Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 30. november 2019

Operacija

Teta Pepa je živela zelo pobožno in zelo skromno. Njeno največje bogastvo je bila kravica. Vsak dan ji je dajala mleko, ob letu pa še telička. Potem je kravica nenadoma zbolela. Sosedje so se zedinili, da bo treba poklicati veterinarja. Ta je ugotovil, da ima v želodcu tujek, najbrž kak žebelj. Toda na svoje veliko presenečenje je našel delček rožnega venca. Sosedje so menili, da se kaj takega lahko zgodi le pri pobožni teti Pepi, ki je imela povsod po hiši polno rožnih vencev in je vsako opravilo pospremila z molitvijo. Kravica se je pozdravila in še dolgo preživljala svojo lastnico.

petek, 29. november 2019

Resnične prigode o rožnem vencu Molek v žepu

France je velik kmet. To pomeni, da ima vedno dosti dela. Toda za zobozdravnico si je moral vzeti čas, čeprav silno nerad, kajti gospa je bila zelo neprijazna. Ko je sedel v ordinaciji na stolu in se mu je po bradi pocedila voda, je segel v žep po robec. Toda hkrati z robcem je potegnil iz žepa tudi molek, ki je padel na tla pred zobozdravnico. Ta ga je grdo pogledala in zarenčala: «Kaj se pa vi greste!«
»Kaj mislite, da bi si upal k vam, če ne bi prej v čakalnici zmolil desetko za korajžo,« ji je odvrnil.

četrtek, 28. november 2019

VALERIJINE VRSTICE Cerkev rožnovenske Matere Božje v Podgorici

Rožnovenski Mariji, ki goduje 7. oktobra, je v Sloveniji posvečeno deset cerkva: štiri župnijske in šest podružničnih. Med njimi je tudi cerkev v Podgorici v dobrepoljski fari. Zgradili so jo leta 1623, verjetno na temeljih vsaj sto let starejše kapele. Zakaj so jo posvetili Mariji rožnega venca najbrž ni čudno, saj so ti kraji dosti pretrpeli v obdobju turških vpadov. Ko so 7. oktobra 1571 kristjani pri Lepantu dosegli pomembno zmago v boju s Turki, so jo pripisovali prav molitvi rožnega venca . Če kje, je bila v pobožnih dobrepoljskih vaseh to zelo priljubljena molitev. Kip, ki krasi zlati oltar v Podgorici, je tudi nekaj posebnega za naše kraje. V oltarni niši sedi na prestolu Marija z Jezuščkom, oblečena v pravo obleko. To jo dela še bolj lepo in živo in je razumljivo, da je bila vernikom, posebno otrokom, bolj všeč kot tista, ki jo je v začetku 20.stol. naslikal Tone Kralj. Slikar Tone Kralj, domačin iz Zagorice, ki je naslikal oltarje mnogih slovenskih cerkva po Primorski, je za domačo faro ustvaril eno samo delo. To je slika Rožnovenske Marije v cerkvi v Podgorici. Za neko obdobje je celo zamenjala kip v glavnem oltarju, zdaj pa krasi cerkveno ladjo.
V teh krajih živijo zelo verni ljudje. Cerkev na gozdni jasi je bila malce oddaljena, pa so ob cesti bliže vasi postavili kapelico s kipom Rožnovenske Marije. Ob njej so se pogosto zbirali za časa prve svetovne vojne. Takrat je bilo na evropskih bojiščih mnogo mož in fantov, za katere niso vedeli, če so še živi. Ob večerih so ob kapelici molili in peli ter prosili, da bi ostali živi. Po vojni so ob kapelici postali, se odkrili in pokrižali tisti, ki so se vrnili. Za tiste, katerih imena so bila izpisana med padlimi na spomeniku pri farni cerkvi, pa so matere in vdove pomolile v želji, da so našli božji mir v tuji zemlji. V časih, ko še ni bilo mrliške vežice in so pokojne vozili z vozom od doma na pokopališče v Videm, se je ob tej kapelici procesija pogrebcev ustavila. Zmolili so nekaj molitvic in nekdo je v imenu umrlega prosil vse prisotne, naj mu odpustijo, če jih je kdaj prizadel. Zdaj se ob kapelici ustavijo med procesijo v prošnjem tednu. Vaščani Podgorice ne praznujejo žegnanja 7. oktobra na dan Rožnovenske Marije, ampak v nedeljo po veliki maši. Sosednja Zagorica ima žegnanje v nedeljo po mali maši
Znanec iz Zagorice, ki mi je pripovedoval o podgorski Mariji, je rekel, da so se otroci zelo veselili žegnanja. Tedaj so ženske s Korinja prinesle na prodaj v koših pravkar dozorele hruške, ki so bile za otroke tak posladek, da se jih spominja še po več desetletjih.
Valerija Ravbar

sreda, 27. november 2019

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (8)

Avtobus nas je odložil na trgu pred cerkvijo. Občutek sem dobil, da gre za neke vrste stolnico. Pred nami je zasijala velika cerkev z ogromno kupolo. Na vrhu kupole je bilo nekaj za mrežami. Najbrž so tisti del še restavrirali. Narejena je v obliki pravoslavnega križa. To pomeni, da so vse štiri stranice križa enako dolge. Veliko lopo pred cerkvijo je tvorilo sedem parov visokih stebrov iz rdeče-rjavega marmorja. Nad stebri je po rusko napisno: »Moja hiša, naj bo hiša molitve.« Vrata v cerkev so razodevala, da gre za veličastno stavbo, ki so jo okrasili z vsem, kar so imeli. Morali smo plačati vstopnino. To pomeni, da smo vstopili v muzej. Naša vodička nam je tako uredila, da smo dobili eno najboljših vodnic po cerkvi. Že takoj ob vstopu so mi povedali, da ne smem fotografirati s stojala. Škoda, saj bo gotovo malo svetlobe in bo težko narediti dobre fotografije. Moral sem pač upoštevati njihove zahteve, saj bi me drugače ne pustili v cerkev. Toda pomagal sem si z avtomatiko, ki jo premorejo sodobni fotoaparati. Nastavil sem na avtomatsko izbiranje občutljivosti na svetlobo. Tako je aparat sam ocenil, koliko je svetlobe, in temu primerno prilagodil ostale nastavitve. Odločil sem se za fotografiranje v »rafalu«. To pomeni, da sem naredil vedno veliko slik kar eno za drugo. Vedel sem, da jih bo veliko za odpad, katera med njimi pa bo le ostala med malo boljšimi.
V cerkvi smo se zbrali v skupini in se trudili, da smo ostali skupaj. Emilija nam je prinesla slušalke in aparate. Silvo je bil vedno ob vodnici in prevajal vse, kar nam je povedala. Govorila je v ruščini. Poleg nas je bilo v cerkvi ogromno ljudi. Zato je bilo treba resno paziti, da se kdo ni izgubil v toliki množici.
Vodnica nam je razložila, da je to že četrta cerkev na tem mestu. Vsaka je bila večja. Gradnjo te cerkve so zaupali mlademu in še nič znanemu francoskemu arhitektu. Bil je star sedemindvajset let, ko je začel graditi cerkev. Kmalu po koncu gradnje pa je umrl. Povedala je, da so bili carji zelo zadovoljni z njim. V cerkvi so mu postavili spomenik. Doprsni kip je sestavljen iz vseh vrst marmorja, ki je bil uporabljen za gradnjo cerkve.
Seveda je razumljivo, da je v cerkvi polno ikon. Toda ikone so bile zelo podobne našim zahodnim freskam. Ker je bil arhitekt Francoz, je najel ali priporočil razne umetnike z Zahoda, da so delali v cerkvi. Tako najdemo tam dela beneških mojstrov in iz drugih znanih slikarskih šol. Sploh nisi imel občutka, da si v pravoslavni cerkvi, vse je bilo tako domače, zahodno.
To je bila tudi težnja večine carjev, da je dobilo mesto čim boj evropski videz. Tudi v umetnosti. Zato se niso držali predpisov, ki jih ima vzhodna Cerkev za gradnjo, slikarstvo in druge upodobitve v sakralnih prostorih. To jim je prineslo tudi nerazumevanje in nesoglasja z njihovo cerkveno oblastjo. Niso bili zadovoljni, da so carji tako radi najemali umetnike z Zahoda.
Pogled proti glavnemu oltarju, beri: glavnemu ikonostasu, je veličasten. Velik in mogočen ter ves v zlatu. Nad njim pred glavno kupolo žari podoba vstalega Jezusa, ki je zelo podobna upodobitvam na Zahodu. Pod vogali kupole so upodobljeni štirje evangelisti, tako kot v baziliki svetega Petra v Rimu. Zgoraj v kupoli so pod okni dvanajsteri apostoli. Nisem si zapomnil ali so to freske ali mozaiki.
Spodaj smo videli, da so naredili nekaj slik v obliki mozaikov. Tako imenitno so izdelani, da sploh ne ugotoviš, da gledaš mozaike. Šele ko nekoliko s strani pogledaš, opaziš, da gre za mozaike. Kolikor sem si zapomnil, je danes težnja, da bi čim več fresk zamenjali za mozaike z enakimi barvami in motivi.
To seveda pri njih ni težava, saj imajo na pretek vrhunsko šolanega osebja. Silvo nam je povedal, da so po padcu komunizma osnovali restavratorsko podjetje z več kot 1.500 vrhunskimi restavratorji. Ti so potem prevzemali vsa restavratorska dela. Nekateri so si iskali kruh tudi v tujini, kjer so bili bolje plačani. Tudi v Slovenijo jih je nekaj zaneslo.
V kotu ob vhodu v cerkev smo si ogledali kratek film o tem, kako so postavljali stebre pred cerkvijo. Vsak je težak po 114 ton in je iz enega kosa. Tako težo ni lahko postaviti pokonci. Lahko se zgodi, da se steber zlomi.
Za to delo si je arhitekt zamislil in dal izdelati leseno konstrukcijo, ki je imela steber povezan in vpet v veliko vrst škripčevja. Vrteli so glavno kolo in po škricih se je steber tako lepo dvigal, kot bi ga z rokami velikana postavljal pokonci. Pomanjšano verzijo te naprave smo si ogledali v cerkvi v posebni vitrini. Steber je bil tako trdno vpet, da ni zanihal ne na levo ne na desno. Ko so ga postavili pokonci, je zdrsnil v posebno kotanjo, ki je bila narejena za stojišče posameznega stebra. Stebri niso nič posebej utrjeni. V bistvu so prostostoječi. Take kolonade stebrov sem videl na vzhodni, severni in južni strani. Na zahodno stran pa nismo šli. Najbrž so nameščeni tudi tam.
V posebnih vitrinah je prikazana tudi gradnja in zgradba kupole. Kolikor se spominjam, je tako narejena, da je v resnici dvojna stena, dvojna kupola. Med stenama so stopnice in po njih se lahko pride na vrh kupole. Po strehi cerkve in po kupoli, to sem videl že od zunaj, so hodili ljudje.
Cerkev je bila tudi na sodoben način ogrevana. Na stenah je še danes mogoče videti odprtine, ki so opremljene z medeninastimi vratci. Lahko si jih odprl ali priprl. Skoznje je pihal topel zrak in ogreval cerkev. Cerkev je vrhunska mojstrovina. Vredno si jo je ogledati, toda ne samo enkrat. Mnogo ogledov je potrebno, da bi dojel njeno lepoto in dovršenost.
Najbolj pa človeku zastane dih, ko gledaš proti glavnemu ikonostasu. To je ena sama mojstrovina, sestavljena in najbolj dragocenih snovi. Da ne govorimo o zlatu. Vse se sveti in vse je pozlačeno.
Velika vrata na ikonostasu so bila odprta. Vsa v zlatu. Težka in masivna, toda najbrž tako narejena, da jih duhovniki in škofje z lahkoto odpirajo. Zdi se mi, da je vodnica poudarila, da so odprta zato, da se vidi, da imamo vsi dostop do evharistije. Kar pa me je najbolj presenetilo, je bil velik vitraj, ki se je videl skozi odprta vrata na ikonostasu. Upodobljen je bil vstali Jezus. Ta cerkev ima namreč uradno naslov: Cerkev Jezusovega vstajenja. Moram pa priznati, da na vseh zemljevidih in kartah piše Izakijevski sabor. Zvedel sem, da so tega zavetnika izbrali na prav zanimiv način. Pogledali so, kateri svetnik goduje na dan, ko je bil rojen car, ki je cerkev dal graditi. Ugotovili so, da je to Izak Dalmatski. Zato so ga postavili za glavnega zavetnika cerkve in po njem nosi tudi ime. V cerkvi je velikokrat upodobljen.
Da se vrnem nazaj h vitraju. Tudi ta vitraj je popolnoma zahodno izdelan. Kakor bi bil kje v Italiji.
Ob glavnih vratih na ikonostasu so ikone razvrščene po že ustaljenem redu. Desno od vrat je velika ikona Jezusa, ki sedi na stolu, v rokah pa drži zemeljsko kroglo. Tudi ta ikona je zelo podobna freskam v katoliških bazilikah. Levo od vrat pa je Marija z Jezusom v naročju. Prav tako zelo zahodno upodobljena.
Takoj ob glavnih vratih sta velika stebra, ki ločujeta vrata od Marijine in Jezusove ikone. Močna stebra, ki žarita v čudoviti temno modri barvi. Fantastično sta polirana. Izdelana sta iz dragega kamna ki se imenuje lazurit ali lapis lazuli. Spraševal sem se, kje so dobili tako velike kose tega dragocenega kamna. Našli so ga nekje na Uralu. Radovednost me je tako zelo prijela v kremplje, da sem sklenil priti stvari do dna. Pocukal sem Silva za roko in ga vprašal, kje so dobili tako velike kose omenjenega dragega kamna. Vprašanje je prenesel naši vodnici, ki nam je razjasnila dvome. Steber je v resnici bronast. Oblečen pa je v plast iz dragocenega kamna. Opaž iz dragega kamna je tako mojstrsko narejen, da sploh ne moreš opaziti, da gre za majhne koščke, ki so prilepljeni na bronasto osnovo. Imaš občutek, da gre za kamen iz enega kosa. Mogoče bi opazil, če bi lahko prišel čisto blizu. To pa je za običajnega človeka nemogoče, saj tam lahko hodijo samo duhovniki in pevci.
p. Branko Petauer

torek, 26. november 2019

Moje dnevne molitve

Vsak dan molim iz molitvenika, ki ga je leta 1996 izdala Družina: jutranje in večerne molitve,
molitve k Svetemu Duhu, k Materi Božji, k nebeški godovni zavetnici, v zahvalo za leta življenja in tri molitve za duhovne poklice. Obnovim tudi krstne obljube.
Imam tudi molitvenik iz leta 1957, ki mi ga je poklonila birmanska botra, ter molitvenik iz leta 1940, ki mi ga je poklonila krstna botra.
Molim tudi križev pot za duhovne poklice iz molitvenika p. Nadraha: Z Marijo na križevem potu. Molim vseh pet rožnih vencev in tudi več; rožni venec Božjega usmiljenja tudi z vzkliki. Po vsakem rožnem vencu molim desetko za duše v vicah. Molim jih tudi ponoči, ko ne morem spati, pa tudi na sprehodu. Vsak dan pred sveto mašo molivke zmolimo dva rožna venca, molitev k sv. Jožefu in za duhovnike.
Ne pozabim tudi na litanije Srca Jezusovega, k Svetemu Duhu, Materi Božji, k svetemu Jožefu, za pokojne brate in sestre od papeža Pija IX. iz leta 1857. Včasih pa molim tudi litanije svete Ane in druge. Opravljam tudi molitve za prve petke in sobote.
Berem Družino, glasila: Beseda med nami, V Materni šoli Bernardove družine in razne knjižice, ki jih napiše dr. p. Nadrah in tudi druge.
Imam veliko duhovnih knjig in tudi Sveto pismo iz leta 2003 s podpisom gospoda nadškofa Urana in škofa Franca Šuštarja, in Sveto pismo iz leta 1965. Bila sem tudi na raznih romanjih po svetu. Glavno mi je, da imam duhovno poglobljeno krščansko vero.
Udeležujem se pobožnosti v Stični: Bernardove družine, češčenja Jezusovega in Marijinega Srca in fatimske slovesnosti. Stanovanje imam opremljeno s podobami Jezusovega in Marijinega Srca in s kipci.
Ana