Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 30. november 2018

Zvestoba zakonske ljubezni

"Zakonska ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati do nadaljnjega" (KKC 1646). Tako govori o zakonski zvestobi katekizem, ki se nato sklicuje na 2. vatikanski koncil. Ko so koncilski očetje spregovorili o svetosti zakona in družine in o tesni povezanosti med možem in ženo, so izjavili: "Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok – oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezljivo enoto" (CS 48,1). Najgloblji nagib za takšno zvestobo je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoji Cerkvi. Z zakramentom svetega zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo. Z zakramentom dobi tudi nerazvezljivost zakona nov in globlji smisel.

četrtek, 29. november 2018

ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (4) Enovitost in nerazvezljivost zakona

"Taki skupnosti radikalno nasprotuje mnogoženstvo, ki direktno zanikuje Božji načrt, kakor je bil razodet ob začetku; saj nasprotuje enakemu osebnostnemu dostojanstvu moža in žene, ki se v zakonu podarjata s celostno in prav zato enovito in izključno ljubeznijo " (O družini 19,4). "Značilna za zakonsko skupnost ni le njena enovitost, marveč tudi njena nerazvezljivost,« pravi apostolsko pismo O družini, saj to zahteva tako njuno tesno zedinjenje, kakor tudi blagor otrok. Zakonska ljubezen je dokončna in ima svoj temelj in svojo moč v Jezusu Kristusu. Bog hoče in podarja nerazvezljivost zakona kot sad, znamenje in zahtevo absolutno zveste ljubezni, ki jo ima Bog do človeka in Kristus do svoje Cerkve. Kristus je obnovil načrt, ki ga je imel Stvarnik s človekom in ga zapisal v srce moža in žene. Z milostjo svetega zakramenta moreta ne le premagati "trdosrčnost", ampak se tudi ljubiti s podobno ljubeznijo in brezpogojno zvestobo, s katero Kristus ljubi Cerkev: "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje" (Mt 19,6). "Med najvažnejšimi in najnujnejšimi nalogami zakonskih parov v našem času je pričevanje za neprecenljivo vrednoto nerazvezljivosti in zakonske zvestobe,« še dodaja apostolsko pismo O družini (21,6).

sreda, 28. november 2018

Sedanjost

Čez morje s srebrnimi žarki je luna potegnila pot, valovi tiho butajo ob prod …
Pravzaprav jih ne slišimo, samo zdi se nam, kajti na morje gledamo visoko iz istrske vasi.
Sanjarim z otroki, kako nas bi ti valovi z našega domačega Jadrana odnesli v veliko Sredozemsko morje, potem pa bi se v Gibraltarski ožini prepustili mogočnemu Atlantiku, ki obliva najjužnejši del evropske celine. In tako v mislih prispemo na Portugalsko, tja do pobočja Serre de Aire, kjer so ljudje stoletja z ruvanjem skal, dreves in grmičevja pripravljali rodovitno zemljo za skromne posevke – podobno kot pri nas v Istri in na Krasu. Zdaj je na tamkajšnji gmajni vse drugače. Zdaj je to kraj, ki ga obiskuje dan za dnem na tisoče romarjev, da bi doživeli skrivnost, ki jo je tu Marija zaupala trem pastirčkom. V beli obleki z zlatim trakom okoli vratu in zavita v belo z zlatom obrobljeno ogrinjalo je lebdela na oblačku nad nizkim drevesom. V rokah je držala rožni venec z bisernimi jagodami in temno srebrnim križcem. Med številnimi naročili, ki jih je izrekla pastirčkom, so bila tudi tole:»Sem Gospa rožnega venca. Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne. Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Treba je, da se ljudje poboljšajo! Da prosijo za odpuščanje za svoje grehe! Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«
V teh krajih je bila tedaj izredno razširjena rožnovenska pobožnost, ki so jo na Portugalskem že stoletja širili dominikanci. Tudi pri nas je bila včasih to obvezna družinska molitev. Po napornem celodnevnem delu je vsa družina – tako domači kot služinčad – pokleknila okoli peči. Gospodar je molil naprej, drugi so odgovarjali. Zgodilo se je, da je kdo od utrujenosti zakinkal. Pravili so – pa ne vem, če je bilo res – o sosedu, ki je imel za ta namen pripravljen šop kopriv, ki je zaspanca takoj spravil k sebi.
Iz svojega otroštva se spominjam neskončne vrste rožnih vencev, ko smo s to molitvijo na ustnicah peš hodili za pogrebom dobro uro daleč. Najbolj se mi je vtisnila v spomin soseda Ančka, ki je molila še po starem. »Ko je za nas bičan bil« je ona molila »ko je za nas krvavo gajžlan bil« in Marija ni bila blagoslovljena med ženami, ampak »žegnana«.
Otroci, s katerimi se pogovarjam na tih istrski večer, radi prisluhnejo mojim spominom. Pa tudi pripovedi, kako je nastala molitev rožnega venca in kako se je širila med vernimi ljudmi. Vedno, kadar je krščanstvo doživljalo hude preizkušnje, so se zatekli k tej molitvi in bili uslišani. Morda je tudi danes čas za to. Ali pa bomo čakali na velika opozorila?
V enem od prikazovanj v Fatimi je Marija napovedala neznansko svetlobo, ki bo naznanjala začetek velike vojne. Ta noč se je zgodila s 25. na 26. januar leta 1938, ko je skrivnosten krvavordeč žar zajel nebo od severa do juga Evrope, tudi naše kraje. Le Ljubljana tega ni doživela v polni veličini, ker je bila zavita v meglo. Ljudi je bilo strah. Toda znanstveniki so pojav razložili, češ da gre za nenavadno obsežen polarni sij. In ljudje so bili pomirjeni. Kmalu nato se je začela 2. svetovna vojna.
Valerija Ravbar

torek, 27. november 2018

Druga svetovna vojna

Ko se je bližala fronta, kakor so ljudje rekli, kadar so v bližini vasi zaregljale strojnice, se je večina zatekla v edino obokano klet v vasi. Vendar so šele pozneje, ko so nad dolino začeli krožiti bombniki, ugotovili, da je bil ta izbor zelo ponesrečen. Saj je bila ta klet v najstarejši hiši, ki je bila vse prej kot trdna in bi se prva porušila. Medtem ko so odrasli v kleti s strahom prisluškovali, kaj se dogaja zunaj, so bili otroci zadovoljni, da jim ni bilo treba delati. Iz pogovorov odraslih so tudi izvedeli marsikaj vznemirljivega o njihovih sorodnikih in znancih, ki so umrli takšne ali drugačne, vsekakor pa nesmiselne smrti, kakršne prinaša vojna. Nekoč se jim je v kleti pridružila soseda, ki je že pred mnogo leti odšla služit v Ljubljano. Zdaj je prišla za nekaj dni domov, da je nabrala živeža, ki ga je v mestu primanjkovalo . Da bi jim vlila upanja, je povedala, kaj je doživela pred nekaj dnevi. Stanovala je, kakor večina Dolenjcev, na Dolenjski cesti in bila tako konec maja 1943 priča veliki, Mariji posvečeni procesiji, ki se je začela pred stolnico v mestu in končala na stadionu pod rakovniško cerkvijo. Skoraj tri ure so po ulicah korakale množice, ki so ves čas molile rožni venec ter pele Marijine pesmi in litanije. Slovesnost na Rakovniku je trajala več ur. Škof je povedal, da se je še med prvo vojno v Fatimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazala Marija in naročila, naj se ljudje odpovemo grehu, pa bosta molitev in pokora rešila svet. Ljubljanska gostja je znala povedati še veliko o posvetitvi ljubljanske škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu pred podobo Marije Pomagaj z Brezij, ki je Slovencem še posebej draga. Otroci so jo poslušali z odprtimi usti in odmev bitke ni bil več slišati tako strašen, saj so vedeli, da nad njimi bdi Marija.
Potem je prišla jesen. Populili so lan, ga posušili in stolkli. Mlačev je potekala na skednju. To sta delala starša, otroci so jim donašali snopiče, ki so se sušili v kozolcu. Pa je prišla mimo soseda, starejša vdova, ki je dosti hodila po vasi in tudi dosti molila. Na lepem je obstala in se zagledala proti Bajerjem, kjer se je sonce že začelo počasi spuščati v zaton, in zaklicala: «Glejte, ali vidite Marijo?« Gledala je naravnost v sonce, pa so še otroci sledili njenemu pogledu. Otroci so videli velik rumen krog, Marije pa ne. »Glejte kako je lepa – kakor tista, ki se je prikazala pastirjem in obljubila, da bo konec vojne, če bomo molili. Molímo, molímo, ni še prepozno!«» Tedaj je prišla na dvorišče stara mati in napodila sosedo, češ da si bodo otroci pokvarili oči, če bodo gledali v sonce. Otroci so molili, vojne je bilo konec in odrasli so v može in žene. Tisti, ki so ostali doma, so molili še naprej. Tisti, ki so še živi in se spominjajo tega dogodka, molijo še danes. Mnogi so odšli v svet; oni in njihovi potomci, so molitev zanemarili. Pa vendar, še vedno ni prepozno!

ponedeljek, 26. november 2018

Misli o Fatimi ob stoletnici konca 1. svetovne vojne

Prva svetovna vojna

V Evropi je divjala vojna. V mali dolenjski vasici sicer ni bilo fronte. Toda kar trije gospodarji so morali pod orožje. Prvi je padel v Galiciji, drugi se je boril na Soški fronti, tretji je dočakal konec v ruskem ujetništvu. V mežnariji pa so našli zatočišče begunci s Primorske. Micka in Tonček sta marsikaj o vojni slišala iz pogovorov odraslih, a bila sta premajhna, da bi vedela v kako težkih časih živita. Njuno najpomembnejše opravilo je bila paša. Zjutraj, ko je bila na travi še rosa, sta odgnala krave v Staje. Tako se je reklo trikotni zaplati njihove zemlje, ki jo je z dveh strani obdajal gozd. Tistemu gozdu se je reklo Pekel. Otroka sta verjela, da je tam zaresni pekel in konec sveta. Zato nista nikoli silila v gozd, pa tudi njune krave ne. Bile so mirne živali in nista imela dosti opravkov z njimi. Ko je v zvoniku zazvonilo sedem, sta zmolila angelsko češčenje. Bila sta še majhna in sta včasih kak stavek izpustila, a nikoli nista pozabila dodati : »Za našega očeta, da bi se živi vrnili iz Rusije.«
Bila sta bosa in ju je zeblo v noge, zato sta se nemirno prestopala po rosni travi. Deklica je bila oblečena v »cajgasto« oblekico in predpasnik, deček v kratke hlače, ki jih je prek ramen držala vrv. Ko se jima je zdelo, da je sonce že dovolj visoko nad obzorjem, pa tudi lakota se je oglašala, sta odgnala živino domov. Na širokih stopnicah pred zadnjim hišnim vhodom, ki je vodil v črno kuhinja, sta sedla in dobila vsak svojo skledico koruznih žgancev in mleka.
Podobno usodo so v tistem času doživljali tudi drugi podeželski otroci v vseh državah, kjer je divjala vojna, ki so jo kasneje poimenovali 1. svetovna vojna. Takrat niso pasli s pomočjo električnih pastirjev, ampak je bilo to delo otrok. Seveda so bili oblečeni tako, kakršna je bila pač noša v njihovi domovini. Pasli so živino, ki je bila običajna za posamezne dežele. V daljni Portugalski se pokrajina zelo razlikuje od zelenih dolenjskih gričkov. Visoko na planoti, poraščeni z grmičevjem in redko travo, bi ne bilo dovolj hrane za govedo, zato so tam redili ovce. Obrazi pastircev so bili zagoreli, saj je vroče sonce na planoti še bolj poudarilo njihovo temno polt. Glave so si pokrivali z nekakšnimi ogrinjali, da bi se zaščitili pred njim. Deklice so bile oblečene v dolga široka krila. Otroci so na paši prebili veliko časa. Igrali so se in tudi molili. Potem pa se je zgodilo nekaj izjemnega.
Kdo ve zakaj je Marija izbrala prav ta odročni kraj in tri pastirčke – podobne njihovim vrstnikom drugod po svetu – da je ljudem preko njih sporočila, naj z molitvijo odvrnejo nesreče, ki so grozile svetu. Lucija, Frančišek in Jacinta so bila imena Marijinih izbrancev. Izvršili so njeno naročilo. Svetu so prenesli Marijino sporočilo, doprinesli pa tudi svoj delež z lastnimi žrtvami in molitvijo. Vojna se je končala. Mickin in Tončkov oče se je vrnil iz ruskega ujetništva živ, a preplašen zaradi vsega, kar je videl, da se je dogajalo v daljni deželi, kjer so skušali Boga izbrisati iz src ljudi. In dočakal je še eno vojno, kajti Marijino sporočilo zablodelemu človeštvu tistega časa, naj se spokori in poboljša, ni doseglo ljudskih src. Preslišali so njen klic:»Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanje Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.«

nedelja, 25. november 2018

Različne posvetitve Cerkve in sveta

Posvetitev Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu je izvršil papež Pij XII. 31. oktobra 1942, a ne skupaj s škofi sveta, ampak sam. Pri tem je na zakrit način omenil Rusijo: “imenoma tiste narode, ki izkazujejo Mariji posebno češčenje, kjer ni bilo hiše, ki ne bi imela na častnem mestu ikono – danes morda skrito in shranjeno za boljše dni”. To posvetitev je na slovesnejši način, ob navzočnosti rimskih kardinalov, obnovil v cerkvi svetega Petra 8. decembra 1942.
Od tedaj sta Cerkev in svet posvečena, zaupana in izročena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor ju je leta 1899 papež Leon XIII. posvetil presvetemu Jezusovemu Srcu.
Ker papež posvetitve Rusije ni opravil skupaj z vsemi škofi sveta, Marijina in Jezusova želja še ni bila izpolnjena. Sestra Lucija je 28. februarja 1943 pisala svojemu škofu:
“Dobri Bog mi je že pokazal svoje zadovoljstvo zaradi dejanja svetega očeta in raznih škofov, čeprav je z ozirom na njegovo željo še nepopolno. V zameno obljublja, da bo vojne kmalu konec. Spreobrnitve Rusije pa še ne bo.”
Ludovik Ceglar sklepa: »Ker je papež posvetil svet, se je vojna sreča obrnila proti Nemčiji, kar je povzročilo skrajšanje vojne. Ker papež Rusije ni posvetil tako, kot sta Kristus in Marija prosila, je pruski škorenj bil zamenjan z ruskim bičem. Ruska moč je še naprej rastla in vsilila komunizem celi vrsti držav, druge pa ogrožala.«
Isti papež je 7. julija 1952 ob ponovni posvetitvi Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu v posebnem apostolskem pismu prvič z izrecnim imenovanjem izročil in posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu “na prav poseben način vse narode Rusije”. Zanimanje za vero je po tem letu v Rusiji začelo naraščati, zlasti med rusko mladino, kar je komunistične oblastnike zelo vznemirjalo. Škof Gregorij Rožman je zapisal: »Pol leta potem, ko je papež posvetil ruske narode brezmadežnemu Srcu Marijinemu, je z letom 1953 začel sovjetski tisk in radio vedno jasneje izražati zaskrbljenost in skoraj strah nad dejstvom, da versko čustvovanje in religiozno prizadevanje, posebno med mladino, narašča. Na plenarni seji Centralnega komiteja komunistične partije 3. septembra 1953 so ugotovili, da protiverska propaganda pojema, versko razpoloženje mladine pa raste.«
Gotovo je bila zelo ugodna priložnost za izvršitev zaprošene posvetitve na 2. vatikanskem koncilu, ko so bili zbrani vsi škofje. Vendar jih je od 2.300 le 510 podpisalo prošnjo papežu za takšno posvetitev. Zaradi premajhnega števila prosilcev do posvetitve ni prišlo. Vendar je papež Pavel VI. 21. novembra 1964 obnovil posvetitev Pija XII. iz leta 1942, ko je prej slovesno razglasil Marijo za Mater Cerkve. Zaradi izbruha oporekanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu dolgo časa razmere niso bile zrele, da bi se vsi škofje po svetu pridružili papežu pri posvetitvi Rusije.
Dne 13. maja 1981, na obletnico, ko se je Marija prvič prikazala v Fatimi, je na papeža Janeza Pavla II. streljal triindvajsetletni turški terorist morilec Mehmet Ali Agca in ga hudo ranil. Papež je kakor po čudežu ostal pri življenju. Ozdravljenje je pripisoval Marijini priprošnji. Ona je posegla v papeževo življenje, da bi fatimska zadeva dobila nov zagon in bi papež skupaj z vsemi škofi sveta posvetil Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Marija papežu ni rešila samo življenja, ampak mu je zelo hitro vrnila tudi zdravje.
Dne 18. julija 1981 je kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk, izročil dve kuverti (belo z izvirnim besedilom sestre Lucije v portugalščini in oranžno z italijanskim prevodom) namestniku na državnem tajništvu, škofu Eduardu Martinezu Somalu. Obe kuverti je dobil papež Janez Pavel II., nameščen v 10. nadstropju poliklinike Gemelli v Rimu. Prebral je 3. del fatimske skrivnosti in sklenil, da se bo ob 65-letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev in se zavzel za izpolnitev Marijine prošnje.
V Fatimi je sveti oče 13. maja 1982, ob 65-letnici Marijinih prikazovanj, obnovil dejanje posvetitve:
“Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.”
Papeškemu nunciju je sestra Lucija leta 1983 pojasnila, da posvetitev Rusije še ni bila izvršena, ker Rusija ni bila jasno izražena kot predmet posvetitve in škofje niso opravili v svojih stolnicah javne in slovesne posvetitve Rusije.
p. Anton

sobota, 24. november 2018

Gospod bo dneve trpljenja skrajšal

Že 24. oktobra 1940 je sestra Lucija napisala pismo za papeža, ki ga je leirijski škof Jožef da Silva nato popravil, nekoliko spremenil in dopolnil. Vidkinja ga je, ob upoštevanju škofovih popravkov in dopolnil, za papeža ponovno napisala 2. decembra 1940. Prosila ga je za posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije; ob istem času naj bi skupaj s papežem opravili posvetitev tudi vsi škofje sveta.
Poglejmo glavno vsebino Lucijinega pisma, kolikor se nanaša na posvetitev:
»Leta 1917 je v tistem delu prikazanj, ki smo jih poimenovali ‘skrivnost’, presveta Devica razodela konec vojne, ki je tedaj mučila Evropo. Za prihodnost je napovedala drugo vojno in povedala, da bo z namenom, da jo prepreči, prišla prosit za posvetitev Rusije svojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilna obhajila na prve sobote. Za primer, da bi izpolnili njene prošnje, je obljubila spreobrnjenje te države (naroda) in mir. Za nasproten primer pa je napovedala širjenje njenih zmot po svetu, vojne in preganjanja Cerkve, mučeništvo mnogih kristjanov, razna preganjanja in bridkosti, prihranjene za Vašo svetost in uničenje raznih narodov (…)
Leta 1929 se je naša Gospa drugič prikazala in prosila za posvetitev Rusije svojemu brezmadežnemu Srcu in obljubila, da bo zaradi nje preprečila širjenje njenih zmot in njeno spreobrnjenje.
Čez nekaj časa sem obvestila o prošnji naše Gospe spovednika, ki se je nekoliko potrudil, da bi se izpolnila. Poskrbel je, da je zanjo zvedela njegova svetost Pij XI.
V raznih notranjih razodetjih je naš Gospod to prošnjo obnavljal in zadnji čas obljubil, da bo dneve trpljenja, s katerim je sklenil kaznovati narode zaradi njihovih hudodelstev z vojsko, lakoto in z raznimi preganjanji svete Cerkve in Vaše svetosti, skrajšal, če bo Vaša svetost blagovolila posvetiti svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije in ukazati, da skupaj z Vašo svetostjo in ob istem času opravijo posvetitev tudi vsi škofje sveta. V resnici, sveti oče, sočustvujem z Vašo svetostjo zaradi trpljenja. In skušam, kolikor mi je mogoče, s svojimi ubogimi molitvami in žrtvami pri našem dobrem Bogu in Marijinem brezmadežnem Srcu doseči, da bi bilo omiljeno.«