Križev
pot v bolnišnici
Ura nekje za mojim hrbtom … Ali pa
je morda sploh ni in samo mislim, da bi morala biti. Dolge vrste ležalnikov, na
njih pa pacienti – vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo cevko na roki. Kemo teče …
teče počasi ure in ure. Posamezni pacienti odhajajo, sestre kličejo nove in
dajejo navodila … Ure in ure se ne zgodi nič, potem se nenadoma pojavi v
zavesti molitev. »Ki si za nas križan bil.« Ja, te besede ti v težkih trenutkih
prve pridejo na misel. Potem jih počasi uokvirim v potek rožnega venca. Ko je
žalostni del nekajkrat naokoli, pridejo na vrsto še drugi deli. Namesto kroglic
na molku uporabljam prste. Včasih zamešam vrstni red, pa grem znova. Mir v duši
in mir okoli mene. Nenadoma se mi zazdi, da vsi v dolgi vrsti na ležalnikih v
sebi izgovarjamo: »Ki je za nas križan bil.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar