Brezje, Višarje, Lurd

Neko noč med vojno se je k nam zatekel mlad komunist iz soseščine in prosil očeta, naj ga skrije, ker je izvedel, da ga baje hočejo to noč ubiti. Z očetom sta se potuhnila v sobi in vso noč prisluškovala, če se bo kaj zgodilo. Potem pa sta res zaslišala, da nekdo hodi okoli hiše. V strahu sta se zaobljubila, da bosta šla k Marji na Brezje, če preživita to noč. Človek, ki se je motovilil okoli hiše, je bil nek partizanski kurir, ki se je izgubil in je spraševal za pot. No, vojna je minila. Preplašeni mladenič je po vojni postal velik funkcionar v Ljubljani. Pozabil je na domače kraje in na zaobljubo brezjanski Mariji. Toda čudno – ali je bilo takrat res tako težko iti na Brezje? Razumem mladega funkcionarja, ne vem pa, zakaj ni šel oče, ampak je vedno samo pripovedoval o tej zaobljubi, kot da se tega bremena z duše nalašč ne bi hotel znebiti. Ali pa je menil, da bi bila zaobljuba izpolnjena samo, če bi šla na Brezje oba z sozaobljubljencem, in je čakal, da se bo nekega dne pojavil na pragu. Ni ga pričakal. Šele v pozni starosti smo očeta peljali na Brezje, a nisem imela občutka, da je bila obljuba zanj izpolnjena.

Bolj romantična je bila zgodba o Mariji z Višarij. V otroštvu sem brala zgodbo z naslovom Višarska polena. Če so bile Brezje nekako domače in blizu in sem verjela, da jih bom slej ko prej obiskala, so se mi zdele Višarje povsem nedosegljive. Ko sem potem poromala na Višarje že s svojo družino, ni bilo nič tako, kot sem si predstavljala. Peljali smo se z žičnico, zgoraj nas je pozdravilo glasno navijanje narodno zabavne glasbe, »štanti« s spominki, kot na vsakem sejmu, v cerkvi pa Kraljeve slike, ki pri meni, žal, ne zbujajo globokih čustev. Skratka nobene sledi od spokornih misli, ki so prevevale romarje iz knjige, ko so na ramenih tovorili težka polena in s tem olajšali svoje duše.

Pri hiši je bil vedno tudi kip Lurške Marije. Vsako leto meseca maja smo ga prinesli iz spalnice v hišo in okoli njega razporedili šopke s šmarnicami. Tudi o Lurški Mariji sem največ izvedela iz knjige. Toda v tej knjigi je bila glavna junakinja Bernardka. Vendar zanjo v mojih predstavah ni bilo mesta. Marijo sem si predstavljala ob izviru našega potoka. Verjela sem, da ni doma samo v daljnem Lurdu. No, ko sem čez mnogo let obiskala Lurd, ni bilo nobene možnosti za pogovor z njo v tišini skrivnostnega izvira. Natočili smo lurško vodo iz velikih cistern, do katerih smo se prebijali v nepregledni koloni. Množice romarjev, molitve v vseh jezikih in posebno podnebje na visoki planoti, so gotovo storili svoje, da smo se počutili nekako posebno. Pa vendar čutim, da je zame pravi Lurd in pravi kraj za molitev prav tam, kot v mojem otroštvu – ob našem potoku.