Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 07. julij 2019

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (13) Reši nas hudega

Imamo še tretji vir skušnjav. To je hudobni duh. Ta je nasproten Bogu in hoče na vsakem koraku razdirati to, kar Bog naredi v odrešenju človeka. Ker se je sam uprl in Bogu odrekel pokorščino, hoče k temu nagovoriti tudi človeka. Na vsakem koraku preži na človeka in ga nagovarja, da bi bil svoboden in ne Bogu pokoren. V zadnjem delu te prošnje je Jezus postavil prav to. Polaga nam v usta prošnjo, naj nas Bog varuje hudega. Pod pojmom hudo lahko razumemo vse hudo, kar se lahko človeku pripeti. Nesreče, trpljenje, izgube in tako naprej. Mislim pa, da je bolj prav, če pod besedo hudo čisto preprosto mislimo na hudiča.
Jezus je vedel, da se mu težko upiramo. Zelo prekanjen je in moder. Še bolj pa je predrzen in vsiljiv. Povsod se hoče prikrasti v bližino človeku, da bi ga nagovarjal k slabemu. Niti najbolj sveti prostori, kraji in časi, mu niso nedostopni. Posebej na svete kraje se rad prikrade in tam dela zmedo ter zapeljuje človeka.
Njegova moč je v prijaznem nagovarjanju. On se ne prikaže kot nagnusna grdoba z bedasto pametjo. On se prikaže kot angel luči, ki je moder, ustrežljiv in prijazen. Hoče biti dober in pošten svetovalec. Hitro opazi, če kdo omahuje in tam pomaga »svetovati«. Njegova naloga je, da ljudi vodi ali nagovarja v dejanja, ki peljejo proč od Boga. Ni vesel, če človek izpolnjuje Božjo voljo. Sam se je uprl, zato hoče k upornosti nagovarjati tudi človeka.
Njegova glavna dejavnost je hudobija. Toda to ni nekaj, kar bi bilo podobno ljubezni z negativnim predznakom. To je nasprotno od ljubezni. Ljubezen združuje, zato hudobija na vsakem koraku razdira in ruši. On razdira vezi med Bogom in človekom, razdira pa tudi vezi med ljudmi. Njegova strast razdiranja je tako močna, da niti on ne more živeti v soglasju s svojimi sodelavci. Prežema ga neizmerno sovraštvo. Ker sam sovraži Boga in vse, kar je Bog ustvaril, sovraži tudi svoje sodelavce. Združuje jih samo želja, da bi skupno zasejali in naredili še več sovraštva. Ker sovraži in razdira, je sam osamljen. In v osamo želi pripeljati tudi človeka.
Njegova druga lastnost je laž. Ker je daleč od resnice, ki je Bog sam, laže vsemu stvarstvu. Posebej človeku, ki omahuje, je sposoben lagati in mu prikazovati vse v lepi vabljivi podobi. Ko človek nasede, doživi grenkobo in razočaranje.
V skušnjave je zapletel Jezusa samega. A ta se mu je uprl na prvem koraku. Jezusovo ravnanje je zgled nam vsem. Upreti se mu je treba v samem začetku. Na ta način mu odvzamemo moč, ker ga odslovimo. Potrebno ga je takoj prepoznati, da veš, kako ravnati. Jezus je takoj razkrinkal njegove laži, ko mu je hudič ponujal svetne časti in slavo. Hotel mu je izročiti vsa kraljestva tega sveta, ki sploh niso njegova. Ponujal mu je angele za spremstvo, da ga bodo varovali, pa sam sploh ne more ukazovati angelom. Vse je bila ena sama laž. Zato ga Jezus tudi imenuje, da je oče laži.
Dejansko nima nobene oblasti nad človekom, če se mu človek upre. Zato se ga ni potrebno bati. Mnogi ga primerjajo z divjim psom na verigi. Če se mu ne približamo, nas ne more ogristi. Tudi hudič nam ne more škodovati, če sami ne privolimo v to. Bog nas varuje pred njim in mu ne dovoli, da bi nas zavajal. Toda človekova svoboda omogoča tudi hudiču, da škodi. Če človek svobodno zapusti varno Božje zavetje, se izpostavi hudiču. In ta bo seveda opravil svoje, saj se mu je ponudila priložnost.

To zadnjo prošnjo bi lahko razumeli, kot rotenje Boga, naj nam dá toliko spoznanja in moči, da ne bomo ušli iz varnega zavetja pri Bogu. Ko smo pri njem, smo varni pred napadi hudobca. Bog hoče biti v nas, da bi že na daleč prepričal zlodeja, da pri človeku nima kaj iskati.
Ljubezen se ne utrudi. Vsak trenutek kliče k razdajanju in služenju. Toda tudi sovraštvo je vedno na delu. Hudobija se ne poteši z enim zlobnim dejanjem. To je strast, ki žene vedno bolj globoko v hudobna dejanja. Bolj ko človek globoko pade, globlje si želi. Zloba je tako popolna, da kljub trpljenju tišči v še večje trpljenje. Hudobec uživa samo takrat, ko nekoga zavede. Užitek, ki ga povzroči, je le trenuten. Hudobni duh divja naprej in išče, koga bi še lahko pahnil od Boga. Ker je zlodej osamljen, želi osamo tudi človeku. V grozni osamljenosti trpi, a ne išče nikogar, da bi z njim delil trpljenje, marveč hoče povzročiti še več trpljenja. Hudobčevo delovanje je divji ples v trpljenju, ki postaja vedno težje. Sovraštvo ga peha v vedno nove in vedno bolj drzne podvige. Apostol Peter lepo opozarja: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.«
V tej zadnji prošnji nam Jezus polaga te besede v usta zato, da bi vedno znova prosili, naj nas Bog varuje pred zapeljivostjo hudobca. On ve za njegovo zvitost, ve pa tudi, da smo sami slabotni. Hitro lahko nasedemo lažnivemu zavajanju in pademo v njegove mreže.
Najbolj zvito delovanje hudobca je to, da nas prepričuje, da ni nevaren. Hoče biti »dober« svetovalec in zbuditi videz popolnoma nenevarnega bitja. In prav temu ljudje danes najbolj nasedamo. Pogosto se smejemo tistim, ki nas na hudičevo delo opozarjajo. Imamo jih za zastarele, za tiste, ki še vedno verjamejo v srednjeveške zgodbice o zlodeju in njegovem kraljestvu. Toda hudobec je. Manj ko ga poznamo, lažje se mam približa in lažje nas zapelje. Zadnja prošnja očenaša je neke vrste Jezusova kateheza o hudobcu. Želi nas vsak dan znova opozoriti na njegov obstoj in delovanje. Hoče nas svariti, naj se ne igramo z njim, ker je močnejši od nas. Njegovi zvitosti se ne bomo mogli ustavljati, ker je prekanjen bolj kot vsa druga bitja.
Rad bi spregovoril samo še o eni zanki, v katero danes zlodej lovi z velikim uspehom. Tudi greh mu je uspelo pahniti v pozabo. Dela vtis, kot da greha ni. Nič ni narobe, če se pač zmotiš. Motiti se je človeško. Saj vsi tako delajo. Tvoje dejanje ni nič posebnega. Iz tega sledi, da ni več potrebno kesanje. In človek ostaja ujet v spone greha. Postaja nesposoben za prijateljevanje z Bogom in tako vedno bolj vpet v zlodejeve zanke. Toda greh ostaja. Vsak odklon od Boga je neke vrste izdajstvo Božje ljubeče ljubezni. To ni dobro. Rani človeka in potrebno je zdravljenje v zakramentu Božjega usmiljenja. Bog nam prihaja naproti, ker ve, da smo potrebni njegove pomoči. Sveti Pavel ni zaman napisal: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje«. Bolj ko padamo, bolj nam je Bog blizu, da nas dviguje in ozdravlja naše rane. Pomembno je, da se zavedamo, da imamo v Bogu resnično usmiljenega Očeta. On čaka vsakega izmed nas, da se vrne iz avanture greha, nas objame in odpusti.
Prav očenaš je eno od znamenj te usmiljene ljubezni. Jezus jo je tako popolno sestavil, da v njej prosimo Očeta za vse, kar potrebujemo. Nič ni izpuščenega, nobena človeška potreba ni pozabljena. Dovolj bi bilo moliti samo to čudovito molitev, pa bi prejeli vse, kar potrebujemo za bivanje. Prav je, da o njej veliko razmišljamo in segamo v globine njenega bogastva.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar