Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 09. avgust 2019

Vir največje moči II/5 Ob koncu

Ko je leta 1884 francoska vlada sklenila, naj se križi in svete podobe odstranijo iz šol, se je mlad fant v svojem sovraštvu do vere ponudil, da bo sam hodil od šole do šole odstranjevat svete podobe in razpela. Dovolili so mu, on pa se je takoj lotil svojega brezbožnega dela s pravim satanskim ognjem. Podob ni le odstranjeval, marveč jih je kar trgal s stene, metal po tleh, jih teptal in razbijal, kakor bi bile škodljive pijavke.
Ta mladenič pa je imel zelo dobro mater, ki je neprestano zanj molila. Ko je uboga žena zvedela za brezbožno delo svojega sina, se je njeno krščansko materinsko srce kar trgalo. Toda namesto, da bi prenehala moliti, je svojo molitev še podvojila.
Nekega dne so njenega sina prinesli domov nezavestnega, žrtev srčnega napada. To pa še ni bilo najhujše, pač pa to, kar je bilo s srčnim napadom povezano. V svojem besu zoper svete podobe je mladenič v neki šoli našel križ, ki je bil trdno vzidan. Ker ga ni mogel izruvati, je ves divji vzel težak kol in z njim začel razbijati razpelo, da je v kosih padalo na tla. Pri tem brezbožnem delu ga je naenkrat zagrabilo pri srcu, da se je nezavesten zgrudil na razbite in raztresene koščke Križanega. Vsi, ki so to videli, so sodili, da je ta srčni napad, ki je fanta privedel do smrtnih vrat, kazen iz nebes za njegovo brezbožno delo. Ne da se popisati, kako je trpela uboga mati, ko je sprejela svojega še vedno nezavestnega sina in ko je slišala, kaj je bilo vzrok, da se je zgrudil nezavesten. Poklicali so zdravnika, ki je povedal, da je prvi napad minil, a da bi ga drugi napad lahko stal življenje. Zato mu je treba prizanesti z vsakršnim močnim razburjenjem.
Ko je tedaj mati videla, da sin živi, je molila k Bogu s slepim zaupanjem, kakor še nikoli, za njegovo zveličanje, čeprav bi potem, ko bo prišel do zavesti, takoj umrl. Zato je dala poklicati duhovnika, da bi bil na razpolago, ko bi bolnik prišel do zavesti. Duhovnik pa, ko so mu povedali, kaj se je zgodilo, ni hotel vstopiti v bolnikovo sobo, ker se je upravičeno bal, da bi bolnik, ko bi ga zagledal, takoj začel preklinjati, kakor je bila njegova navada, pa bi zaradi tega umrl, kot žrtev drugega napada, ki bi bil smrtonosen.
Ravno so se menili o tem, ko je mladenič nenadno pogledal in pokazal željo, da bi govoril. Zdravnik je hotel to preprečiti, mati pa ga je, ko je videla njegov nepričakovani smehljaj, pogladila po glavi in vprašala, kaj bi rad. S komaj slišnim glasom je rekel: »Vse sem slišal. Hočem duhovnika! Še prej pa bi ti rad nekaj povedal«.
Bolnik je zaprl oči, čez nekaj časa pa je takole spregovoril: »Mati, zelo se zahvali Bogu za njegovo neskončno usmiljenje z menoj. Ko sem začel neusmiljeno razbijati tisto razpelo, poln peklenskega sovraštva, se mi je zdelo, da je Gospodovo obličje zaživelo. To me je še bolj razkačilo in sem še naprej razbijal sveto podobo. Naenkrat pa so se njegove oči zazrle vame z izrazom tolikšne miline in ljubezni, da sem z dvignjenim kolom obstal kakor ohromel! Tedaj sem začutil veliko bolečino, tako silno bridkost ob pogledu na svojo nehvaležnost, tako kesanje nad svojim početjem, da mi je kol kar padel iz rok. Nato sem zakričal, proseč Kristusa za odpuščanje. In že nisem več vedel, kaj se z menoj dogaja. Mati, povej to vsem, da bodo vedeli in razumeli, kaj je neskončno Božje usmiljenje.« Uprl je pogled v duhovnika, ki se je približal postelji, in ga prosil, naj mu odpusti. Nato pa je za vedno zaprl svoje oči, medtem ko je Kristusov služabnik v njegovem imenu brezbožnega mladeniča odvezal njegovih grehov in mu jih odpustil. Kristus mu je prav gotovo sam odprl rajska vrata, kakor desnemu razbojniku.
Božja kazen? Nikakor ne! Pač pa učinek neskončnega Božjega usmiljenja. Dokaz za njegovo neskončno zvestobo, ki vedno usliši molitev tistih, ki vanj zaupajo. In če to imenujete pravičnost, jo imenujte pravičnost po Božje, ne pa pravičnost po naši slabosti.
Zdaj pa se moram od tebe posloviti, dragi bralec. Ne naveličaj se premišljevati, da je Bog dober, zelo dober, neskončno dober. Da se do nas vede z neskončno obzirnostjo in neskončno rahločutnostjo. Da je neskončno plemenit in velikodušen, da nikoli ne pozabi na dano besedo. Da nikoli ne pušča na cedilu tistih, ki vanj zaupajo. Da je neskončno zvest. Da se ponaša s svojo zvestobo in da ga nobena stvar ne zaboli bolj, kakor to, če mu ne zaupamo, če nad njegovo zvestobo dvomimo, zaradi česar lahko pademo v obup, ki temelji na nezaupanju Bogu, kar je največji greh.
Vsak večer vzemi v roke svoje razpelo ter misli na usmiljenje Boga, ki je zate umrl, da te je odrešil. In če ti je v korist, ko misliš na njegovo pravičnost, poglej Križanega in hkrati misli nanjo. Ne pozabi pa popraviti svoje v tem pogledu morebiti malo spačene misli. Pomisli, če je Bog pravičen, neskončno pravičen, da pa je njegova pravičnost Božjega, ne našega kova. Pravičnost brez usmiljenja ni Božja pravičnost.
»Mislite na to, da je Gospod dober! Dobro mislite o njem!« To so prve besede v duhoviti Knjigi modrosti. »In iščite ga s preprostim srcem!« - to je: ponižno! »Razodeva pa se tistim, ki vanj zaupajo!«
Če boš dobro mislil o njem, boš imel zaupanje vanj. In čimbolj ga boš spoznal, tembolj boš o njem razmišljal! Zakaj on je neskončno dober, zakaj on je neskončno zvest! In če boš imel zaupanje vanj, te ne bo stalo reči: »Zgodi se tvoja volja!« Saj namreč veš, ker je tako dober in zvest, bo vse tako storil in uredil, kakor je zate najboljše. In tako bo tvoja molitev postala učinkovita!
Zaupaj v Boga in nikoli ne boš trpel pomanjkanja: »Kdor v Gospoda zaupa, ne bo nikoli prikrajšan!« »V tebe, Gospod, sem zaupal in vekomaj ne bom osramočen!«
pisatelj: C. M. de Heredia; prevajalec: France Ksav. Kremžar; prilagoditev besedila: dr. Marko Kremžar in p. Anton Nadrah

Ni komentarjev:

Objavite komentar