Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 31. december 2015

Veselje adventa


Rada bi podelila srečo o praznovanju lanskoletne priprave na božič. V naši župniji po stari krščanski navadi obiskuje družine in posameznike vse dni adventa Marija romarica. Vsaka družina ali član župnije jo sme gostiti cel dan. Meni so jo prinesle članice Karitasa na petek po večerni maši in je odhajala v soboto zvečer pred mašo iz stanovanja. Z menoj sta bili še sosedi, da smo jo sprejele s pesmijo in še tisti večer zmolile rožni venec, zapele litanije Matere Božje in Angelovo češčenje. Nepopisna sreča me je to noč napolnjevala v družbi z Marijo ob prižgani sveči. Naslednjega dne je bila sobota pred 4. adventno nedeljo. Na adventnem vencu smo zvečer prižgali že 4. svečo. Dopoldan sva s sosedo molile rožni venec, po kosilu pa se nas je v sobi zbralo enajst. Ob 14h je prišel še gospod dekan iz sosednje župnije in daroval sv. mašo. Vstopni spev smo pričeli z božično devetdnevnico: Kralja, ki prihaja, pridite, molimo! Poleg milosti in darov, ki so z našim sodelovanjem polnili sobo, nas je pozdravilo še toplo sonce, ki je poslalo svojo svetlobo skozi balkonsko okno. Vsi smo si zaželeli, da bi naša srca ogrela svetloba Luči, in bi jo smeli ponesti vsem okoli nas. Kajti luč je treba prižigati naprej, da se svetloba širi. Ne smemo jo postavljati pod mernik, ker bi ugasnila. Bogu hvala za vse milosti, ki smo jih bili deležni. Tudi ko je Marija odhajala, smo se od nje poslovili s pesmijo in molitvijo, le mir je ostal v sobi. Praznino pa sem takoj napolnila s kipom fatimske Kraljice, ki sem si jo v Stični nabavila po duhovnih vajah, ki smo jih imeli člani JMS pred prihodom in obiskom Marije iz Fatime – leta 2008. V Stični je vedno lepo! Doma pa nam preizkušnje širijo duha in obzorje.
Ivanka K.

torek, 29. december 2015

Program duhovnega silvestovanja v Stični, četrtek ob 20h



Duhovno silvestrovanje 2015/16
Pripraviti: Molitve in pesmi, knjižica za večernice, za mašo (br. Jože)

Ob 20h: Poslušajte, vsi ljudje (št. 108)
-pesmi začenja br. Frančišek, spovedujeta: pp. Branko, Nikolaj
-pozdrav, napoved programa: leto usmiljenja, Marija Romarica
Blagoslov jaslic: pripravi br. Matevž
Pete večernice iz knjižice, p. Avguštin
Predstavitev leta 2015, br. Jona
1.     Cerkev na splošno
2.     Cerkev v Sloveniji
3.     Cistercijanska opatija Stična
4.     Pričevanja navzočih: o preteklem letu, priprava na Romarico, leto 2016 …
Trobenta: Stanko
Pesem: Dete rajsko, Dete sveto (št. 104)
Pavza: čaj, prošnje fatimski Materi Božji
Veseli del rožnega venca med procesijo; Jezuščka nosi Stanko; br. Matevž (na sredi vrste) moli naprej, kajenje: p. Avguštin, kropljenje: p. Anton
V cerkvi gremo po srednji ladji od spredaj nazaj proti glavnim vratom in se ustavimo pred jaslicami:
-Sveta noč, vse kitice (št. 110)
-Tam stoji pa hlevček (št. 111)
-Nazaj gremo po moški strani ob jaslicah počasi, ne molimo rožnega venca, da si lahko ogledamo jaslice: po ogledu nadaljujemo rožni venec do kapele
Izpostavitev Najsvetejšega v OK
Pesem: Jezus, ti si vinska trta (št. 86) nekaj tihote (zahvala, prošnja za naprej)
Pete litanije Matere Božje z blagoslovom: p. Avguštin in drugi
pavza, čas da si voščimo
Polnočnica (začetek po pokanju petard): p. Anton in drugi
Petje : Gospod, usmili se; Svet; Jagnje Božje
Angelsko petje (št. 102)
Rajske strune (št. 109)
Mogočno se dvigni (št. 89)
Kaj se vam zdi, pastirci vi (št. 106)
Oznanila: prve sobote; stolnica ob 8.30; 13. februar v Stični; Romarica; sticna.com; sticna.info
Po maši zakuska pod kapelo, srečelov (br. Jože)

ponedeljek, 28. december 2015

ODMEVI Tridesetletnica Bernardove družine


Srečna sem, da sem pridružena Bernardovi družini. Bernardovo družino je za nas laike leta 1985 ustanovil takratni opat stiškega samostana dr. Anton Nadrah. Letos tako obhajamo 30-letnico. V nedeljo, 11. oktobra 2015, smo v stiški baziliki skupaj obhajali jubilej. Slovesnost je, ob somaševanju drugih duhovnikov, vodil ljubljanski pomožni škof dr. Franci Šuštar, za kar smo mu vsi zelo hvaležni. Spregovoril je o pomenu sv. Bernarda – opata in cerkvenega učitelja (1090 – 1153), ki je soustanovitelj in zavetnik Cistercijanskega reda. Stiški samostan obstaja že 880 let,  ustanovno listino je zanj izdal oglejski patriarh Peregrin leta 1136.
Srečanje Bernardove družine imamo vsako drugo nedeljo v mesecu ob  14.30 uri.  Vodi jo sedaj že upokojeni opat dr. Anton Nadrah. To je lepa, globoka duhovna pobožnost, ki nas spodbuja in krepi v rasti duhovnega življenja. Z Bernardovo družino in s cistercijani smo povezani z vsakdanjo molitvijo rožnega venca ali vsaj ene desetke.
Iz srca se člani zahvaljujemo ustanovitelju Bernardove družine gospodu dr. Antonu Nadrahu, ki je za nas tudi duhovni učitelj. Je tudi pisec mnogih knjig in člankov o duhovnem življenju. Vedno se razveselim nove številke mesečnega glasila »V Materini šoli«.
Bog naj mu nakloni zdravja, da bo lahko še opravljal svoje poslanstvo, predvsem za nas laike, in da bo lahko vodil tudi mesečna srečanja častilcev JMS, ki jih imamo vsak zadnji petek v mesecu. Hvala vsem cistercijanom za sodelovanje. Vsem bralcem priporočam, da se včlanite v Bernardovo družino. Tako bomo vsi kakor ena družina. Deležni bomo mašnih daritev in molitev cistercijanov za nas.
Ana Arbiter

petek, 25. december 2015

Po Mojzesovih stopinjah (5)


Ustavili smo se ob visoki litoželezni ograji. Pred njo je bila še ena ograja in steze za vstopanje kakor na letališčih. Ker sem imel slabe izkušnje s fotografiranjem v muzejih, sem raje fotoaparat pustil kar na avtobusu. Nekoliko sem ga zavil v cunje, da ne bi bil preveč izzivalen za koga, ki bi ga take reči zanimale. Upal sem, da ga bom dobil, ko se ponovno vrnemo na avtobus.
Vstopali smo počasi. Popolnoma so nas pregledali in pobrali vse ostre predmete, nože, škarje in podobno. Nekateri romarji so preko prve kontrole prinesli fotoaparate. Skoraj mi je že bilo žal, da sem ga pustil na avtobusu. A kmalu je vodnik prinesel plastično košaro in začel pobirati fotoaparate. Nekoliko nejevoljni so jih naši romarji začeli oddajati v košaro. Bil sem vesel, da sem zadevo s fotoaparatom že prej uredil. Košaro je nesel v vratarnico in jo tam pustil kar na pultu.
Bili smo pred najbolj imenitnim kairskim muzejem. Lepa stara stavba, ki bi jo lahko označil še za baročno. Gotovo so jo zgradili še Evropejci, ko so tod raziskovali in izkopavali. Pred vhodom so bile lepo urejene gredice, ki so delovale kot mali park pred muzejem.
Pred glavnim vhodom smo se spet razvrstili v vrsto in ponovno so nas pregledali. Tu so pobrali še zadnje fotoaparate, če ga kdo ni že prej oddal. Pregledali so vstopnice in že smo vstopili v veliko stavbo. A pregledov še ni bilo konec. Še enkrat smo šli čez rentgen, da so nas čisto presvetlili.
V veliki sobani smo se zbrali ob našem egiptovskem vodniku. To je bil zanimiv možakar, prijeten in zgovoren. Bil je zelo dobro izobražen. Sam nam je povedal, da je kristjan in da vsak dan bere Sveto pismo. V muzeju namreč nismo dobili drugega vodiča. Imel je oddajnik, vsi mi pa smo dobili slušalke. Toda kmalu se je pokazala težava. Vsi romarji nismo znali angleško. On je namreč razlagal v angleščini. Ko smo začeli negodovati, češ da nič ne razumemo, nam je škof Bizjak začel prevajati. Toda pazniki so hitro opazili in nam rekli, da ne smemo imeti drugega vodnika, razen domačega in uradno priznanega.
Pomaknili smo se naprej in ostajali v gruči. Škof Bizjak je ostal v bližini vodnika in previdno prevajal v slovenščino, kolikor je bilo mogoče. Hodili smo po raznih sobanah. Povsod je bilo veliko predmetov iz tiste davne dobe starega Egipta. Že samo to, da smo lahko gledali tako stare predmete, je bilo nekaj čudovitega, kaj šele njihova dovršenost in lepota.
Toda pravo bogastvo se je začenjalo v prvem nadstropju, kjer smo prišli do soban, ki so bile povezane s Tutankamonom. Tako rečemo mi zahodnjaki. Angleži, ki so prvi motovilili tam naokoli, pač niso znali prav izgovoriti njegovega imena, zato so kar poenostavili in nastal je Tutankamon. V resnici pa se je mladi faraon imenoval Tut Ankh Amon.
Kdo je sploh bil ta faraon? Bil je zadnji član 18. dinastije in je vladal med leti 1333 do 1323 pred Kristusom. Med faraoni je bil skoraj neznan in tudi vladal je samo deset let. Njegov oče je bil faraon Ehnaton. Tutankamonova žena Anhesenamon, je bila hči slavne kraljice Nefretiti (Nefreteta) in njegova pol sestra. Otrok nista imela, saj je žena splavila dve njuni hčerkici.
Umrl je v sumljivih okoliščinah. Sedanje raziskave so pokazale, da je utrpel poškodbo lobanje in zlom noge. Vendar ni umrl zaradi udarca v glavo marveč zaradi zloma noge, ki se je prelevil v zastrupitev. Najbrž je padel z voza in si zlomil nogo. Nekaj dni po nesreči je umrl star komaj 18 let.
Po njegovi smrti je prevzel oblast njegov svečenik Aj. Za ženo si je vzel Tutankamonovo ženo Anhesenamon, ki pa tega ni hotela. Tudi njemu ni rodila otrok.
Do leta 1922 je bil Tutankamon popolnoma neznan. Tega leta pa je angleški raziskovalec Howard Carter v dolini kraljev odkril njegovo grobnico, ki je Tutankamona ponesla v širni svet slave.
V grobnici je bilo veliko raznih predmetov, ki so pripadali pokojnemu faraonu. Poleg vsega je bila tudi njegova mumija in posebej mumificirani notranji organi. Največjo dragocenost pa je skrivala velika lesena skrinja, ki je bila popisana s hieroglifi in vsa pozlačena. Ko so jo odprli, so v njej našli še eno manjšo pozlačeno skrinjo. V drugi še tretjo in v tretji še četrto. V zadnji pa je bila nameščena faraonova posmrtna maska iz čistega zlata. Visoka je 51 centimetrov. Vanjo so vdelani trakovi iz dragih kamnov lazurita, turkiza ter nekaj dragocenega stekla.
Ko smo prispeli v ta del muzeja, smo spet morali čakati v vrsti. V sobo s Tutankamonovo posmrtno masko so spuščali samo nekaj posameznikov, da so imeli boljši pregled nad obiskovalci. V prostoru je vladala tišina. Vsi, ki so smeli vstopiti, so molče ogledovali to dragocenost izpred več kot treh tisočletij.
Tudi mi smo vstopali v ta skrivnostni prostor. V tišini smo se pomikali k vitrini, kjer je bila shranjena faraonova posmrtna maska. Moram priznati, da je resnično čudovita. Lepo izdelana in umetniško okrašena. Modri trakovi iz dragih kamnov se zlatu tako prilegajo, da ne bi moglo biti boljše kombinacije. Bil sem očaran ob tej dragocenosti.
Egipčani pravijo, da se ji vrednosti ne da določiti, tako dragocena je. Na misel mi je prišla primerjava. Če se tej maski ne da postaviti nobene cene, ker je tako dragocena, koliko bolj dragocena je vsaka sveta hostija, ki ni samo nek ostanek iz davnih dni marveč živi Bog pod podobo kruha.
Okoli maske sem hodil kolikor je bilo mogoče počasi in seveda pomislil tudi na zelo pregrešno reč: S kakim veseljem bi jo fotografiral.
Bila je v dvojni stekleni vitrini, najbrž iz neprebojnega stekla. V prostoru pa so stali varnostniki. Počasi sem oddrsel iz prostora. A vsega s Tutankamonom še ni bilo konec.
Prišli smo do velikih lesenih skrinj. Bile so pozlačene in vse popisane z egipčansko pisavo. Vodič nam je razložil, da so to tiste štiri skrinje, v katerih je bila Tutankamonova posmrtna maska. Tudi te so bile v steklenih vitrinah. Malo čudno se mi je zdelo, kako so spravili eno v drugo, saj so se manjše zdele prevelike, da jih lahko vstavili. Uganko nam je pomagal rešiti naš vodič. Pokazal nam je v steklo, v katerem je bila druga skrinja. Na njej smo opazili senco odprtine na prvi skrinji. V odsevu se je jasno videlo, da je skrinje mogoče spraviti eno v drugo, a šlo je precej na tesno.
V naslednjih prostorih je bilo na ogled še veliko predmetov, ki so bili povezani s tem ali onim faraonom. Iz vsega, kar smo videli, smo si lahko ustvarili vsaj približno sliko o življenju faraonov.
p. Branko Petauer