Od tedaj sta Cerkev in svet
posvečena, zaupana in izročena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor ju je leta
1899 papež Leon XIII. posvetil presvetemu Jezusovemu Srcu.
Ker papež posvetitve Rusije
ni opravil skupaj z vsemi škofi sveta, Marijina in Jezusova želja še ni bila
izpolnjena. Sestra Lucija je 28. februarja 1943 pisala svojemu škofu:
“Dobri Bog mi je že pokazal
svoje zadovoljstvo zaradi dejanja svetega očeta in raznih škofov, čeprav je z
ozirom na njegovo željo še nepopolno. V zameno obljublja, da bo vojne kmalu
konec. Spreobrnitve Rusije pa še ne bo.”
Ludovik Ceglar sklepa: »Ker
je papež posvetil svet, se je vojna sreča obrnila proti Nemčiji, kar je povzročilo
skrajšanje vojne. Ker papež Rusije ni posvetil tako, kot sta Kristus in Marija
prosila, je pruski škorenj bil zamenjan z ruskim bičem. Ruska moč je še naprej
rastla in vsilila komunizem celi vrsti držav, druge pa ogrožala.«
Isti papež je 7. julija 1952
ob ponovni posvetitvi Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu v posebnem
apostolskem pismu prvič z izrecnim imenovanjem izročil in posvetil Marijinemu
brezmadežnemu Srcu “na prav poseben način vse narode Rusije”. Zanimanje za vero
je po tem letu v Rusiji začelo naraščati, zlasti med rusko mladino, kar je
komunistične oblastnike zelo vznemirjalo. Škof Gregorij Rožman je zapisal: »Pol
leta potem, ko je papež posvetil ruske narode brezmadežnemu Srcu Marijinemu, je
z letom 1953 začel sovjetski tisk in radio vedno jasneje izražati zaskrbljenost
in skoraj strah nad dejstvom, da versko čustvovanje in religiozno prizadevanje,
posebno med mladino, narašča. Na plenarni seji Centralnega komiteja
komunistične partije 3. septembra 1953 so ugotovili, da protiverska propaganda
pojema, versko razpoloženje mladine pa raste.«
Gotovo je bila zelo ugodna
priložnost za izvršitev zaprošene posvetitve na 2. vatikanskem koncilu, ko so
bili zbrani vsi škofje. Vendar jih je od 2.300 le 510 podpisalo prošnjo papežu
za takšno posvetitev. Zaradi premajhnega števila prosilcev do posvetitve ni
prišlo. Vendar je papež Pavel VI.
21. novembra 1964 obnovil posvetitev Pija XII. iz leta 1942, ko je prej
slovesno razglasil Marijo za Mater Cerkve. Zaradi izbruha oporekanja v Cerkvi
po drugem vatikanskem koncilu dolgo časa razmere niso bile zrele, da bi se vsi
škofje po svetu pridružili papežu pri posvetitvi Rusije.
Dne 13. maja 1981, na
obletnico, ko se je Marija prvič prikazala v Fatimi, je na papeža Janeza Pavla II. streljal triindvajsetletni
turški terorist morilec Mehmet Ali Agca in ga hudo ranil. Papež je kakor po
čudežu ostal pri življenju. Ozdravljenje je pripisoval Marijini priprošnji. Ona
je posegla v papeževo življenje, da bi fatimska zadeva dobila nov zagon in bi
papež skupaj z vsemi škofi sveta posvetil Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu.
Marija papežu ni rešila samo življenja, ampak mu je zelo hitro vrnila tudi
zdravje.
Dne 18. julija 1981 je
kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk, izročil dve kuverti
(belo z izvirnim besedilom sestre Lucije v portugalščini in oranžno z
italijanskim prevodom) namestniku na državnem tajništvu, škofu Eduardu
Martinezu Somalu. Obe kuverti je dobil papež Janez Pavel II., nameščen v 10.
nadstropju poliklinike Gemelli v Rimu. Prebral je 3. del fatimske skrivnosti in
sklenil, da se bo ob 65-letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za
rešitev in se zavzel za izpolnitev Marijine prošnje.
V Fatimi je sveti oče 13.
maja 1982, ob 65-letnici Marijinih prikazovanj, obnovil dejanje posvetitve:
“Objemi z ljubeznijo
Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in
posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov.
Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev
in posvetitev posebno potrebujejo.”
Papeškemu nunciju je sestra
Lucija leta 1983 pojasnila, da posvetitev Rusije še ni bila izvršena, ker
Rusija ni bila jasno izražena kot predmet posvetitve in škofje niso opravili v
svojih stolnicah javne in slovesne posvetitve Rusije.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar