Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 6. september 2018

FATIMA PO STOLETNICI Tuy 1929 in posvetitev Rusije



FATIMA PO STOLETNICI

FATIMA – OKNO UPANJA (58)

Tuy 1929 in posvetitev Rusije

Sestra Lucija je 13. junija 1929 v kapeli hiše v Tuyu (Španija) imela videnje Presvete Trojice in videnje ter razodetje Marijinega brezmadežnega Srca, ki se ji je prikazalo tako kot že junija in julija 1917: Marija je imela v svoji levi roki srce, obdano s trni, iz srca pa so izhajali plameni. Sporočila je, da Bog prosi svetega očeta, naj posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Ker je Bog Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), iz ljubezni ne ukazuje, ampak prosi. Tisti, ki je naprošen, z ljubeznijo prošnjo izpolni. V obojestranski medsebojni ljubezni je rešitev! Če človek odpove, sledijo posledice.
Lucijine zapiske o videnju in Marijino sporočilo je dobesedno prepisal njen takratni duhovni voditelj pater Gonsalves.

Bog prosi papeža, naj posveti Rusijo

»Večkrat je prišel spovedovat v našo kapelo p. Gonsalves. Spovedala sem se mu, in ker sem se dobro razumela z njim, sem nadaljevala tri leta.
V tistem času me je naša Gospa opozorila, da je prišel trenutek, ko naj bi Cerkvi sporočila njeno željo v zvezi s posvetitvijo Rusije in z njeno obljubo, da jo bo spreobrnila. Sporočilo se je zgodilo takole:

(Tuy, Španija, 13. junij 1929) – Prosila in prejela sem dovoljenje svoje predstojnice in spovednika, da smem vsak teden v noči s četrtka na petek med enajsto uro in polnočjo imeti sveto uro.
Neke noči sem bila sama. Pokleknila sem k ograji sredi kapele, da bi molila angelove molitve. Ker sem bila utrujena, sem vstala in nadaljevala molitev z razprostrtimi rokami. Le večna lučka je gorela. Naenkrat je vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka. Nekoliko pod pasom je v zraku lebdel kelih z veliko hostijo, na katero so kapljale kaplje krvi, ki so padale z obličja križanega in iz rane na prsih. S hostije so te kaplje padale v kelih. Pod desnim prečnim tramom križa je stala naša ljuba Gospa. Bila je naša fatimska Gospa s svojim brezmadežnim Srcem v levi roki, brez meča in vrtnic, ampak s trnovo krono in plameni … Pod levim prečnikom križa se je z velikimi črkami v smeri oltarja – bile so tako čiste, kakor bi bile iz kristalno čiste vode – pojavil napis: MILOST IN USMILJENJE.
Razumela sem, da mi je bila pokazana skrivnost Presvete Trojice in prejela sem umevanje te skrivnosti, ki mi ga ni dovoljeno razodeti.
Ob koncu mi je naša ljuba Gospa rekla:
'Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil. Božja pravičnost pogubi mnogo duš zaradi grehov, storjenih zoper mene, ki prosim za zadoščevanje: žrtvuj se v ta namen in moli.'
O tem sem poročala svojemu spovedniku, ki mi je ukazal zapisati, kar je naša Gospa želela.
Mnogo pozneje mi je naša ljuba Gospa v nekem osebnem sporočilu [pred letom 1940] potožila:
'Niso hoteli poslušati moje prošnje! Kakor francoski kralj bodo obžalovali, vendar bo prepozno. Rusija bo razširila svoje zmote po vsem svetu ter priklicala vojne in preganjanja Cerkve. Sveti oče bo moral trpeti.'«

Kako je bilo s francoskim kraljem? V letu 1689, eno leto pred svojo smrtjo, je sv. Marjeta Marija Alacoque skušala z raznimi sredstvi in pobudami posredovati francoskemu 'Sončnemu kralju' Ludviku XIV. sporočilo s štirimi prošnjami Jezusovega presvetega Srca:
1) naj se kraljeve zastave opremijo s presvetim Jezusovim Srcem;
2) naj se njemu v čast zgradi cerkev
3) in naj ga v njej moli in časti ves kraljevi dvor;
4) naj kralj zastavi svojo avtoriteto pri Svetem sedežu za to, da se doseže ena sveta maša v čast Jezusovemu presvetemu Srcu.
Pa nič. Zdelo se je celo, kakor da kralj sploh ne bi zvedel za to sporočilo.
Šele eno stoletje pozneje je hotela kraljeva družina uresničiti sporočilo. Ludvik XVI. je leta 1792 sklenil, da se bo posvetil Jezusovemu Srcu, toda to je storil šele, ko se je že znašel v zaporu in je tam obljubil, da bo po svoji izpustitvi izpolnil vse prošnje, ki jih je bila posredovala sveta Marjeta Marija. Za Božjo previdnost je bilo že prepozno: 21. januarja 1793 je bil Ludvik XVI. usmrčen z giljotino.

Ludovik Ceglar k prej omenjenemu Marijinemu besedilu pripominja: »Marija je prišla prosit za posvetitev Rusije v najslovesnejši obliki: v kapeli, med sveto uro, po molitvi, ki jo je otroke naučil moliti angel, v navzočnosti Presvete Trojice ob prikazni, ki je spominjala na Kristusovo odrešilno delo. Poudarila je, da Bog sam prosi za posvetitev Rusije in obljublja njeno rešitev.«
Marija je zdaj izpolnila napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; opravi naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog Rusijo rešil.
Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v spreobrnjenju Rusije in njeni rešitvi brezbožnega komunizma ter njegovih posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja.

Sestra Lucija je iz španskega mesta Rianjo, kjer je bila na enomesečnem oddihu, 29. avgusta 1931 pisala škofu Jožefu da Silva, kar ji je naročil Kristus:
»Sporoči mojim služabnikom, da bodo glede na to, da posnemajo francoskega kralja v odlašanju spolnitve moje prošnje, njemu sledili tudi v bridkosti. Nikoli ne bo prepozno, da se zatečejo k Jezusu in Mariji.«

Posvetitev Rusije kot zmagoslavje Marijinega Srca

Bog je najprej poslal prosit za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti, tudi na svojega škofa.
Iz Pontevedre je 21. januarja 1935 pisala spovedniku patru Gonsalvesu:
»Kar zadeva Rusijo, se mi zdi, da bo našemu Gospodu zelo všeč, če si boste prizadevali, da bi sveti oče izpolnil njegove želje.
Pred tremi leti je bil naš Gospod precej nezadovoljen, ker se njegova prošnja ni izpolnila. Gospodu škofu sem to pisno sporočila. Do danes me naš Gospod ni ničesar več prosil razen molitev in žrtev. Ko z njim zaupno govorim, se mi zdi, da je pripravljen, kakor je obljubil pred petimi leti, izkazati usmiljenje ubogi Rusiji, ki bi jo tako zelo rad rešil.«
Pater Gonsalves je sestro Lucijo vprašal, ali bi bilo primerno pritiskati, da dosežemo posvetitev Rusije. Dne 18. maja 1936 mu je sestra odgovorila:
“Žal mi je, da se to še ni storilo. Toda prav tako, kot je Bog ono prosil, je tudi to dopustil (…) Ali je primerno pritiskati? Ne vem. Zdi se mi, da bi naš Gospod posvetitev sprejel in izpolnil svojo obljubo, če bi jo sveti oče sedaj opravil. Brez dvoma bi zadovoljil našega Gospoda in Marijino brezmadežno Srce.
Zaupno sem v globini duše o zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril je:
‘Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.’
‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ –
‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo prepozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.’
Ludovik Ceglar poroča, da so to pismo »pokazali Janezu Pavlu II. po atentatu leta 1981. Po branju se je zjokal in sklenil, da bo posvetitev Rusije čimprej opravil.«

Leirijski škof Jožef da Silva je v marcu leta 1937 pisal papežu Piju XI.:
»Od treh otrok, ki se jim je naša Gospa prikazala, sta dva umrla, tretja pa je redovnica v redu svete Doroteje v Španiji.
Ta redovnica me prosi, naj sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja končati preganjanje v Rusiji, če bi Vaša svetost blagovolila izvršiti in bi naročila vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije (…)«
Škofovo pismo so v Rimu dobili konec marca 1937, a takrat niso ničesar ukrenili (CPro 62–63).
Sestra Lucija je 21. januarja 1940 pisala patru Gonsalvesu: »Žal mi je, da kljub navdihom Svetega Duha čas ni bil izkoriščen. Tudi naš Gospod toži zaradi tega. Dejanje posvetitve bi potolažilo njegovo pravičnost in odvrnilo bič vojne, ki zajema države od Španije do Rusije. Naj Bog približa ta trenutek. Bog je tako dober, da je vedno pripravljen nam izkazati usmiljenje. Zato je Božja volja, da se obnovi prošnja na Sveti sedež. Če nam ne bo dan mir po tem dejanju [posvetitve], bo vojne konec, kadar bodo mučenci prelili dovolj krvi, ki bo potolažila Božjo pravičnost.«

Lucijino prizadevanje za posvetitev Rusije razodeva njeno vztrajnost, hkrati pa tudi ponižnost in spoznanje, da je zakasnitev posvetitve dopustil Bog zaradi naših grehov. Dne 15. julija 1940 je pisala patru Gonsalvesu:
»Kar zadeva posvetitev Rusije, ni bila izvršena v maju, kakor ste pričakovali. Opravila se bo, a ne tako brž. Bog je to sedaj dopustil, da kaznuje svet za njegova hudodelstva. Pošteno zaslužimo. Potem bo uslišal naše uboge molitve. Silno me boli, da ni bila izvršena. Medtem pa se pogublja toliko duš!«
Dne 18. avgusta 1940 je zopet pisala patru Gonsalvesu:
»Menim, da je všeč našemu Gospodu, da se nekdo zavzame pri njegovem namestniku na zemlji za uresničitev njegovih želja. Toda sveti oče je sedaj še ne bo izvršil. Dvomi o resničnosti in ima prav. Naš dobri Bog bi mogel s kakim čudežem jasno pokazati, da je on tisti, ki prosi. Vendar izkoristi ta čas, da s svojo pravico kaznuje svet zaradi toliko hudodelstev in ga pripravi za popolnejšo vrnitev k njemu. Dokaz, ki nam ga daje, je izredno varstvo Marijinega brezmadežnega Srca nad Portugalsko zaradi opravljene posvetitve (…) Če vam je le mogoče, nikoli ne opustite priložnosti, da bi pri svetem očetu obnovili našo prošnjo. Morda bomo vendarle skrajšali ta čas [trpljenja]. Sveti oče se mi zelo smili in v svojih skromnih molitvah in žrtvah veliko prosim za njegovo svetost.«
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar