V Evropi je divjala vojna. V mali dolenjski
vasici sicer ni bilo fronte. Toda kar trije gospodarji so morali pod orožje.
Prvi je padel v Galiciji, drugi se je boril na Soški fronti, tretji je dočakal
konec v ruskem ujetništvu. V mežnariji pa so našli zatočišče begunci s
Primorske. Micka in Tonček sta marsikaj o vojni slišala iz pogovorov odraslih,
a bila sta premajhna, da bi vedela v kako težkih časih živita. Njuno
najpomembnejše opravilo je bila paša. Zjutraj, ko je bila na travi še rosa, sta
odgnala krave v Staje. Tako se je reklo trikotni zaplati njihove zemlje, ki jo
je z dveh strani obdajal gozd. Tistemu gozdu se je reklo Pekel. Otroka sta
verjela, da je tam zaresni pekel in konec sveta. Zato nista nikoli silila v
gozd, pa tudi njune krave ne. Bile so mirne živali in nista imela dosti
opravkov z njimi. Ko je v zvoniku zazvonilo sedem, sta zmolila angelsko
češčenje. Bila sta še majhna in sta včasih kak stavek izpustila, a nikoli nista
pozabila dodati : »Za našega očeta, da bi se živi vrnili iz Rusije.«
Bila sta bosa in ju je zeblo v noge, zato sta
se nemirno prestopala po rosni travi. Deklica je bila oblečena v »cajgasto«
oblekico in predpasnik, deček v kratke hlače, ki jih je prek ramen držala vrv.
Ko se jima je zdelo, da je sonce že dovolj visoko nad obzorjem, pa tudi lakota
se je oglašala, sta odgnala živino domov. Na širokih stopnicah pred zadnjim hišnim
vhodom, ki je vodil v črno kuhinja, sta sedla in dobila vsak svojo skledico
koruznih žgancev in mleka.
Podobno usodo so v tistem času doživljali tudi
drugi podeželski otroci v vseh državah, kjer je divjala vojna, ki so jo kasneje
poimenovali 1. svetovna vojna. Takrat niso pasli s pomočjo električnih
pastirjev, ampak je bilo to delo otrok. Seveda so bili oblečeni tako, kakršna
je bila pač noša v njihovi domovini. Pasli so živino, ki je bila običajna za
posamezne dežele. V daljni Portugalski se pokrajina zelo razlikuje od zelenih
dolenjskih gričkov. Visoko na planoti, poraščeni z grmičevjem in redko travo,
bi ne bilo dovolj hrane za govedo, zato so tam redili ovce. Obrazi pastircev so
bili zagoreli, saj je vroče sonce na planoti še bolj poudarilo njihovo temno
polt. Glave so si pokrivali z nekakšnimi ogrinjali, da bi se zaščitili pred
njim. Deklice so bile oblečene v dolga široka krila. Otroci so na paši prebili
veliko časa. Igrali so se in tudi molili. Potem pa se je zgodilo nekaj
izjemnega.
Kdo ve
zakaj je Marija izbrala prav ta odročni kraj in tri pastirčke – podobne
njihovim vrstnikom drugod po svetu – da je ljudem preko njih sporočila, naj z
molitvijo odvrnejo nesreče, ki so grozile svetu. Lucija, Frančišek in Jacinta
so bila imena Marijinih izbrancev. Izvršili so njeno naročilo. Svetu so
prenesli Marijino sporočilo, doprinesli pa tudi svoj delež z lastnimi žrtvami
in molitvijo. Vojna se je končala. Mickin in Tončkov oče se je vrnil iz ruskega
ujetništva živ, a preplašen zaradi vsega, kar je videl, da se je dogajalo v
daljni deželi, kjer so skušali Boga izbrisati iz src ljudi. In dočakal je še
eno vojno, kajti Marijino sporočilo zablodelemu človeštvu tistega časa, naj se
spokori in poboljša, ni doseglo ljudskih src. Preslišali so njen klic:»Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo
Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po
svetu in pospeševala vojne ter preganjanje Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče
bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar