Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 19. avgust 2019

Z vozom na Brezje


Na Brezje so se prebivalci Polja navadno odpravili med mašama, ko je bila žetev že mimo. Zahvalili so se za zdravje pri ljudeh in pri živini, pa za letino in prosili, da bi tudi v naprej ne imeli kake nesreče. Kdaj bodo šli, so se zmenili v nedeljo po maši v Višnji gori. Peljal jih je po navadi sosed Duša. Imel je dobre konje, pa tudi primeren voz. Pred romanjem je naredil na njem še zasilno streho iz lepenke predvsem zato, da jih je varovala pred sončno pripeko. Zdoma so se odpravili že ob dveh zjutraj, na Brezje so prispeli ob štirih popoldne. Vmes so dvakrat počivali: v Ljubljani in v Kranju. Pomalicali so, kar so vzeli s seboj, nakrmili in napojili so tudi konje. V Kranju so se pomudili malo dalj, da so si ogledali mesto. V klanec, ki se vzpne takoj iz mesta, pa so šli peš, ker bi konja težko peljala tako obremenjen voz. Skoraj vso pot so peli litanije ali molili. Ženske so povedale, da vse leto niso zmolili toliko rožnih vencev, kakor na tem romanju. Kdo bo molil, se je vedelo vnaprej, saj je imela vsaka vas molivko ali molivca, ki je vodil molitev rožnega venca, kadar so bedeli pri mrliču ali šli v pogrebnem sprevodu. Ti ljudje so obvladali svojo nalogo in se ni bilo bati, da bi se zmotili ali ušteli pri molitvi zdravamarij. Zato so si na takem veselem dogodku, kot je bilo romanje, lahko privoščili, da so se razgledovali naokoli in kdaj molitev prekinili z vzklikom iz svojih opažanj: »..zdaj in ob naši smrtni uri, amen … ljudje, poglejte, kako lepa koruza je tamle .... Oče naš, ki si v nebesih.«
Domačini iz Polja pri Višnji Gori

Ni komentarjev:

Objavite komentar