Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 11. avgust 2019

Prevajalčev zagovor

Če je navadno na prvih straneh knjige pisateljev predgovor, pa naj bo na zadnji strani še prevajalčev zagovor.
Iz vsega srca sem hvaležen Bogu, ker mi je po tako čudoviti poti dal priložnost, da sem spoznal to prelepo knjigo. Bil sem v veliki stiski, ki pa mi je bila končno le v prid. Spet se je izkazalo, kakor že tolikokrat v mojem življenju, da so bridkosti in težave, ki so me zadele in ki sem o njih sodil, da so velika nesreča, bile blagoslov. Naši slovenski predniki niso zastonj poznali pregovor: »Kar Bog stori, vse prav stori!« Mi smo nanj pozabili. Zato pa nam ga zdaj Bog vceplja v glavo. Da bi le naše trde glave to razumele! Ta knjiga mi je bila v veliko tolažbo; iz nje sem se navzel tolikšnega zaupanja v Božjo dobroto, ljubezen, pravico in moč, da me danes ni strah nobene moči tega sveta. Bodi Bogu hvala za to! Druga zahvala pa bodi izrečena bivšemu priorju stiškega samostana [poznejšemu opatu samostana Stams na Tirolskem] patru Evgenu Fidererju. Ko je bil ta gospod v Španiji, je sklenil, da mora biti ta knjiga prevedena v slovenski jezik! Hotel je, da bi dobila po njej slovenska srca, tako stiskana in preskušana, vso moč tolažbe. Posrečilo se mu je, da je dobil od pisatelja iz Mehike dovoljenje za slovenski in nemški prevod. Nato je iskal človeka, ki bi oskrbel slovenski prevod. Prav takrat pa je mrzla jesenska sapa mene zanesla v njegovo deželo. »Ravno na Vas sem mislil!« mi je dejal. »Prevedite to knjigo. Boste videli, da Vam bo v veliko tolažbo, tistim pa, ki bodo slovenski prevod brali, bo to v duhovno korist!« Pa sem se lotil dela, lotil s takim veseljem, kakor doslej redko katerega drugega. S tem mi je dobri gospod prior storil veliko duhovno dobroto, za katero mu ne morem biti dovolj hvaležen! Še bolj pa sem mu dolžan hvaležnost, če pomislim, da bi po njegovi zaslugi in po dobroti Božje previdnosti zaradi tega dela utegnil postati tudi jaz orodje Božje ljubezni pri tistih, ki bodo zaradi te knjige spet začeli moliti.
Z zahvalo moram tudi povedati, da je stiški pater Tomaž Kurent, profesor v Friburgu, imel potrpljenje, da je slovenski prevod na podlagi španskega izvirnika z menoj predelal ter mi tudi jezikovno pomagal iz marsikakšne zadrege. Mehiški pisatelj je svoji knjigi dal naslov Una fuente de energia, kar bi se slovensko reklo Vir dejavne sile. Mi smo ji dali naslov: Vir največje sile [v naši reviji: Vir največje moči]. Molitev je res največja moč, ki je človeku na razpolago. Le uporabiti jo je treba.
Uporabimo moč! To ponavljajo ljudje že dolga stoletja, mislijo pa na surovo moč brez pravice in ljubezni. Moč, ki ji pravimo nasilje. Nasilje nad človekom, njegovim dostojanstvom, njegovim telesom, njegovo vestjo in dušo – to je tisto, kar počenja svet dandanes. To malikovanje surove moči, skrbno zakrinkano z lepo besedo svoboda, se je začelo že pred stoletji, ko je iz tedanjih mogočnikov začela izginjati zavest, da smo vsi ljudje bratje, sestre, bratje vsi narodi, ker smo vsi otroci istega nebeškega Očeta.
V videnjih Katarine Emmerich, ki je umrla devetega svečana leta 1824 in ki je njene napovedi popisal spreobrnjeni pisatelj Klemen Brentano, beremo tole napoved: »Slišala sem, da bo Lucifer spuščen za nekaj časa, če se ne motim, petdeset ali šestdeset let pred letom 2000.« No, ali ni danes res vse tako, kakor da bi hudič ušel z verige? Saj je tudi res, da bi takih laži, nasilij, grozovitosti, zlobnosti in hinavščine človek sam ne bil – zmožen! In ne more biti po postavah zdrave pameti, če dandanes vidiš okoli sebe toliko tako zaslepljenih ljudi, ki so, kakor bi jim strašna mrena zakrila duhovne oči. So, kakor bi bili obsedeni! […]
Svet danes na široko oznanja laž, prevaro, krivico in nasilje ter se baha z atomsko bombo. Da je vse to res strašna moč, dobro vemo, saj smo vsaj nekaj teh grozot že doživeli. S to močjo v rokah njemu vdanih, hoče satan zasužnjiti ves svet, kričeč: »Uporabimo moč!«
Zoper to moč v sovraštvu stisnjenih pesti in žugajočih rok moramo postaviti moč v molitvi k Bogu, zaupno in ponižno sklenjenih rok. To je veliko večja, kakor pa so atomske bombe in milijonske armade, to je naša moč! Če jo bomo vztrajno in s popolnim zaupanjem uporabljali, nam bo naš dobri Bog podal svojo očetovsko roko in vso svojo neskončno moč.
V Stamsu na Tirolskem, na dan spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januarja 1948.
France Ksav. Kremžar

Ni komentarjev:

Objavite komentar