Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 30. september 2018

ODMEVI


Minilo je že 17 let, a dogodka se spominjam, kakor da je bilo včeraj. Okrog osme ure zjutraj je žena odšla v službo, jaz pa sem se vračal iz trgovine, kjer sem kupil kruh, mleko … in priboljšek – sladico – da z njo razveselim priletno, bolno taščo, ki nam je bila najboljša mama, dobrega srca, polna ljubezni do Boga, bližnjega in vsega. Kljub letom, bolezni in trpljenju je bila vedra, duhovita, modra.
Tisto jutro ni bilo kot po navadi. Ko sem odpiral vrata, me je poklicala: »Pridi brž, zelo mi je hudo. Duši me. Vzemi brisačo, mahaj z njo, da pridem do zraka …!«
Ubogal sem jo, saj mi je bilo v trenutku jasno, da umira. Niti pomislil nisem, da bi poklical prvo pomoč. Vedel sem, da bi bilo zaman. Solze so me oblivale, ko sem pristopil k ležeči, z brisačo mahal po zraku, da ji vsaj za spoznanje olajšam dihanje, in po tihem molil rožni venec Božjega usmiljenja, kakor je Jezus naročil sv. Favstini Kowalski in ga priporočal moliti ob umirajočih …
Mamino sopenje in hlastanje za zrakom se je kmalu sprevrglo v bolj umirjeno dihanje. V sredini molitve rožnega venca je bilo, ko se je bolnica pomirila in kmalu mirno zaspala ter odšla k Jezusu. V to sem prepričan po njegovi obljubi, ki jo je med branjem spoznala osebno, ko je pred nekaj dnevi brala drobno, priljubljeno, modro knjižico, ki jo je izdal duhovnik Danilo Cimprič, a jo je v polnosti dojela v večnosti. Mama je sicer bila pravoslavne vere, toda sv. Janez Pavel II. je dejal, da Cerkev diha z obema pljučnima kriloma, torej ima eno Srce in časti istega Boga.
Sv. Favstini je Gospod naročil: »Nenehno moli rožni venec, ki sem te ga naučil. Kdor koli ga bo molil, bo ob smrtni uri deležen velikega usmiljenja. Duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bi samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja« (Dnevnik, št. 687).
Pepi

sobota, 29. september 2018

DOMAČA ZDRAVILA Jabolčni kis z dodatki

Priprava: Zrela jabolka očistimo, zrežemo na koščke, damo v posodo in pustimo 8 dni, da se segrejejo. Nato dolijemo tople vode (največ 40°C). Že po nekaj tednih je kis primeren za uporabo. Popolnoma dozori v enem letu.
Jabolčni kis vsebuje vitamine A, B, C. Poleg vitaminov vsebuje tudi veliko mineralov, zlasti kalija, magnezija, železa, žvepla. Pomembna sestavina je pektin, ki v telesu deluje kot goba, ki vpija strupe. Sestavine kot so dekstroza, trsni sladkor, jabolčna kislina, mlečna in oksalna kislina, encimi, flavonoidi ter čreslovine to dragoceno živilo samo še obogatijo.
Najpomembnejši mineral je kalij, ki skrbi za pravilno razporeditev vode v telesu, za prenos signalov po živčevju ter ureja pravilno delovanje ledvic in mišic.
Novejše raziskave so potrdile, da redno uživanje jabolčnega kisa predvsem zaradi velike vsebine kalija krepi srce, izboljšuje presnovo, odpravlja glavobole, ureja krvni tlak, redči kri, upočasni staranje in Alzheimerjevo bolezen, čisti žile in pozitivno deluje na lase ter lasišče.
Redno uživanje dodaja telesu dovolj snovi za razstrupljanje in večanje odpornosti.
Zadostuje ena žlica kisa v kozarcu vode. Priporočljivo je dodati še 1 žličko medu. To mešanico pijemo dalj časa zjutraj na tešče.
Naše telo mora strupene snovi kot ostanek presnove izločiti po znanih poteh preko prebavil, pljuč, sečil in kože. Velikokrat je premalo moči, da bi to potekalo pravilno. Strupi ostajajo v raznih organih in sklepih, kar je vzrok za različna obolenja. Ob uživanju jabolčnega kisa z dodatkom medu strupi izgubijo svoje škodljivo delovanje.
Pri prehladnih obolenjih, ki jih spremlja vnetje grla je poleg žajblja priporočljivo grgranje jabolčnega kisa.
Pri težavah s kožo dajejo odlične rezultate kopeli in masaže z jabolčnim kisom. Tako postane koža rahlo kisla, kar preprečuje različne kožne bolezni. Kis je še vedno najboljše razkužilo. Pri zunanji uporabi moramo jabolčni kis razredčiti z vodo.
Kadar se odločite za kuro s jabolčnim kisom bodite vztrajni. Dobro počutje bo nagrada za vaš trud.
Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.
Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si
farm. Klemen Križaj

petek, 28. september 2018

Vir največje moči I/13 Advokati

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta se vnemala bolj za politiko in sta kovala načrte, kako bi v prihodnjem kraljestvu svojega Učitelja Jezusa dobila prva sedeža. Nista si pa bila prav gotova, kako se bo pri Gospodu ta prošnja iztekla; zato sta hotela uporabiti kako vplivno osebo, ki naj bi jima pomagala doseči njune častihlepne načrte. Poiskala sta advokata, ki naj bi ju zastopal. Bržkone sta oba brata o tej zadevi že večkrat govorila s svojo materjo Salomo, in ta je, zanašajoč se na svojo sorodstvo, zadevo vzela v svoje roke in našega Gospoda Jezusa Kristusa prosila, naj bi, ko bo ustanovil svoje kraljestvo, Jakob in Janez sedela eden na njegovi desnici, drugi na levici njegovega prestola. Nista dosegla, da bi bila ta prošnja uslišana v obliki, v kakršni je bila predložena, ker »nista vedela, kaj prosita«. Vendarle pa sta končno dobila visoko mesto v božjem kraljestvu: »Sedeli boste na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove«.
Marsikdaj moramo svoje pičlo zaupanje okrepiti s pomočjo »advokatov«, ki naj bodo naši posredniki. Čeprav utegne to pričati o našem pomanjkljivem zaupanju, Bog marsikdaj rešuje naše prošnje po posredovanju katerega od teh advokatov: svetnikov v nebesih.
Kolikokrat je že kak sin, ki ga je kaj polomil, rabil posredovanje svoje matere, ker si sam ni upal z očetom govoriti in ga kaj prositi.
Presveta Devica Marija je naša mati. Ona je pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih, zdravje bolnikov. Kako se ne bi z vsem zaupanjem zatekali k njej, saj vemo, da je ona Božja Mati, kateri Bog ne more ničesar odreči?
Presveta Devica je v nebesih na tako visokem mestu, da lahko najučinkoviteje in veliko lažje posreduje kakor pa katerikoli izmed angelov ali svetnikov v nebesih. Naš Gospod Bog hoče, da ga prosimo. Našteto stvari nam je sklenil dati, če ga bomo prosili. Ve tudi, kako težko je nam, da bi se obračali naravnost nanj, ko pa ga tako hudo žalimo. Hoče nam olajšati našo molitev, zato nam je dal svojo Mater za poglavitno posrednico vseh milosti, saj ve, da se k njej zatekamo lažje in z večjim zaupanjem.
Če naša vera omahuje, nas ona krepi. Če naše zaupanje pojema, nam ona daje moč. Prisrčna pobožnost, ki so jo vsi kristjani že od vsega začetka izkazovali Božji in naši Materi, priča, kako preudaren je bil ukrep Gospoda Jezusa, ko nam jo je dal za mater. Koliko nesrečnikov bi se že pogubilo brez posebnega Marijinega varstva! Zato jo kristjani neprestano kličemo s tolikimi in tako lepimi nazivi in nenehno ponavljamo: »Prosi za nas!« Marija je naše upanje, kakor jo imenujemo v molitvi »Pozdravljena, Kraljica!« in kakor molimo v lepi molitvi svetega Bernarda »Spomni se …, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal«. – Kaj hočemo še več, da dovolj okrepimo svoje zaupanje in tako od Boga dobimo, kar ga prosimo! Jezus je Gospod. Njega prosimo, naj se nas usmili. Preblažena Devica pa je njegova mati in njo kot otroci prosimo, naj »prosi za nas«; kajti, če stori to ona, Bog, naš Gospod, prošnje ne more zavrniti.
Poleg te vzvišene zavetnice nam je Kristus hotel dati še druge advokate, čeprav so veliko nižji kakor naša nebeška Mati, katerih priprošnje v nebesih radi slišijo in uslišijo.
Kadar hoče Gospod na primer poveličati katerega izmed svojih služabnikov, ki je po tem bridkem zemeljskem trpljenju prejel nebeško krono, posebno rad usliši molitve, katere po njegovem posredovanju opravljamo. Mnogokrat stori celo čudeže, da s tem poveliča kakega svojega služabnika in nam ga da za zgled.
Molitve, ki jih naslavljamo na svetnike, da bi prosili za nas, so Bogu všeč. Hoče nam deliti dobrote in milosti in mu ugaja, če ima za delivce in razdeljevalce svojih milosti tiste, ki so se v življenju trudili za njegovo slavo. Tako vidimo svetnike, ki so posebni posredniki v tej ali oni zadevi. Druge spet vidimo, da jih je Cerkev izbrala za zavetnike narodov in mest v upanju, da bodo pri Bogu še prav posebej prosili za tiste, ki so jim priporočeni. Zato nas Cerkev, ko nam pri krstu da ime, postavlja pod posebno varstvo tistega svetnika, čigar ime nosimo. Marsikdo ima pobožno navado, da svoje potrebe priporoča svetniku tistega dne, drugi se spet priporočajo svetniku dne, ko bodo umrli, naj jim izprosi milost srečne smrti.
Vse to nam kaže, kako Cerkev umeva voljo Boga, ki nam hoče deliti dobrote po posredovanju svetnikov ter tako hkrati množiti naše zaupanje, da bomo uslišani.
Zmeraj pa se moramo zavedati, da so svetniki, najsi so v nebesih še tako visoko, vendarle samo priprošnjiki. Gospodar, Gospod, Kralj je edinole Kristus. Zato v litanijah pri prošnjah svetnikom odgovarjamo: »Prosi za nas«, h Kristusu pa molimo: »Usmili se nas!« Svetniki sami od sebe nimajo nič, kar bi nam mogli dati. Gospod vsega je Bog in njegov Sin Jezus Kristus, po katerem je bilo vse ustvarjeno. Svetniki so le advokati pred Gospodovim prestolom.
Da bi pa naše zaupanje pomnožil, je Bog izbral tudi nekaj krajev, kjer nam deli prav posebne milosti, na primer Lurd in druge Božje poti naše ljube Gospe.
Prav tako se zdi, da si je izbral posebne čase, ko nam v obilnejši meri deli svoje časne in duhovne darove. To zlasti lahko opazimo med duhovnimi vajami ali med misijonom, posebno kar zadeva dušne dobrine.
Bog, ki ne želi nič drugega, kot da nam deli milosti, če jih prosimo, nam ne daje le mogočnih posrednikov v nebesih, marveč nam daje tudi na zemlji posrednike, ki prosijo za nas.
Že prej smo omenili, da redovne osebe, zlasti tiste, ki so se posvetile molitvi in pokori, prosijo Boga za take, ki tega ne delajo. Kolikokrat, ko smo že skoraj obupali, da bomo od Boga prejeli, kar si želimo, se navsezadnje zatečemo k tem dobrim dušam. In Bog nam po njihovem posredovanju da tisto, kar se je prej zdelo, da nam odreka.
Bog se nam rad izkaže posebno naklonjenega, celo nekako razsipno radodarnega, če ga ob času preganjanja, bridkosti ali bolezni kaj prosimo s popolno vdanostjo njegovi najsvetejši volji. Zdi se, da imajo trpljenja vajene duše, ki so popolnoma vdano trpele bridkosti, katere je Bog dopuščal, in so se v vsem podvrgle njegovi najsvetejši volji, po molitvi v rokah vso moč Božje vsemogočnosti. Te izvoljene duše, čeprav jih je malo, so nekaki strelovodi. One namreč mnogokrat zavirajo ali celo zadržijo nesreče, ki si jih nakopljejo s svojimi grehi ljudje, ljudstva in narodi.
Mislimo, da smo s tem podali nekak splošni pojem o raznih vrstah advokatov, ki nam jih Bog daje na razpolago, da nam pomagajo doseči, kar smo prosili, ko naše upanje in naša vera omahujeta. Ti dopolnjujejo, kar nam manjka, ti prosijo za nas, Bog pa nam na njihovo priprošnjo daje milosti in dobrote, katerih bi nam zaradi naše slabosti in majhne vere sicer ne dal.
C. M. de Heredia

četrtek, 27. september 2018

Misli sv. Bernarda - Nebesa, večno življenje

Če nas bo Gospod našel ponižne, bomo tudi mi klili kot lilija in pred njim vekomaj cveteli.
Na zemlji nič lepše ne predstavlja nebeškega stanja kakor veselje tistih, ki hvalijo Boga, saj pravi Sveto pismo: »Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, Gospod, vedno te hvalijo!« (Ps 84,5).
Polnost, ki jo pričakujemo od Boga, ne bo drugo kot polnost Boga samega.
Bog bo nekoč našemu razumu polnost svetlobe, naši volji obilje miru, našemu spominu pa nepretrgano trajanje večnosti. O resnica, ljubezen in večnost! O blažena in blaženost prinašajoča Trojica! K tebi žalostno vzdihuje moja žalostna trojica, ki živi v izgnanstvu ločena od tebe.
Tako bo Bog vse v vsem, saj bo razum prejel neugasljivo luč, volja bo dosegla neskaljen mir, spomin pa se bo oklenil vekomaj tekočega studenca.
Upamo, da bo naša ljubezen obrodila sad, ki ga je obljubil naš ljubljeni Kristus: »Dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje« (Lk 6,38). Ta mera bo, kakor pravi Sveto pismo, brez mere.

sreda, 26. september 2018

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (5)

Pred nekaj leti (2015) je p. Branko Petauer začel razlagati našo najpomembnejšo molitev, ki jo je sestavil sam Jezus. Kdor glasilo shranjuje, si lahko poišče prve štiri sestavke. Z današnjo številko nadaljujemo njegovo razglabljanje o očenašu.

Zgodi se tvoja volja! nas popelje še korak naprej v doživljanju Gospodove molitve. Jezus sam je rekel, da je njegova jed izpolnjevanje Očetove volje. Toda to ga ne postavlja v podrejeni položaj, marveč ga še bolj tesno združuje z Očetom. Jezus spoznava Očetovo voljo za najbolj koristen napotek za svoje delovanje, zato jo z veseljem izpolnjuje. Ne sprejema je nikoli uporno, saj ve, da mu Oče hoče vedno le najboljše.
Oče hoče, da bi se v vsem stvarstvu izpolnjevala njegova volja, ki je najpopolnejši načrt za razvoj in dopolnitev stvarstva. Vse se ravna po njegovi volji. Brezmejno vesolje se giblje po njegovih zakonih. Zvezde tekó po poteh, ki jim jih je Najvišji začrtal. Ne oddaljujejo se z določenih stezá. Tudi živim bitjem je položil v notranjost svoj načrt, po katerem žive, se gibljejo in se razvijajo. V vsem stvarstvu se enostavno izpolnjuje Božja volja. S človekom pa je drugače.
Človek ima poleg vsega še velik dar svobodne volje. Pri drugih bitjih ni vprašanje izpolnjevanja Božje volje. Določena je njihova pot in življenje. Ni jim potrebno odločati, iskati Božjo voljo, da bi jo izpolnili. Vse njihovo delovanje je prirojeno njihovi naravi. Človek pa lahko razmišlja, spoznava in išče. Ima možnost, da vse Božje zakone spozna že iz urejenosti stvarstva, ker to pripoveduje o Bogu. Ima svobodo, da spozna Stvarnika in Gospoda in se odloči ali mu bo služil ali ne. Ne služiti Gospodu je neumno, a človek ima tudi to svobodo. Bog mu svobode nikoli ne bo okrnil, čeprav vidi, da gre na slaba pota.
Želja, da bi se zgodila Božja volja, je namenjena samo človeku. Samo človek ima možnost, da izbira v življenju. Izbira lahko med različnimi možnostmi. Tista, ki ga najbolj nagovori, običajno prevlada in preide v odločitev. Bog želi, da bi bil on tista izbira, ki bi človeku usmerjala življenje. A ne zaradi tega, da bi Bog hotel biti počaščen, če ga človek izbere za smisel svojega delovanja. To bi lahko bil sebičen namen, ki ga Bogu ne moremo pripisati. Pri Bogu ne more biti nič, kar je sebično ali nepopolno. Bog želi, da bi ga izbrali za smisel življenje, ker nam s tem želi odpreti pot v življenje sreče in ljubezni. Bog nas je ustvaril, da bi bili srečni. Ne samo v večnosti, marveč že tukaj na zemlji. Res rečemo, da je sedanje življenje solzna dolina ali dolina trpljenja, toda ne zaradi Boga. Zaradi nas samih in naših odločitev lahko postane zemeljsko romanje popotovanje po solzni dolini. Naše stranpoti in nezvestobe Božji volji so tvarina, ki nam zagreni in oteži življenje.
Človek želi v življenju veliko uživati. Toda uživati mora v dovoljenem, v častnem. In prav to nam hoče povedati Jezus, ko nam naroča, naj prosimo, da bi se v našem življenju zgodila Božja volja. Rad bi nam prišepnil, kako ravnati, da bo naše življenje res postalo srečno. Seveda nas ne misli uvesti v sebično uživanje, ko bi mislili le nase in svoje potrebe. Rad bi nam pokazal, da bi znali biti srečni v služenju.
Izpolnjevanje Božje volje bi bilo na nek način služenje Bogu. Toda zopet poudarjam: ne da bi Bogu kaj dodali, marveč da bi mi pridobili. Služiti Bogu pomeni, izbrati tisto pot v življenju, ki nam jo je Bog položil v srce. Samo na taki poti bi lahko doživeli največjo srečo. Ko bi jo v celoti izbrali, bi bili v življenju tako srečni, da nas nihče ne bi mogel razumeti. To seveda ne pomeni, da nas ne bi prizadelo nič hudega. Prav nasprotno! Tudi v hudem bi zmogli videti čudovito Božjo roko, ki nas vodi v življenju.
Izpolniti Božjo voljo pomeni, slediti navdihom, s katerimi nas Bog vabi na pot sreče. V notranjosti bi maral biti tako močno razvit občutek za Boga in njegove stvari, da bi vedno znali izbrati Božje stvari. Tako stanje je posledica prejšnje prošnje, da naj k nam pride Božje kraljestvo. Bogu se je potrebno tako zelo odpreti, da se lahko v človeku udomači. To seveda ni eno samo dejanje ali ena odločitev. Vsak dan se je potrebno odločati in vsak dan je treba Bogu reči: Da! Bogu je koristno odpreti vse svoje srce in tudi pustiti, da nam oblikuje misli. Prositi ga je dobro, naj nam razodeva svoje misli in svoje poglede na svet in stvari okoli sebe.
Naša spoznanja niso zmeraj pravilna. Vedno so pod vlivom tistega mišljenja, ki v nas prevladuje. Prav je, da se potrudimo spoznati stvari, miselne tokove in sebe. To so veliki izzivi, ki nas velikokrat presegajo. Že sami sebi smo mnogokrat uganka. Težko spoznavamo notranje vzgibe, ki nas vodijo v delovanju. Še težje pa spoznavamo Božje vzgibe. Bog nam prihaja naproti, razodeva nam svoje misli in svojo voljo. Po naših močeh nam daje razumeti svoje globine. Rad bi nam razodel čim več, a vsega nismo sposobni sprejeti in razumeti. Pomaga nam spoznavati resnico in ločiti dobro od slabega.
Bog je resnica sama. Zato resnico najbolj spoznamo prav takrat, ko se ji pustimo voditi. On sam nas uči pravega spoznanja in nam razodeva, kaj nam bo v življenju resnično koristilo. Človek namreč ni sposoben popolnoma spoznati, kaj mu je v srečo. Ko naredi kakšno odločitev, jo naredi vedno pod vtisom neke želje, premisleka in težnje. Odločitev ni vselej popolnoma svobodna, ker nas vodijo hotenja in želje. Če so želje premalo prečiščene, nas lahko zvabijo k napačni odločitvi. Mogoče vseh posledic nismo dovolj predvideli ali pomislili nanje. Človekov pogled ni popolnoma jasen. Ni dovolj širok, da bi mogel vse preudariti. Tu pa nam na pomoč prihaja Bog. Njegov pogled je širši, najbolj širok, saj pozna v obisti vse, kar je ustvaril. Ponuja nam, naj izpolnimo njegovo zamisel, njegovo voljo. S tem bi se odločili za najboljšo možnost med vsemi izbirami. Za človeka je to odločitev, ki bo naletela na najmanj težav, kar je mogoče, in računati sme z uspehom, ki bo imel posledice tudi za večnost. Dejanje, ki bi iz take odločitve sledilo, bi bilo koristno za človeka samega in za njegove bližnje.
Sprejemanje Božje volje nam odpira pogled na svet in dogajanje okoli nas. Pomaga nam motriti vse z Božjim pogledom. Bolj razločno lahko predvidimo, kaj bo neko dejanje prineslo. Sprejeti Božjo voljo in jo izpolniti ni pot v odvisnost in nesamostojnost. Je modrost, da se znaš posvetovati z nekom, ki stvari bolje pozna, in sprejeti njegovo pomoč. Izpolnjevanje Božje volje nas vodi na pot ponižnosti in iskrenosti. Velika modrost je iskreno sprejeti dober nasvet in ne vztrajati sebično pri svoji odločitvi, čeprav veš, da je slabša.
Vsak človek bi rad napredoval in rasel. Izpolnjevanje Božje volje vodi človeka v najbolj popolno napredovanje in rast. Postaja vedno bolj popoln človek in v največji možni meri uresniči v sebi človeškost in hkrati tudi bogupodobnost. To je torej najboljša pot za človekovo uresničitev. Bog nas osvobaja, ko izpolnjujemo njegovo voljo. To ni Božji vzvod, da bi od človeka dobil čim več časti. Ko nam kliče, naj izpolnjujemo njegovo voljo, nas pravzaprav obsipa z ljubeznijo.
V tej prošnji očenaša nam Jezus razodeva Božjo ljubezen in skrb do nas. Rad bi nas vodil po taki poti, da bi nam bilo čim bolj lepo. Rad bi, da postanemo v najvišji možni meri ljudje. To pa se dogaja takrat, ko Boga upodabljamo v sebi, ko gradimo in utrjujemo iskren odnos z Bogom. Dvigamo se nad vse stvarstvo, ker nas Bog dviga. Rastemo ali pademo v odnosu z Bogom. Samo z njim lahko rastemo in postanemo veliki in krona vsega stvarstva. Če bi Boga zapustili, bi začeli nazadovati tudi v človeškosti. Ne bi se več dvigali nad stvarstvo, marveč bi se vanj potapljali.
Prav molitev očenaša nas vzgaja tudi v človeškosti. Te molitve nam ni Jezus izročil kar tako na slepo. Je zelo premišljena in kar se da primerna za nas ljudi. Lahko bi jo imenovali molitev vseh molitev. V njej je zaobseženo vse, kar potrebujemo za svoje bivanje in rast. Ko nam Jezus izroča to molitev, nas vabi v zaupen odnos s seboj in Očetom. Molitev nas vse bolj priteguje v globok odnos z Bogom in seveda v proces upodabljanja po Bogu.
Bog nas je ustvaril po svoji podobi. Toda njegova podoba je zaradi izvirnega greha v nas nekoliko zabrisana, zamegljena. Naša naloga v življenju je, da to Božjo podobo v sebi vedno bolj izrisujemo. Postajati mora v nas vedno bolj jasna. Bog mora odsevati iz našega življenja. Pri tem procesu upodabljanja Boga v sebi, pa nam molitev zelo pomaga. V molitvi vstopamo v odnos z Bogom in se po njem upodabljamo. Po molitvi postajamo bolj Božji in bolj Bogu podobni. A z molitvijo se v nas uresničuje tudi drugi proces. Postajamo bolj ljudje. Molitev nas ne vodi v nek svet, ki bi bil daleč od človeka. Vodi nas v naš človeški svet in nas počlovečuje. S tem ko se v nas izrisuje Božja podoba, se uresničuje tudi človeška podoba. Molitev ni beg v svet fantazije, kot nekateri pravijo. Molitev je marveč korak v sredo resničnega življenja.
p. Branko Petauer