvoboditvi. Peter ga zataji, ostali učenci zbežijo. To je nenašminkana podoba nastajajoče Cerkve v uri resnice. A tudi Judje ne prepoznajo v Jezusu svojega političnega mesijanskega ideala, ki so si ga pripravili, daleč oddaljenega od Abrahamove vere. Ko rečejo Pilatu: »Nimamo kralja razen cesarja,« razkrinkajo sami sebe. Pilat, pogan, si prizadeva Jezusa rešiti, a mu ne uspe; zavoljo miru v Jeruzalemu popusti.
Nihče noče biti kriv. Judež prinese denar nazaj. Judje vidijo v Jezusu bogokletneža, ki je po pravici obsojen. Pilat si umije roke.
Vsi so krivi, a nihče noče biti. Nobeden od grešnikov ni spoznal Boga, kakršen v resnici je. »Bog je vse vklenil v nepokorščino, da bi se vseh (kristjanov, Judov in poganov) usmilil« (Rim 11,32).
Ti, Gospod, naš Bog, ki smo te vsi obsodili, usmili se nas! A to, da v veličastni svobodi sprejemaš nase našo zavrženost, je že izraz tvojega usmiljenja.


2. postaja: JEZUSU NALOŽIJO KRIŽ NA RAME.

Gospod, ti sprejemaš od ljudi tisti križ, glede katerega si bil svojemu Očetu od vekomaj izjavil, da si ga pripravljen prevzeti nase v najpopolnejši svobodi svoje ljubezni. Niso te ljudje izvolili za grešnega kozla in vrgli svoje grehe nate, ti sam si jih v svoji veličastno svobodni odločitvi sprejel nase. Sicer bi vse tvoje trpljenje ostalo brez učinka. Tujega človeka obložiti z lastno krivdo, to bi bil poskus odrešiti samega sebe.
Tudi tvoj Oče ti tega ni naložil, ampak je vsa Sveta Trojica sklenila odrešenje sveta, izgubljenega v grehih. Ti si se v Svetem Duhu ljubezni ponudil Očetu, da na križu dovršiš delo stvarjenja, in Oče ti je v istem Duhu ljubezni to dovolil. Nihče naj si ne predstavlja, kakor da je Oče poslal svojega Sina na križ zato, da bi znova vzpostavil pravičnost med nebesi in zemljo. Vse je delo svobodne ljubezni in milosti. Evangelist Janez izrecno pove: »Jezus je nesel svoj križ iz lastne odločitve« (bajulans sibi crucem).
Jezus je vse svoje življenje gledal vnaprej na to svojo poslednjo podaritev. Sicer bi bilo vse zaman. S svojimi pridigami in svojimi čudeži ni spreobrnil ljudstva, voditelje ljudstva pa je privedel le k vedno odločnejšemu odklanjanju. Prav zaradi njegovih čudežev ga naposled zavržejo (Jn 11,47–48). Jezus to predvideva: » Biti moram krščen s krstom in kako hrepenim, dokler se ne izvrši« (Lk 12,50). Pozdravljen, dragi križ, po tebi bom mogel končno svetu prepričljivo dokazati vso božjo ljubezen!


3. postaja: PRVI PADEC

Sveto pismo ničesar ne poroča o tem padcu in tudi ne o naslednjih dveh na križevem potu. Toda spomniti se moramo, da je Jezus pretrpel strašno rimsko bičanje, pod katerim so mnogi umrli že od bolečine in izčrpanosti. V njegovo sveto glavo so z udarci s palico zasadili trnovo krono; presunljivo je, da je Gospod, ko mu naložijo nečloveško breme tramov, še pri jasni zavesti.
Kar mu s tem naprtijo, res presega vse moči. Dokler ima človek še notranje moči za prenašanje trpljenja, še ni dosežena ta preobremenitev. A Gospodu je naloženo čezmerno breme. To v resnici spoznamo šele tedaj, če pomislimo, da mu je v njegovi najskrajnejši slabosti natovorjeno ne le breme dveh hlodov, marveč breme greha vseh ljudi od Adama do poslednjega človeka. Kaj se to pravi, tega ne bomo nikoli razumeli, ker je samo Eden, Edini, Božji Sin, mogel vzeti nase to nedoumljiva težo.
Razumljivo je, da ga ta teža vedno znova potiska k tlom in ga tako rekoč zmelje. »Črv sem in ne človek,« pravi psalm o njem. In mi smo pri tem udeleženi. Vsak od naših grehov, ki prezirajo božjo ljubezen, je kakor brca v Gospoda, ki leži na tleh.
Ali ljudje dobre volje ne morejo pomagati Odrešeniku, ki nosi križ? So nekateri, ki bi to radi; in zdaj pri naslednjih štirih postajah bomo spoznali takšne ljudi.
Ta čas pa hočemo prositi Gospoda za odpuščanje, da smo mu tudi mi naložili odvečna bremena.


4. postaja: SREČANJE Z MATERJO

Mati Marija je bila nujno potrebna pri Jezusovem spočetju in rojstvu, zdaj je spet nujno potrebna pri njegovem trpljenju in smrti. Noben človek ni brez sočloveka, a zdaj na križu nista dovolj oba sokrižana razbojnika, potrebna je še brezgrešna žena, ki ne more prenehati biti to, kar je: deviška mati. Jezus jo bo zdaj napravil za deviško mater svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Da bi mogla to postati, mora skupaj s svojim Sinom vstopiti v najhujše trpljenje: voda in kri, zakramenti Cerkve, pritekajo samo iz Jezusovega telesa, ki trpi do smrti, Marija pa more postati mati in prapodoba Sinove neveste, Cerkve, samo iz svojega duhovno prebodenega srca. Marija mora biti zato deležna Sinove zapuščenosti od Boga: Kakor mene zdaj zapušča Oče, tako jaz zapuščam tebe: glej svojega novega sina, Janeza, mojega ljubljenega učenca, ki je hkrati globoko povezan s Petrom, zastopnikom cerkvene edinosti. Po Janezu je Marija, Immaculata [Brezmadežna], uvedena v petrinsko Cerkev; v njeni sredi bo za vse vernike prosila za Svetega Duha, ki jo je prej že obsenčil v Nazaretu.
Marija je le človek, ni Bog-človek, ki more nositi greh sveta. A kljub vsemu je udeležena pri tem nadčloveškem trpljenju: od nje se zahteva samo to, da se ne razburja, ampak da še naprej izreka svojo pritrditev do strašnega konca. Od nobenega človeka, nobene matere, nobene žene ni bilo mogoče toliko terjati: sedmeri meči v njenem srcu so samo šibka prispodoba za to. Videc Razodetja jo uzre med zemljo in nebesi, ko glasno kriči v porodnih bolečinah.
Nekaj svoje milosti krščanstva, ki izhaja docela od Kristusa, dolgujemo tudi njej. To so vedeli že cerkveni očetje: kristjan ima Boga za Očeta in marijansko Cerkev za mater. Zdaj na križevem potu ne more Sinu ničesar odvzeti. Marija more le soglašati in hoditi skupaj z njim. Tako je v krščanstvu: Kristus nosi vse, a iz milosti nam vendarle pušča delež, da bi mogli biti udeleženi pri rodovitnosti odrešenja.


5. postaja: SIMON IZ CIRENE POMAGA NOSITI KRIŽ.

Marija je tu, da bi v najglobljem trpljenju skupaj s Kristusom prehodila križev pot. Simon je navaden človek, ki ni pripravljen storiti kaj posebnega. Z dela prihaja in verjetno čaka na svoje kosilo. Evangelisti poudarjajo, da ga je treba prisiliti, naj nosi križ, ki je za Jezusa pretežak. Morda nosi enega dveh tramov, kajti Jezus je nato pod drugim še dvakrat padel.
Kolikerim od nas je nepričakovano naloženo breme, na katerega nismo bili pripravljeni, ki pa smo ga prisiljeni nositi. Bolezen, smrt, ali še huje: izgon iz domovine, odvzem imetja, stradanje. Nadloge, ki dandanes zadenejo milijone. Rad ali nerad mora človek prenašati trpljenje, ker ve: upor nič ne pomaga. Torej resignacija. Človek izreče svojo bedno pritrditev, kakor pač ve in zna.
In ne da bi vedel, pomaga s tem Jezusu nositi njegov križ. Že najslabotnejša privolitev vsiljenemu trpljenju nas postavi na njegovo pot in se spremeni v milost, ne da bi se tega zavedli; in to celo tedaj, ko bi radi z vsemi močmi ubežali bridkosti. Prepovedano to sicer ni, če se le ne šopirimo zoper to, kar nam je naloženo, marveč sprejmemo to kot nekaj, kar nam je naloženo od Boga, od »Usode«, od »višje sile«.
Trpin Job, ki je izrekel tako bridke besede nad nezasluženostjo, nad čezmernostjo svojega trpljenja, je vendar znal izgovoriti tisto lepo besedo: »Gospod je dal, Gospod je vzel, bodi češčeno Gospodovo ime.« To je bilo dovolj, da ga je Bog na koncu opravičil.
Kaj naj storimo? Ne razburjajmo se nad Bogom in nad tem, kar nam prisoja. Kolikor le moremo, nosimo to s potrpežljivostjo, in če nam to uspe: celo zahvaljujmo se Bogu za to. Trpljenje je znamenje, da nas Bog jemlje resno, da nas pridružuje poti svojega Sina. Pogum, dragi bratje in sestre: poskusimo brez godrnjanja nositi tisti kos lesa križa, ki ga morda kot takega sploh ne spoznamo. Gospod nosi za nas neskončno več.


6. postaja: VERONIKIN POTNI PRT

Veronikin lik se ne pojavlja v Svetem pismu. A na križevem potu gredo zraven mnoge žene, ki hočejo s svojo navzočnostjo ne le pričevati za Gospoda, ampak mu želijo kljub svoji nezmožnosti pomagati. Razen ljubljenega učenca obstaja tista Cerkev, ki zdaj vztraja in hodi skupaj za Gospodom, iz žena. Kolikor je Cerkev Kristusova nevesta, je to ženska Cerkev. Kolikor svojo vero in svojo iskreno zvestobo v ljubeči ponižnosti podarja Gospodu, kakor je to storila Veronika s svojim potnim prtom, vtisne Jezus poteze svojega trpljenja v te pripravljene duše.
Kristjan, v čigar srcu je navzoč odtis Kristusovega obličja, bo prepoznal njegovo podobnost tudi v potezah svojih·trpečih bratov in sester. »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Vsak more trpečemu nuditi gmotno pomoč – otipljivi potni prt – ali, če tega ne more, preprosto podati svojo sočutno, sotrpečo dušo, kajti tudi to utegne biti najpomembnejša pomoč komu, ki trpi osamljen in obupan.
Pred nepregledno bolečino sveta, ki nam jo vsakodnevni časopis postavlja pred oči, čutimo svojo onemoglost, da bi učinkovito pomagali. »Dva hleba in dve ribi, kaj je to za toliko ljudi?« Toda za bolečino sveta moremo vedno moliti, in Gospod ima vselej moč, da napravi čudež pomnožitve kruha ob naših slabotnih prošnjah.
Ko Jezus vtisne Veronikinemu prtu svoje poteze, je to kakor obljuba, da bo on, ki trpi za vse, tudi vsem pripravljen podeliti svojo pomoč in zveličanje. Gospod, vtisni svoje obličje tudi moji duši!


7. postaja: JEZUS PADE DRUGIČ.

To pretresljivo opešanje moči Božjega Sina nas mora spomniti na besedo: »Bog je svet tako zelo ljubil, da je dal zanj svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16), zato da bi nosil neizmerno breme krivde sveta in bi pod njim kot človek tudi podlegel. Kaj neki se mora dogajati v Očetovem srcu, ko to vidi. Ko si mora reči: to sem dovolil svojemu edinemu ljubljenemu Sinu, ker me je prosil, da sme to storiti.
Nimamo besed za Očetovo bolečino, ki jo prestaja iz čiste ljubezni do svojih grešnih stvari. Sv. Ignacij pravi v svoji knjigi Duhovnih vaj, da naj preudarimo, »kako se Bog zavoljo nas muči in se vede kot tisti, ki opravlja naporno delo« (št. 236). Bog ne nosi sveta kakor krepki Atlas na svojih ramenih; tukaj vidimo, da se iz ljubezni do sveta pod težo svojega bremena preprosto zgrudi.
Vedno bi radi pojasnilo, zakaj Bog dopušča toliko trpljenja na svetu. Edini odgovor, ki nam ga daje, je tu: »Bog je svet tako ljubil, ljubil! ljubil!, da je svojega edinega Sina« pustil klecniti pod njim. A Bog je samo eden: ista večna ljubezen je tudi v ljubljenem Sinu, ki nas je tako ljubil, da je sprejel nase našo krivdo zato, da more Oče v nas spet videti svoje ljubljene otroke. Sveti Duh je edinost ljubezni med Očetom in Sinom; isto mišljenje zedinja oba, in mi ubogi grešniki smo predmet tega ljubečega mišljenja.
Ne bi smeli toliko misliti na svojo lastno bridkost, kajti kaj je to v primerjavi s pritiskajočim bremenom, ki ga Bog nosi za nas; in če smemo sonositi malenkost od tega, je to čista milost.


8. postaja: JEZUS SREČA JERUZALEMSKE ŽENE.

Zdaj se bliža strašen problem: Jezusov pasijon in izraelsko ljudstvo.
Ne moremo obiti dejstva, da Izrael ni spoznal svojega pričakovanega Mesija, da ga je obsodil na smrt, tudi če moramo hkrati reči, da so kristjani in pogani prav toliko krivi njegove smrti. A zdaj, kot obsojeni Mesija, se Jezus ne more pustiti tolažiti od izraelskih žena: »Jokajte nad seboj in svojimi otroki,« ne nad menoj. Jezus vidi neizogibno nesrečo, ki se bo zgrnila nad Jeruzalemom, da, nad izraelsko zgodovino. Vidi nastopajočo ločitev, ki je ni mogoče premagati s sočutnimi solzami. »Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, pa niste hoteli!« (Lk 13,34). Medtem ko božje ljudstvo obsodi Božjega Sina, ga ne more tolažiti. Tu stojimo pred nedoumljivo trdoto božjega sklepa, zaradi katerega tudi sv. Pavel, potem ko je poskušal razvozlati razmerje med Izraelom in pogani, vzklikne: »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Rim 11,33). Izraelova trda usoda naj bi po Pavlu prav prišla nam, kristjanom iz poganstva. Kdo more to doumeti? Če pa svoje zveličanje dolgujemo Izraelovi nesreči seveda po milostnem božjem vodstvu, kako ne bi bili do Izraela obvezani k najgloblji zahvali, priprošnjiški zahvali, a tudi čisto človeški zahvali, pa naj se nam ta včasih zdi še tako težka?
Ali pa smemo te žene, ki jokajo nad seboj in nad svojimi otroki, preprosto prepustiti njihovi usodi? Bo mar Bog sam to storil, ko pa je vendar rečeno, da se Bog ne kesa svojih obljub Izraelu?


9. postaja: TRETJI PADEC

Ne bi bilo predrzno misliti, da se je ta tretji Jezusov padec pripetil prav za izraelsko ljudstvo. Saj bi bilo pač mogoče, da je bila za Mesija največja bolečina, da ga njegovo lastno ljudstvo ni spoznalo in da ga je nazadnje obsodilo na najsramotnejšo smrt. Ne smemo pozabiti, da je bila njegova prva naloga zbirati razkropljene Izraelove ovce, to, da je predvsem prišel skleniti vrsto božjih poslancev Izraelu, kakor je to sam vedel in povedal. Njegov najgloblji poraz in njegova največja sramota zanj je bila, da ni bil spoznan kot Mesija. Zdaj ga pritiska njegova lastna polomija.
A kako naj ne bi bilo to zadnje breme v prid prav Izraelu? Solze jeruzalemskih hčera nad Izraelovo usodo: kako naj ne bi te solze tekle skupaj z Jezusovimi solzami nad Jeruzalemom (Lk 19,41), ki ga ni spoznal in nad čigar prihodnjim propadom Jezus prav tako žaluje, kakor naj to storijo te žene?
Če naj bo po sv. Pavlu na koncu »rešen ves Izrael« (Rim 11,26): komu naj se za to zahvali, če ne svojemu lastnemu Mesiju, ki je zaradi tega postal Rešitelj vsega človeštva? In od katerega smemo v upanju predpostavljati, da je v svoje lastno trpljenje privzel tudi vse trpljenje izraelskega ljudstva skozi stoletja in tisočletja?
Kot nekakšna tiha predigra te rešitve je Lukovo poročilo, da so se po Jezusovi smrti na križu vsi ljudje, »ki so videli, kaj se je zgodilo«, s tem tudi vsakdo, ki ga je zasmehoval na križu, »nazaj grede trkali na prsi« (Lk 23,48).


10. postaja: JEZUSA OROPAJO OBLEKE.

Čemu oblačila, če naj bo človekovo telo pribito na les; Jezusu strgajo, kar še nosi na telesu. Nato vojaki lažje delajo.
Od raja naprej se je grešni človek ogrinjal: figovi listi, živalska koža, sčasoma vsakovrstni kosi obleke vse do naših modnih lutk. Zdaj vse odpade, in novi, dokončni Adam kaže Očetu lik svojega prvotnega stvarjenja, seveda obložen s celotnim grehom in sramoto starega. Oče naj nezagrnjeno vidi vse: kar je ustvaril, kar se je odvrnilo od njega in kar mu je izgubljeno spet vrnilo nazaj. Vse to je videti na tem telesu. Križ je nezastrta spoved sveta.
Vidno je tudi vse, kar Oče podarja ljudem v tem telesu. Česa dragocenejšega Bog nima; tisočletja bo v vsakem evharističnem slavju daroval človeštvu to golo telo. »Corpus Christi,« reče duhovnik, ki deli obhajilo, »qui tollit peccata mundi«. Telo, ki nosi vaše grehe in zato tudi rane, ki so mu prizadejane.
Oče, ki vidi svojega nagega Sina, more zreti starega Adama, katerega mi vsi predstavljamo, samo še prek novega dokončnega. Tudi Mati bolečin, ki vidi svojega slečenega Sina, misli na uro, ko je bilo to telo oblikovano v njenem in je iz njega izstopilo. To, kar doživlja zdaj, je kot drugi porod, še strašnejši kakor prvi. In Marija, zemeljska mati, podarja skupaj z nebeškim Očetom sveto telo, ki se prostovoljno žrtvuje, tudi v najbridkejši svobodi vsemu človeštvu.


11. postaja: KRIŽANJE

»Ne vedo, kaj delajo.« Pribijajo ga na les, da bi se ga dokončno znebili, in pri tem ga za vedno čvrsto pribijejo na to zemljo. Pribijajo ga, da se ne bi mogel več ganiti, a prav s tem dopolnjujejo njegovo voljo, da vedno neomajno ostane pri nas. Tudi vstajenje in vnebohod nič ne spremenita na tem. Ne prisili ga človek, da ostane zvest zemlji, On sam v svoji božji svobodi ostaja pri nas do konca in še čez. Kot križani Seraf vtisne Frančišku rane, stigme. In ko bo spet prišel k sodbi, se bo na nebu prikazalo njegovo znamenje, križ (Mt 24,30). Da, reči je mogoče, da je bilo to znamenje, ki naj sestavlja vrhunec svetovne zgodovine, kot prvi namig že vtisnjeno svetu pri stvarjenju, ko je ločitev prvin potekala vertikalno in horizontalno. »Vse ima v njem svoj obstoj, vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj« (Kol1,16–17), ustvarjeno je bilo za dogodek, da se je Bog v svoji vzvišeni svobodi pustil pribiti na križ svojega sveta.
To je skrivnost ljubezni, ki je onstran vseh iznajdb človeških religij in svetovnih nazorov. Za človekovo telo je to najhujša bolečina, za evangelista Janeza pa je to najvišje poveličanje božječloveške ljubezni. Pred to skrivnostjo, ki je ne bi mogel uganiti noben človek, moremo samo poklekniti v ponižnem češčenju.


12. postaja: JEZUS UMRJE NA KRIŽU.

Jezus visi med zemljo in nebom, od zemlje zavržen, od Očeta v nebesih zapuščen; in prav tako vzpostavlja edinost med obema. Jezus razprostira svoje roke na obe strani: h grešniku, ki se obrača k njemu, a tudi k drugemu, ki gleda proč od njega; ta ne more ovirati roke, ki se steguje k njemu. Kakor navpičnica premaguje celotno razdaljo med človekom in Bogom, tako vodoravnica dosega vse daljine sveta. Cerkveni očetje so zato mogli reči, da ima križ razsežnosti celotnega stvarstva. Križ pa ima tudi razsežnosti celotne zgodovine, ker je bila tukaj – v teh brezčasnih treh urah strnjena vsa krivda od prvega do zadnjega človeka. Za vse grehe je bilo zadoščeno: to je verska resnica.
V zadnjih besedah Umirajočega je izražena njegova celotna oporoka za Cerkev: Oče naj, da, Oče mora odpustiti nam ubogim, ki se nam to sploh ne sanja: velika noč bo velika odveza. Brezmadežna mati bo postavljena v Cerkev, ki bo pri vsej grešnosti ohranila to neokrnjeno jedro. Zapuščenost od Boga je najpomembnejše: odkupi nam otrokom neprestan dostop k Očetu. Žeja izkrvavljenega telesa ga napravi za večno tekoči izvir: voda krsta, kri evharistije gasita našo žejo. V velikem smrtnem kriku nam Bog pove vse, česar ni več mogoče zajeti v človeške besede: večna ljubezen presega sleherno besedo. Jezusov Duh bo izdihnjen s sklonjeno glavo k zemlji, da bo mogel biti na veliko noč vdihnjen Cerkvi.
Tako je res dopolnjeno vse do zadnjega.


13. postaja: PIETA

In vendar je tukaj nekdo, ki sme sprejeti v naročje truplo, ki je sneto s križa, nekdo, ki je vreden sprejeti za ves svet nošeno bolečino. Vsi sedmeri meči so presunili materino srce, in vsak meč je bil nova pritrditev Sinovim mukam. V bistvu je nedoumljivo, da je kak človek sposoben izreči privolitev in nič drugega k vsemu, tudi k najbolj nedoumljivi bolečini.
V tej brezmejni pritrditvi je Marija odrešena zemlja, ki more sprejeti mrtvega Odrešenika na svojih kolenih. Že v tej nemi podobi je vidno, da celoten pasijon ni bil zaman: Marija je tu zastopnica človeštva, ki hvaležno sprejema ves nebeški blagoslov, tudi če se to izvrši v neskončno boleči utrujenosti. Sinovo telo končno ne bo pokopano v hladno brezčutno materijo – spomnimo se, da pride materia od mater – zemeljsko naročje, matrix, v katero bo pokopana, je kljub vsemu materinsko naročje, iz katerega zraste nekaj rodovitnega, podoba ustvarjene ljubezni, ki doseže svoj vrhunec v materialni stvari, v deviški materi Mariji.
Zaradi tega podoba Pieta ne ostane prehodna, marveč trajna podoba. Zelo skrivnostna podoba: kajti rodovitnost materinskega naročja, ki tu nosi mrtvega Sina, dolguje svojo poslednjo rodovitnost prav truplu, ki leži v rokah matere.


14. postaja: POGREB

Dejstvo, da Jezusovo truplo, povito v prte in povoje, leži tri dni v grobu, izključuje vsako hipotezo navidezne smrti. Jezus je umrl, kakor umrjejo vsi ljudje, rojeni iz žene. Velik kamen naznačuje dokončnost: vse, kar je živelo doslej, ostaja zdaj dokončno preteklost.
In kljub temu se Jezusova smrt, njegova najbolj dejanska smrt, razlikuje od vseh ostalih. Kajti ta smrt je bila kot edinstvena največje dejanje božje večne ljubezni. In ljubezen je nekaj najbolj živega, kar sploh je: ljubezen ne more umreti. Ali bolje rečeno: ljubezen more, prav zato, ker ji je človeško usojeno umreti, s tem pokazati, da zmore tudi smrt napraviti za znamenje in orodje ljubezni. To za kristjana ni tako težko razumeti. Ljubezen vendar ni nič drugega kakor popolna podaritev, odpoved slehernemu egoizmu, da bi se docela podarila ljubljenemu. Mar ni to neke vrste smrt? In če nekdo, ki ljubi krščansko, svoje življenje povsem postavi v službo svojega bližnjega, ali tedaj ne umrje samemu sebi? In če z Janezom rečemo, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,8), ali ni potemtakem v večnem troedinem življenju Boga nekaj takega kot smrt? Saj je Bog Oče le s tem, da se v celoti podarja Sinu, in ustrezno je z drugima osebama. Zato more tudi kristjan v hoji za Bogom in za umirajočim Kristusom iz svojega lastnega umiranja napraviti dejanje žive ljubezni: preprosto se predati v božje roke.
Jezus umrje in je pokopan, poudarja izrecno tudi sv. Pavel (1 Kor 15,4). A ker je bila njegova smrt nekaj najbolj živega, ga grob ni mogel oklepati, Jezus je postal »prvenec vstalih od mrtvih,« »kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni« (1 Kor 15,22–23).
S prijaznim dovoljenjem založbe Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg 1989.
Prevedel Anton Štrukelj