Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 28. julij 2019

Pomen ljubezni za Cerkev

Pomen ljubezni za Cerkev je zelo dobro doumela sv. Terezija Deteta Jezusa. Ljubezen do Boga in do ljudi je srce Cerkve. V ljubezni je svetnica odkrila svoj poklic. V Povesti duše je zapisala:
“Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do 'mojega poklica'. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna.
Skoraj brezumno srečna sem ti zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je: ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!'”
Po ljubezni, ki jo je izkazovala v čisto vsakdanjih stvareh, a v teh na junaški način, je Mala Terezija postala velika svetnica, vzornica in priprošnjica za mnoge. Zapisala je, kako Cerkvi koristijo dejanja ljubezni: “Ne bom pozabila, 'da ji koristim z enim samim tihim dejanjem ljubezni več ko vsa slavna dela skupaj.'”
Rodni sestri Mariji je zaupala: “Znanost ljubezni! Le po taki znanosti hrepenim. Zanjo sem žrtvovala z nevesto v Visoki pesmi 'vse bogastvo' in vendar se mi zdi, 'kakor da nisem dala ničesar' (8,7). Dobro razumem, da nas nič drugega ne more Bogu tako priljubiti kakor ljubezen. Zato hrepenim samo po tem zakladu.”
Mala Terezija se je vse svoje življenje odlikovala v ljubezni. V popolnem soglasju z njenim življenjem je bila tudi njena smrt. Uprla je oči v Križanega in izrekla svoje zadnje besede:
“Oh!… Ljubim Ga!… Moj Bog, – ljubim… Te…!”
Ljubezen nas povezuje v Cerkev, njeno pomanjkanje pa nas loči od Cerkve. Sv. Pavlin Oglejski piše furlanskemu vojvodu Henriku: “Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: 'Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.'”

Ni komentarjev:

Objavite komentar