Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 07. avgust 2019

Romanje Bernardove družine na Svete gore ob Sotli

Deževno nedeljsko jutro 12. maja ni obetalo lepega dne, ko smo se člani Bernardove družine v Stični in na Rakovniku zbrali in se iz Ljubljane čez Trojane po Savinjski dolini mimo Celja, preko dekanije Šmarje pri Jelšah (rojstni kraj p. Branka Petauerja) podali na pot, na naše letno romanje na Svete gore pri sv. Petru oz. Bistrici ob Sotli. Poromali smo k Materi Božji Vnebovzeti na skrajni vzhodni konec Slovenije ob meji s Hrvaško, v Bistrico ob Sotli oz. k sv. Petru pod Svetimi gorami. Dolga stoletja je bila to skupna božja pot štajerskih Slovencev in kajkavskih Hrvatov. Že davna stoletja jih povezuje oz. ločuje mejna reka Sotla.
Svete gore segajo daleč nazaj v temino zgodovine. Lahko bi rekli, da so tu »naši predniki«že od začetkov krščanstva častili Božjo Mater in svetnike, saj je še danes na grebenih strme gore kar pet cerkvic. Glavna božjepotna je Marijina (stala je že v 13. stoletju), zelo stara svetišča, bolj kapele, pa so posvečene tudi svetnikom zgodnje krščanske dobe: sv. Juriju, sv. Martinu, sv. Sebastijanu (Boštjanu) in Felicijanu, le kapela Lurške Gospe je po imenu mlajša; prvotno je bil njen zavetnik sv. Bolfenk, svetnik salzburške cerkve. Vse se odlikujejo po izjemnih starinah, ki so razvidne iz predelave zidov, kamnov, fresk in poslikav, odkrivali in razpoznavali, opisovali pa so jih naši arheologi in umetnostni zgodovinarji. Obstajajo vse od časov predromanike do sodobnosti, saj so vse te častitljive zgradbe skozi vso zgodovino zgledno vzdrževane …
Romanja na Svete gore se začno na velikonočni ponedeljek in se vrstijo vse do Martinove nedelje, z vednostjo oz. pod pokroviteljstvom pristojnega gostoljubnega g. župnika Damjana Kejžarja.
Kako lepo in vedro nedeljo za duhovniške poklice smo obhajali na tej Sveti gori! Strm klanec od postajališča, kjer stoji tudi župnišče s kapelo Žalostne Matere Božje, pa do Svetogorske Matere Božje Vnebovzete, nas je spominjal na Jezusov križev pot; tem bolj, ker so nas ob vzponu spremljale pretresljive lesene sohe Jarmovega križevega pota, ki kličejo po obnovi. Nismo se mogli ob njih ustavljati, moliti, saj se je bližala enajsta ura, sv. maša, ki sta jo za duhovne poklice in po naših namenih darovala p. Branko iz Stične in g. župnik od sv. Petra.
Kako nas je ta hram Božje Matere prevzel in presenetil s svojo baročno svežino! S prelepim »trinadstropnim« Marijinim oltarjem, saj je na njem upodobljena kar trikrat: Marijino rojstvo, Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje-kronanje! Obdaja pa jo vsa njena »žlahta«. Kako globoko, vsebinsko sporočilo za nas! Sredi cerkve, pred glavnim oltarjem, pa Mati Božja z Jezuščkom na prestolu! Za ljudi in med ljudmi, da se ji lahko približajo, jo obkrožajo, ob njej molijo, saj »še ni bilo slišati », da bi ob iskreni prošnji, ki privre iz premnogih ran srca in stisk življenja, ostala gluha! Tako nekoč, kot danes! Saj o tem pričajo številne stare votivne podobe v cerkvi …
Gospod župnik nam je po sv. maši odstiral vso zgodovino in vso lepoto tega božjepotnega hrama, ki ga krasi še šest stranskih oltarjev, posvečenih priljubljenim svetnikom: sv. Ani, sv. Florjanu, sv. Antonu Puščavniku na levi strani, na desni strani pa Materi Božji sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in kmečkemu svetniku, sv. Izidorju, ki prostoru dajejo, obdani s kipi angelov in svetnikov, prijetno domačnost. Oltarji so s konca 18. stoletja. Oltarne podobe pa je naslikal furlanski slikar,Tomaž Fantonij. Njegova je tudi celotna poslikava cerkve z znamenitimi svetimi »dogodki«: Čudež v Kani Galilejski, Marija sreča Jezusa s križem, Marija skupaj z apostoli prejme Svetega Duha, zmaga nad Turki v bitki pri Lepantu, Marija Snežna v Rimu, itd.
Sedanjo Marijino cerkev je l. 1651 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Cvetoča božja pot pa je, kot večina vseh po Slovenskem, zamrla v dobi jožefinizma. Šele po l. 1860 so romanja ponovno zaživela, seveda z ustreznimi prenovitvami božjepotnih svetišč, ki so zaznavne vse do sodobnosti.
Dan je bil prekratek, da bi lahko spoznali znamenitosti in počastili svetnike še drugih štirih cerkvá-kapelic. Morali smo se posloviti od tako lepega, za vse Slovence milostnega kraja.
Obnebje je bilo zastrto z nizko razvlečenimi oblaki, ki pa so nam ves dan prizanašali z dežjem.
Naš cilj je bila še Ponikva, župnijska cerkev sv. Martina, kjer je bil krščen naš blaženi škof Anton Martin Slomšek. Tu smo opravili še šmarnično pobožnost, hvaležno zapeli Lavretanske litanije, saj obhajamo mesec maj. Zapeli smo tudi Slomškovo V nebesih sem doma, zmolili molitev za njegovo beatifikacijo, počastili njegove relikvije in ob izčrpni vsebinski razlagi gostoljubnega g. župnika, Lojzeta Kačičnika, občudovali za podeželje tako nenavadno veličastno, prostrano baročno svetišče nekdanje obsežne pražupnije sredi gričevnate, s cerkvicami posejane štajerske dežele. Razgled po okolici je kot podoba raja!
V župnijski cerkvi je v glavnem oltarju redka upodobitev sv. Martina. Množica angelcev spremlja njegovo dušo v nebesa, v objem Jezusa Kristusa, kot pripoveduje to stara legenda.
Prelep je Božji grob v stranski kapeli z Marijo Sedem žalosti. Srce ji prebada sedem mečev, Jezus pa počiva v grobu pod oltarjem. Baročna prižnica je s svojo bogato vsebinsko simboliko vredna vsake škofijske cerkve. Prostor, od koder se je stoletja razglašala Božja beseda, je moral biti veličasten, nadvse lep! To nam priča tudi vsa cerkvena poslikava. Razodeva nam, da smo v hramu, ki si ga je nekoč, na nek način, sam Bog izbral, da bi tu prebival med svojim vernim ljudstvom in ga blagoslavljal …
Po duhovni okrepitvi nas je g. župnik povabil še v prostrano župnišče in nas pogostil z domačimi pogačami in dobro štajersko kapljico. Zahvalili smo se mu za gostoljubje. Zaželel nam je srečno pot domov in – Nasvidenje v Slomškovi deželi!
Obogateni, veseli in zadovoljni smo se vračali domov. Bog nam daj še veliko takih romanj in hvala vsem, ki so ga omogočili.
Martina Orožen

Ni komentarjev:

Objavite komentar