VALERIJINE VRSTICE Največja dragocenost

Stara hiša pod hribom, ki je več kot 200 let nudila varno zavetje vedno novim rodovom, je lani ostala prazna. Zadnja lastnica je odšla k sinu v Ljubljano; vračala se je predvsem poleti in med njenimi hladnimi stenami obujala spomine. Potem pa je avgustovsko neurje povzročilo nekaj česar ne bi nikoli pričakovala. Potočki so s hriba tekli ob hiši in čez vrt ob vsakem večjem deževju. Toda zdaj se je začel premikati hrib in plaz se je grozeče približal hiši. Prišli so fantje od civilne zaščite z ukazom, da jo evakuirajo. Kaj bo vzela s seboj? Kakih dragocenosti ni bilo v hiši, čeprav je bil zanjo dragocen prav vsak predmet saj jo je tako ali drugače spominjal na njene drage, ki jih ni bilo več. Pogled se ji je ustavil na lepo uokvirjeni podobi nad mizo, podobi druge postaje križevega pota, ko Jezusu naložijo križ na rame. Reprodukcija je dajala vtis olja na plano. Kako je prišla k hiši, niso več vedeli. Za to mizo se je v tej hiši pred jedjo in po njej vedno molilo. Če je bil doma oče, je molil on, sicer pa mama, babica ali najstarejši izmed otrok. V duhu jih je spet videla zbrane okoli mize in slika križevega pota je bila tista, ki jo je vzela s seboj v novi dom. Ujma je hiši prizanesla. Ko se je lastnica čez nekaj dni vrnila, pa se ji je ob vstopu v sobo zazdelo, da nekaj ni prav. Slike, ki je bila vseh 80 let prvo, kar jo je pozdravilo ob prihodu domov, ni bilo na zidu. Povzpela se je v podstrešno kamrico, kjer nad posteljo visela podoba sv. Jožefa - zavetnika družine in jo obesila nad mizo. Iz zdelo se je, kakor da je starodavni hiši vrnila duha miru in tihe sreče.

Valerija