Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 27. januar 2020

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (10)

Ustavili smo in naredili nekaj korakov po obrežju Velike Neve. Na nasprotni strani se je svetilo celotno območje Ermitaža. To ni samo ena stavba, cel sklop jih je. Pet velikih zgradb tvori Ermitaž, to je zimski dvorec ruskih carjev.
Šel sem tako daleč ob obrežju, da sem lahko naredil kolikor toliko dobro fotografijo otoka malo bolj od daleč. Srečal sem mladi par, ki se je tisti dan poročil. Iskali so primerno mesto za fotografiranje. No priznam, da so v redu izbrali. Na obrežju ženin in nevesta. Za njima reka, v ozadju pa zlat zvonik, ki strmo moli v zrak.
Severno pred nami pa je v zrak molel še en stolp. Bil je podobno šilast in vitek kot oni od Admiralitete. Pred nami je bila cerkev svetega Petra in Pavla, zgrajena na Zajčjem otoku. Pravijo, da je bilo tam veliko zajcev, ko so tja prišli. Zato je otok dobil ime Zajčji otok. Toda tega imena se ne uporablja tako pogosto. Največ ga imenujejo kar po trdnjavi, ki je na njem zgrajena. Po rusko se imenuje »Petro-Pavlovskaja krépost«. Beseda krepost mi ni dala miru. Ali ima beseda »krepost« kakšno povezavo s trdnjavo. Ko sem se vrnil, sem še iskat v etimološki slovar in našel, da je skupna staroslovanska beseda za moč, trdnost, trdnjavo bila »krepost«. Pri nas je ta beseda dobila bolj duhovno vsebino, čeprav ima še vedno skupno korenino s besedo krepak – močan.
Po naše bi tej trdnjavi rekli Trdnjava svetega Petra in Pavla, ali Petro-pavlovska trdnjava. Okoli so zgrajeni močni obrambni zidovi iz žgane opeke. Pred trdnjavo je veliko parkirišče in precej trate, da lahko ljudje tam sedijo ali počivajo ali se celo sončijo. Nekaj ljudi se je mirno predajalo sončnim žarkom, ki so bili kar topli, a za njihove pojme. Mislim, da ni bilo niti dvajset stopinj. Pri tej temperaturi bi se pri nas bolj malo sončili, za njih pa je bilo že zelo toplo. Temperature seveda ne dosežejo tako visokih vrednosti kot v naših krajih.
Skozi velika vrata smo vstopili v mogočno trdnjavo. Za zidovi je pravcato naselje. Ne vem, kaj je v vseh drugih stavbah. Nas je zanimala samo cerkev.
Pred njo je velik tlakovan trg. Ob vstopu v cerkev smo plačali vstopnino. To je za nas uredila vodička, ki nas je spremljala. Povedali pa so ji tudi, da v cerkvi ni dovoljeno fotografirati s stojala. Pa smo spet tam! Ne dovolijo, da bi človek lahko naredil dobro fotografijo, saj je to brez stojala nemogoče. Toda, kaj hočeš, ubogati je treba. Ne bi rad nakopal težav sebi in še drugim, če bi skušal trmasto vztrajati.
Prvi pogled v cerkev me je nekoliko presenetil. Bil je čisto domač. Kakor da bi prišel v katero izmed katoliških cerkva. Zgrajena v obliki latinskega križa. Ima glavno ladjo in dve stranski, spredaj je prečna ladja pred njo pa prezbiterij. Velika okna so dajala dovolj svetlobe, da je bila cerkev razmeroma svetla. Občutek, ki sem ga dobil, je dajal vtis baročne cerkve. Mogočni stebri so delili prostor v ladje. Bili so obloženi z marmorjem v rdečih in modrih odtenkih. Strop ves poslikan, deloma obogaten s razkošnimi štukaturami, ki so bile pozlačene. Iz stropa so viseli razkošni lestenci iz brušenega stekla. Brezhibno urejeni, saj so svetile vse žarnice. Najbrž so bili prvotno narejeni za sveče.
Na stropu ni bilo veliko fresk. Večino je bilo razne ornamentike, pa angeli z venci in žezli v rokah. Veliko je bilo angelskih glavic, ki so bile okusno razporejene med ornamentalno poslikavo. Tudi stene so poslikane z raznimi ornamenti.
Spredaj bi človek mislil, da boš našel oltar, a je bil ikonostas. Toda ne tak, da bi zapiral in ločeval prostor. Bil je čisto skromen. Ne, to ni prava beseda! Bolje bi povedal, če bi dejal, da je bil tak, da se je videlo skozenj. Na nek način mrežast ob straneh. Spodaj v sredini je bil velik prizor v obliki reliefa. Kaj je bilo upodobljeno, ne bi mogel reči. Lepi pozlačeni kipci reliefa so usklajeni v lepo kompozicijo, ki je najbrž tako narejena, da se v sredini lahko pregane, saj bi tam morala biti velika vrata ikonostasa. Vse je bilo pozlačeno in se je svetilo. Ob strani ni bilo prostora za Jezusovo in Marijino ikono. Postavili so ju na čedne in umetelno izdelane podstavke.
Ne vem ali sem prav videl ali ne: Zdelo se mi je, da je v ovalnem medaljonu nad reliefno skupino upodobljeno Marijino srce. Najbrž se motim. Na zaključku nad spodnjim reliefom je napis, ki ga v celoti nisem mogel razbrati. Je zlat na zlatem ozadju, zato se je precej bleščal in ni bil popolnoma berljiv.
V čisto zgornjem delu ikonostasa, ki sega že prav pod kupolo, je velika slika Jezusovega vstajenja. Pod njo še ena slika, ki najbrž tudi predstavlja vstajenje na nekoliko drugačen način. Lahko pa bi bilo prikazanje Vstalega njegovim preplašenim učencem.
Desno od ikonostasa se je našel prostor za Jezusovo podobo. Napravili so veliko sliko, na kateri je upodobljen Jezus v duhovniških oblačilih in z žezlom v roki, na glavi pa ima neke vrste krono, ki spominja na pokrivalo velikega duhovnika. Spodaj na sliki je napis, ki ga nisem znal prebrati. Desno, že na stebru, pa je velika slika Device Marije z Jezusom v naročju. Sedi na dragocenem prestolu in ima na glavi razkošno krono.
Čas je, da povem, zakaj smo prišli v to cerkev. Tu so našli svoj zadnji počitek člani družine Romanovih, to se pravi, člani carske družine. Grobnice niso vkopane v zemljo. V levi in desni stranski ladji so lepi in dragoceni sarkofagi, v katerih so krste raznih carjev, caric in ožjih članov carske rodbine. Sarkofagi so izdelani iz dragocenih marmorjev in pokriti s težkimi kamnitimi pokrovi. Na vsakem je velik pravoslavni križ z dvema prečkama. Obdani so z umetelno kovanimi ograjami. V vsaki ograji pa je vkovan napis, za katerega carja ali carico gre.
Spredaj, v glavni ladji, smo našli celó prižnico. Nanjo vodijo lepe modre stopnice. Na njih so vdelani lepi prizori iz Jezusovega javnega delovanja. Na levi strani pa je sedež za carja in carico. Nahaja se pod lesenim in pozlačenim baldahinom, ki se podaljšuje z rdečim žametom. Tudi stol je oblečen v rdeč žamet. Kolikor sem lahko razumel, je bil tisti stol tam bolj zaradi lepšega. Car in carica pri bogoslužju nista smela sedeti, ampak sta morala stati. Na žametu za hrbtom pa je nameščen velik carski grb.
Pomikali smo se v levi krak prečne ladje. Omeniti je treba, da se tam na prednji steni nahaja čudovita Marijina ikona. Vsa je oblečena v srebro in zlato. Obleka je vsa iz zlata s srebrnimi robovi. Videti je mogoče samo njen in Jezusov obraz. Vse drugo je pokrito z zlatom in srebrom. Kako se ta ikona imenuje, ne vem. Vodička nam je to sicer povedala, a bilo je preveč novega, da bi si lahko zapomnil.
V cerkvi je bilo mnogo ljudi. Nekateri so nosili v rokah rdeče nageljne. Mogoče so jih prinašali carjem. Ob njihovih sarkofagih sem videl vaze s cvetjem. Toda v njih je bilo belo cvetje. Mogoče so ljudje v te vaze zatikali cvetje. Dobil sem občutek, da so carji ponovno spoštovani, čeprav danes nimajo nič več opraviti z novo rusko državo. Mislim, da ni ostalo nobenih potomcev, saj so jih komunisti zločinsko umorili. Slišal sem, da se je to zgodilo v nekem brezovem gozdu. Zelo na samem. Ta kraj, kolikor vem, spet postaja cilj mnogih ljudi, ki obiskujejo njihove grobove in se spominjajo njihovega mučeništva.
Namesto leve stranske apside je velik prostor nadvse slovesno okrašen. Na stenah so velike plošče s samimi ženskimi imeni. Nisem si zapomnil, kdo so. Najbrž so bili iz ožje družine Romanovih.
Skozi vrata v levem delu prečne ladje smo vstopili v manjši prostor. Spredaj so bile stopnice, ki so vodile do velikega vitraja z vstalim Jezusom. Zgoraj se je zaključeval v polkrogu. Okoli Jezusa je bila široka obroba, v kateri so bili upodobljeni angeli. Občutek sem dobil, da je del vitraja okoli Jezusove podobe narejen iz alabastra. To je dragocen kamen, ki ga razrežejo čisto na tanko in ga namestijo namesto šip v okna. Lep je, ker ni prozoren in prepušča takó toplo, milo svetlobo. Jezusova podoba na vitraju je bila zelo skrbno izdelana in izrisana. To ni bil samo mozaik raznih koščkov barvnega stekla. Obraz in drugo je bilo narisano z barvami.
Ta prostor najbrž ni bogoslužni. V njem je bilo kakšnih deset stolov. V omenjenem prostoru so nas pričakali trije mladi možje, oblečeni v črne tunike. Niso nam dovolili fotografirati. Toda jaz sem naredil eno fotografijo, takoj na začetku, ko je bil prostor še dokaj prazen in možje še niso imeli vsega pod kontrolo. Posedli smo se na stole, kolikor jih je bilo. Nekateri so stali, mlajši pa so sedli kar po turško na tla.
Zapeli so nam nekaj njihovih pesmi. Bile so večinoma iz ruske liturgije. Ni pa smela manjkati tista znana: Živelo je dvanajst razbojnikov, »Žilo dvanacat razbojnikof«. Bili so vrhunski pevci in prav veselje jih je bilo poslušati. Kako je do tega malega koncerta prišlo, ne vem. Mogoče so ti fantje vedno tam in sprejmejo zaključene skupine in jim zapojejo. Čeprav se ne razumem na glasbo skoraj nič, moram priznati, da so imeli čudovite in usklajene glasove. Posebej zanimiv je bil eden, ki je z glasom prišel tako nizko, da si imel občutek, da mu glas prihaja čisto od spodaj. Na koncu so nam ponudili še zgoščenke z njihovimi pesmimi. Imeli so na prodaj vsaj dve različni. Tudi to je način, da turistom prodajo nekaj zgoščenk. Najprej jih očarajo s pesmijo in čudovitimi glasovi, nato jim pa še prodajo zgoščenke. Dobra reklama in dober prijem, da nekaj prodajo.
To je bil tudi konec našega ogleda. Pri stranskem izhodu smo se vrnili ven. Vreme se je nekoliko spremenilo. Ko smo prišli sem, je bilo skoraj jasno. Nekaj oblakov je bilo na zahodu. Po našem ogledu pa se je nebo povsem pokrilo z oblaki. Toda sonce je kljub temu sijalo skozi luknje med njimi.
Naredil sem še nekaj posnetkov. Šilasta konica zvonika se je še vedno bleščala v soncu. Tudi angel na vrhu zvonika se je bleščal. Bil je sklonjen v poklek, v desni roki pa je držal križ. Zanimivo, koliko je teh svetih znamenj! Skoraj ne morem razumeti, kako je bilo to po revoluciji. Ali so pustili ta sveta znamenja, da so ostala na svojih mestih? Bolj verjetno bi rekel, da so jih odstranili. Saj so tudi v Moskvi z vseh zvonikov na Kremlju odstranili vse križe in nanje namestili rdeče zvezde. Toda dela je bilo veliko, saj je mesto polno spomenikov s svetimi znamenji. Če so jih odstranili, so se pa dobro potrudili, da so jih namestili nazaj na njihova mesta. To je hvalevredno. Dobil sem občutek, da so Rusi z revolucijo in njenimi znamenji hitro in temeljito opravili. To bi sklepal vsaj po tem, kar sem videl. Pri nas v Sloveniji ni tako. Še danes je mogoče videti žalostne podobe, ki jih je prinesel komunizem. Še danes jih hočejo poveličevati. Če bi jih želeli odstraniti, bi se takoj dvignil cel vihar, in tiste, ki bi jih želeli odstraniti, bi označi za nestrpne.
p. Branko Petauer

nedelja, 26. januar 2020

V kamrici srca

Prižigajo se mnoge lučke in luči,
po mestnih ulicah vse vrvi.
Diši po cimetu in vinu in kostanju,
po stojnicah je kot v čebeljem panju.
Na moč se trudi svet,
da bi zasenčil mali plamen hrepenenja,
da bi utišal molk
in tiho možnost zrenja sebe.
Ne dá očem nebesnih zvezd preprostega okrasja
in srcu, da bi bílo v ritmu enoglasja ...
A če ustaviš se za hip in zbrano vse premisliš,
lahko odločiš se, da ves bleščeč nered počistiš,
da notranji pogled usmeriš v svojo kamrico srca,
ki ni še okrašena in ki v pozabi tvoji lastni trepeta ...
Odloči se in vstopi!
Razglej se po tišini lastni, ki tu je vedno zate!
Razloči zvok miru, ki poje nežno melodijo
in luč ljubezni siplje nate.
Takrat začutiš, da to je tisto pravo
in vse, po čemer hrepeniš;
ker tistega, kar je zares pomembno,
si v veselju in v trpljenju vedno bolj želiš ...
Želiš Lučí si prave, ki vedno bi sijala in te grela tam, kjer je srce.
Saj to srce zares je tvoje in od rojstva pa do smrti s tabo gre.
Le Bog izpolni večno hrepenenje,
le On zares prižge v srcu Luč.
Poglej! Prihaja v jasli,
da že kot Detetu mu podariš svoj ključ!
Olga

sobota, 25. januar 2020

Medsebojna ljubezen med človekom in Bogom

Ko človek in Bog živita drug v drugem v najgloblji medsebojni ljubezni, brez vsakega pridržka – bom s popolno gotovostjo lahko trdil, da sta tako Bog v človeku in človek v Bogu … Bog pa je v človeku, odkar ga je človek vzljubil. Če je tako, je človek v Bogu tudi takrat, ko Boga ni v človeku; Boga pa ni v nobenem človeku, ki bi ne bil v Bogu. Ostati v ljubezni namreč ne more, čeprav bi nekaj časa ljubil ne ljubljen. Človeku je pa možno, da še ne ljubi, čeprav je že ljubljen; kako bi sicer držalo: » On nas je prvi vzljubil« (1 Jn 4,10). Ko pa človek, ki je bil že prej ljubljen, ljubi tudi sam, je človek v Bogu in Bog v človeku. Kdor pa nikoli ne ljubi, očitno ni bil nikdar ljubljen, zato ni ne on v Bogu in ne Bog v njem (71,10).

četrtek, 23. januar 2020

Misli sv. Bernarda Čistost duše

Belina duše pa je tudi Božje odpuščanje, saj je po preroku Izaiju Bog sam rekel: »Čer so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg; in če so rdeči kakor bager, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). Je pa še belina, ki si jo je pridobil tisti, ki z veseljem deli dobrote. Kajti če pogledaš na tistega veselega človeka, ki ga opisuje prerok, da je usmiljen in rad posoja, ali se ti ne bo zdelo, da je svojemu obrazu in hkrati delu s samo svojo veselostjo nadel belino pobožnosti? Nasprotno pa, kdor daje čemerno in kakor po sili, pač ne kaže bele, ampak grdo barvo na roki in na čelu. Zato Bog ljubi veselega darovalca.
On, ki se je zaradi beline veselosti ozrl na Abela, je odvrnil svoj obraz od Kajna, ker je upadlo njegovo obličje, kajpada iz čemernosti in zavisti.

torek, 21. januar 2020

Nosečnica izkrvavela in umrla, kaj se je dogajalo potem?

Porodnica iz mesta na vzhodu Hrvaške je med porodom izgubila več litrov krvi in razglasili so jo za klinično mrtvo. Toda zatem se je zgodilo nekaj izrednega, vrnila se je v življenje ter razodela svojo zunajtelesno izkušnjo:
»Izgubila sem kar nekaj litrov krvi. Ko sem se vrnila med žive, je bila moja koža mrtvaško rumena, kot da je brez kapljice krvi. Vse me je bolelo. Zanimalo me je, ali je moj otrok živ. Bila sem prestrašena in zmedena, enako kot tudi medicinska sestra, ki je stala poleg postelje, debelo gledala vame in se čudila, kako sem lahko nenadoma oživela.«
Ramona in njen mož sta vedno sanjala o veliki družini in pri 35 letih je že šestič zanosila. Že v začetku nosečnosti so ji povedali, da je njena nosečnost rizična in da se mora paziti, da ne bi prišlo do premočnih krvavitev in posledično do izgube otroka.
Že v 24. tednu nosečnosti je Ramona odšla v bolnišnico. »Rekli so mi, da lahko izkrvavim vsak trenutek, zato sem se sprijaznila s tem, da moram v bolnico. Molila sem samo za to, da moj otrok preživi, za svoje življenje se nisem bala. Lahko bi znorela od vsega, kar so mi zdravniki govorili. To je bilo grozno obdobje, čakanje me je ubijalo, mislila sem, da bom umrla in nisem želela, da me družina obiskuje. Na srečo me niso ubogali in so me stražili vsak dan. V 32. tednu nosečnosti so se začele bolečine, čedalje bolj sem krvavela in takoj so me poslali na carski rez. V eno roko so mi dajali injekcijo, na drugi so mi merili pritisk. Spominjam se vsake podrobnosti, vendar nimam pojma, koliko časa je vse skupaj trajalo. Postajalo mi je vse bolj slabo, slišala sem glas anesteziologa, ki je rekel: »Izgubili jo bomo.« Govoril je o meni, nisem mogla več dihati, borila sem se za vsak vdih. Na vse kriplje sem si prizadevala ostati pri življenju, nato pa je z zadnjim izdihom moja duša odletela iz telesa,« se spominja Ramona.
Težko ji je opisati, kaj vse je videla.
»Zveni čudno in ljudem, ki govorijo take stvari, redko kdo verjame, toda jaz vem, da se je meni to zgodilo. Čutila sem, da sem vstala, odšla iz svojega telesa. Moja duša je občutila mir, spokoj in tišino. Vedela sem, da se tam spodaj, kjer je ostalo moje telo, dogaja nekaj slabega, vendar se nisem obračala. Samo šla sem. Nisem hodila, temveč sem lebdela v nekem čudnem prostoru. Težko opišem z besedami, kar sem videla. Danes pravim, da bi se rada vrnila na tisto mesto, da bi ga malo bolj proučila. Bilo je, kot da mi je padel kamen s srca, rešila sem se bolečin in vseh skrbi. Samo odhajala sem, odhajala, odhajala ... Nisem vedela, kam, a bilo mi je vseeno, saj je bilo potovanje mehko in udobno, breztežno. Nekaj časa sem tako lebdeče potovala, nato sem se ustavila. Nekje sredi žareče svetlobe sem zagledala podobo. Svetloba je bila slepeča, vendar nisem mogla umakniti pogleda. Obkrožala ga je neskončna blagost in toplina. Takoj sem ga prepoznala, bil je Jezus Kristus, prečudovit, poln ljubezni. Gledala sem ga in začutila osupljivo svobodo. Samo na to sem se osredotočala, na njega, na silno ljubezen. K njemu sem molila celo nosečnost. Nekaj časa sem ga gledala, pričakovala sem, da bo nekaj rekel. A ni se obrnil k meni, namenil mi ni niti ene besede. Niti jaz mu nisem rekla ničesar. Čez nekaj trenutkov mi je dal znamenje. Z obema rokama mi je pokazal pot nazaj. Samo to je naredil, a bilo je dovolj, da sem razumela sporočilo. Brez ene same besede mi je povedal, da moj čas za tisti svet še ni prišel, da se moram vrniti nazaj. Jezus me je rešil, on me je vrnil med žive,« je prepričana Ramona, ki so jo dejansko že razglasili za mrtvo, a sta preživela oba z otrokom.