Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 26. november 2018

Misli o Fatimi ob stoletnici konca 1. svetovne vojne

Prva svetovna vojna

V Evropi je divjala vojna. V mali dolenjski vasici sicer ni bilo fronte. Toda kar trije gospodarji so morali pod orožje. Prvi je padel v Galiciji, drugi se je boril na Soški fronti, tretji je dočakal konec v ruskem ujetništvu. V mežnariji pa so našli zatočišče begunci s Primorske. Micka in Tonček sta marsikaj o vojni slišala iz pogovorov odraslih, a bila sta premajhna, da bi vedela v kako težkih časih živita. Njuno najpomembnejše opravilo je bila paša. Zjutraj, ko je bila na travi še rosa, sta odgnala krave v Staje. Tako se je reklo trikotni zaplati njihove zemlje, ki jo je z dveh strani obdajal gozd. Tistemu gozdu se je reklo Pekel. Otroka sta verjela, da je tam zaresni pekel in konec sveta. Zato nista nikoli silila v gozd, pa tudi njune krave ne. Bile so mirne živali in nista imela dosti opravkov z njimi. Ko je v zvoniku zazvonilo sedem, sta zmolila angelsko češčenje. Bila sta še majhna in sta včasih kak stavek izpustila, a nikoli nista pozabila dodati : »Za našega očeta, da bi se živi vrnili iz Rusije.«
Bila sta bosa in ju je zeblo v noge, zato sta se nemirno prestopala po rosni travi. Deklica je bila oblečena v »cajgasto« oblekico in predpasnik, deček v kratke hlače, ki jih je prek ramen držala vrv. Ko se jima je zdelo, da je sonce že dovolj visoko nad obzorjem, pa tudi lakota se je oglašala, sta odgnala živino domov. Na širokih stopnicah pred zadnjim hišnim vhodom, ki je vodil v črno kuhinja, sta sedla in dobila vsak svojo skledico koruznih žgancev in mleka.
Podobno usodo so v tistem času doživljali tudi drugi podeželski otroci v vseh državah, kjer je divjala vojna, ki so jo kasneje poimenovali 1. svetovna vojna. Takrat niso pasli s pomočjo električnih pastirjev, ampak je bilo to delo otrok. Seveda so bili oblečeni tako, kakršna je bila pač noša v njihovi domovini. Pasli so živino, ki je bila običajna za posamezne dežele. V daljni Portugalski se pokrajina zelo razlikuje od zelenih dolenjskih gričkov. Visoko na planoti, poraščeni z grmičevjem in redko travo, bi ne bilo dovolj hrane za govedo, zato so tam redili ovce. Obrazi pastircev so bili zagoreli, saj je vroče sonce na planoti še bolj poudarilo njihovo temno polt. Glave so si pokrivali z nekakšnimi ogrinjali, da bi se zaščitili pred njim. Deklice so bile oblečene v dolga široka krila. Otroci so na paši prebili veliko časa. Igrali so se in tudi molili. Potem pa se je zgodilo nekaj izjemnega.
Kdo ve zakaj je Marija izbrala prav ta odročni kraj in tri pastirčke – podobne njihovim vrstnikom drugod po svetu – da je ljudem preko njih sporočila, naj z molitvijo odvrnejo nesreče, ki so grozile svetu. Lucija, Frančišek in Jacinta so bila imena Marijinih izbrancev. Izvršili so njeno naročilo. Svetu so prenesli Marijino sporočilo, doprinesli pa tudi svoj delež z lastnimi žrtvami in molitvijo. Vojna se je končala. Mickin in Tončkov oče se je vrnil iz ruskega ujetništva živ, a preplašen zaradi vsega, kar je videl, da se je dogajalo v daljni deželi, kjer so skušali Boga izbrisati iz src ljudi. In dočakal je še eno vojno, kajti Marijino sporočilo zablodelemu človeštvu tistega časa, naj se spokori in poboljša, ni doseglo ljudskih src. Preslišali so njen klic:»Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanje Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar