Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 21. avgust 2019

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (5)

Preko velikega trga smo šli naprej in gledali na vse strani. V nekem kotu se je svetlikal lep zelo vitek pozlačen stolp. Lahko bi rekel zvonik, a je bil preveč vitek, da bi bilo prostora za zvonove. Silvo nam je razložil, da je to Admiraliteta. Najbrž je to kakšna šola za visoke oficirje. Poleg nje se je svetila kupola neke velike cerkve, ki smo jo obiskali naslednji dan. Imenuje se Izakijevski sabor.
Na veliki ploščadi je bilo živahno. Veliko je bilo turistov, a tudi delavcev, ki so nekaj pripravljali. Videti je bilo, kot da pripravljajo za kakšno veliko prireditev. Polno je bilo ograj in drugih elementov, ki so jih raznašali in razvažali na različne kupe.
Šli smo čisto do levega vogala Ermitaža in ob njem še naprej. To je mogočna zgradba, ki si jo je vredno ogledati.
Ob Ermitažu smo prišli do reke. Imenuje se Velika Neva. Pravzaprav smo šli po ulici med Ermitažem in Admiraliteto. Pred Zimskim dvorcem je prometna cesta, ki vodi do mostu in naprej čez Nevo. Hotel sem narediti vsaj kakšen posnetek Ermitaža od spredaj, od reke. Dogovorili smo se, da me bodo počakali. Stekel sem čez cesto, ko je bil zaprt semafor. S širokokotnim objektivom sem naredil nekaj posnetkov Ermitaža. Toda bil sem preblizu. Ermitaž je res ogromna zgradba, prevelika tudi za širokokotni objektiv. Ker sem že bil na drugi strani, sem se obrnil še v nasprotno smer. Bil je čudovit prizor. Sonce je pravkar zašlo. Oblaki, kolikor jih je bilo, so bili trdeče obarvani. Na obzorju sta se izrisovali dve kupoli. Visoko v nebo pa je štrlel ozek in oster zvonik. Zdelo se je, da je predrl rdečino oblakov in segel visoko do modrega neba. Pred njim pa se je na gladini Neve svetilo nekaj jadrnic. Jadra so bila osvetljena z različnimi barvami. Ena modro, druga rdeče, tretja pa so sijala v beli barvi.
Na mostu čez Nevo je bilo polno ljudi. Ta most se še danes dviga in spušča. Silvo nam je rekel, da vsak dan ob določeni uri. Takrat se zberejo ob mostu velike množice in gledajo ta prizor. Pravijo, da je nekaj posebnega. Cesto zaprejo in s posebnimi napravami dvignejo obe polovici mostu, kot bi odprl vrata.
Prav potruditi sem se moral, da sem prišel nazaj čez cesto. Bilo je že pozno, zato smo morali nazaj. Toda ko sem se obrnil, sem zagledal čudovito modro nebo. Pa ne od dnevne modrine. To je bila nočna modrina, ki se pojavi določen čas po sončnem zahodu. Temu fotografi rečejo »blu light«, modra svetloba. To je nekaj drugega kot dnevna modrina neba. Na fotografijah ta modra svetloba prav živo modro žari. Pri nas ne traja dolgo, mogoče največ petnajst minut. Potem pa se nebo obarva vedno bolj temno in nazadnje črno.

Spet smo šli nazaj mino Ermitaža. V daljavi sem zagledal polno luno, ki je komaj prilezla izza streh. Toda bila je tako nizko, da je ni bilo mogoče fotografirati. No, seveda se jo je dalo fotografirati. Toda jaz bi jo hotel imeti nad lepimi dvorci, ki so nasproti Ermitaža. Toda bolj ko smo se bližali kraju, kjer je bil lep pogled na dvorce, bolj je izginjala luna za strehe. Je pač ne bo na slikah, sem se potolažil.
Na ploščadi pred dvorcem so se svetlikale kočije, ki so bile lepo razsvetljene. To bi bila romantika, peljati se naokoli v tako lepo razsvetljeni kočiji! Naredil sem nekaj posnetkov. Kmalu pa sem opazil, da so se začele prižigati cestne svetilke. Torej najlepši prizori šele pridejo. Tudi stavbe so počasi začele žareti v toplih barvah in so z modrim nebom ustvarjale čudovit kontrast. Bilo je čarobno lepo. Ermitaž se je zasvetil, kot bi bil ves v zlato oblečen. Modro nebo je žarelo nad njim. Tudi druge stavbe so bile kakor v zlato obleko odete. Ljudje, ki so se sprehajali po ploščadi, so risali skoraj zabrisane sledi na sliko. Kakor bi bili neke sence, ki jih ni mogoče več prepoznati. Ali kakor duhovi skoraj brez telesa, saj se je skoznje lahko videlo.
Nismo bili edini na ploščadi. Zdi se, da ljudje vedo za te čarobne trenutke, saj je bilo veliko ljudi, ki so gledali in se pogovarjali. Tudi mi smo se ustavili za nekaj časa. Izkoristil sem ta postanek in naredil več fotografij na vse mogoče strani.
Angel na vrhu stolpa je kakor igla prebadal čudovito modro nebo. Križ, ki ga je imel v roki, je bil kakor nož, ki je živo zarezal v modrino nočnega neba. O, pa ne samo v nočno nebo, tudi v prostor nad Rusijo, tudi v srca ljudi. Spraševal sem se, kdo je bil na tem stolpu, ko je revolucija hotela pomesti z vsem, kar je bilo božjega. Z vsem, kar je dišalo po krščanstvu. Gotovo so dali gor kašnega revolucionarja, ki so ga naredili za boga. Mogoče je bil tam na vrhu Lenin? Ali kdo drug? Gotov sem, da angel ni ostal tam zgoraj, saj je njegov križ preveč pripovedoval o Tistem, ki si je upal sprejeti krivično obsodbo in se je pustil križati. Da, pustil se je križati nam ljudem, ki smo ga obsodili na smrt. Kakšno norost smo naredili. Ljudje smo se spravili križati Boga! Toda Bog nam tega ni zameril, ni se razjezil in poklical ogenj z neba. Mirno je sprejel krivično obsodbo in pokazal, da nas ima rad tudi takrat, ko ga mučimo, ko smo mu nezvesti.
Da, vrgli so angela z vrha stolpa in ga odstranili. Mogoče so njega in njegov križ pretopili v topovske granate? Tistega, ki so ga postavili gor, je odnesel veter. Ko je prišel čas, so ga sneli in angel se je vzpel nazaj na steber. Spet je visoko povzdignil križ in začel govoriti ljudem o Jezusu, ki je bil za nas križan. Vsak dan pripoveduje mimoidočim, da je le v znamenju križa odrešenje. To je znamenje, ki bo ostalo na veke, saj je znamenje neizmerne ljubezni Boga do svojega ljudstva. Ne, križ ne more zbledeti. Ne more izgubiti svoje pričevalne moči. Lahko ga podirajo, uničujejo, toda vedno znova vstaja, ker je znamenje vstajenja. Tudi danes mečejo križe s cerkva, s stolpov. Razbijajo jih in se zgražajo, da jim jemlje njihov mir. Seveda jim jemlje mir, saj jih spominja, da je samo v križu mogoče najti mir in pravo ljubezen. Jezusov križ je znamenje, ki nas spominja na ceno našega odrešenja. Tudi če uničijo in razbijejo materialni križ, duhovni križ še vedno ostane globoko zarisan v stvarstvo in človekovo srce.
Angel je stal preroško na vrhu visokega stolpa. V eni roki je držal križ, drugo roko pa je imel iztegnjeno, kot da nam hoče nekaj dati, ali kaj pomembnega povedati. Gledal je na Zimski dvorec ruskih carjev in na ljudi, ki so stali spodaj in uživali lepoto večera.
p. Branko Petauer

ponedeljek, 19. avgust 2019

Z vozom na Brezje


Na Brezje so se prebivalci Polja navadno odpravili med mašama, ko je bila žetev že mimo. Zahvalili so se za zdravje pri ljudeh in pri živini, pa za letino in prosili, da bi tudi v naprej ne imeli kake nesreče. Kdaj bodo šli, so se zmenili v nedeljo po maši v Višnji gori. Peljal jih je po navadi sosed Duša. Imel je dobre konje, pa tudi primeren voz. Pred romanjem je naredil na njem še zasilno streho iz lepenke predvsem zato, da jih je varovala pred sončno pripeko. Zdoma so se odpravili že ob dveh zjutraj, na Brezje so prispeli ob štirih popoldne. Vmes so dvakrat počivali: v Ljubljani in v Kranju. Pomalicali so, kar so vzeli s seboj, nakrmili in napojili so tudi konje. V Kranju so se pomudili malo dalj, da so si ogledali mesto. V klanec, ki se vzpne takoj iz mesta, pa so šli peš, ker bi konja težko peljala tako obremenjen voz. Skoraj vso pot so peli litanije ali molili. Ženske so povedale, da vse leto niso zmolili toliko rožnih vencev, kakor na tem romanju. Kdo bo molil, se je vedelo vnaprej, saj je imela vsaka vas molivko ali molivca, ki je vodil molitev rožnega venca, kadar so bedeli pri mrliču ali šli v pogrebnem sprevodu. Ti ljudje so obvladali svojo nalogo in se ni bilo bati, da bi se zmotili ali ušteli pri molitvi zdravamarij. Zato so si na takem veselem dogodku, kot je bilo romanje, lahko privoščili, da so se razgledovali naokoli in kdaj molitev prekinili z vzklikom iz svojih opažanj: »..zdaj in ob naši smrtni uri, amen … ljudje, poglejte, kako lepa koruza je tamle .... Oče naš, ki si v nebesih.«
Domačini iz Polja pri Višnji Gori

sobota, 17. avgust 2019

Po kolenih okoli cerkve

Ko je neki ženi z Bojanjega vrha zbolel otrok, pa ni bilo videti, da mu bodo zdravniki mogli pomagati, se je obrnila po pomoč k Mariji. Pravzaprav je tudi prej molila k njej, a v dneh najhujšega obupa se je zaobljubila, da bo šla trikrat po kolenih okoli cerkve na Zaplazu, če bo otrok ozdravel. Marija je uslišala njeno molitev in žena se je vsa hvaležna podala na romanje. Najprej je bila pri maši, potem pa je sklenila opraviti zaobljubo. Nekateri so šli po kolenih okoli oltarja v cerkvi. Toda ona je imela v mislih krog okoli cerkve, ko je izrekla zaobljubo. Ko se je spustila na kolena, je šele dojela, da bo naloga težja, kot je mislila. Bila je vajena pletve na kolenih, a drobni kamenčki na tleh okoli cerkve so bili vse nekaj drugega kot zemlja na domači njivi. Kolena so ji kmalu zakrvavela. Kljub temu je vztrajala in sklenjenih rok v nedogled ponavljala rožni venec. Domov je komaj prišla, ponoči jo je kuhala vročina. Trajalo je več mesecev, da si je opomogla. Toda nikoli ni rekla, da ji je žal ali da tega ne bi ponovila. Marija je ozdravila njenega otroka in njena žrtev ni bila nič v primerjavi s tem.
V. R.

četrtek, 15. avgust 2019

VALERIJINE VRSTICE Beračev kruh

V prvih letih po vojni so na kmetih marsikje stradali; posebno tam, kjer jim je vojna vzela očeta. Kljub temu so svojo revščino delili tudi z berači. Toda zgodilo se je, da se je našlo v beračevi malhi marsikaj, česar v kmečki shrambi ni bilo. Otroci na Polici so se zato zelo razveselili, kadar je prišel v vas berač, ki so mu rekli Tomšič. Berač je namreč obšel tudi hiše, kjer ni bilo pomanjkanja. Obredel je vsa žegnanja, poroke in druge imenitne dogodke. Najbolj radodarni so bili v vasi Leskovec nad Višnjo Goro. Tako se je v njegovi bisagi znašel marsikateri kos belega kruha in potice, pa tudi štruklji in drugo pecivo. Od daleč je bil s svojo opletajočo bisago in široko razprostrtimi rokami kar malce podoben vaškemu zavetniku sv. Jakobu. Ko se je pojavil na vasi, je zaklical: »Pridite, otroci, Tomšič je prinesel kruha.« Potem so skupaj sedli za kak skedenj. Najprej so molili. Čim daljša je bila molitev, tem bolj je raslo pričakovanje in prepričanje, da je v malhi dosti dobrega. Nato je berač razvezal culo in pogostil otroke.
Domačini iz Polja pri Višnji Gori

torek, 13. avgust 2019

Razmišljanja ob zmedi

70. Skušnjava čistih rok
Neredko taki, ki navdušeno poudarjajo
pomembnost družbe za razvoj človeka,
se skrbno izogibajo dolžnostim
ter so ob svojih mislih radi sami.
Nadležen jim je kdor drugače misli;
prezirajo politiko rekoč,
da k višjim so rečem pozvani,
in kritično motrijo delo drugih,
ko sami »čistih rok« stojé ob strani.

71. Prevzeti skrb
Da je politika »umazan posel«
oznanjajo navadno tisti,
ki sami za čistočo niso najbolj vneti,
a nočejo, da bi pošteni državljani
prevzeli skrb za skupno dobro.

72. Odgovornost politikov
Politika je prišla na slab glas,
ker prepogosto se dogaja,
da, ko politik kandidira za volitve
pozabi, da ni vsemogočen,
pa tudi, da je odgovoren,
tako za svoje delo, kot za opustitve.
dr. Marko Kremžar

Pripomba:
Avtor sporoča, da je Slovenska kulturna akcija v Argentini založila “Razmišljanja ob zmedi.” Knjigo boste verjetno lahko dobili v kakšni slovenski knjigarni. Avtorju se zahvaljujemo za obe besedili: »Vir največje moči« in »Razmišljanja ob zmedi«.