VALERIJINE VRSTICE 4.

Rožni venec na sveti večer

Dokler je še živela doma vsa družina, je za vse praznično obredje skrbela babica. Tako so na sveti večer obšli domačijo z blagoslovljeno vodo in kadilom, nato so molili vse tri dele rožnega venca. Potem so drug za drugim odhajali izpod domačega krova otroci in nato še vnuki. Nazadnje sta z babico ostala samo še najmlajši sin in njegova žena. Ko babice ni bilo več, je odpadla tudi molitev rožnega venca na sveti večer.

Čez leta se je zgodilo, da sta prišli za božič domov obe vnukinji, ki sta živeli v tujini in si zaželeli, da bi praznovali tako kot nekoč. »Potem bomo pa molili rožni venec,« je odločil oče. Toda tu je bil še sin, čigar žena ni bila versko vzgojena in je tudi moža povsem odtegnila od vrednot njegove mladosti. Da o njunih dveh otrocih sploh ne govorimo! Na sveti večer so se vsi zbrali in obujali spomine ob potici in drugih dobrotah. Potem pa je oče prinesel rožni venec – prav tisti, ki ga je med svojimi otrdelimi prsti premikala babica. Tedaj je snaha zapustila sobo, otroka pa sta ostala. Nato je oče začel z molitvami. Otroka, še predšolska, sta poslušala, poslušala, potem pa počasi začela ponavljati posamezne besede, nato cele stavke. Ko sta jih stokrat slišala, sta začela ponavljati Sveto Marijo in ob koncu sta jo znala zmoliti sama. In zdaj komaj čakata, da bosta prihodnji božič spet prišla k starim staršem. Dedek pa jima je obljubil lastna rožna venca.

Valerija Ravbar