Odnos med ljubeznijo in svetostjo

Drugi vatikanski cerkveni zbor je naglasil, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. Že v Stari zavezi je zapisano: “Bodite mi torej sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet” (3 Mz 20,26).

Mati Terezija iz Kalkute je nekega dne pisala Chiari Lubich, ustanoviteljici Marijinega dela: »Bodi sveta, ker je Jezus svet.«

Na vse je treba gledati z vidika naše poklicanosti k svetosti. Vse, kar Bog hoče ali dopušča, naj nas veseli ali žalosti, je gradivo za našo svetost.

Sv. Alfonz Marija Ligvorij nas v svojem delu O ljubezni do Jezusa Kristusa poučuje: “Vsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega Odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega.”

“Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko,” je zapisal Tomaž Kempčan. Sveti smo toliko, kolikor imamo v sebi razvito podarjeno Božjo krepost ljubezen. Vse drugo nam brez ljubezni nič ne koristi. Od velikosti ljubezni do Boga in do bližnjega je predvsem odvisna stopnja svetosti. S tem seveda ni rečeno, da so vse druge kreposti za človekovo svetost brez vrednosti.

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Nadnaravno združenje z Bogom, ki se je začelo s krstom, se vedno bolj poglablja prav po ljubezni. Krepost ljubezni se izraža v dejanjih ljubezni do Boga in zaradi Boga do bližnjega. Bolj je svet tisti, ki z večjo resnično ljubeznijo opravlja dela ljubezni.

Popolna ljubezen in svetost bo možna šele v večnosti, zdaj pa jo ovira predvsem naša grešnost, saj je greh največja ovira ljubezni. Nobene svetosti ni brez poprejšnjega spreobrnjenja. Ker stalno padamo v male grehe, vsaj v napol prostovoljne, se moramo stalno spreobračati. Globlje združenje s Kristusom ni možno, dokler smo navezani na svoje grehe, čeprav so samo mali. Kolikor bolj je človek že tu na zemlji po ljubezni združen s Kristusom, toliko bolj bo združen z njim tudi v večnosti.

p. Anton