Odnos med ljubeznijo in svetostjo

Drugi vatikanski cerkveni zbor je naglasil, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. Že v Stari zavezi je zapisano: “Bodite mi torej sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet” (3 Mz 20,26).

Mati Terezija iz Kalkute je nekega dne pisala Chiari Lubich, ustanoviteljici Marijinega dela: »Bodi sveta, ker je Jezus svet.«

Na vse je treba gledati z vidika naše poklicanosti k svetosti. Vse, kar Bog hoče ali dopušča, naj nas veseli ali žalosti, je gradivo za našo svetost.

Sv. Alfonz Marija Ligvorij nas v svojem delu O ljubezni do Jezusa Kristusa poučuje: “Vsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega Odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega.”

“Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko,” je zapisal Tomaž Kempčan. Sveti smo toliko, kolikor imamo v sebi razvito podarjeno Božjo krepost ljubezen. Vse drugo nam brez ljubezni nič ne koristi. Od velikosti ljubezni do Boga in do bližnjega je predvsem odvisna stopnja svetosti. S tem seveda ni rečeno, da so vse druge kreposti za človekovo svetost brez vrednosti.

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Nadnaravno združenje z Bogom, ki se je začelo s krstom, se vedno bolj poglablja prav po ljubezni. Krepost ljubezni se izraža v dejanjih ljubezni do Boga in zaradi Boga do bližnjega. Bolj je svet tisti, ki z večjo resnično ljubeznijo opravlja dela ljubezni.

Popolna ljubezen in svetost bo možna šele v večnosti, zdaj pa jo ovira predvsem naša grešnost, saj je greh največja ovira ljubezni. Nobene svetosti ni brez poprejšnjega spreobrnjenja. Ker stalno padamo v male grehe, vsaj v napol prostovoljne, se moramo stalno spreobračati. Globlje združenje s Kristusom ni možno, dokler smo navezani na svoje grehe, čeprav so samo mali. Kolikor bolj je človek že tu na zemlji po ljubezni združen s Kristusom, toliko bolj bo združen z njim tudi v večnosti.

p. Anton

Pomen ljubezni za Cerkev

Pomen ljubezni za Cerkev je zelo dobro doumela sv. Terezija Deteta Jezusa. Ljubezen do Boga in do ljudi je srce Cerkve. V ljubezni je svetnica odkrila svoj poklic. V Povesti duše je zapisala:

“Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do 'mojega poklica'. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna.

Skoraj brezumno srečna sem ti zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je: ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!'”

Po ljubezni, ki jo je izkazovala v čisto vsakdanjih stvareh, a v teh na junaški način, je Mala Terezija postala velika svetnica, vzornica in priprošnjica za mnoge. Zapisala je, kako Cerkvi koristijo dejanja ljubezni: “Ne bom pozabila, 'da ji koristim z enim samim tihim dejanjem ljubezni več ko vsa slavna dela skupaj.'”

Rodni sestri Mariji je zaupala: “Znanost ljubezni! Le po taki znanosti hrepenim. Zanjo sem žrtvovala z nevesto v Visoki pesmi 'vse bogastvo' in vendar se mi zdi, 'kakor da nisem dala ničesar' (8,7). Dobro razumem, da nas nič drugega ne more Bogu tako priljubiti kakor ljubezen. Zato hrepenim samo po tem zakladu.”

Mala Terezija se je vse svoje življenje odlikovala v ljubezni. V popolnem soglasju z njenim življenjem je bila tudi njena smrt. Uprla je oči v Križanega in izrekla svoje zadnje besede:

“Oh!… Ljubim Ga!… Moj Bog, – ljubim… Te…!”

Ljubezen nas povezuje v Cerkev, njeno pomanjkanje pa nas loči od Cerkve. Sv. Pavlin Oglejski piše furlanskemu vojvodu Henriku: “Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: 'Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.'”

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (3) Ljubezen je mati in kraljica vseh kreposti

Apostol Pavel uči, da je med krepostmi ljubezen največja in da ne bo nikoli minila: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Prizadevajte si za ljubezen” (1 Kor 13,13–14,1). “Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo” (1 Kor 13,8).

Recimo, da bi kdo kar naprej molil in se postil ter delal različne druge spokorne vaje, a bi tega ne počel iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri Bogu bi bilo to brez vrednosti. Vse to dobi veliko vrednost, če je narejeno iz ljubezni.

Različne kreposti pomagajo človeku, da postane pošten in dober človek. Same, brez ljubezni, pa ga ne morejo privesti do prijateljstva z Bogom in do večnega življenja. Celo za vero in upanje velja, da se z njima naše zedinjenje z Bogom le začne, dopolni pa se le z ljubeznijo. Ljubezen daje vsemu življenje in rodovitnost. Brez podarjene Božje kreposti ljubezni ne moremo postati Božji otroci in Božji prijatelji.

Ljubezen je pred željo in veseljem. Ničesar ne želimo in se tega ne veselimo, če tega prej ne ljubimo. Prav tako upamo samo na tisto dobrino, ki jo že prej ljubimo. Tako velja za vse dobrine. Božja ljubezen prinaša človeškim krepostim plemenitost, vrednost in moč večnega življenja. Ker je deležna Božje svetosti, jo posreduje naprej.

V knjigi sv. Katarine Sienske Pogovor o Božji previdnosti beremo: “Ljubezen do bližnjega pomaga k življenju vsem krepostim; brez ljubezni ne moremo imeti nobene.”

Tudi največje žrtve brez ljubezni nimajo vrednosti. Toda po Božji ljubezni dobijo na videz še tako majhna in nepomembna dela veliko vrednost. Nič ni majhno, kar je narejeno z ljubeznijo. Ljubezen preoblikuje v ljubezen vse, česar se dotakne.

Ljubezen je “vez popolnosti” (Kol 3,14). V njej so se odlikovali vsi svetniki. Jezus je govoril o največji ljubezni, ki je pripravljena darovati svoje življenje: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13).

V Visoki pesmi je zapisano, da je ljubezen “močna kakor smrt” in “silna kakor podzemlje” ter je “velike vode ne morejo pogasiti” (Vp 8,6s).

Ljubezen vse kreposti povzema v sebi ter jih usmerja k združenju z Bogom. “Ljubezen je duša in navdihovalka uresničevanja vseh kreposti,” uči Katekizem katoliške Cerkve. Vse kreposti potrebujejo dopolnila v ljubezni.

Ljubezen je duša našega nravnega življenja. Navzoča mora biti v vseh krepostih. Če ljubimo Boga in bližnjega na pravi način, se gotovo resno prizadevamo za človeške kreposti, kot so: poštenost, ponižnost, skromnost, potrpežljivost, srčnost, zmernost itd. Ljubezen je višek popolnosti, temelj, povzetek in cilj vseh kreposti, njihova mati in kraljica.

Frančišek, zdaj v nebesih si

(Kraljica venca rožnega)

Frančišek, zdaj v nebesih si

z Marijo, vsemi svetimi.

Z Jacinto gledata Boga,

za nas ga vdano prosita.

Si rožni venec molil rad,

svetost dosegel si že mlad.

Z molitvijo, odpovedjo

izprosil mnogim si nebo.

Si ljubil vse, kar Božje je:

človeka, sonce, ptičice;

najbolj pa ljubil si Boga,

veselje svojega srca.

Poglobil ves si se v Boga,

le v njem si čutil se doma.

Doživljal ga kot Mojzes si

in hotel si ga gledati.

Prav rad častil si Jezusa

v podobi kruha skritega.

Izprosil mnoge milosti

si tistim, ki žive v temi.

p. Anton, ob stoletnici smrti pastirčka sv. Frančiška

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (65) Ali so se napovedani dogodki že izpolnili?

Kardinal Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., se na koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti leta 2000 vpraša glede vseh treh delov: »Kaj naj pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove? Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in na spreobrnjenje.«

Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000, po papeževi mašni daritvi, med katero je Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi, da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«

Kardinala Sodano in potem Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20. stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20. stoletje.

Temu mnenju še danes nekateri nasprotujejo. Slovaški škof Pavel Hnilica, osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v pismu kardinalu Ratzingerju protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na 20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost. Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta, kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva preganjanje do konca sveta.«

Msgr. Bertone je v razgovoru z De Carlijem takole ocenil razpravo kardinala Ratzingerja o tretjem delu fatimske skrivnosti:

»Tudi interpretacija kardinala Ratzingerja, ki je sicer izredno zanesljiva, ni verska dogma, ampak vsemu katoliškemu svetu ponuja nekak teološki pogled na skrivnost. Tistih nekaj besed svetega očeta [Janeza Pavla II.] je naredilo globok vtis name: na še globlji način se je prepričal o poslanstvu trpljenja, h kateremu je bil poklican. Mar ni bila skrivnost njegovega trpljenja njegova največja okrožnica? Ni umrl od atentata; toda na neki način je dan za dnem umiral v darovanju svojega življenja, ki se je izčrpalo za dobro Cerkve. Zaradi atentata je v nekem smislu vsak dan umiral. Tudi sama Parkinsonova bolezen je bila po vsej verjetnosti posledica tistega zločinskega dogodka. Wojtyła se je čutil še bolj povezanega z Božjo Materjo, s Fatimo. Izstrelek je bil vdelan v krono Device v Covi da Iria; prstan, dar kardinala Štefana Wyszynskega, poljskega primasa, pa je papež položil k nogam Marijinega kipa.«

Ker Cerkev ni podala uradne in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav bl. Janeza Pavla II. in obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi o tretjem delu fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske 'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci je naglasil, da nima svoje razlage za obvezno.

Zato po mnenju nekaterih ostaja odprto vprašanje, ali je že izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti. Tako pravijo, da se glede smrti papeža, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem, kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov, duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.

Za vse, ki bodo skušali besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno«.

p. Anton